URN_NBN_SI_doc-M9HHD2ZP

35 L. Vidmar: Knjižnica Žige Zoisa kot žarišče slovenskega kulturnega nacionalizma , 33–46 Knjižnica, 59 (2015) 3 2005, str. 39, 43), še posebej ne po nenadnem izbruhu in brutalnem nasilju francoske revolucije, zato tudi v njihovih knjižnicah ni vladala brezpogojna duhovna svoboda. V resnici so k duhovnim, družbenim in kulturnim spremembam vsaj do začetka 19. stoletja še vedno veliko prispevale precej prožnejše zasebne knjižnice. Javne knjižnice se kljub izdatnejšim finančnim sredstvom niso mogle tako hitro odzvati na premike v družbi in znanosti, saj jih je pri tem upočasnjevala velikost njihovega fonda in osebja, praviloma pa tudi konservativnejša bibliotekarska politika lastnikov (tudi če so bile to države) in njihovih knjižničarjev. Medtem so lahko lastniki zasebnih knjižnic svoje zbir­ ke razmeroma preprosto specializirali oziroma jih prilagajali lastnim zanimanjem. Na primer: konec 18. stoletja je k razvoju češkega kulturnega nacionalizma bolj kakor uni­ verzitetna knjižnica v Pragi prispevala zasebna biblioteka profesorja Josefa Valentina Zlobickega na Dunaju (prim. Vintr, 2004). Slaba stran zasebnih knjižnic je bila seveda veliko večja ranljivost in s tem krajša življenjska doba: po lastnikovi smrti so jih dediči pogosto prodali, še posebej, če so potrebovali denar. Takoj po smrti Zlobickega leta 1810 se je njegova vdova namenila prodati knjižnico. Čeprav si je več profesorjevih prijateljev, med njimi Jernej Kopitar, prizadevalo, da bi to pomembno knjižno zbir­ ko odkupila Dvorna knjižnica na Dunaju ali kakšen slavistični mecen, na primer grof Ossoliński osebno, tako da bi bila še naprej na voljo znanstvenikom, jo je nazadnje kupil Joseph grof Auersperg, ki je zaradi nezanimanja za slavistiko takoj razprodal prav tovrstne knjige (Reichel, 2004, str. 134; Vidmar, 2010, str. 219). 2 Javni knjižnici Javne knjižnice so bile sprva razmeroma manj pomembne tudi za razvoj slovenske nacionalne identitete. Slovenski kulturni nacionalizem se je začel na temelju starejše zavesti o identiteti slovenskega jezika, na primer pri Primožu Trubarju, Tomažu Hrenu in Janezu Žigi Valentinu Popoviču, oblikovati po zaslugi Marka Pohlina, ki je leta 1768 v uvodu k svoji Kraynski grammatiki za slovenščino zahteval enakopraven položaj v dru­ žini svetovnih jezikov (Pohlin, 2003, str. 202−207), nato pa začel načrtno izdajati razno­ vrstna dela v maternem jeziku. Pohlinovemu zgledu so v naslednjih desetletjih sledili številni cerkveni in posvetni intelektualci, ki so se v njegovem krogu, v hiši Žige Zoisa, pod pokroviteljstvom ljubljanskega škofa Karla Janeza grofa Herbersteina, pa tudi kot posamezniki, posvetili raziskovanju, utrjevanju in uvajanju slovenščine v kulturno živ­ ljenje. Njihova prizadevanja so se pokazala v množici tiskanih in rokopisnih pesniških zbirk, veseloiger, slovnic, slovarjev, pesmaric, verskih in šolskih knjig, svetopisemskih prevodov, nabožnih knjig in poljudnih priročnikov. V tem času se je vzporedno z za­ vestjo o enotnosti slovenskega jezika oblikovala zavest o enotnosti slovenskega naro