URN_NBN_SI_doc-OO8IOQFW

28 Šolska kronika • 1–2 • 2014 manj prekinjan. Bili so mnenja, da bi teden dni prostega časa brez učenja dijakom samo škodil, zato so jim v skladu s študijskim redom še v počitnicah nalagali izredne, obsežnejše vaje iz stila, pa tudi nedeljo so izrabili za deklamacije in disputacije. 115 Janez Vajkard tako katerikrat bržkone ni videl Medije tudi po celo leto, od enih glavnih po- čitnic do drugih. Del počitniških tednov je nemara kdaj preživel še pri botru Konradu Ruessu baronu Ruessensteinu na Strmolu. Čeravno pri opisu strmolskega gradu ne pove, da bi bil v mladosti kdaj tam, je dobro poznal tamkajšnje razmere in v čas »pred približno tridesetimi leti« (okoli 1659) postavil nenavadno smrt botrove hčerke. 116 Morda se je še v polihistorjevih šolskih letih odvila zgodba, ki jo opisuje v XI. knjigi Slave pri obravnavi dvorca Lukovec pri Brezovici na robu Ljubljanskega barja. »Pred nekaj leti« naj bi neki kmet iz okolice Lukovca, ki si je v Ljubljani ogledal di- jaško igro o paradižu, enega od dijakov igralcev nagovoril, naj v hudičevi preobleki prestraši njegovo zapito ženo. »Komedija« je menda učinkovala, tako da se je ženska povsem odvadila pitja. 117 Časovna dimenzija pri tej zgodbi je zelo splošna, morda tudi zaradi premišljenega učinka oziroma ker čas tu ni bil pomemben. Ni izključeno, da gre za dogajanje, o katerem je Valvasor slišal še kot dijak in je glede na izčrpen opis bržkone osebno poznal protagoniste. Igra ni imela zveze z gledališko dejavnostjo je- zuitskega kolegija, ampak je bila zasebna zadeva predvsem revnih dijakov, zato je bilo zanjo potrebno dobiti rektorjevo dovoljenje. Izpričano je, da so jo igrali v letih 1657, 1659, 1660 in 1670, v slovenščini in vsakič konec januarja. Pristavek »ut vocant« v dnevniku prefekta jezuitske gimnazije (1657 in 1660) bi mogel pomeniti, da je šlo že tedaj za nekaj utečenega. 118 Dejstvo, da se je bodoči kranjski polihistor šolal v rodni Ljubljani, gotovo ni os- talo brez pomembnega vpliva na njegovo zanimanje in poznejšo ustvarjalno dejavnost. Vprašanje je namreč, ali bi ga toliko pritegnila Kranjska in domoznanstvo nasploh, ko bi v letih osebnostnega oblikovanja zapustil domačo deželo in šel, denimo, na gi- mnazijo v Gradec ali na latinsko šolo v Ruše. Morda bi se tam sicer še bolj izostril kot naravoslovec ali usmeril v kaj povsem drugega, toda glede na njegovo mladost bi se zlahka izgubila navezanost na Kranjsko, njene ljudi in kraje, nenazadnje tudi na jezik in običaje rodne dežele. V temo je zavito, kako in kje je Valvasor preživljal prva leta po končani jezuitski gimnaziji , ko ga po lastnih besedah »nekaj let ni bilo doma«. Gre za najmanj znano obdobje njegovega življenja, saj vemo samo to, da Janeza Vajkarda ne smemo iskati na Kranjskem, ne pa tudi, kje vse se je zadrževal. Lahko le sklepamo, kje bi lahko bil in kaj je dvajsetletni mladenič tam počel. Ni dvoma, da si je izbral prvo od obeh poti, o katerih govori v VI. knjigi Slave , ko v razdelku o načinu življenja kranjskega plemstva in meščanstva opisuje plemiško mladino. Ta pot je bila vojaško urjenje in potovanje v 115 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 170. 116 Valvasor, Die Ehre XI , str. 560–562. 117 Valvasor, Die Ehre XI , str. 351–352. 118 Kuret, Ljubljanska igra, str. 3–4 (205–206).