URN_NBN_SI_DOC-ZY7QZCSS

so prav rezultati socialno-empiričnih analiz zelo odvisni od organiza­ cije izobraževanja posameznih dežel, njihove kulture in m entalitete in da jih je mogoče uporabljati večinoma le za osvetlitev problematike. Vendar so za nas trenutno zelo pomembna že vprašanja sama. Povedo nam, da je postal bralec močan dejavnik, da knjižnice pri iskanju novih, boljših oblik organizacije in načina dela ne upoštevajo samo njegovih objektivnih potreb in želja, ampak celo njegove navade. Ob tem dejstvu se moramo tudi mi zamisliti. Ni posebno važno, kakšne navade ima pri študiju Anglež ali Nemec; kadar pa gre za Slovenca, postanejo ta vprašanja bistvena. Vprašajmo se npr.: Ali aktivni prebivalec v Sloveniji študira ali bere raje doma ali v čitalnici? Brez posebnih analiz lahko hitro odgovorimo. Aktivni del prebivalstva je pri nas tako zaposlen, da mu za strokovno delo, izpopolnjevanje, za študij, predvsem pa za zabavo ostajajo večinoma večerne ure in zato potrebuje literaturo doma. To pomeni, da so knjižnice dolžne izposojati literaturo na dom ali imeti čitalnice odprte do 24. ure in celo v nedeljo. Poleg teh socialno-empiričnih analiz pa obstajajo v svetu danes povsem jasna načela o temeljni funkciji in nalogah tako posameznih knjižnic kot knjižnične mreže. S temi načeli moramo soočiti ustaljeno prakso naših knjižnic, v našem prim eru študijskih knjižnic. Če bomo spoznali, da se razhajamo z izkušnjami v svetu, bomo morali iz tega izvajati ustrezne posledice: ali spremeniti dosedanje nazore in prakso, ki iz njih izhaja, ali pa potrditi sedanjo prakso in ugotoviti, da za nas določena načela sodobne knižnične službe ne veljajo. Javne knjižnice Prehod na prost pristop po drugi svetovni vojni je le zunanja po­ doba globoke spremembe, ki jo doživljajo danes javne knjižnice. Spre­ menjena izobrazbena struktura prebivalstva in potrebe po permanent­ nem izobraževanju so ljudsko knjižnico iz izposojevalnice zabavnega beriva spremenili v ustanovo, ki je dolžna posredovati vse vrste litera­ ture vsem izobrazbenim profilom. Nekdanja kulturno-prosvetna usta­ nova postaja institucija, ki m ora v enaki meri služiti kulturi, izobrazbi in informaciji. Pravilno izbran fond knjižnice predstavlja našo kulturo. Nikjer drugje nimamo v takem obsegu ob vsakem času na razpolago takšne celovitosti kulturnih podatkov. Vendar v knjižnici zbrani m aterial ni prim arno objekt knjižničnega dela, ampak njeno sredstvo — orodje. Zbiranje samo ne napravi knjižnice za kulturno ustanovo. To postane šele takrat, ko kot socialna ustanova daje vsakemu možnost, da se okorišča z zbranim materialom. Pri tem pa je izredno važno, če hočemo priti na jasno o nalogah in bistvu neke kulturne ustanove, kaj si pod pojmom kultura predstavljamo. Pri nas razumemo kot kulturo vse to, kar je narod ustvaril v literaturi, umetnosti in filozofiji. Cilj knjižnice in naloga knjižničarjev je, da svoje bralce vzgoji v uporabnike teh kulturnih dobrin. Pri takem pojmovanju se je zelo težko ogreti za misel, da je javna knjižnica danes ustanova, ki je dolžna dajati informacije