Razstava "Beseda Božja ostane na veke" obeležuje 500. obletnico začetka Luthrove verske reforme in je ena od osrednjih prireditev v okviru leta reformacije 2017 v Republiki Sloveniji. Namen razstave je predstaviti temeljna besedila, ki so določala miselno, tekstno in delovanjsko podobo protestantskega gibanja, ki je Slovencem prineslo prvo prineslo zgodovinsko protestantsko cerkev, knjižni jezik in književnost v slovenskem jeziku. V spletni razstavi lahko prelistate 15 zakladov, ki so predstavljeni na razstavi v NUK. Med njimi najdemo dragocenosti, kot so prevodi svetega pisma in izvirne razprave Martina Luthra, dela začetnika slovenske reformacije Primoža Trubarja, Dalmatinov prevod svetega pisma ter svetovna zgodovina avtorja Hartmanna Schedla iz leta 1493 , ki vsebuje več kot 1800 grafičnih ilustracij.

Bitke, ki so jih izbojevali France Prešeren in njegovi somišljeniki, še niso pomenile zmage. Pojaviti so se morale nove težnje po enakopravnosti slovenske besede in s tem tudi celotnega naroda. Štafetno palico so v letih od 1860 do 1870 prevzele čitalnice z razgibanim društvenim delovanjem. Čitalnice so postale prostori, kjer so se ljudje zbirali, izmenjevali svoja mnenja, se pogovarjali o znanstvenih, zgodovinskih, jezikoslovnih in drugih narodnih vprašanjih. Skozi kulturno in družbeno življenje se je krepilo narodno-politično prebujenje Slovencev. Čitalnice so odigrale pomembno vlogo tudi na področju razvoja slovenskega jezika. Znotraj čitalniških gibanj je leta 1867 nastalo Dramatično društvo v Ljubljani, cilj katerega je bilo predvsem pisanje, prevajanje in objavljanje dramskih del. Kot odmev tem težnjam je leto kasneje nastala zbirka slovenskih dramskih besedil, Slovenska Talija. Prvi pomembnejši koraki h krepitvi dramatizirane slovenske besede so se začeli pred 150 leti prav v čitalnicah. Zato želimo z razstavo podrobneje raziskati njihov pomen za narodni razvoj. Digitalna knjižnica Slovenije ima bogato zakladnico gradiva, ki priča o čitalniških gibanjih kot o narodno buditeljskem obdobju. Po desetih letih skrbnega zbiranja, digitaliziranja in urejanja zgodovinskih zbirk je čas, da zaklade pokažemo širši javnosti. Naš namen je količino gradiva preliti v smiselno oblikovane zgodbe, ki pričajo o tehtnosti dokumentov preteklega časa za prihodnji čas.

70-letnico konca druge svetovne vojne na naših tleh obeležujemo z digitalizacijo medvojnega gradiva. Virtualna razstava prikazuje trosilne listke, ki s svojimi kratkimi a bistvenimi sporočili v sebi nosijo resnični duh medvojnega časa. V mnoštvu parol, nagovorov, vzklikov in zapovedi se je bilo treba odločiti pravilno. Čas ni dopuščal nevtralnosti, zato je spretna propaganda prevzela odločujočo vlogo. Narodna in univerzitetna knjižnica je bil med drugo svetovno vojno verjetno edina legalna institucija, ki je imela v okupirani Evropi organizirano »obvezno« dotekanje ilegalnega tiska. Gradivo so knjižničarjem vestno nosili posamezniki, nekateri tudi iz strahu, da jih lističi ne bi kompromitirali, zbirali so jih knjižničarji sami ter jih dobivali celo od okupatorja. NUK je medvojno gradivo skrbno zbirala in hranila. V današnji dobi pa krhko, v improviziranih razmerah nastalo gradivo dobiva svojo digitalno obliko.

Barona Codellija je avstrijska vojna mornarica zaradi njegovih izumov na področju elektrotehnike določila za graditelja radijskega oddajnika za zvezo med ladjami na Jadranu in Dunajem. Radijski oddajnik je bil postavljen v tedanji realki na Vegovi ulici v Ljubljani. Nemško podjetje Telefunken je v začetku leta 1910 Codellija povabilo k sodelovanju pri izgradnji radijske oddajne postaje v takratni nemški koloniji Togo v Afriki. Codelli je v Togo prispel 15. februarja 1911. Pri izgradnji oddajnika je, poleg vojaškega osebja in tehnikov, sodelovalo tudi 120 domačinov in 150 Telefunknovih delavcev. Oddajnik Kamina je bil zgrajen do poletja 1914. Avgusta istega leta je bil uničen v bitki pri Kamini in zato ni nikoli pričel delovati. Razstava prikazuje izgradnjo postaje, naselja in način življenja domačinov ter vsakdanjika kolonialistov.

Nenavadna ženska, bitje ženskega spola, kakor je Alma M. Karlin (1889-1950, Celje) imenovala sebe, pisateljica, svetovna popotnica, raziskovalka, poliglotka in teozofinja ter svetovljanka, je eminentna celjska osebnost, ki je neizbrisljivo zasidrana v spominu mesta in njegovih prebivalcev. V slovenskem kulturnem spominu vedenje o njej in zavedanje o njenem literarnem, raziskovalnem in duhovnem izročilu najprej vedno trči ob nacionalni predsodek - »saj je bila Nemka, saj je pisala v nemščini«. V Osrednji knjižnici Celje so se odločili to unikatno osebnost predstaviti v vseh njenih razsežnostih. Virtualno domovanje A. K. bo imelo glede na dinamično naravo spleta mnogo prostorov, prostorčkov in kotičkov. V primerjavi z njenim zadnjim resničnim domom v Pečovniku nad Celjem, ki se je sesedel sam vase, ga bodo vzdrževali, obnavljali in širili. Trenutno odpirajo vrata sprejemnice in vabijo k ogledu!

»Zasveti se, ugasne, zasveti se,« je nekoč zapisal Ivan Cankar, »v belini še belejša tiha svečka. Ali ni tam Ljubljana?« Zgodovina je v našem največjem mestu našla veliko stičišč. O njem so govorili učenjaki in pesniki. Umetniki so tu iskali svoje navdihe, preprosti ljudje pa svoje življenjske priložnosti. Zato ni nobeno presenečenje, da so se konec 19. stoletja v Ljubljani pojavile tudi razglednice, ki so v svet nosile podobe naše prestolnice. Pripravili smo izbor ljubljanskih razglednic z začetka 20. stoletja, ker smo prepričani, da ena izmed poti do zgodbe naše prestolnice vodi tudi preko razglednic. Podobe njene zgodovine so namreč hkrati tudi podobe njene prihodnosti. Skozi slike, ki potujejo kot kričeče priče preteklosti, se nam izrisuje arhitektura našega zrelega obličja, predvsem pa to, kar bomo postali. Pričujoči izbor je mali prispevek k prazniku, ki ga Ljubljana praznuje v letošnjem letu, ko je postala prestolnica Evrope. Obenem pa naj služi tudi kot dokaz, da se evropski duh v Ljubljani ni naselil šele z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, temveč da v njej prebiva že vsaj dve stoletji.