Microsoft Word - Kocijan2001-1.doc

6 (dodal). Knjige za ljudstvo; XVIII. Koledarji (prej pri Kmetijstvu); XIX. Poročila. Pravila. Razno. Na koncu so Dodatki in popravki. V kratkem uvodnem pojasnilu je Šlebinger razložil vsebinske poudarke v bibliografiji z naslednjimi besedami: "Želel sem podati popolno sliko našega tiska vsaj v onih panogah, ki so za prosveto vsakega naroda najvažnejše, to je časopisje in leposlovje. Zato so podatki o časopisju natančnejši, kakor je to pri bibliografijah običajno; knjigam so dodani seznamki ocen. Pri posameznih strokah so uvrščeni vsaj glavni članki, da je mogoče napraviti bilanco tudi o našem znanstvenem delovanju, ki kaže razveseljiv napredek skoro na vseh poljih." Vrsto monografskih del (v vseh poglavjih) spremljajo izjemno dragoceni podatki: ocene in poročila; to je vpeljal tudi pri pomembnejših časnikih in časopisih (npr. Carnioli, ČZN, LZ, Novih akordih, Vedi idr.). V poglavju Časniki in časopisi je bibliografsko opisal 171 enot (od tega 14 glasil ameriških Slovencev). Zanimivo je 2. poglavje - Zborniki. Zbornikov je malo, zato pa je več zbirk, ki so prav tako vključene v ta razdelek. Ob tem je bil sestavljavec dokaj neracionalen, saj se dela, vključena v zbirke, še enkrat pojavljajo pri posameznih poglavjih, in sicer skoraj dosledno s celotnim (enakim) opisom, ni uporabil kazalk (velja tako za leposlovje kot strokovno literaturo). V poglavju Leposlovje so avtorski priimki in imena (značnice) pisani polkrepko (če je stvarna značnica, potem je polkrepka prva beseda v naslovu), medtem ko so v preostalih poglavjih polkrepko napisani avtorji (značnice), ki imajo monografske publikacije (in članke), tisti, ki imajo samo članke, pa navadno. Inverzija pri naslovih anonimnih del, pri časopisju in zbornikih ni bila nujno potrebna. Skoraj neverjetno se zdi, da v podpoglavju Leposlovje po časopisju in zbornikih ni razrešil nekaterih psevdonimov, npr. Batog (= Alojzij Peterlin), Damjan (= Matija Lipužič, J. M. Dovič (= Peter Bohinjec), Julij Dub (= Fran Ramovš), Proto Konec (= Peter Bohinjec), Zagorka (= Marica Gregorič-Stepančič) idr. Največja pomanjkljivost Slovenske bibliografije za l. 1907- 1912 je nedvomno ta, da nima imenskega (avtorskega) kazala, prav bi prišlo tudi predmetno. Šlebinger je tako ponovil Simoničevo napako. V svojem času je za to bibliografijo doživljal pohvale ocenjevalcev: Luke Pintarja v Ljubljanskem zvonu (1914) in Frana Kotnika v Časopisu za zgodovino in narodopisje (1914). Današnje mnenje med drugim pravi: "Dosledno je uporabljena avtorska značnica, podatki o knjigah imajo ustaljen red. Stroke je formuliral dovolj jasno ... Sicer pa se je Šlebinger približal vsemu, kar je za dobro bibliografijo potrebno: popolnost, doslednost, točnost, jasnost. Njegova bibliografija za leta 1907 do 1912, ki je izšla v samostojni knjigi, je po kvaliteti največ, kar smo Slovenci dosegli v svoji nacionalni bibliografiji do osvoboditve" (Munda, 1964: 7).