URN_NBN_SI_doc-VZYBDWZP

106 Šolska kronika • 1–2 • 2014 Eno uro v razredu Bosančkov Veliki, majhni sedijo v razredu. Vase sprejemajo učenost, ki jim je bila doslej še neznana. Končno pride zadnja ura. Ura pionirjev – Bosančkov. Da, Bosančki so pionirji, pravi pionirji. Četni poveljnik, močan, črn, zastaven fant, jih uvede v sestanek s pesmijo »U Kozari«. Ubrano pojo za njim v bosanski melodiji lepo pesmico. Tišina zavlada po razredu. Mirno in predano poslušajo iz življenja prija- telja pionirjev maršala Tita, poslušajo, kako je zgrajena naša nova država, kako je nastala iz krvi, prelite po gozdovih. S posebnim zanimanjem poslušajo součenca, ki pripoveduje svoj nenavadni, za 10-letnega otroka prečudni dogodek. Takole pri- poveduje: »Doma nas je bilo osem. Oče, mati, štirje bratje in dve sestrici. Prišli so ustaši, zaklali očeta in mater, brate odpeljali, sestrici pa nataknili na bajonete. Ko sem to videl, sem se skril v omaro.« Na vprašanje, kaj je bilo potem, je odgovoril: »Ne vem nič, kaj je bilo potem, kdaj sem prišel iz omare. Samo to vem, da sem se znašel pri tujih ljudeh.« Vsak Bosanček pripoveduje svojo dolgo povest. Slede tudi deklamacije. O, te so njihovo veselje. Pred in po prenašanju deklamator vzklikne: »Za domovinu in za Tita!« Ostali odgovorijo: »Naprijed!« Neverjetno radi zaple- šejo svoje kolo. Ko sem jim povedala, kako bomo tekmovali, si slišal po razredu: »Drugovi! Učimo se i radimo za domovinu i za Tita!« Ko razgovoru, kakšen mora biti pionir, katere so njegove največje naloge, se zaključi pionirska ura in iz otro- ških grl se zopet zlije najlepša kitica pesmi: »Ajde, majko, domu svome, ne dolazi grobu mome. Teža mi je suza tvoja, nego crna zemlja moja!« Življenje za časa naše okupacije je male Bosančke skovalo, trpljenje jih je zgradilo. Po svojih doživetjih in preizkušnjah niso več otroci, temveč odrasli ljudje. 14 Vlado Schmidt je v zvezi s krutostjo v učbenikih in čitankah na vprašanje, »ali je primerno prikazovati otrokom v osnovni šoli zverinstva fašistov? Nekateri namreč me- nijo, da bomo s tem vnesli vanje nekaj temnega, težkega; hočemo pa vendar vzgojiti vedre, optimistične ljudi,« 15 odgovoril, da: »naš humanizem vključuje tudi sovraštvo do izkoriščevalcev, do fašistov. Zato morajo učenci razumeti, zakaj sovražijo fašiste; zvedeti morajo, koliko so tvegali borci proti fašistom, tudi otroci, pionirji, koliko trpljenja je bilo treba, da smo danes svobodni.« 16 Kruti prizori so bili opisani in nasli- kani predvsem v prvih povojnih čitankah. Že od leta 1946 pa začne število tovrstnih besedil upadati, določene čitanke so zaradi neprimernosti celo prepovedali. Vinko Möderndorfer je leta 1945 oblikoval Slovensko začetnico , ki je bila »[…] črno-bela odslikava vojnih grozot ter zaradi tega popolnoma neprimerna za nežne otroške dušice, ki naj v miru stopijo v prvi razred.« 17 Tako lahko zasledimo stran, na 14 Marija Križaj, »Eno uro v razredu Bosančkov«, Popotnik 63 (Ljubljana, 1945–1946), priloga, stran 16. 15 Vlado Schmidt, »O idejnopolitični vzgoji v osnovni šoli«, Popotnik 65 (Ljubljana, 1948), 261. 16 Ibid. 17 Marjan Marinšek, Moje prvo berilo (Velenje, 2000), 89.