URN_NBN_SI_doc-M9HHD2ZP

40 L. Vidmar: The Žiga Zois Library as an Accelerator for the Development of Slovene Cultural Nationalism, 33–46 Knjižnica, 59 (2015) 3 tovanj, seznam starih ljubljanskih tiskov, tabele z glagolskimi in cirilskimi črkami ter prepisi očenašev v različnih jezikih. Zois je zbral tudi več rokopisov sodelavcev in sta­ rejših avtorjev, na primer Kumerdeja in o. Hipolita Novomeškega, med njimi Japljevo slovnico. 4 Leta 1784 je kupil latinski rokopisni prevod starocerkvenoslovanske slovnice Meletija Smotrickega – delo Mateja Sovića (glej npr. Gspan, 1969; Kos, 1987; Bonazza, 1991; Valenčič, Faninger in Gspan Prašelj, 1991; Vidmar, 2011). Zois je začel slovenske, slovanske in slavistične tiske načrtno kupovati na potovanju po Evropi v letih 1779–1780. Kmalu po letu 1780 je imel v lasti približno sto del, po­ membnih za zgodovino slovanskih jezikov in književnosti, med njimi slovnice Pohlina, Gutsmana in Durycha, slovarje večine slovanskih jezikov, literarna dela dalmatinske, hrvaške in srbske književnosti ter stare glagolske tekste. Do leta 1798 se je število slo­ vanskih in slavističnih del skoraj potrojilo. Tedaj so zbirko že bogatile ključne knjige v slovenščini in o njej, med njimi Bohoričeva slovnica, Dalmatinova Biblija , Devove Pisanice in Popovičeve Untersuchungen vom Meere . Prav tako je Zois pridobil več gla­ golskih tiskov. Slavistiko je dopolnil z novimi slovarji, slovnicami in biblijskimi prevodi iz raznih slovanskih jezikov. Med novimi slavističnimi knjigami so bila dela Dobrovskega, Durycha ( Bibliotheca Slavica ), Schnurrerja, Adelunga, Pallasa, Tomse, Pohla in Pelcla. Okoli leta 1804, ko je Zoisovo knjižnico že vodil Kopitar, so se med novimi pridobitvami iz zgodovine slovenske književnosti znašla dela Trubarja, Dalmatina, Juričiča, Hrena in o. Hipolita Novomeškega. Po letu 1804 je Kopitar povečal dotok slavističnih knjig, med katerimi so bila ponovno dela Dobrovskega, pa tudi Hacqueta, Lindeja, Vaterja in Voltiggija. V dobi Ilirskih provinc so krepitev slovenske, slovanske in slavistične zbirke upočasnile administrativne ovire v trgovini s knjigami, predvsem pa Zoisove gospo­ darske in finančne težave. Iz teh razlogov se baron ni odločil niti za nakup slavističnih raritet iz biblioteke pokojnega profesorja Zlobickega na Dunaju (1810) niti za še bolj mamljiv nakup slovenskih protestantik iz Schnurrerjeve knjižnice v Tübingenu (1812). Kljub temu je zbirka rasla naprej. S Zoisovim velikim zanimanjem za hrvaško, dalma­ tinsko in srbsko književnost v zadnjem desetletju življenja so vanjo prišli skoraj celot­ ni opusi pisateljev, mdr. Kačića, Appendinija, Stullija, Solarića in Karadžića. Slovenska, slovanska in slavistična zbirka je ob koncu Zoisovega življenja štela okrog petsto del. Zoisu je uspelo zbrati skoraj vse slovenske tiske od Trubarja naprej, zelo dobro pa so bile zastopane tudi druge južnoslovanske književnosti. V tem pogledu je bila bibliote­ ka na začetku 19. stoletja gotovo med prvimi, najbrž pa kar prva v vsej Evropi (glej npr. Kidrič, 1929−1938, str. 205−690; Slodnjak, 1986; Vidmar, 2010, str. 218, 230−232, 243, 253; Vidmar, 2011). 5 4 Npr. NUK, Rokopisna zbirka, Ms. 181, Jurij Japelj, Slavische Sprachlehre , 1807. 5 Glej tudi NUK, Rokopisna zbirka, Ms. 667, Bibliothecae Sigismundi Liberi Baronis de Zois Catalogus , 1821.