URN_NBN_SI_DOC-R7JNO7T6

že na široko uporabljajo ali pa so v strokovni literaturi dobro opisani. Za nekatere knjižnične dejavnosti pa takih dobro definiranih in uveljavljenih kazalcev še ni. S kazalci lahko primerjamo uspešnost delovanja posamezne knjižnice v različnih časovnih obdobjih ali pa primerjamo, z določeno stop- njo previdnosti zaradi različnih razmer v knjižnicah, tudi knjižnice med seboj. Namen kazalcev uspešnosti delovanja knjižnice je, da jih uporabimo kot sredstvo za oceno kakovosti in uspešnosti storitev in drugih aktivnosti knjižnice ter učinkovitosti materialnih in človeških virov, ki jih je knjižnica namenila za te storitve in aktivnosti. Pri izboru kazalcev za standard ISO 11620 je bilo upoštevanih več kriterijev. Kazalci uspešnosti delovanja so informativni. To pomeni, da pokažejo doseženo stanje in identificirajo probleme in slabosti knjižnice, tako da se da sprejeti odločitve in aktivnosti za izboljšanje. Druga njihova lastnost je zanesljivost, ki pomeni, da pokažejo vedno isto stanje, če jih večkrat uporabi- mo v enakih okoliščinah. Kazalci so nadalje učinkoviti, tako da lahko z njimi pomerimo tisto, kar želimo in prilagodljivi dejavnostim v knjižnici, da nam pokažejo realno stanje. In končno, kazalci so dovolj praktični, da lahko izvedemo meritve s sprejemljivim vložkom časa, dela in denarja ter primer- ljivi, tako da lahko z njimi primerjamo različne knjižnice. Vsak kazalec uspešnosti delovanja knjižnice ima v standardu edinstveno opisno ime, definicijo, opis in obseg uporabe. V standardu ISO 11620 je definiranih približno trideset kazalcev uspešnosti delovanja knjižnice. Za primer si podrobno poglejmo en izbran kazalec in sicer "Srednji časa iskanja dokumentov v prostem pristopu". Namen uporabe tega kazalca uspešnosti delovanja knjižnice je oceniti, ali oznake in postavi- tev gradiva omogočajo primeren dostop do gradiv. Kazalec je uporabljiv v vseh vrstah knjižnic, ki imajo vsaj del gradiva v prostem pristopu. Primerjave med knjižnicami na osnovi tega kazalca so možne, če upoštevamo razlike v dolžini poti med katalogom in gradivom. Kazalec je definiran kot srednji čas intervalov od zaključka iskanja po katalogu do trenutkov, ko dokumente najdemo na policah. Metoda izvedbe meritve je določena z naslednjim: izberi reprezentativen (naključen) vzorec naslovov (enot) gradiva, ki so v knjižnici v prostem pristopu; preveri, da so vsi naslovi razpoložljivi in na pravem mestu na polici; oseba, ki je uporabniško domača v knjižnici, naj poišče določeno število naslovov, tako da jih najprej najde v katalogu in nato poišče na policah; naslove, ki jih ne najde, izločimo iz vzorca; za vsak dokument se beležita začetek in konec iskanja v minutah in izračuna čas iskanja; zapise v tabeli z naslovi in časi iskanja se razvrsti po času iskanja v minutah; "Srednji čas iskanja dokumentov v prostem pristopu" (mediana) je po definiciji enak