URN_NBN_SI_DOC-ZY7QZCSS

posebno dovoljenje m inistrstva [50], Danes prevladuje mnenje, da le sistem, ki služi nad 100 000 prebivalcem, lahko realizira zahtevne naloge bibliotečne službe. Pri tem pa adm inistrativna razdelitev dežele ni vedno pomoč. Sistemi segajo pogosto preko upravnih meja komun oziroma združujejo več komun skupaj. Zato je treba urediti veliko formalnosti, dogovoriti se o načinih financiranja, premagati nezaupanje, kar vse brez dvoma predstavlja težave, ki pa niso nepremagljive. Bibliotekarji m orajo najti možnosti sodelovanja, kajti le v bibliotečnem sistemu lahko omogočijo dobro bibliotekarsko službo. Znanstvene knjižnice Za vse, ki gledajo na knjižnice funkcionalno, to pomeni, da izhajajo iz njihovih nalog, je ločitev med javnim in znanstvenim knjižničarstvom relikt preteklosti [51]. Skupna naloga vseh knjižnic — na splošno rečeno — je, da zbirajo, urejujejo, obdelujejo in posredujejo knjige in drugo informacijsko gradivo ter informacije za raziskovanje, izobrazbo, študij in razvedrilo, in sicer za področje, za katero je posamezna knjiž­ nica določena. Moderna bibliotečna tipologija ne ločuje knjižnic na znanstvene in ljudske knjižnice. Mednarodna bibliotekarska organiza­ cija FIAB deli knjižnice v tri kategorije — univerzne, javne in stro­ kovne knjižnice. Vse te knjižnice pa iščejo zaradi naraščanja potreb bralcev in vedno bolj po vsebini in obliki diferencirane po obsegu pa večje knjižne produkcije razne oblike sodelovanja. Smotrno sodelova­ nje jim omogoča, da nastopajo v javnosti kot enotna knjižnična služba. Če hočemo namreč prebivalcem preskrbeti resnično dobro knjižnično službo, moramo v prvi vrsti ustvariti urejeno mrežo javnih knjižnic, takoj nato pa omogočiti dostop do vseh fondov univerznih in specialnih knjižnic v državi. Kot prim er naj navedem Dansko, kjer je mogoče študirati ali znanstveno delati kjerkoli. V zadnjih letih so mnogi znan­ stveniki napisali disertacije in znanstvena dela, čeprav so stanovali na deželi daleč od velikih knjižnic [52]. Razvoj javne knjižnice, v kateri najdemo enako zastopane vse stroke in poleg strokovne literature tudi znanstveno, če jo njeni bralci v dovolj velikem številu potrebujejo, zahteva, da na novo določimo razmerje med javno in znanstveno knjižnico. Linija, ki so jo začrtali nemški teoretiki in smo jo prevzeli tudi mi, je bila začrtana pod vplivom raz­ voja nemškega bibliotekarstva in nemške kulturne in politične zgodo­ vine nasploh. Ta linija se je ob iskanju obojestranskih profilov raz­ maknila tako daleč, da se zdi nepremakljiva in neprehodna, čeprav danes njene teoretične domneve ne veljajo več. Kunze pravi [53], da je teza o avtonomiji ljudskega knjižničarstva danes le še zgodovinska borbena parola preteklosti in da kdor vpričo stvarnih storitev znanstve­ nih knjižnic še vedno govori o njihovi ekskluzivnosti, zaide v nevarnost, da postane smešen. Zanimivo je tudi, da 19. stoletje še ne pozna pojma »znanstvena knjižnica« — saj ne označuje bistvenih značilnosti neke ustanove, ampak je bolj »borbeni pojem«, ki se je izoblikoval v Nemčiji v začetku 20. stoletja, ko se je začelo reformno gibanje Biicherhallen-