Kazalo.pmd

Knjižnica 51(2007)1, 89-112 110 zastarelo ali je fizično tako poškodovano, da ga ni več mogoče uporabljati. Izloča- nje gradiva pomeni, da knjižnica gradivo, ki ni več aktualno, začasno umakne v posebna skladišča, medtem ko odpis gradiva pomeni dokončno izločitev gradi- va iz knjižnice. Postopka sta prav tako pomembna kot pridobivanje in pri odločitvah o izločanju se opiramo na enake vsebinske selekcijske kriterije kot pri izboru gradiva za vključevanje v zbirko. Obseg izločanja in odpisa gradiva je odvisen od vrste knjižnice. Pri splošnih knjižnicah na primer je obseg izloče- nega gradiva določen v strokovnih standardih 13 , ki določajo, naj knjižnica izloči letno toliko gradiva, da bo lahko vzdrževala aktualno zbirko. Pri splošnih knjižnicah, ki izpolnjujejo standard, določen za obseg knjižnične zbirke, to pome- ni, da naj bi letno izločile približno toliko gradiva, kot ga na novo pridobijo. Bolj problematično je izločanje gradiva pri visokošolskih in specialnih knjižnicah, ki so lahko edine v državi, ki pokrivajo določeno tematsko področje. Knjige, ki bi jih iz različnih razlogov želele izločiti, so lahko edini primerki v državi. Do- datno oviro za izločanje trenutno neaktualnega gradiva pa predstavlja možnost, predvsem pri humanističnih in družboslovnih znanostih, da bo trenutno sicer nezanimivo področje spet postalo predmet znanstvenih obravnav. Zato je v Sloveniji uveden sistem koordiniranega izločanja knjižničnega gradi- va, ki naj bi kolikor je to le mogoče preprečeval, da bi knjižnice izločale gradivo, ki je ali ki bi z nacionalnega vidika lahko postalo dragoceno. Izpostavljeni sta dve vrsti gradiva: slovenika in domoznansko gradivo. Posebna skrb je izkazana ohranjanju slovenike, saj so vse knjižnice pred izločanjem dolžne gradivo po- nuditi nacionalni knjižnici. Šele nato ponudijo splošne knjižnice gradivo osrednjim območnim knjižnicam, ki so tudi po Zakonu o knjižničarstvu dolžne koordinira- ti izločanje gradiva s svojega območja. Njim morajo pred izločanjem ponuditi domoznansko gradivo tudi šolske knjižnice. Visokošolske in specialne knjižnice pa so dolžne svoje gradivo pred odpisom ponuditi univerzitetnim knjižnicam. Vendar pa je to le zasilna rešitev. Nekatere države imajo ustanovljene posebne repozitarne knjižnice, v katere knjižnice shranijo gradivo, ki ga uporabniki le redko ali nikoli ne zahtevajo, ki pa bi bilo po presoji knjižnice v prihodnosti še lahko aktualno. Tako kot vse druge spremembe pri zbirkah mora knjižnica tudi vsako izločanje in odpis gradiva obvezno evidentirati. Način izločanja in odpisa je predpisan v Navodilih za izločanje in odpis knjižničnega gradiva 14 , ki ga je izdala Narodna in univerzitetna knjižnica. Podrobnejše opise postopkov pri izločanju gradiva pa prinaša Priročnik o izločanju in odpisu knjižničnega gradiva 15 . 13 Standardi za splošne knjižnice. Ljubljana : Nacionalni svet za knjižnično dejavnost, 2005, str. 13. 14 Navodilo za izločanje in odpis knjižničnega gradiva. Ljubljana : NUK, 2003. Pridobljeno 10. 11. 2006 s spletne strani http://www.nuk.uni-lj.si/kis/navodilo_za_izlocanje.html 15 Kodila-Češnovar, Nada, et al. Priročnik za izločanje in odpis knjižničnega gradiva. Ljubljana, 2001.