URN_NBN_SI_DOC-R7JNO7T6

Kot licejsko knjižnico bi jo danes uvrstili med visokošolske knjižnice. Finan- cirana je bila iz javnih sredstev, njen osnovni namen je bil zadovoljiti potrebe profesorjev in študentov liceja, a tudi zunanjih uporabnikov. To pa seveda ne pomeni, daje omogočala popolno dostopnost gradiva: bila je sicer odprta "vsemu beročemu občinstvu", vendar le nekaj ur dnevno, gradivo je bilo mogoče uporabljati le prezenčno (domov so ga smeh odnašati le profesorji), vanjo niso smeli učenci nižjih šol, bibliotekarji so lahko po lastni presoji zavrnili izdajo knjig osebam, ki jim po zunanjosti sodeč niso vzbujale zau- panja. Sredi devetnajstega stoletja prinesejo avstrijske statistike 25 natančno delitev knjižnic. V uvodu avtor statističnega pregleda knjižnic, J. Pizzala, pojasnjuje, da gre za raziskavo stanja javnih (offentlich) in zasebnih (privat) knjižnic. Pojem javna knjižnica ni posebej razložen, iz same tipologije knjižnic pa lahko sklepamo, da se uporablja v obeh pomenih (torej v pomenu knjižnice kot javne ustanove, kot tudi knjižnice, ki ima svoje fonde odprte javnosti). Knjižnice so razdeljene na šest velikih skupin: knjižnice izobraževalnih ustanov; dvorne, državne, deželne, srenjske knjižnice; vojaške knjižnice; knjižnice verskih ustanov; knjižnice različnih društev in ustanov in zasebne knjižnice. Znotraj podrobnejše razdelitve teh glavnih skupin pa lahko najde- mo tudi javne študijske knjižnice (offenthche studien Bibliotheken) in med njimi tudi Študijsko knjižnico v Ljubljani. Ob prelomu stoletja v nemški strokovni literaturi, kije bila dostopna sloven- skim bibliotekarjem, sicer že lahko zasledimo moderno tipologijo, ki raz- likuje med nacionalnimi, deželnimi (provinzial) in ljudskimi knjižnicami ter univerzitetnimi, šolskimi in specialnimi knjižnicami 26 (Graesel, 1902), ven- dar se taka delitev na Slovenskem še dolgo ne uveljavi. še leta 1932, ko objavi Melita Pivec-Stele statistiko knjižnic za Dravsko banovino, knjižnice razvršča (kakor se sama izrazi) po "ustaljenih tipih" v : znanstvene in strokovne, šolske, ljudske in društvene. Njen pregled ne upošteva privatnih knjižnic, ("ki so težje dostopne kot one javnih institucij"). Kot skupno značilnost ljudskih in društvenih knjižnic, predhodnic današnjih splošnoizobraževalnih knjižnic navaja, da so "Ljudske in društvene knjižnice (so) po svojem bistvu izposojevalne. Nadaljnja skupna poteza je vzdrževanje s članarino ali izposojevalnino in popolna ali delna neodvisnost od drž. in drugih podpor, kar je ugodno posebno v časih gospodarske krize..." 27 . 25 Pizzala, /. Standder Bibliotheken der im Raichsraten vertretenen Konigreiche und Ldnderzu Ende des ]ahres 1870. Wien, 1873/4. (Mittheilungen aus dem gebiete der Statistik hrsg. V.d.k.k. Statist. Central-Commission, Jg.20, Heft 2 u. 6) 26 Graesel, A. Handbuch der Bibliothekslehre. Leipzig, 1902 Na strani 9 govori o naslednjih vrstah knjižnic: National-, Provinzial-, Stadt- bez. Volksbibliotheken. Universitats- und Schul-biblio- theken. Specialbibliotheken. TI Pivec-Stele, M. Naše knjižnice. GMDS, 1932,1.13, št.1-4, str. 87