URN_NBN_SI_doc-LUH88U8P

115 Prva leta delovanja Zavoda za fizkulturo, 1946–1950 kom na načelu amaterizma«. 17 Z obnavljanjem telesnokulturnega življenja po drugi svetovni vojni se je obnovila tudi težnja po strokovnem izobraževanju na področju športa. To se je najprej vzpostavilo v Beogradu z organiziranjem Držav- nega inštituta za fizkulturo (DIF). 18 V Sloveniji so pomanjkanje izobraževanja na področju športa reševali z enoletnim tečajem, kmalu zatem pa s srednjo fizkul- turno šolo, Zavodom za fizkulturo. Tako je bila že 20. novembra 1946 ustanovljena srednja strokovna šola s sedežem na Taboru v Ljubljani z nalogo, »da vzgaja kader strokovnjakov za šolstvo, fizkulturna društva in druge ustanove in da znanstveno raziskuje vprašanja telesne vzgoje«. 19 Na Zavod za fizkulturo so se lahko vpisali »absolventi katerekoli srednje šole, ki so imeli za to vrsto študija dovolj telesne sposobnosti in so opravili sprejemni izpit«. 20 Na šolo so se lahko vpisali učenci, ki so zaključili predmetno stopnjo osnovne šole oziroma nižje gi- mnazije. Prva generacija v šolskem letu 1946/1947 je štela 29 dijakov: 20 moških in 9 žensk. Izobraževanje je bilo v prvem letu intenzivno in se je po preteku leta tudi zaključilo. Prvi generaciji dijakov je torej povsem zadoščalo le eno leto izo- braževanja za pridobitev zaključnegaspričevala nastopnji strokovnesrednješolske izobrazbe. Za dijake, ki so se vpisali v kasnejših letih, se je šolanje sorazmerno podaljšalo. Zavod je namreč v šolskem letu 1947/48 prerasel v triletno in zatem v štiriletno srednjo šolo. V šolskem letu 1947/48 se je na Zavodu šolalo 49 dijakov, v šolskem letu 1948/49 pa je bil osnovan drugi razred, obenem pa še ženski odde- lek, tako da je število dijakov naraslo na 120. Z naraščanjem števila dijakov je naraščala tudi prostorska stiska, tako da je celo grozilo, da v šolskem letu 1949/50 sploh ne bo prišlo do vpisa novih učencev prvega letnika. 21 Na šoli so se večkrat vršili tako razredni kot splošni inšpekcijski pregledi, ki prinašajo marsikatero podrobnost o samem delovanju in organizaciji šole. V drugem letu obstoja Zavo- da za fizkulturo so bili stalni in honorarni predavatelji v razmerju 7 : 7, učencem pa so delo olajšali z lastnimi ročnimi skriptami. Te so morale biti potrjene s strani Komiteja za strokovne šole, četudi so bili v uporabi le kot pomožni učbeniki za interno rabo. Število pedagoških ur je bilo zadostno, direktor šole je želel dvigni- ti število tedenskih učnih ur le pri pouku zgodovine – in sicer za eno tedensko. Učni uspeh učencev je bil ocenjen kot nadpovprečno dober, a pojavljale so se pomanjkljivosti pri matematiki in anatomiji. Prva generacija dijakov je bila izra- zito narodnostno heterogena, kar ugotavlja več poročil. Inšpektor Rajko Kavčič je pri pouku kemije ugotavljal, da je predavatelj Julij Antič porabil precej časa za razlago osnovnih kemijskih pojmov, saj je razlagal tako v slovenskem kot srbo- -hrvaškem jeziku. 22 Težava zaradi heterogenega razreda se je pokazala tudi pri pouku fizike. Nekateri izmed učencev so postali pismeni šele pred dobrim letom, 17 Pavlin, Tomaž, »Glasnik novega, zdravega načina življenja«, 2010, str. 27. 18 Pavlin, Tomaž, Zbornik Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, 1960–2010, 2010, str. 32. 19 http://www.fakultetazasport.si/o-fakulteti/fakulteta/zgodovina-fs/ (16. 9. 2016) 20 Visoka šola za telesno vzgojo v Ljubljani, 1958, str. 2. 21 ARS AS 1072, 10. 2. 1949. 22 ARS AS 1072, Poročilo, Ljubljana, 23. 12. 1948, podpisnik ing. Rajko Kavčič.