URN_NBN_SI_DOC-S90HDCT9

B. Hartm an meni (Hartm an, 1986, str. 3), da je bilo slovensko visokošolsko knjižničarstvo v svojem zgodovinskem razvoju obremenjeno z vsemi nevšečnostmi, ki sta jih vnesla organizacijska modela nekdanje A vstrije in Nemčije. Univerza v Ljubljani je model (resda v skladu s predpisi beograjske univerze) prevzela, vendar ga je s svojo rastjo vse bolj zapletala. Dr. France K idrič je že leta 1929 opozarjal, da bi bilo potrebno visokošolske knjižnice z d ru ž iti.16 Dileme glede organiziranosti visokošolskih knjižnic v o kviru univerze v Ljubljani so se pojavljale tem bolj, ko liko r bolj je nenačrtno naraščalo njihovo število. O m enili bomo le nekatera opozorila. Dolar (1971) se v svojem prispevku sprašuje, če je dotedanja organiziranost visokošolskega knjižničarstva smotrna, ekonomična in ali daje ustrezna jamstva za uspešno raziskovalno in vzgojno delo? M enil je, da gre za neeko- nomičnost, pa ne le zaradi nabavljanja dvojnic, trojnic... (ki so posebej pogoste v m ejnih znanostih in p ri priročnikih), ampak zlasti zaradi večkratne obdelave. Tudi velika (univerzitetna) knjižnica ne ustreza potrebam uporab­ nikov, saj je pri obdelavi prepočasna, se premalo posveča delu z uporabniki in njeno gradivo ni prosto dostopno. Zaradi neprestane rasti fondov in pomanjkanja prostorov naj bi knjižnice km alu bile v nevzdržnem položaju, zato bi se m orali ozreti po praksi drugih dežel, kjer poleg osrednje (glavne) univerzitetne knjižnice obstaja ponavadi le še tehnična in mogoče še medicinska knjižnica (knjižnici, kjer je vprašanje m ejnih znanosti še najbolj ostro opredeljeno in je poseganje v druge znanosti m orda še najmanj pogosto). Univerzitetna knjižnica pa bi morala odpraviti tiste pom anjkljivosti, zaradi katerih je postala za profesorje in študente neprivlačna in zaradi katerih so se na univerzi tako hitro razvijale manjše knjižnice. Sepetova (1975) je v referatu o načrtovanju razvoja knjižnic univerze in visokih šol na osnovi analize teh knjižnic zaključila, da so knjižnice lju ­ bljanske univerze organizacijsko na stopnji nekdanjih evropskih univerz. G radivo nabavljajo nenačrtno, brez ustreznega medsebojnega sodelovanja. Sredstva za nakup gradiva so preveč razdrobljena, da bi jih bilo mogoče načrtno in gospodarno uporabiti. Knjižnice bremeni neaktualno gradivo, ki ga nimajo kam odlagati. Kadri so neracionalno razporejeni in imajo v prim erjavi s pedagoškimi delavci na 16 A.T. Linhart je žedeset let po ustanovitvi Licejske knjižnice predlagal združitev 13 knjižnic v eno, češ, da le taka knjižnica lahko služi znanstveniku, ki se m u zaradi splošnih in mejnih strok ni treba prebijati skozi množico dislociranih, morda celo različno urejenih knjižnic.