URN_NBN_SI_doc-M9HHD2ZP

41 L. Vidmar: Knjižnica Žige Zoisa kot žarišče slovenskega kulturnega nacionalizma , 33–46 Knjižnica, 59 (2015) 3 Vsi ti rokopisi in knjige nikakor niso služili le svojemu lastniku, tako da njihov vpliv na slovenski kulturni nacionalizem ni bil zgolj posreden. Knjižnica je bila vedno odpr­ ta vsem zainteresiranim intelektualcem, in sicer tako domačim kakor tujim, posebej Zoisovemu krogu, zato je štiri desetletja, od leta 1780 do 1819, delovala kot glavno zbirališče in žarišče slovenskega razsvetljenstva in kulturnega nacionalizma, pa tudi kot ena pomembnih opor drugih slovanskih prerodov in evropske kulture sploh. S po­ močjo njenih knjig in rokopisov so svoja dela s področja poezije, dramatike, nabožne književnosti, svetopisemskih prevodov, slovnice, leksikografije, slavistike in zgodovine za časa Zoisovega življenja snovali starejši in mlajši avtorji, in sicer Japelj, Kumerdej, Linhart, Vodnik, Primic, Zupan, Ravnikar in Metelko. Na podlagi gradiva iz Zoisove knjižnice so bila napisana temeljna dela slovenskega preroda kakor Linhartov Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs , Vodnikovi Mala pratika in Velika pratika , Kopitarjeva Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark in Ravnikarjev prevod peteroknjižja. Prav tako so se med bra­ njem zgodovinskih in jezikoslovnih knjig v palači na Bregu, zlasti v glavi Zoisa, Linharta in Kopitarja, rodile ključne ideje slovenskega kulturnega nacionalizma, na primer ka­ rantanska teorija in reforma slovanske latinice. Zois svojim sodelavcem in znancem ni omogočal le obiskovanja knjižnice, temveč jim je pošiljal potrebna dela iz nje, na primer pesniške zbirke Vodniku na Koprivnik nad Bohinjem, rokopis Japljeve slovnice Primicu v Gradec in Sovićev rokopis Kopitarju na Dunaj (Vidmar, 2010, str. 134−216). Po vključitvi v Licejsko knjižnico so iz Zoisove knjižne in rokopisne zbirke črpali glav­ ni predstavniki romantične generacije, med njimi Matija Čop, Andrej Smole in France Prešeren, ki je leta 1824 najbrž študiral baronov prevod Lenore (Slodnjak, 1974, str. 284−285), nekoliko pozneje pa tudi raziskovalci kranjske zgodovine in književnosti kakor Etbin Henrik Costa, Ivan Vrhovnik in Tomo Zupan. Zoisova knjižnica je prav tako vplivala na druge slovanske prerode in slavistiko sploh. Evropsko javnost je na njene dragocene slovanske tiske in rokopise, med katerimi so bili unikati, opozorila Kopitarjeva slovnica (Kopitar, 1808). Zato so se začeli v nasled­ njih letih vodilni evropski slavisti, med njimi Dobrovský in Zlobický, na Zoisa obračati s prošnjami za knjige, rokopise, kataloge in podatke iz njegove knjižnice, zlasti v zvezi z južnoslovanskimi književnostmi, ki so jih Zahodni Slovani tedaj slabo poznali. Tako je Zois Zlobickemu daroval glagolski misal iz leta 1631, Dobrovskemu pa glavna sodobna slovenska dela, med njimi Malo pratiko in drugo izdajo Japljevega prevoda Svetega pisma . Dobrovskemu je za njegove raziskave prek Kopitarja stalno pošiljal podatke, ki jih je bilo tedaj mogoče najti le v knjižnici na Bregu, na primer prepise odlomkov iz gla­ golskega misala iz leta 1515, prepise slovenskih ljudskih pesmi, pa tudi popis celotne slovenske, slovanske in slavistične zbirke. Kopitarjeva slovnica je na Zoisovo knjižnico opozorila tudi zagrebškega škofa Maksimilijana Vrhovca. Ta mecen hrvaškega preroda se je nato odločil, da oblikuje podobno knjižnico v Zagrebu, zato mu je moral Kopitar