URN_NBN_SI_DOC-R7JNO7T6

naloge, bo torej prenesen na FF, v NUK (oz. ustrezni komisiji) pa bo ostalo le "podeljevanje" nazivov, ki slonijo na drugih pogojih. Za potrebe tega prispevka nas ne zanima toliko, ali je določena oblika izobraževanja formalna ah ne, ampak bolj, kakšne so njihove vsebine glede na predvidene smeri razvoja v knjižničnih informacijskih poklicih ter kdo so njihovi udeleženci. Zato bomo izobraževalne programe NUK pregledali glede na tipe in znotraj tega, ah izobražujejo za temeljno ali specializirano bibliotekarsko znanje, za uporabo računalnika v sistemu Cobiss in računal- niško pismenost ali za knjižnični menedžment. Udeleženci izobraževanja v NUK Za Slovenijo je značilno, da ima malo velikih knjižnic (po vsej verjetnost le 4-5 z več kot 50 zaposlenimi) in zato je v manjših knjižnicah delo mnogo manj specializirano. Tako pogosto isti ljudje gradivo izbirajo in naročajo ter for- malno in vsebinsko obdelujejo, drugi pa hkrati skrbijo za uporabnike, pos- redovanje informacij ter izposojo. Še slabše je v majhnih knjižnicah, kjer mora en sam zaposleni voditi knjižnico in tudi opravljati vsa dela. Ker je študij bibliotekarstva doslej dal le malo diplomantov, imajo zaposleni v knjižnicah večinoma diplome drugih fakultet ali so višji knjižničarji z dokončano PA. Oboji se v NUK udeležijo vsaj enega od dveh temeljnih tečajev za strokovno izpopolnjevanje, čemur sledi opravljanje strokovnega izpita in pridobitev strokovnega naziva. S tem naj bi bil zaposleni usposo- bljen za začetek dela v knjižnici. Da je to problem, kajti v principu so taki "priučeni" bibliotekarji takoj (in ne šele po določeni praksi) izenačeni z diplomanti bibliotekarstva, kar je seveda posledica neobstoja ustreznega izobraževanja v preteklosti, ugotavlja tudi Dimčeva, ki pravi: "Vsakdo, ki opravi strokovni izpit in dobi ustrezen naziv, naj bi bil torej po največ enomesečnem izobraževanju usposobljen za samostojno knjižničarsko delo in izenačen z nekom, ki je absolviral dvo- ali štiriletni program knjižničar- stva. Ne samo izenačen, ampak celo nekoliko večvreden, saj naj bi bila knjižničarska izobrazba nadgradnja nekemu "konkretnemu" znanju, knjižničarskemu delu se pač lahko vsak priuči" (Dimec, 1994, str. 86). Če sta oba temeljna tečaja, in sicer Začetni knjižničarski tečaj in Tečaj za pripravo na strokovne izpite takorekoč obvezna za vsakogar, ki se zaposli v knjižnici, pa je pri drugih tečajih nekoliko drugače. Nekateri knjižničarji in drugi zaposleni v knjižnicah (npr. računalniški strokovnjaki) se jih le redko ali nikoli ne udeležujejo. Udeležba je pravzaprav nujna le za tiste, ki delajo v sistemu Cobiss, da sploh lahko funkcionirajo pri obdelavi gradiv ali posredovanju informacij, izposoji ipd. Dimčeva navaja štiri tipe zaposlenih, ki naj bi se npr. udeleževali tečajev za obdelavo gradiv (Ibid., str. 87; cf. Saye, 1987):