URN_NBN_SI_doc-M9HHD2ZP

42 L. Vidmar: The Žiga Zois Library as an Accelerator for the Development of Slovene Cultural Nationalism, 33–46 Knjižnica, 59 (2015) 3 leta 1813 pripraviti seznam slovanskih in slavističnih del, ki so bila v tovrstni knjižnici nujno potrebna (Vidmar, 2010, str. 216−246). 5 Usoda Zoisove knjižnice Zoisa je začela že zgodaj skrbeti usoda njegove knjižnice, za katero je želel, da bi se ohranila v celoti in da bi bila še naprej na voljo slovenskemu prerodu. Že v letih 1808, 1815 in 1818 je Licejski knjižnici izročil več darov, med njimi duplikate slavističnih ti­ skov (npr. dela Gutsmana, Zagajška, Lomonosova, Stullija in Voltiggija) ter Japljeve, Kumerdejeve in Hipolitove rokopise (Vidmar, 2010, str. 142). Leta 1811 se ni navdu­ šil nad Kopitarjevim predlogom, naj biblioteko zapusti dunajski Dvorni knjižnici, kjer naj bi najbolj koristila slovenstvu in slovanstvu. Po letu 1815 je zaradi denarnih težav večkrat resno razmišljal o njeni prodaji bodisi ljubljanski Licejski knjižnici bodisi državi bodisi graškemu Joanneumu. Oktobra 1819 je tik pred smrtjo svojemu nečaku Karlu Zoisu skupaj s skoraj celotnim premoženjem prodal tudi knjižnico, izvzel pa je zbirko slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov, ki jih je namenil Licejski knjižni­ ci v Ljubljani. Toda dedič ni izpolnil omenjene želje (Vidmar, 2011). Leta 1820 se je začelo vodstvo ljubljanskega gubernija zanimati za nakup Zoisove knjižnice, kar pomeni, da se je zavedalo njene neprecenljive vrednosti za Kranjsko in sosednje dežele. Karel Zois je ponudil v odkup večji del stričeve knjižnice, zlasti nara­ voslovne in slavistične knjige, zadržal pa je manjši in razmeroma nepomemben del, predvsem beletristiko. Leta 1821 je knjižnico v pripravah na državni odkup popisal li­ cejski bibliotekar Matija Kalister, ocenil pa jo je knjigarnar Viljem Henrik Korn. 6 Istega leta si jo je ogledal knez Metternich, ki se je v Ljubljani mudil na kongresu Svete ali­ anse. Zunanji minister je Zoisovo mineraloško in knjižno zbirko sicer občudoval že maja 1816 med bivanjem v baronovi palači na Bregu (Vidmar, 2010, str. 295). Na nje­ govo osebno priporočilo je avstrijska vlada z dovoljenjem cesarja Franca I. leta 1823 odobrila nakup 3885 zvezkov za 7000 goldinarjev: knjige je podarila Licejski knjižni­ ci v Ljubljani, minerale pa prihodnjemu kranjskemu deželnemu muzeju – prav tako v Ljubljani. Iz nakupa so bile izločene knjige (71 del oziroma 224 zvezkov), ki jih je Licejska knjižnica že imela (Stefan, 1907, str. 61−62; Faninger, 1983, str. 8). Največji del Zoisove knjižnice je tako prišel v tedanjo Licejsko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico leta 1824, ko so zanjo pripravili prostor, manjši segmenti pa so bili vključeni že prej kot baronovi darovi med letoma 1808 in 1818 ter mnogo pozneje – leta 1946 (npr. korespondenca; Vidmar, 2011). 6 NUK, Rokopisna zbirka, Ms. 667, Bibliothecae Sigismundi Liberi Baronis de Zois Catalogus , 1821.