URN_NBN_SI_doc-M9HHD2ZP

37 L. Vidmar: Knjižnica Žige Zoisa kot žarišče slovenskega kulturnega nacionalizma , 33–46 Knjižnica, 59 (2015) 3 Licejske knjižnice v neposredni soseščini leta 1794 postopno zapirati in spreminjati v teološko knjižnico za profesorje in gojence Bogoslovnega semenišča (Smolik, 1975, str. 10−11; Vidmar, 2008, str. 194−195). Šele okoli leta 1840 so začeli narodno zavedni bogoslovci zaradi nezanimanja vodstva sami zbirati slovenske, slovanske in slavistič­ ne knjige, iz česar se je v okviru Semeniške knjižnice izoblikovala posebna Slovanska ali Cirilska knjižnica, ena najbogatejših tovrstnih zbirk na Slovenskem (Smolik, 1975, str. 13−14; Smolik, 2010, str. 42). Podobno počasi se je v tej smeri razvijala Licejska knjižnica, ki je bila formalno ustanov­ ljena leta 1791 kot knjižnica ljubljanskega Liceja, javnosti pa se je odprla tri leta pozne­ je (Kosmač, 1857, str. 61; Kodrič Dačić, 2005, str. 373). Njeni prvi fondi niso mogli vsebo­ vati veliko slovenskih knjig, saj so jih sestavljale predvsem stare knjižne zbirke, ki so od leta 1774 prihajale iz razpuščenih in podržavljenih samostanov, na primer iz ljubljan­ skega jezuitskega kolegija, bistrske kartuzije in stiške opatije, ter iz zapuščin plemiških in meščanskih donatorjev (glej npr. Stefan, 1907, str. 5−25), te pa so kakor katerakoli druga knjižnica na Slovenskem v zgodnjem novem veku imele največ za nekaj odstot­ kov knjig v ljudskem jeziku (prim. Žvanut, 1987, str. 279; Štuhec, 1995, str. 109−110). Licejska knjižnica je bila po odprtju na voljo predvsem profesorjem in študentom, nato tudi vsem zainteresiranim izobražencem (Kosmač, 1857, str. 61; Stefan, 1907, str. 37), toda to ni pomenilo samodejne prilagoditve nabavne politike prerodni ideologiji, saj je bila ta še vedno omejena na manjši del kranjske inteligence in na primer ni osvojila sicer zelo vestnega prvega licejskega bibliotekarja Franza Xaverja Wildeja. Zbirka knjig, pomembnih za slovenstvo, se je začela hitreje večati leta 1807, ko je dobila Licejska knjižnica pravico do prejema obveznega izvoda kranjskih tiskov (prim. Stefan, 1907, str. 43, 44, 52), načrtno kupovanje slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig pa je vodil novi licejski bibliotekar Matija Čop po letu 1828 (Legiša, 1959, str. 79). Šele tedaj je začela Licejska knjižnica dobivati prve značilnosti narodne knjižnice, ki so v naslednjih desetletjih postopno preglasile poteze deželne knjižnice. 3 Zoisova knjižnica Kar pol stoletja pred tovrstnimi spremembami v Semeniški in Licejski knjižnici je začel svojo knjižnico kot center slovenskega kulturnega nacionalizma premišljeno oblikova­ ti Žiga Zois baron Edelstein. Začetki njegove življenjske poti niso z ničimer nakazovali, da se bo ta Avstriji in vladajoči habsburški dinastiji neomajno zvesti kranjski domoljub italijanskega porekla poistovetil tudi s slovenstvom in zato odločilno spodbudil nacio­ nalno literarno, knjižno in bibliotekarsko kulturo. Rodil se je kot sin bogatega in uspe­ šnega trgovca Michelangela Zoisa, doma iz okolice Bergama, ki ga je Marija Terezija skupaj s potomci leta 1760 povzdignila v barona. Mladi Žiga je po šolanju v Reggiu po