URN_NBN_SI_DOC-ZY7QZCSS

znanstvenega delovanja še ne dvigne knjižnice na raven znanstvene knjižnice, pri kateri m ora biti znanost prim arni in seveda realni cilj. Ni mogoče zanikati,« pravi Nitze, »da so meje zabrisane in gibljive in da se razlike med znanstvenimi knjižnicami in knjižnicami, ki služijo izobrazbi, v toku razvoja vedno bolj razblinjajo«. V skladu s to defini­ cijo, da so znanstvene knjižnice tiste, katerih prim arni cilj je zadovolje­ vanje znanosti po literaturi, dodelimo produktivnega bralca, to je znan­ stvenika, znanstveni knjižnici, receptivnega bralca, bralca, ki se sezna­ nja iz kakršnegakoli razloga z rezultati znanstvenega dela, pa javni knjižnici. Oglejmo si zdaj iz tega zornega kota univerzitetne knjižnice. V univerzitetni knjižnici moramo ločiti bralce v dve skupini uporabnikov. Na eni strani so znanstveniki, asistenti, doktorandi tja do rednih profe­ sorjev, za katere knjižnice kupujejo specialno znanstveno literaturo iz vsega sveta. Na drugi strani imamo množico študentov, ki uporablja učbenike in tako imenovano grupno literaturo. V univerzitetni knjižnici igra tovrstna literatura v celotnem fondu majhno vlogo, ne pa v uporabi. Na osnovi te ugotovitve je W. Schmied [61] na zborovanju nemških bibliotekarjev leta 1962 izjavil: »Univerzitetne knjižnice izpolnjujejo danes v precejšnji meri naloge, ki jih ne bi mogli imenovati drugače kot naloge znanstvenih ljudskih knjižnic.« Iskanje značilnosti znanstvenih knjižnic v razlikah med znanostjo in izobrazbo nas je pripeljalo torej do pravega absurda. Izvedeli smo, da so velike splošne znanstvene knjižnice — univerzitetne knjižnice — prototip in model za znanstvene knjižnice nasploh postale pod pritiskom množice študentov »znanstvene ljudske knjižnice«; znanstveniki pa se zatekajo v fakultetne in specialne knjižnice. Prav tako kakor ni še nihče jasno opredelil, kje so na eni strani meje znanosti in kje prehaja študij v splošno izobraževanje, tako tudi literature v vseh njenih različnih prikazih ni mogoče vkalupiti v dve kategoriji. Med obema vojnama so Nemci razlike med znanostjo in izobrazbo iskali v filozofiji in poskušali s tem tudi razliki med znan­ stveno in ljudsko knjižnico dati filozofski smisel [62]. Vsem teorijam, ki so prihajale z obeh strani knjižničarstva in vnašale v nemško knjiž­ ničarstvo razdor, ki je postal usoden, se je uprl Georg Leyh [63] in napisal: »Mestne znanstvene knjižnice so namenjene tako znanstvenemu raziskovanju kot gojitvi splošne izobrazbe. Od tod pelje pot v nepreki­ njeni vrsti od enotne knjižnice srednjega in malega mesta do podruž­ nice v predmestju. Toda v resnici ni mogoče najti ostre meje, ki loču­ jejo znanstveno knjižnico od ljudske. To nasprotje so umetno ustvarili teoretiki in resnično ne v korist nemškega bibliotekarstva.« Leyh in njegovi somišljeniki niso mogli preprečiti razdora, ki je pripeljal do popolne ločitve med obema vrstam a knjižnic z vsemi njenimi posledi­ cami, kot so ločena izobrazba za kadre obeh vrst ipd. Zato so v Nemčiji debate o razlikah in razmejitvi obeh vrst knjižnic enako žive in aktualne kot pred 70 ali 40 leti [64], Pri nas se tem problemom nismo posebno posvečali. Edino v pre­ davanju prof. Novaka [65] sem našla naslednje ugotovitve: »... tip