URN_NBN_SI_DOC-AG3GCSSA

netiskovnih elementov spada med tehnike ploskega tiska tako kot litografija, čeprav jo nekateri avtorji uvrščajo med fotografske tehnike (kot zanimivost: drugi avtorji uvrščajo negativ-pozitiv fotografsko tehnologijo med tiskarske tehnike). Kot osnova tiskovne forme se uporablja približno 10 mm debela gladko brušena steklena plošča (prvotno je bil uporabljen litografski kamen, kasneje tudi alu- minij), na katero se v obliki emulzije nanese enakomerno debel sloj želatine z dodanim kalijevim kromatom in kalijevim bikromatom. Senzibiliziranje z bikromatom se lahko izvede tudi po oslojevanju. Bikromat omogoča utrjevanje želatine pri osvetljevanju. Sušenje emulzije poteka v intervalih, tako da v sloju nastanejo napetosti, ki kasneje pri osvetljevanju omogočajo nastanek značilne zrnate strukture. Kopirna predloga je stransko pravilen večtonski nerastriran negativ (pri barvnem svetlotisku hkrati tudi barvni izvleček, narejen ročno z retuširanjem negativa oz. s prekrivanjem netiskovnih elementov na negativu). Kopira se kontaktno v kopirnem okvirju s svetlobo (tradicionalno z obločnico, danes z metalhalogenidno svetilko z močnim sevanjem v UV spektralnem območju), ki spektralno ustreza občutljivosti kopirnega sloja na plošči. Svetloba, ki prodira skozi negativ, utrdi želatino proporcionalno količini prepuščene svetlobe. Razvijanje in fiksiranje poteka v hladni vodi (približno 10 °C), s katero se iz sloja izpere ostanke bikromata. Pred tiskanjem se tiskovna forma omoči z vodo in glicerinom. Neosvetljeni želatinski kopirni sloj navzema vodo in nabrekne, osvetljeni sloj pa je zaradi bikromata utrjen. Po omočenju se tiskovna forma nabarva. Količina tiskarske barve, ki jo selektivno sprejemajo tiskovni elementi, je odvisna od utrjenosti sloja; bolj utrjen sloj sprejme in pri tiskanju tudi odda več tiskarske barve. Med tiskanjem je potrebno za vsak odtis nabarvanje tiskovne forme, močenje pa v ustreznih klimatskih pogojih (>70 % relativne vlage) ni potrebno. Količina tiskarske barve za nabarvanje se uravnava ročno z dodajanjem na barvno ploščo, s katere jo prevzemajo valji barvilci za nabarvanje tiskovne forme. Tiska se neposredno na tiskovni material. Uporabljajo se tiskarske barve, ki so visoko pigmentirane in po reoloških lastnostih in konsistenci prilagojene svetlotisku. Pri večbarvnem svetlotisku se uporablja 8 do 12 barv, prve barve so vedno siva, rdeča, modra in rumena, zatem pa se na osnovi poskusnih odtisov po presoji izdelajo še barvni izvlečki za dodatne barve ali se z mešanjem z drugimi tiskar- skimi barvami korigira barvni ton za tiskanje z obstoječimi tiskovnimi formami. Črna barva se ne uporablja. Enobarvni tiskarski stroji so po konstrukciji enaki strojem za litografski tisk. Pri svetlotisku se rastriranje ne uporablja. Na odtisu je vidna neostra zrnata struktura, ki jo lahko primerjamo z zrnatostjo fotografij. To daje svetlotisku