Kazalo.pmd

Knjižnica 52(2008)2–3, 169–184 172 paradigmo uporabnika in manj heterogenost potreb, ki jih uporabniki v splošnih knjižnicah uresničujejo. Npr. slika najbolj brane otroške in mladinske literature bi bila zagotovo celovitejša, če bi statistika zajemala le mladinska in otroška leposlovna dela, tako pa nam delež mladinske literature med sto najbolj izposo- janimi naslovi pove prej, kakšno je razmerje med mladimi in odraslimi člani knjižnice, manj pa širše pojasnjuje vzgojno ali umetniško vrednost najbolj iskanih mladinskih naslovov. Tudi podatek, da med sto »najbolj branimi« naslovi ne najdemo pesniške zbirke za odrasle v nobenem mesecu v vsem obdobju statis- tičnega merjenja, ne pove ničesar o tem, katera poezija je med uporabniki sploš- nih knjižnic najbolj brana in koliko ti prebirajo slovenske pesnike. Podoben prob- lem se pojavlja pri »strokovni literaturi«, kjer imajo, tako kot pri poeziji, posamez- ni naslovi manjše število potencialnih bralcev. Rekli bi lahko, da je število obravnavanih naslovov preskromno, da bi na tej podlagi lahko poglobljeno analizirali bralno kulturo. Sklepamo lahko kvečjemu na številčno najbolj zastopane bralne interese uporabnikov splošnih knjižnic. Kljub vsemu pa nas seznam najbolj izposojanih knjig opozarja na določene značil- nosti, ki se pojavljajo skozi celotno obdobje spremljanja izposoje, kot npr. us- taljena razmerja med posameznimi tipi literature, med popularno in kanonizirano literaturo, leposlovjem in neleposlovjem, literarnimi žanri itn., ki se med leti 2002 in 2007 niso bistveno spremenila. Iz naslovov »najbolj branih« knjig, ki jih je mogoče povezati v nekaj sklopov – mladinsko literaturo, literaturo za odrasle, leposlovje, strokovno literaturo, ro- manopisje, klasično književnost, svetovno in domačo itn., je razvidno, da gre za različne skupine uporabnikov oz. različne motive za branje – bralci Sapramiške običajno niso tudi bralci Zločina in kazni in malo verjetno je, da so bralci Romea in Julije tudi zvesti bralci Nore Roberts, skoraj zagotovo pa slednji nimajo posebnih zaslug, da med »najbolj branimi« knjigami najdemo tudi Schlinkovega Bralca . Na seznamu »najbolj branih« naslovov se med leposlovjem za odrasle pojav- ljata predvsem dva tipa literature – na eni strani množična, popularna ali trivial- na književnost in na drugi naslovi t. i. klasične ali kanonizirane književnosti, ki jih kot obvezno branje predpisuje naš šolski sistem. Literarnih del, ki bi nago- varjala širši krog bralcev, hkrati pa ohranjala vsaj relativno spoznavno in estet- sko literarno vrednost ali bi predstavljala zahtevnejše različice svojega žanra, med najbolj izposojano literaturo skoraj ne srečamo. Zaradi izrazitega kvalita- tivnega razkoraka med obema tipoma leposlovja se zastavlja vprašanje, ali si literatura, s katero se srečujejo dijaki v okviru slovenskega jezika in književnosti, sploh še lahko izbori prostor v duhovnem obzorju sodobnega najstnika in vpli- va na profil bodočega bralca. Raziskave bralne kulture se običajno osredotočajo na kvantitativni vidik razmerja med knjigo in bralcem. Eden izmed razlogov za to je, da vrednotenje literarnih