Bitke, ki so jih izbojevali France Prešeren in njegovi somišljeniki, še niso pomenile zmage. Pojaviti so se morale nove težnje po enakopravnosti slovenske besede in s tem tudi celotnega naroda. Štafetno palico so v letih od 1860 do 1870 prevzele čitalnice z razgibanim društvenim delovanjem. Čitalnice so postale prostori, kjer so se ljudje zbirali, izmenjevali svoja mnenja, se pogovarjali o znanstvenih, zgodovinskih, jezikoslovnih in drugih narodnih vprašanjih. Skozi kulturno in družbeno življenje se je krepilo narodno-politično prebujenje Slovencev. Čitalnice so odigrale pomembno vlogo tudi na področju razvoja slovenskega jezika. Znotraj čitalniških gibanj je leta 1867 nastalo Dramatično društvo v Ljubljani, cilj katerega je bilo predvsem pisanje, prevajanje in objavljanje dramskih del. Kot odmev tem težnjam je leto kasneje nastala zbirka slovenskih dramskih besedil, Slovenska Talija. Prvi pomembnejši koraki h krepitvi dramatizirane slovenske besede so se začeli pred 150 leti prav v čitalnicah. Zato želimo z razstavo podrobneje raziskati njihov pomen za narodni razvoj. Digitalna knjižnica Slovenije ima bogato zakladnico gradiva, ki priča o čitalniških gibanjih kot o narodno buditeljskem obdobju. Po desetih letih skrbnega zbiranja, digitaliziranja in urejanja zgodovinskih zbirk je čas, da zaklade pokažemo širši javnosti. Naš namen je količino gradiva preliti v smiselno oblikovane zgodbe, ki pričajo o tehtnosti dokumentov preteklega časa za prihodnji čas.
70-letnico konca druge svetovne vojne na naših tleh obeležujemo z digitalizacijo medvojnega gradiva. Virtualna razstava prikazuje trosilne listke, ki s svojimi kratkimi a bistvenimi sporočili v sebi nosijo resnični duh medvojnega časa. V mnoštvu parol, nagovorov, vzklikov in zapovedi se je bilo treba odločiti pravilno. Čas ni dopuščal nevtralnosti, zato je spretna propaganda prevzela odločujočo vlogo. Narodna in univerzitetna knjižnica je bil med drugo svetovno vojno verjetno edina legalna institucija, ki je imela v okupirani Evropi organizirano »obvezno« dotekanje ilegalnega tiska. Gradivo so knjižničarjem vestno nosili posamezniki, nekateri tudi iz strahu, da jih lističi ne bi kompromitirali, zbirali so jih knjižničarji sami ter jih dobivali celo od okupatorja. NUK je medvojno gradivo skrbno zbirala in hranila. V današnji dobi pa krhko, v improviziranih razmerah nastalo gradivo dobiva svojo digitalno obliko.
Barona Codellija je avstrijska vojna mornarica zaradi njegovih izumov na področju elektrotehnike določila za graditelja radijskega oddajnika za zvezo med ladjami na Jadranu in Dunajem. Radijski oddajnik je bil postavljen v tedanji realki na Vegovi ulici v Ljubljani. Nemško podjetje Telefunken je v začetku leta 1910 Codellija povabilo k sodelovanju pri izgradnji radijske oddajne postaje v takratni nemški koloniji Togo v Afriki. Codelli je v Togo prispel 15. februarja 1911. Pri izgradnji oddajnika je, poleg vojaškega osebja in tehnikov, sodelovalo tudi 120 domačinov in 150 Telefunknovih delavcev. Oddajnik Kamina je bil zgrajen do poletja 1914. Avgusta istega leta je bil uničen v bitki pri Kamini in zato ni nikoli pričel delovati. Razstava prikazuje izgradnjo postaje, naselja in način življenja domačinov ter vsakdanjika kolonialistov.
Slovenci so Avstralijo kot možno izbiro za naselitev odkrili konec devetnajstega stoletja, ko so v službi avstrijske mornarice pripluli tudi na ta konec sveta. Številni so tja odšli po prvi svetovni vojni, v dvajsetih letih predvsem s Primorske, bolj množično pa so se na petem kontinentu naseljevali po letu 1945. Danes živi v Avstraliji med 25.000 in 30.000 Slovencev.16. januarja leta 1992 je Avstralija priznala Republiko Slovenijo, veliko so k temu pripomogli pod Južnim križem živeči Slovenci. Da Avstralija ni le dežela kengurujev in skrivnostne gore Uluru, pač pa tudi dežela slovenskih pesnikov in pesnic ter pionirjev slovenskega rodu, ki so prva leta v novi deželi delali na projektu Snežnih gora, enem največjih inženirskih čudes na svetu, si lahko ogledate v spletni razstavi. Radi pa bi opozorili tudi na številno gradivo, ki so ga ustvarili v desetletjih bivanja v tujini in je po zaslugi gospoda Florjana Auserja sedaj dostopno na portalu www.dlib.si.
