OSEBNOSTI
Josip Jurčič

Josip Jurčič, izvrsten pripovednik in uresničevalec Levstikovega literarnega programa, je v slovensko literaturo uveldel številne nove pripovedne oblike: črtico, pripovedko in povest. Deseti brat v našem kulturnem prostoru velja za prvi izvirni roman. Največkrat prevajano delo tega plodovitega pisatelja, Kozlovska sodba v Višnji gori, s svojim lucidnim humorjem še danes nagovarja bralce. Jurčičeva leposlovna dela so zaznamovala tudi druga področja umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, še posebej slovensko opero v 20. stoletju.
Bil je naš prvi poklicni časnikar in urednik. Svoj največji pečat je vtisnil časopisoma Slovenski narod in Südslawische Zeitung. Poskus, da bi uveljavil svoj lasten časopis (Glasnik), zaradi skromnih razmer ni uspel. 1881 je skupaj s Kersnikom, Levcem in Tavčarjem ustanovil literarni list Ljubljanski zvon.
Poleg tiskanih Jurčičevih del v Narodni in univerzitetni knjižnici hranimo vrsto fotografskih idr. portretov Josipa Jurčiča ter njegovo zapuščino, ki vsebuje osebne dokumente, rokopise njegovih del, korespondenco z več znanimi osebami ter nekaj uredniškega in drobnega gradiva.

Valentin Vodnik

Valentin Vodnik (1758–1819) velja za prvega slovenskega posvetnega pesnika, a področja njegovih zanimanj so bila tako številna, da je pesništvo zavzemalo majhen delež njegovega ustvarjanja. Kot časnikar je oral ledino z Lublanskimi novicami (1797—1800), prvim slovenskim časopisom, s svojimi prispevki s področij zemljepisa, gospodarstva, geologije in leposlovja (epigrami, uganke) pa je polnil koledarja Velika pratika (1795—1797) in Mala pratika (1798—1806), ki jima je bil edini sodelavec in urednik. Kot šolnik se je zavzemal za uvedbo slovenskega jezika v šole, kar mu je uspelo za časa Ilirskih provinc s pomočjo slovnice Gramatika za perve šole. Ponovna avstrijska oblast ga je zaradi podpore Napoleonu (Ilirija oživljena) predčasno upokojila.
Zbirka obsega dela tega pesnika, prevajalca, jezikoslovca, učitelja, novinarja in urednika, ki jih hranita NUK in Mestna knjižnica Ljubljana, ter zgodnejše časopisne članke o Vodniku, njegove portrete, uglasbitve njegovih pesmi in nekatere novejše študije, ki obravnavajo njegovo življenje in delo.

Janez Vajkard Valvasor

Polihistor, založnik in zbiratelj Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je leta 1689 v Nürnbergu izdal monumentalno kulturnozgodovinsko topografsko enciklopedijo Kranjske Die Ehre Dess Hertzogthums Crain. V njej je s pomočjo sodelavcev zbral številne zgodovinske, etnografske, naravoslovne in druge podatke, ki so še danes neprecenljiv vir za zgodovino današnjega slovenskega ozemlja. Visoki stroški dolgoletnega projekta so ga prignali na rob preživetja. V svoji bakroreznici na gradu Bogenšperk je v sodelovanju z grafiki in tiskarji, med drugim z Janezom Krstnikom Mayrom iz Ljubljane, izdal več topografij, zbirk vedut in zemljevidov Kranjske, Koroške, Krasa in Istre ter še nekatere druge knjige, na primer moralno-didaktično delo Theatrum mortis humanae tripartitum. Razprava o delovanju presihajočega Cerkniškega jezera mu je leta 1687 prinesla članstvo Kraljeve družbe v Londonu.
V zbirki so predstavljeni posamezni izvodi Valvasorjevih del iz Narodne in univerzitetne knjižnice in Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu, ter članki in biografske in druge študije o Valvasorjevem življenju in delu.

