URN_NBN_SI_doc-M9HHD2ZP

36 L. Vidmar: The Žiga Zois Library as an Accelerator for the Development of Slovene Cultural Nationalism, 33–46 Knjižnica, 59 (2015) 3 da, na tej podlagi pa tudi prvi razmisleki o prihodnjih političnih okvirih, v katerih naj bi živeli Slovenci (Kos, 1996, str. 74; Merchiers, 2007, str. 331−332). Delo za slovenski jezikovni, kulturni in narodni prerod je seveda potrebovalo oporo v ustrezno opremljenih in založenih knjižnicah. V Ljubljani, ki je bila glavno mesto Kranjske, edine avstrijske dežele, večinsko poseljene s Slovenci, in zato središče slo­ venskega kulturnega nacionalizma, sta v zadnjem desetletju 18. in prvem desetle­ tju 19. stoletja le nekaj korakov narazen delovali kar dve javni knjižnici – Javna ško­ fijska knjižnica v Karlovem kolegiju ali Bogoslovnem semenišču ob stolnici (danes Semeniška knjižnica) in Licejska knjižnica v poslopju Liceja na mestu nekdanjega frančiškanskega samostana ob Kloštrskih vratih (danes Narodna in univerzitetna knjiž­ nica). Toda nobena od njiju okoli leta 1800 še ni mogla postati žarišče slovenskega preroda. Slovenstvo je bilo namreč v historičnih deželah, v katerih so tedaj živeli (tudi) Slovenci, celo na Kranjskem, le ena od porajajočih se nacionalnih identitet, slovenščina pa le eden od jezikov, ki so se govorili in pisali v tem prostoru. Na vrhu tedaj veljavne hierarhije jezikov je bila še vedno − kljub postopnemu upadanju moči − latinščina kot jezik Cerkve, šol in znanosti, veliko šibkeje prisotna francoščina je bila občasno jezik visoke družbe in diplomacije, italijanščina in vedno bolj dominantna nemščina sta bili jezika dokumentov, uradov in običajne kultivirane družbe, italijanščina posebej tudi jezik gledališča in opere, slovenščina pa je bila jezik ljudstva (Melik, 1979, str. 423−424; Vodopivec, 2006, str. 15). Takšna jezikovna kultura se je seveda zrcalila v usmeritvah in fondih obeh knjižnic. Semeniška knjižnica je bila pod imenom Javna knjižnica ustanovljena leta 1701 (Smolik, 1975, str. 10−11), dokončno odprta pa po letu 1725, in sicer kot značilna baročna javna znanstvena knjižnica v tradiciji poznega humanizma (Vidmar, 2008, str. 200). Ker je bila namenjena tedanji kozmopolitski in nadnacionalni, čeprav do­ moljubni kranjski eliti, so do konca 18. stoletja vanjo prihajala zlasti teološka, zgodo­ vinska, pravna in medicinska dela v latinščini in nemščini, v manjši meri v italijanščini in francoščini, slovenskih del pa ni bilo niti za odstotek. 1 Čeprav se je okoli leta 1784 v njeni dvorani shajala revizijska komisija za novi slovenski prevod Svetega pisma (Gruden, 1916, str. 100), se nabavna politika knjižnice še naslednjih pet desetletij ni začela izraziteje prilagajati potrebam slovenskega kulturnega nacionalizma. 2 K tako poznemu odzivu na porajanje slovenske nacionalne identitete so pripomogle spre­ membe v značaju in odprtosti Semeniške knjižnice okrog leta 1800. Knjižnica se je namreč začela zaradi več poskusov podržavljenja od leta 1784 naprej in zaradi odprtja 1 Prim. SKLJ, Jožef Frančišek Werth, Catalogus librorum impressorum in bibliotheca hac episcopali ad usum publicum destinata asservatorum, ordine alphabetico grata methodo concinatus , 1770. 2 Prim. SKLJ, Jurij Volc, Index Bibliothecae maioris in Seminario clericorum Labaci , 1840.