URN_NBN_SI_doc-LUH88U8P

116 Šolska kronika • 1–2 • 2018 kar pomeni, da je bilo poučevanje še bolj zapleteno – to se je zlasti kazalo pri predmetih, ki so bili že sami po sebi težje razumljivi. 23 Naslednja leta so prinesla zaostrena merila za vpis in zahtevala z uspehom opravljeno nižjo gimnazijo in sprejemni izpit. V splošnem torej »nadpovprečno dober« 24 uspeh je bil brez dvo- ma tudi posledica dejstva, da je šola imela svoj internat s popolno oskrbo. Dijaki so bivali na podstrešju leta 1926 zgrajenega Sokolskega doma v sobah najmanj po dva in največ po štiri, ločeni po spolu. Večina dijakov je bila tudi štipendirana. 25 Na Zavodu so imeli tudi poseben hišni red, ki je veljal tako za šolo kot za internat. Disciplina dijakov je bila v primerjavi z drugimi strokovnimi šolami na višji ravni, kar naj bi bila posledica izobraževanja bodočih učiteljev telesne vzgoje, »za kate- re je bila stroga disciplina pogoj vsakega uspeha« , kar ugotavljamo na podlagi inšpekcijskega zapisnika. 26 V primeru kršenja hišnega reda so veljale konkretne sankcije, kot na primer: omejen obisk gledališč, kina ter splošnih izhodov v me- sto. Dijake so ocenjevali po strogem kriteriju, na medsebojno tekmovalnost pa jih je navajal grafikon v veži šole, na katerem je bilo ponazorjeno tedensko tekmova- nje posameznih razredov v učenju in vedenju. Učenje je potekalo pod vodstvom prefektov. Slabši učenci so imeli določen termin, v katerem so skušali popraviti slabe ocene. » Pozitiven vpliv na mladino je imela tudi mladinska organizacija tako v posameznih razredih kot celotni šoli,« je še poročal Jože Povšič, podpisnik in- špekcijskega poročila, ki mu je podatke o delovanju mladinske organizacije posredoval ravnatelj šole. 27 Predavanja in vaje so potekale cel dan. Anatomske vaje so imeli dijaki na medicinski fakulteti, praktične vsebine v telovadnicah in igrišču na Taboru, atletiko in nogomet na bežigrajskem stadionu, kros v Tivoliju, plavanje na Iliriji, smučarski tečaj na Črnem vrhu nad Jesenicami, jadralno lete- nje v Poljčah in taborjenje v Ribnem – od koder so hodili na vožnjo s kajaki po Savi Bohinjki. 28 Pri sestavljanju učnega načrta se je vodstvo zavedalo, da morajo največ skrbi posvetiti praksi, ki so jo prilagodili tako, da je bilo posamezne športe kasneje na službenem mestu laže popularizirati. Učni program je bil intenziven; poučevali pa so: anatomijo, biomehaniko, fiziologijo, higieno, prvo pomoč v športu, psihologijo, metodiko, zgodovino fizkulture, vadišča in orodje, državljan- sko vzgojo, fizkulturno organizacijo in propagando, ruščino, praktične nastope, splošno vadbo, vaje na orodju, lahko atletiko, borilne vaje, odbojko, košarko, ljudske plese, nogomet, kompozicije, plavanje, predvojaško vzgojo, masažo, smučanje in taborjenje. Skupaj torej 27 predmetov, izmed katerih jih je bilo treba 23 opravljati na zaključnem izpitu. Predmetnik je ostajal v osnovi enak tudi v 23 ARS AS 1072, Inšpekcija fizike na Srednji fizkulturni šoli v Ljubljani, Ljubljana, 9. 1. 1949, pod- pisnik M. Adlešič. 24 ARS AS 1072, Poročilo o inšpekciji Šole za fizkulturo v Ljubljani, ki sta jo izvršila dne 20. 11. 1948 tov. Ančka Vrbič in dr. Kralj Vladimir. 25 ARS AS 1072, Poročilo o delovanju šole iz 20. 11. 1948 je ocenilo to kot zadovoljivo. Nosilca poro- čila sta Ančka Vrabič in dr. Vladimir Kralj. 26 ARS AS 1072, 5. 1. 1949, podpisnik Jože Povšič. 27 ARS AS 1072, Inšpekcijski zapisnik, Ljubljana, 5. 1. 1949, podpisnik Jože Povšič, profesor TSŠ. 28 Ošina Štefan, Zavod za fizkulturo in »prva generacija«. Šport, 2002, 2, str. 48.