Fran Krašovec zaključuje cikel Štirje letni časi z zimo. Prikaže standardne motive: mesto Ljubljana s ptičje perspektive, na nanj odstirajo pogled snežne zavese, Ljubljanski grad in poti, ki vodijo nanj, podeželje in kmečko prebivalstvo, skrito na toplem, v svojih izbah. Ponovno se veliko poigrava s svetlobo in senco. Pri tem mu pomaga snežna belina, na katero objekti s svojimi sencami rišejo geometrijske like. Prikazuje letni čas od zgodnje zime s slano, do prvega snežnega prahu, ki je pobelil strehe mesta, pa do zime, ki je odela kraje v snežno odejo. Cikel zaključuje s prikazom poznih zimskih dni ali bolje – zgodnje pomladi. Z mislijo na pomlad poveže letne čase v nenehen cikel, krogotok, ki mu sledimo iz leta v leto…
POPOTRESNA LJUBLJANA 1895: fotografije Wilhelma (Viljema) Helferja
V noči s 14. na 15. april leta 1895 je Ljubljano prizadel močan potres, z jakostjo med osmo in deveto stopnjo potresne lestvice po Mercalli-Cancani-Siebergu. Od 32.000 prebivalcev Ljubljane je ostala velika večina brez domov, saj je bilo od skupaj 1.300 hiš 60% težje, 20% pa lažje poškodovanih. Potres je najbolj prizadel ulice v strogem centru. K sreči je bilo zelo malo smrtnih žrtev. Naslednji dan je velika večina Ljubljančanov pobegnila iz mesta na podeželje. Ostali so si našli začasna bivališča v železniških vagonih, zeljarskih sodih, lesenih lopah, drvarnicah, kočijah in v vozovih. Rdeči križ in vojaška uprava sta postavili šotore na javnih trgih. Vojaški inženirji in civilni tesarji so po mestu postavljali barake. Prve dni po potresu so prebivalci mesta dobili hrano z Dunaja, nato so dunajska prostovoljna humanitarna društva na trgih postavila ljudske kuhinje. Življenje mestnega prebivalstva in samo popotresno razdejanje so fotografi ujeli v svoj objektiv. Tako se s tem pretresljivim dogodkom v letu 1895 uveljavi v slovenski zgodovini fotografije dokumentarni žanr. Z virtualno razstavo predstavljamo fotografije fotografa Wilhelma Helferja, ki je v Ljubljani odprl svoj atelje le nekaj mesecev pred potresom. Ko je ljubljanski magistrat sprejel predlog Ivana Hribarja, takratnega člana občinskega sveta in poslanca kranjskega deželnega zbora ter poznejšega dolgoletnega ljubljanskega župana, da hiše določene za rušenje fotografirajo, se je prijavil na razpis. Tako je nastal album sedeminštiridesetih fotografij velikega formata (30 x 40 cm na kartonu 44 x 55 cm) z dvojezičnimi podnaslovi – lokacijami fotografiranih stavb, ki jih hranimo v Kartografski in slikovni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice. Poleg omenjenega albuma hranimo še serijo enainštiridesetih fotografij kabinetnega formata (15 x 10,5 cm na kartonu 16,5 x 10,5 cm), kjer je Wilhelm Helfer poleg stavb dokumentiral še življenje prebivalcev mesta Ljubljane, ki se je odvijalo na ulicah in trgih Ljubljane.
