URN_NBN_SI_doc-PFIWHDTO

252 Šolska kronika • 1‒2 • 2016 in rimskih božanstev oziroma Partenon in Panteon. Skoraj upam si trditi, da nihče, ki se je z jezikom seznanil že na tej zgodnji stopnji in četudi ga je kasnejša pot vodila v povsem druge, tudi naravoslovne, poklicne smeri, nikoli ne bi latinskega jezika označil kot nepotrebnega mrtvega jezika, brez prave koristi za življenje ali znanje. 7 Damnant quod non intelligunt . Čeprav seveda nikakor ne gre zanemariti prepotrebnega učenja latinskega jezika tudi na srednjih šolah in fakultetah v obliki izbirnih ali obveznih predmetov, pa je na višjih stopnjah izobraževanja običajno vse preveč poudarka na izpolnjevanju uč- nih načrtov in je tako izvajanje predmeta žal prevečkrat usmerjeno na ponavljanje izjem tretje mešane deklinacije ali navajanje nepravilnih glagolskih oblik. Capio, capis, capere, cepi, captum . Ponavljanje, ki je večkrat prehajalo že v ad nauseam , pri manj nadarjenih pa je celo botrovalo prepisom v druge študijske programe ali smeri. Preko osnovnošolske latinščine so nato bili nevsiljivo, a temeljito, vsajeni teme- lji splošne izobrazbe, ki so kar klicali k dodatni krepitvi v srednjih šolah. Iz mojega razreda se nas je od 24 vpisanih kar 16, torej 67 %, odločilo nadaljevati z učenjem latinščine in smo se zato vpisali v program klasične gimnazije na Gimnaziji Poljane, ki je poleg začetnega kot edini v Sloveniji ponujal tudi nadaljevalni pouk latinščine. 8 Tu pa se je stanje spremenilo. Iz predmeta, ki v osnovni šoli ni vplival na učni uspeh in pri katerem negativna ocena ni onemogočila napredovanja v višji razred, je nenadoma nastal obvezni predmet in zaradi izpolnjevanja zahtev učnih programov je bilo časa, da bi se nova vedenja usidrala dovolj globoko, manj. Cui bono ? Zakaj je neko osnovno znanje latinščine sploh koristno oziroma z drugimi besedami, zakaj bi ne bilo nobene škode, če bi pouk latinščine kar ukinili in tako privarčevali denar za kakšno novo ekspertizo o povečanju kakovosti v osnov- nošolskem izobraževanju? Mar smo se v idealiziranju preteklosti vrnili v čase, ki so v njej videli sled buržoazne vzgoje, ki ne pritiče delavnemu človeku? Bi brez nje lahko razumeli podtone Menartove De bello Gallico ? Bi se tvorbi italijanskega ali francoskega konjunktiva zdeli logični? Bi brez uporabe slovarja tujk vedeli, kaj pomeni ab initio ? Bi se lahko naučili ponarodele univerzitetne himne Gaudeamus ? Verjetno da, toda brez pravega razumevanja. Bi še lahko govorili o družbi znanja, katere sestavni in nedeljivi del bi bila popu- lacija visokošolsko izobraženih ljudi z diplomami iz humanističnih ved, ki se tekom šolanja niti od daleč ni neposredno seznanila z latinskim jezikom? Verjetno ne. 7 Takšne konotacije je latinski jezik pri nas dobil zlasti v socializmu. Profesor sociologije moje ma- tere na Šubičevi gimnaziji v Ljubljani tako v sedemdesetih letih preteklega stoletja ni skoparil z izkazovanjem nenaklonjenosti dijakom klasične gimnazije in poudarjanjem njihovega malome- ščanstva, ki naj bi se navzven kazalo tudi v učenju latinščine ali igranju klavirja. Cf. tudi David Movrin, Yugoslavia in 1949 and its gratiae plenum : Greek, Latin, and the Information Bureau of the communist and worker's parties (Cominform), Classics and communism : Greek and Latin behind the iron curtain (ur. David Movrin et al.), Ljubljana-Budapest-Warsaw 2013, str. 192–329. 8 Pirkmajer 2008, str. 172–173.