Kazalo.pmd

Knjižnica 52(2008)2–3, 7–27 14 Stradovi spisi so sprva krožili v rokopisu (Thorndike, 1958, 7: 618). Njegovo delo so nadaljevali Jungnickel, Böckler in drugi s pisanjem o mehanskih napravah, vzvodih, vijakih ter škripcih. Bržkone je bil bolj znani Böckler glavni pisec knji- ge, ki jo je Volfov knjižničar pripisal Jungnicklu; istega leta 1661 je namreč prav Böckler objavil podobno knjigo v latinščini. Jungnicklov sodelavec, Nizozemec Mathias van Somer, je izdelal gravure tudi za druge Böcklerjeve knjige (Sothe- by’s, 1982, 57). Volf je nabavil kar dve Böcklerjevi knjigi s prekrasnimi slikami vodometov, mlinov in drugih naprav za poljedelstvo in zabavo, ki jih je pustil poganjati lju- dem, živalim ali naravnim silam. Morda si je Volf želel podoben vodomet zgra- diti kar v domačem ribniku v mestnem jarku pri Nemških vratih (Weigl, 2006, 41) ob palači. Böckler se je v Nürnbergu posvečal predvsem gradnjam na vodah. Štiri dele knjige o Zanimivi novi arhitekturi je dal leta 1664 okrasiti z dvestotimi gravurami. V prvih treh delih je razložil teorijo in uporabo hidrodinamike za vodomete, brizgalke in vrtove. V četrtem delu je dodal paviljone in poglede na evropske palače, kar je Volfa ob gradnji lastne palače še posebej zanimalo. V Teatru novih strojev je Böckler leta 1661 opisal mletje žita in smodnika, črpalke, parne stroje, druge hidravlične pripomočke, mehe, ražnje ter podobne naprave. Böck- lerjeva hidravlika je morala turjaškega kneza Janeza Vajkarda še posebej spom- injati na njegovo sodelovanje pri znamenitih vakuumskih poskusih Otta Guer- nicka sedem let prej. Bralca je seznanil z regulacijo voda za mline na Saškem, Argricolovimi pripomočki za rudarjenje in lorenskimi stroji za črpanje vode (Thorndike, 1958, 7: 618). Böckler je za svojo knjigo dal vrezati kar sto štiriinpetdeset celostranskih plošč; zadnja je kazala parni stroj, ki ga je Johann Hautsch leta 1658 postavil v Nürnber- gu. Štiriindvajset mož je lahko z njim dvigovalo vodo do 30 m visoko, kar je bil za Volfov čas izjemen dosežek. Vsekakor znanilec prihajajoče industrijske revo- lucije, čeravno Turjačani na svojih kranjskih posestih niso uporabljali parnih strojev pred začetkom 19. stoletja. Teater novih strojev je objavil tudi Zonca, ven- dar je enega od treh Volfovih izvodov neprevidni knjižničar v privezu k Porca- cchiju uvrstil kar k posvetni zgodovini. Zonca je bil uradni padovski mestni arhitekt v času, ko je tam študiral Volfov oče Ditrih. Leta 1599 je Zonca sodeloval pri dogovorih med Benečani in mantovskim vojvodstvom glede obmejnih voda. V svojih risbah je nadaljeval tradicijo Rame- llija in Jacquesa Bessona, predvsem pa se je zanimal za tekstilne stroje in svilo. Upošteval je trenje, vendar v svojih risbah ni kazal opor in stolpov; stroje je raje pustil viseti kar v praznem. V sodelovanju z rokodelci je razčlenil delovanje posameznih delov uporabnih naprav. Opisoval je resnične naprave v sodelovan- ju z rokodelci, ki so jih sestavljali in uporabljali. Gotovo je poznal sorodne Montejeve raziskave, vendar ni citiral ne njega ne Montejevega varovanca Gali- leja.