URN_NBN_SI_DOC-AG3GCSSA

prednost pred ostalimi fotomehaničnimi reprodukcijami. Pomanjkljivosti so: neoster odtis, majhna vzdržljivost tiskovne forme (približno 300 kakovostnih odtisov, skupaj ne več kot 1000 odtisov) in občutljivost celotnega procesa na zunanje vplive. Rezultati ne ustrezajo vedno pričakovanjem, od tiskarja in drugih sodelavcev pa se zahtevajo posebna znanja, izkušnje in ročne spretnosti. Danes je tehnika problematična tudi zaradi obremenitev okolja, pri izdelavi ene plošče nastane 200 litrov s kromovimi spojinami močno onesnažene vode. Tehnika se je že od začetka uveljavila kot zelo primerna za faksimiliranje, vendar je danes skoraj v celoti opuščena. Pri tiskanju večbarvnih faksimilnih reprodukcij so zaradi brezrastrske reprodukcije lahko, brez nevarnosti nastanka moiréja, po potrebi tiskali s poljubnim številom tiskarskih barv, kar pa je imelo negativne posledice predvsem pri ostrini oz. reprodukciji podrobnosti. Fotolitografija je tehnika izdelave tiskovne forme za ploski tisk, pri kateri se za izdelavo tiskovnih elementov uporablja fotografska tehnologija (Glaister, 1996; Oxford, 2011). Prve fotolitografske tehnike so razvijali v Franciji Lemercier, Lerebours, Barreswill in Davanne od leta 1850. Od leta 1859 je Henry James v Ordnance Survey Office uporabljal fotografsko tehniko za prenos slik na cinkove ali kamnite litografske plošče. Navadno so uporabljali cinkove plošče, proces pa je bil poimenovan fotocinkografija. Pri tem procesu so uporabljali papir, premazan z želatino, senzibilizirano s kalijevim bikromatom, na katerega so z osvetljevanjem prenesli sliko z negativa. Papir so zatem s slojem navzdol položili na cinkovo ploščo, premazano s tankim slojem litografske barve in laka in v litografski preši prenesli ta sloj na papir. Sloj litografske barve je bil v procesu razvijanja s toplo vodo odstranjen z neosvetljenih delov papirja. Polo papirja, s katere je bila odstranjena nepotrebna litografska tiskarska barva, so položili na pripravljeno cinkovo ploščo in sliko prenesli na običajen način (pretisovanje). Tako izdelano tiskovno formo so uporabili za tiskanje; že v začetku so to tehniko uporabljali za faksimiliranje. Kot potrditev primernosti te tehnike za faksimiliranje so 14. februarja 1860 izdelali prvi faksimile manjšega dokumenta iz časa Edvarda I. Prvotna fotolitografija oz. fotocinkografija se je kasneje razvila v različne kemigrafske procese za izdelavo tiskovnih form za ofsetni tisk in druge tehnike tiska. Kot kopirni sloj so poleg želatine uporabljali tudi druge koloidne mate- riale, beljak in asfalt, kasneje tudi fotopolimere in diazo spojine v kombinaciji z umetnimi smolami. Alternativne fotokemične tehnike izdelave tiskovnih form so razvili tudi za druge tehnike tiska. V visokem tisku se je uveljavila predvsem uporaba cinkovih klišejev oz. glo- boko jedkanih cinkovih plošč (photoengraving). Leta 1826 je pariški tiskar M. Lemaître dobil od J. N. Niepceja prve jedkane kovinske klišeje za tisk (Barger