Portretna fotografija ima na Slovenskem dolgo zgodovino. Njeni začetki segajo v leto 1859, ko je ljubljanski fotograf Ernest Pogorelc kot prvi dobil obrtno dovoljenje za postavitev fotografskega ateljeja. V drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja se je nato ateljejska fotografija močno razmahnila. Ob koncu njenega prvega obdobja (leta 1919) je namreč samo na območju današnje osrednje Slovenije delovalo kar 67 fotografskih ateljejev. A čeprav je bil fotografiji že leta 1864 priznan status svobodne obrti, so fotografi šele leta 1910 ustanovili Deželno zadrugo fotografov v Ljubljani – stanovsko društvo, ki je med drugim vzpostavilo pravila v zvezi z zahtevano izobrazbo in pridobitvijo dovoljenja za opravljanje fotografskega poklica. Razlog za dokaj pozen sprejem cehovskih pravil je bil deloma povezan z zahtevnostjo fotografskih postopkov. Ti so po letu 1900 postali znatno enostavnejši, zaradi česar je fotografija postala dostopna širši in s tem amaterski javnosti.

V zbirki, ki je pred vami, predstavljamo izbor fotografij iz 60 fotografskih ateljejev, ki so delovali v različnih slovenskih mestih in krajih.

Začetki gorskega turizma na Slovenskem segajo v drugo polovico 19. stoletja. To je bil čas pospešenega prebujanja gorniške zavesti, ki se je sprva odražalo v gradnji planinskih koč ter urejanju pohodniških in plezalnih poti. Ta začetna prizadevanja so postopoma privedla do ustanovitve Slovenskega planinskega društva (1893), ki je v nadaljnjih desetletjih pomembno prispevalo k razvoju in širitvi planinske in alpinistične kulture pri nas. Posledica vse večjega zanimanja za obiskovanje gora med ljudmi, ki je bilo in ostaja gonilo gorskega turizma, sta bila nenazadnje tudi razmah gorske fotografije in naraščajoča priljubljenost razglednic z gorskimi motivi.

V digitalni zbirki predstavljamo gradivo, ki z različnih zornih kotov osvetljuje zgodovino gorništva in gorskega turizma pri nas. Vanjo so vključeni fotografski posnetki gora in gorskih koč, del gorskih razglednic, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, ter portretne fotografije očetov slovenskega gorništva.

Slovensko planinsko društvo je po 1. svetovni vojni izgubilo številne objekte. 15 koč je bilo med vojno opuščenih ali uničenih. 13 od 27 podružnic in pet koč je po rapalski pogodbi in koroškem plebiscitu ostalo izven meja nove države. Delovanje tujih društev pa je bilo zakonsko prepovedano, zato je Slovensko planinsko društvo proti odškodnini prevzelo nemške koče ter jih preimenovalo.

Prvi slovenski gorniški priročnik Na planine! je Pavel Kunaver napisal leta 1921 in v njem celovito zajel gorniško dejavnost. V obdobju med vojnama pa ni cvetelo le gorništvo, temveč tudi alpinizem. 1921. je bil ustanovljen klub Skala, začetnika pravega organiziranega alpinizma na Slovenskem. Vzpodbujal je tudi fotografiranje slovenskih gora, zato so ustanovili poseben fotoamaterski odsek.

V zbirki, ki je pred vami, predstavljamo albume gorskih fotografij, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Fotografije, ki so del albumov in so jih posneli različni fotografi. Nastajale med letoma 1920 in 1940.

Baron Anton Codelli (1875-1954) je bil veleposestnik, izumitelj in politik. Kot samouk je študiral elektrotehniko in strojništvo. Bil je navdušen nad razvojem avtomobilizma in je bil prvi lastnik avtomobila pri nas (1898), manj znano pa je, da je izumil vrsto izboljšav za udobnejšo in varnejšo vožnjo z avtomobili. Kot izumitelja je zaslovel tudi na področju radiotelegrafije. Pot med drugim vodila v kolonialni Nemški Togo. Med letoma 1911 in 1914 je tam za nemško državo zgradil radiotelegrafsko postajo Kamina, ki naj bi služila boljši povezavi Toga z Berlinom. Postajni kompleks je veljal za izjemen tehnični dosežek. Zaradi izbruha 1. svetovne vojne ga je bil Codelli žal primoran razstreliti.