V prvi jesenski dan, kot letos že v pomlad in poletje, vstopamo z virtualno razstavo fotografij Frana Krašovca. Fotografije iz cikla Štirje letni časi slikovito prikazujejo podobo prihajajočih jesenskih dni. Podobno kot pri predstavitvi fotografij iz cikla Pomlad in Poletje, tudi Jesen delimo na fotografije, nastale v njegovem zadnjem ustvarjalnem obdobju – to je mesto Ljubljana s ptičje perspektive, fotografirano z Ljubljanskega gradu, in na po vsebini raznolike fotografije iz zgodnejših obdobij. Za prve je značilna odsotnost človeka, ki ga le redkokdaj, bolj po naključju, ujame v objektiv, medtem ko fotografira geometrične podobe streh z majhnimi izseki ulic ali mostov. Odsotnost človeka je značilna tudi za fotografije, nastale na podeželju, kjer fotografira različne lesene objekte (npr. vodnjak, ograja, kozolec), vendar ne kot celote, temveč izseke, s katerimi poudarja njihove geometrijske linije. Ljudje, posamezniki ali v skupini, so spet prikazani največkrat s hrbtom proti fotografu, le nekaj je takih, le-ti pa seveda močno izstopajo iz skupine, ki pozirajo fotografu (med njimi je tudi portret Riharda Jakopiča). S svetlobnimi učinki, kot je npr. poigravanje s svetlobo na blatnih kolovozih ali deževnih mestnih ulicah ter meglicami nad mestom ob vzhajajočem soncu, pa nam prikazuje jesen v vsej svoji veličastnosti.
Predstavljamo 250 fotografij Frana Krašovca z naslovom Poletje iz cikla Štirje letni časi. Fran Krašovec nas tudi s tem sklopom očara s premišljeno kompozicijo ter vsebino, ki prevzame in popelje gledalca v poletni čas, namenjen brezskrbni igri, gibanju in veselju bivanja na prostem, v naravi. V objektiv ujeta Ljubljana s ptičje perspektive, shematično prikazuje geometrijske podobe streh, vrvež na ljubljanskih ulicah ali posamezne detajle mestnih stavb, večinoma zavita v jutranjo meglico ali prepredena z dvigajočo se poletno soparo nad mestnimi ulicami. Nasprotno pa so intimni portreti posameznikov, delavcev in kmetov pri delu in počitku, otrok pri igri, podeželski kraji in pšenična polja prikazani s svežino življenja in ostrino fotografovega očesa.
V Kartografski in slikovni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice smo prejeli v dar fotografije enega najvidnejših slovenskih fotografov, ki je deloval pred drugo svetovno vojno – Frana Krašovca (1892-1969). Fotografije nam je podarila Narodna galerija. Okrog 1 000 črnobelih fotografij enakega formata (14 x 9,4 cm), sistematično urejenih in oštevilčenih, je razdeljenih v štiri sklope, za katere na podlagi motivike domnevamo, da spadajo v ciklus Štirje letni časi, ki ga je Fran Krašovec ustvarjal v petdesetih letih 20. stoletja. Približno dve tretjini fotografij je iz njegovega zadnjega ustvarjalnega obdobja, kjer je skozi objektiv na impresiven način v ptičji perspektivi podajal vedute mesta Ljubljane, zagotovo pa vsaj ena tretjina, po motiviki raznolikih fotografij, pripada zgodnejšemu ustvarjalnemu obdobju, ki jih je avtor premišljeno vključil v predstavitev posameznih letnih časov. Fran Krašovec se je s fotografijo ukvarjal že pred prvo svetovno vojno. Njegova ustvarjalna pot je vodila po vseh sodobnih tokovih v fotografiji. V začetku je sledil smeri pikturializma, se motivno poglabljal tako v naravo kot kasneje v človeka ter fotografiral vsakdanje objekte. Za svoja dela je prejel številne nagrade ter večino svojih fotografij objavljal v tedanjem periodičnem tisku (Mladika, Jutro, Življenje in svet itn.). Celotni fotografski opus Frana Krašovca bomo javnosti predstavili v obliki virtualnih razstav, ki se bodo vrstile čez vse leto, in sicer ob prihodu vsakega letnega časa posebej. Začenjamo z 250 fotografijami pomladi, ki so predstavljene na domači strani Slikovne zbirke in na portalu dLib.si.
