URN_NBN_SI_DOC-P7VHKFHZ

129 R. Šolar: Načini in prednosti georeferenciranja knjižničnega gradiva, 127-150 Knjižnica, 57 (2013) 2-3 O pomenu georazčlenjevanja metapodatkovnega opisa kulturne dediščine je pisala že Vlasta Vodeb v tematski številki Knjižnice, Ljubljana v BiTiH – BiTi v Ljubljani (Vodeb, 2012). Že v uvodu je opozorila na ekspanzijo razpoložljivosti prostorskih koordinat kot formalizirane oblike atributa lokacije za širšo strokovno in laično javnost v zadnjih letih, ki uporabniku omogočajo brskanje po kulturnih portalih po času in prostoru, iskanje vsebin po prostorskem kriteriju in na zemljevidu ter odkrivanje prostorskih po­ vezav med enotami dediščine (Vodeb, 2012). Število uporabnikov, ki iščejo zemljevide ali druga knjižnična gradiva glede na koor­ dinate oziroma po prostorskem kriteriju, je bilo do pred kratkim zanemarljivo. To se je spremenilo z razvojem in množično uporabo digitalne in spletne kartografije, pred­ vsem pa z razvojem takšnih iskalnikov in pregledovalnikov spletnih storitev. Mobilni telefoni z GPS-i, aplikacije tipa Digitalne Zemlje (npr. Google Earth), tudi Wikipedija ponujajo vsakemu uporabniku koordinate določene točke ali območja – ti podatki so postali lahko dostopni in obvezni za vsako sodobno kartografsko digitalno storitev. Z množično uporabo spletne kartografije in spletnih geolokacijskih storitev so se spre­ menili modeli iskanja, uporabniki zahtevajo drugačno predstavitev, navigacijo in vidi­ ke odkrivanja knjižničnih enot, pri čemer je prostorsko iskanje s koordinatami v ozadju vsekakor ena od možnosti. Vnos koordinat v bibliografski opis je med drugim tudi prvi pogoj za razvoj OPAC-a in omogoča rabo bibliografskih opisov na povsem nov način (Bidney, 2010), kot je možnost njihovega izvoza v lokacijske storitve zunaj knjižničnih katalogov ali v geografske vmesnike. Evropski katalogizatorji za zemljepisno predmetno označevanje kartografskega in pre­ ostalega knjižničnega gradiva v bibliografskih zapisih večinoma uporabljajo samo po­ krajinska, vodna, reliefna, ledinska, upravna in krajevna zemljepisna imena, ne vnašajo pa prostorskih koordinat. Razlog je v tem, da je vnašanje koordinat časovno zamudno in zahteva poznavanje geografske širine in dolžine ali drugih koordinat, npr. držav­ nih pravokotnih (kartiranje se nikoli ne izvaja v geografskih koordinatah, čeprav so na karti prikazani meridiani in paralele), kar za večino katalogizatorjev ne velja (Bidney, 2010). Vodeb (2012) ugotavlja, da zgolj zemljepisna imena niso neposredno uporabna za prostorsko vizualizacijo in jih je treba povezati s koordinatami – jih georeferencira­ ti. Olha Buchel (2005) za ilustracijo navaja primer vsebinske obdelave knjige Zgodnja zgodovina Slovanov levega brega Dnjepra z geografsko predmetno oznako Ozemlje Dnjepra – Zgodovina. Ta ne opredeli ozemlja določenega brega, ki je pomembno za razumevanje zgodovinskega razvoja dela Ukrajine; natančneje bi se ga lahko oprede­ lilo samo z vnosom koordinat območja.