Žiga Herberstein

Diplomat in potopisec baron Žiga pl. Herberstein (1486–1566) je leta 1515 postal član cesarskega sveta ter še istega leta začel svojo dolgo in uspešno diplomatsko kariero. Do leta 1553 je opravil skoraj sedemdeset potovanj v tujino, predvsem v Švico in Španijo, ter na Dansko, Češko in Madžarsko. Med letoma 1516 in 1526 je večkrat obiskal Poljsko in Moskovsko veliko kneževino ter postal veleposlanik pri moskovskem velikem knezu Vasiliju III. Ivanoviču. Leta 1541 je uspešno zaključil pogajanja o premirju z otomanskim sultanom Sulejmanom.
Čutil je pripadnost slovenskemu jeziku in je bil nanj ponosen. Večkrat je, tudi v znamenitih Moskovskih zapiskih, poudaril, da mu je bilo znanje materinščine v neizmerno pomoč.
V zbirki so predstavljena Herbersteinova dela iz zbirk NUK, Knjižnice Ivana Potrča, Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije in drugih zbirk. Zbirka vključuje Moskovske zapiske ter druge potopise in spomine, ki jih je Žiga pl. Herberstein napisal oziroma izdal tekom svojega življenja, študije, ki obravnavajo njegovo življenje in delo, ter njegov portret.

Jakob Špicar

Jakob Špicar je bil slovenski ljudski dramatik, gledališki igralec in organizator, režiser in prevajalec. Rojen je bil 27. oktobra 1884 v Skočidolu (v Zgornjem Rožu, nemško Gottestal) na Koroškem, umrl pa je 17. februarja 1970 v Ljubljani. Leta 1905 je v Podravljah ustanovil društvo Sloga ter obnovil tradicijo slovenskih ljudskih iger na Koroškem. Uspešno je vodil sokolski oder tako na Jesenicah kot v Radovljici. Pisal je predvsem v koroške časopise (Mir) in pozneje v drugo napredno slovensko periodiko. Na njegovo pobudo so 1910 na Jesenicah ustanovili gledališko društvo, ki mu je bil predsednik, od pa 1912 častni član.
Napisal je okoli 80 gledaliških iger in prizorov. Objavljal jih je v Miru in Mladem rodu in tudi kot radijske igre. Njegovi najpomembnejši deli sta predelavi literarnih tekstov Miklove Zale (J. Sket) in Bukvice od Matjaža (A. Šuster-Drabosnjak) v dramsko obliko. Precej njegovih del posega prostorsko in idejno v koroško območje. Bil je velik prijatelj koroških Slovencev in neprestano vtkan v boj za njihove pravice.

Aleksander Videčnik

Aleksander Jakob Videčnik (Celje, 11. december 1920 - 6. marec 2019) je bil višji upravni delavec in upokojeni direktor Celjske mestne hranilnice. Raziskoval je zadružništvo in hranilništvo, posebno pa delovanje Mihaela Vošnjaka ter kulturno zgodovino Zgornje Savinjske doline. Pisati in objavljati je začel zelo zgodaj. Po prihodu v Mozirje leta 1977 je nadaljeval s pisanjem za celjski lokalni časopis, se kot tajnik vključil v delo Turističnega društva Mozirje in bil urednik lokalnega časopisa Savinjske novice ter aktivni član in predsednik Kulturnega društva Mozirje.
Za svoje delo je prejel državna odlikovanja: medaljo za delo (1960), red za delo s srebrnim vencem (1988) in častni znak Republike Slovenije (2002). Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) mu je v letu 2013 podelil srebrno plaketo za pomemben prispevek k ohranjanju in proučevanju bogate kulturne dediščine in ljudskega izročila Zgornje Savinjske doline.
(Povzeto po: Mežnar, Roman: Aleksander Videčnik. Celjskozasavski.si; Fotograf: Vlado Lamut)

