URN_NBN_SI_doc-M9HHD2ZP

38 L. Vidmar: The Žiga Zois Library as an Accelerator for the Development of Slovene Cultural Nationalism, 33–46 Knjižnica, 59 (2015) 3 letu 1768 postopno prevzemal družinsko trgovsko družbo v Ljubljani in Trstu, verigo rudnikov in železarn na Kranjskem in Koroškem ter več zemljiških posesti. V prostem času se je ukvarjal s slavistiko, z mineralogijo, geologijo, metalurgijo, pa tudi zoologijo in botaniko. Svoje slovanske in slovenske korenine je začel odkrivati postopno, morda najprej pod vplivom matere Ivane Kappus pl. Pichelstein. Po ustalitvi v Ljubljani leta 1780 je oko­ li sebe zbral najpomembnejše kranjske pesnike, pisatelje in znanstvenike ter postal glavni mecen in mentor slovenskega preroda. Jurija Japlja in Blaža Kumerdeja je spod­ bujal pri slovaropisnem in slovničarskem delu. Antona Tomaža Linharta je usmeril v slovensko dramatiko in zgodovinopisje, Valentinu Vodniku pa svetoval pri pesnjenju in publicistiki. Odkril in izobrazil je Jerneja Kopitarja, ga poslal leta 1808 študirat na Dunaj ter mu pomagal dobiti službo v Dvorni knjižnici. Usmerjal, korigiral in financi­ ral je njegovo slovnico slovenskega jezika Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark . Kot eden najuglednejših plemičev habsburške monarhije se je pri vladah Avstrijskega cesarstva in Ilirskih provinc zavzemal za reforme v korist sloven­ skih dežel in slovenskega jezika. Leta 1810 je na primer pomagal preprečiti vpeljavo srbohrvaščine kot predmeta in učnega jezika v osnovnih in nižjih šolah v severnem, to je slovenskem delu Ilirskih provinc, leta 1816 pa je z mešanim uspehom zagovarjal ustanovitev Ilirskega kraljestva kot državne enote južnoslovanskih narodov v okviru Avstrijskega cesarstva (glej npr. Richter, 1819; Kidrič, 1929−1938; Kos, 1987; Valenčič, Faninger in Gspan Prašelj, 1991; Kacin, 2001; Vidmar, 2010). Zois je v svoji palači na Bregu v Ljubljani v letih 1780–1819 zbral eno največjih zaseb­ nih knjižnic na Kranjskem in v sosednjih deželah, ki je zrcalila njegovo odlično izobraz­ bo ter številna zanimanja. Njeni začetki segajo v šestdeseta leta 18. stoletja, ko je mladi Zois v Reggiu in Benetkah kupoval knjige, nujne za omiko razsvetljenskega plemiča. Pred Zoisovo smrtjo leta 1819 je knjižnica vsebovala najbolj popolno zbirko slovenskih, slovanskih, zlasti južnoslovanskih, in slavističnih del, kar jih je bilo mogoče najti v tem delu Evrope. Zelo dobro je bilo zastopano naravoslovje, predvsem mineralogija, geo­ logija, botanika in metalurgija, pa tudi humanistika, na primer zgodovina, geografija, arheologija in leposlovje. 3 Zois je knjige kupoval že na mladostnih študijskih in poslov­ nih potovanjih, na primer v Italiji. Pozneje, po letu 1797, ko ga je protin dokončno prik­ lenil na posteljo in stol v domači hiši, je knjige naročal izključno iz Ljubljane. Dobavljali so mu jih domači in tuji knjigarnarji in tiskarji, na primer Viljem Henrik Korn v Ljubljani, Ferdinand Beck na Dunaju in Pavle Solarić v Benetkah, zanj pa so jih iskali tudi člani njegovega kroga, na primer Kumerdej in Kopitar. Prav tako so mu jih občasno prinašali njegovi prijatelji in znanci, ki so živeli na Dunaju ali so tja pogosto potovali, na primer 3 NUK, Rokopisna zbirka, Ms. 667, Bibliothecae Sigismundi Liberi Baronis de Zois Catalogus , 1821.