Kazalo.pmd

Knjižnica 52(2008)2 – 3, 135 – 145 140 za roman, ki se je prodal nekajkrat več, se je v zadnjem času to razmerje zelo spremenilo: zasebnim kupcem velikokrat prodamo le še petino knjig, vse druge knjižnicam. Če se bo tako nadaljevalo (nadaljevanje pa je odvisno od obnašanja kupcev, na katere, če sklepamo brez raziskave, le z uporabo kmečke pameti, vp- liva zlasti prodajna cena knjig – zlasti za darilne nakupe v veliki ponudbi izbira- jo primerjalno cenejše knjige – in obnašanja knjigarn, ki pa imajo tudi več vir- manskih kot zasebnih kupcev in so tem hočeš nočeš bolj naklonjene), bo financ- er najbrž pričel razmišljati o logični potezi – izločanju posrednikov za prodajo subvencionirane knjige knjižnicam. Ministrstvo za kulturo bi zlahka doseglo znaten prihranek tako, da bi v pogodbo o financiranju vneslo določilo, da sub- vencija vključuje odkup določenega števila knjig za knjižnice neposredno, brez posredniške provizije. (Mimogrede: podobno bi lahko Ministrstvo za šol- stvo olajšalo založniško agonijo, ki nastopi ob razglasitvi obveznega maturitet- nega branja, in pravice za izbrana dela pred razglasitvijo odkupilo in jih objavilo na svoji spletni strani. To ne bi prineslo le boljšega poznavanja izbranega dela, ampak tudi politične točke pri digitalno osveščenih dijakih in varčujočih star- ših, založnikom pa seveda pomemben izpad prihodka.) Naraščanje števila knjižnih naslovov je problematiko knjige spremenilo. Pred letom 1990 je knjig Slovencem primanjkovalo. Z večjimi ali manjšimi težavami smo jih uvažali iz tujine in jih brali v različnih jezikih, z večjimi ali manjšimi zamudami. Zdaj nam nekaj klikov pripelje katerikoli naslov na dom. Kot vselej v času preobilja nastopi problem izbire. Digitalizacija založništva prinaša založnikom in uporabnikom založniških izdel- kov nova vprašanja. Če je bila značilnost tiskane knjige neločljivost njene obli- ke in vsebine in ste tako morali vsebino kupiti (ali posoditi) skupaj z obliko (Ko- vač 2008), je digitalna knjiga od nosilca knjižne vsebine precej bolj neodvisna. Na tem mestu je seveda možna velika razprava, ali je to dobro ali slabo, ki pa jo lahko na kratko strnemo, da je slabo za prodajalce nosilcev, dobro pa za proda- jalce vsebin, če bodo še zmeraj lahko za vsebino kaj iztržili, po neposredni poti ali prek oblik mecenstva, saj prodaja na prostem trgu, kakor nas opozarja socio- log Raymond Williams (Williams, 1998), ni edina možnost – vsaj v Sloveniji pa za večino knjig v javnem interesu že zdaj ni odločilna, saj nastanejo zaradi take ali drugačne oblike – po Williamsovo – patronata, največkrat s pomočjo državne subvencije. Druge možnosti pritoka plačil, ki dopolnjujejo izpade na tradicio- nalnem knjižnem trgu, se odpirajo tudi komercialnemu pisanju, recimo prek knjižničnega nadomestila – dober primer je že omenjeni Robert Ron. Razmislek o teh spremembah lahko začnemo s spoznanjem, da je kljub običaj- nim zaostankom med ‘pravim’ Zahodom in Slovenijo pojav dolgega repa, ko se sicer nekaterih naslovov proda zelo zelo veliko, velika večina posla pa se sklepa s prodajo nekaj izvodov zelo velikega števila naslovov (nadrobneje o tem v An- derson 2006) pravzaprav že oplazil tudi Slovenijo. Knjigarne Mladinske knjige,