Janez Ludvik Schönleben

Teolog in zgodovinar ter prvi kranjski polihistor Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) je bil avtor številnih govorov, teoloških razprav, pridig, zgodovinskih del, genealogij plemiških rodbin s Kranjskega ter filozofskih ter dramskih besedil. Bil je med pobudniki ustanovitve Mayrove ljubljanske tiskarne. Med njegovimi najpomembnejšimi zgodovinskimi deli sta Aemona vindicata, v kateri se je ukvarjal s preučevanjem rimskih korenin Ljubljane in prvi pravilno določil lego Emone, in Carniolia antiqua et nova, ki obsega kroniko ozemlja Kranjske od pozne antike do leta 1000. K pripravi slednje je Schönleben povabil Janeza Vajkarda Valvasorja in na temelju tega sodelovanja je nastalo eno najpomembnejših del slovenskega zgodovinopisja, Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske. Poznan je kot eden prvih knjižničarjev, katerega katalogi so se ohranili vse do danes. Zadolžen je bil namreč za urejanje ljubljanske knjižnične zbirke deželnega glavarja Volfa Engelberta Turjaškega.
Zbirka vsebuje Schönlebnova dela iz Narodne in univerzitetne knjižnice in Mestne knjižnice Ljubljana, ki so bila primerna za digitalizacijo.

Baron Jurij Vega

Zbirka je digitalni spomenik baronu Juriju Vegi (1754-1802), ki je s svojimi teorijami in izumi večkrat pomembno vplival na tok svetovne zgodovine. Rojen je bil na revnem slovenskem podeželju (Zagorica pri Dolskem), postal pa je svetovljan in znanstvenik. Odlikoval se je predvsem v matematičnih vedah, a se je udejstvoval tudi na področju fizike, astronomije in balistike. V Sloveniji je širše poznan po l. 1783 izdanem logaritmovniku, ki poleg drugih vsebin prinaša predvsem Vegove izboljšave za računanje logaritmov. Logaritemske tablice so ostale v uporabi dve stoletji.
Temeljna dela, ki so objavljena v zbirki, so rezultat digitalizacije v okviru CRP projekta DIZZIS – Razvoj digitalne zbirke znanstveno-raziskovalnih in strokovnih publikacij (2006-2008). Za nekaj novejših znanstvenih prispevkov, ki so tudi vključena vanjo, pa gre zahvala zlasti strokovnjakom Inštituta za matematiko in fiziko v Ljubljani, Agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in NUK. Njegova življenjska pot in vojaška kariera sta predstavljeni v dokumentarnem filmu Parabole življenja Jurija Vege, ki ga najdete v zbirki.

Josipina: bližina daljave

Josipina Turnograjska (1833-1854) je bila izjemno nadarjena ter za svoj čas nadpovprečno izobražena in razgledana. Napisala je približno trideset povesti in je bila prva, ki je v slovenski književnosti obravnavala motiv Veronike Deseniške. Ohranjenih je le malo njenih pesmi. Bila je dobra pianistka in je tudi sama komponirala. Objavljala je v Slovenski bčeli in v Zori. Še preden je dopolnila dvajset let, je bila znana, cenjena in celo prevajana v širšem slovanskem svetu onkraj meja tedanje monarhije. Pisala je izključno v slovenskem jeziku.
Josipina Urbančič - Turnograjska in Lovro Toman, tedaj študent prava, sta se spoznala avgusta 1850. Jeseni, ko se je Lovro vrnil v Gradec, sta si pričela dopisovati in si kmalu izpovedala ljubezen. Njuna zveza, še posebej pa strastno dopisovanje, sta burila opravljive duhove v Preddvoru, Kranju in Ljubljani. Radovedneži so pisma odpirali in precej se jih je izgubilo. Poročila sta se 22. septembra 1853 in se preselila v Gradec, kjer je junija prihodnje leto Josipina Turngrajska, prva slovenska pesnica in pisateljica, tudi umrla.