Na razstavi so predstavljene portretne fotografije ateljejskih fotografov na Slovenskem vse od leta 1859, ko je Ernest Pogorelc, prvi med fotografi v Ljubljani, dobil obrtno dovoljenje za postavitev ateljeja, pa do leta 1919, ko je število ateljejev, samo na območju današnje osrednje Slovenije, narastlo na število sedeminšestdeset. Za portretno fotografijo iz tega obdobja je značilen pojav popularnega vizitnega in kabinetnega formata fotografij. Miniaturna portretna fotografija, narejena na tankem fotografskem papirju in lepljena na karton, je bila hkrati najboljša reklama za fotografa, saj je imela na hrbtni strani kartončka fotografovo ime in njegov naslov. Vizitni in kabinetni format po prvi svetovni vojni izpodrine format razglednice. Čeprav je bil fotografiji že leta 1864 priznan značaj svobodne obrti, so fotografi šele leta 1910 ustanovili »Deželno zadrugo fotografov v Ljubljani« in uredili cehovska pravila s katerimi so predpisali strokovno izobrazbo, potrebno za poklic fotografa, kakor tudi pravila za pridobitev dovoljenja, ki je uradno dokazovalo potrebna znanja za opravljanje tega poklica. Razlog za dokaj pozen sprejem cehovskih pravil je deloma iskati v zahtevnosti fotografskih postopkov. Dokler je bil postopek izdelave fotografij zapleten zaradi uporabe mokrih kolodijskih plošč, njihovega obstoja niso ogrožali fotografi-amaterji. Poenostavljeni fotografski postopki in uvedba suhih plošč pa so fotografiranje naredili dostopno širši javnosti, kar pa je predstavljalo resno konkurenco profesionalnim fotografom. Portretne fotografije ateljejskih fotografov so razvrščene po krajih.
Nenavadna ženska, bitje ženskega spola, kakor je Alma M. Karlin (1889-1950, Celje) imenovala sebe, pisateljica, svetovna popotnica, raziskovalka, poliglotka in teozofinja ter svetovljanka, je eminentna celjska osebnost, ki je neizbrisljivo zasidrana v spominu mesta in njegovih prebivalcev. V slovenskem kulturnem spominu vedenje o njej in zavedanje o njenem literarnem, raziskovalnem in duhovnem izročilu najprej vedno trči ob nacionalni predsodek - »saj je bila Nemka, saj je pisala v nemščini«. V Osrednji knjižnici Celje so se odločili to unikatno osebnost predstaviti v vseh njenih razsežnostih. Virtualno domovanje A. K. bo imelo glede na dinamično naravo spleta mnogo prostorov, prostorčkov in kotičkov. V primerjavi z njenim zadnjim resničnim domom v Pečovniku nad Celjem, ki se je sesedel sam vase, ga bodo vzdrževali, obnavljali in širili. Trenutno odpirajo vrata sprejemnice in vabijo k ogledu!
V vseh poklicih smo zdaj prišli že tako daleč, da dobi vsakdo, kdor dela, poleti nekaj dopusta, da se osveži in nabere novih moči za novo delo. Zato bo treba gledati tudi na to, da bo tudi gospodinja lahko vsaj za kratek čas pustila svoje vsakdanje in naporno delo in prišla do resničnega oddiha. Saj se bodo učinki takega dopusta povsod pokazali, ker bo potem lahko opravljala svoje delo bolje in tako možu in otrokom bolj koristila, kakor pa če bo utrujena in izčrpana, razdražljiva in nervozna. Privoščite torej tudi gospodinji nekaj počitnic! …se je zapisalo neznanemu, najbrž ženskemu peresu v poletni številki revije Žena in dom iz leta 1935. Članek z zabavno vsebino je postal podlaga za poletno virtualno razstavo, s katero bi vas radi popeljali v svet priprav na tople poletne dni ter vam z nasveti in reklamnimi oglasi pomagali do idealnih počitnic. Popestrite si letošnje poletje z modnimi in drugimi nasveti izpred sedemdesetih let!
»Zasveti se, ugasne, zasveti se,« je nekoč zapisal Ivan Cankar, »v belini še belejša tiha svečka. Ali ni tam Ljubljana?« Zgodovina je v našem največjem mestu našla veliko stičišč. O njem so govorili učenjaki in pesniki. Umetniki so tu iskali svoje navdihe, preprosti ljudje pa svoje življenjske priložnosti. Zato ni nobeno presenečenje, da so se konec 19. stoletja v Ljubljani pojavile tudi razglednice, ki so v svet nosile podobe naše prestolnice. Pripravili smo izbor ljubljanskih razglednic z začetka 20. stoletja, ker smo prepričani, da ena izmed poti do zgodbe naše prestolnice vodi tudi preko razglednic. Podobe njene zgodovine so namreč hkrati tudi podobe njene prihodnosti. Skozi slike, ki potujejo kot kričeče priče preteklosti, se nam izrisuje arhitektura našega zrelega obličja, predvsem pa to, kar bomo postali. Pričujoči izbor je mali prispevek k prazniku, ki ga Ljubljana praznuje v letošnjem letu, ko je postala prestolnica Evrope. Obenem pa naj služi tudi kot dokaz, da se evropski duh v Ljubljani ni naselil šele z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, temveč da v njej prebiva že vsaj dve stoletji.