V času svojega bivanja v Afriki se je Codelli posvečal tudi fotografiji. Na nekaj sto posnetkih ni dokumentiral le gradnje radiotelegrafskega kompleksa v Kamini, temveč tudi življenje, ki ga je obdajalo – tako življenje nemških kolonistov kot tudi navade in izročila domačinov. V zbirki predstavljamo 193 Codellijevih fotografij, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.

V digitalni zbirki, ki je pred vami, predstavljamo cikel fotografij Štirje letni časi fotografa Frana Krašovca (1892-1969). Krašovec velja za enega najbolj ustvarjalnih ljubljanskih in slovenskih ljubiteljskih fotografov. S fotografijo se je pričel ukvarjati že pred prvo svetovno vojno, kot avtor pa povezuje generacijo fotografov izpred 1. svetovne vojne z generacijo po njej in celo z ustvarjalci po 2. svetovni vojni. Za svoje delo je prejel več nagrad. Fotografije je objavljal v časopisih in revijah, kot so Mladika, Jutro ter Življenje in svet.

Cikel Štirje letni časi, ki je nastajal času po drugi svetovni vojni, pomeni enega od vrhuncev v njegovem opusu. V njem je Krašovec na približno 1000 črno-belih fotografijah, razdeljenih v štiri podobno obsežne sklope letnih časov, prikazal arhitekturno in urbanistično dediščino Ljubljane, krajino njene okolice ter življenje prebivalcev tega in širšega slovenskega prostora. Osrednji motivi njegovih fotografij so tako narava, kot tudi človek in vsakdanji objekti, zato je ima zbirka poleg umetniške tudi dokumentarno vrednost.

Rušilni potres je stresel Ljubljano na velikonočno nedeljo, 14. aprila leta 1895. V Ljubljani in okolici je umrlo sedem oseb, nekaj jih je bilo ranjenih. V mestu so zaprli vse šole in ustavili dela v nekaterih tovarnah. Potres je poškodoval okoli 10 % zgradb, ki so jih kasneje večinoma porušili. Po potresu je bila Ljubljana živahno gradbišče in je doživela pravi urbanistični preporod, ki je šel z roko v roki z drugimi reformami. Mesto je dobilo slovenski videz.

V zbirki poleg ostalih predstavljamo serijo fotografij, ki jih je na osnovi razpisa ljubljanskega magistrata posnel poklicni fotograf Wilhelm Helfer. Fotografije, ki jih hrani Slikovna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice, prikazujejo škodo, ki je ob rušilnem potresu nastala na mestnih stavbah, in življenje ljudi, ki so se spopadali s posledicami potresa.

Ob 130. obletnici potresa smo digitalno preslikanim Helferjevim izvirnikom dodali še fotografije, obarvane z odprtokodnim orodjem DeOldify. To orodje je del platforme AI4Culture, katere namen je spodbujanje rabe umetne inteligence v dediščinskih ustanovah.

Anton Vilar st. (1884-1953) je bil nadarjen in vsestranski; bil je skladatelj, sposoben organist in pevovodja z absolutnim posluhom. Velja pa tudi za začetnika fotografije na Logaškem. S fotografijo se je ukvarjal poklicno in ji posvetil večino svoje življenjske poti. Leta 1907 je v Logatcu ob svoji novozgrajeni secesijski vili na Zahribu (danes Grič) odprl fotografski atelje v obliki večjega zastekljenega prostora.

V njegovem opusu prevladujejo tako samostojni portreti (npr. škof Frančišek Borgia Sedej) kot skupinski. Pri tem je rad uporabljal kulise. Ker je elektrika v Logatec prišla šele v dvajsetih letih, je fotografiral pri dnevni svetlobi, ki jo je uravnaval z zavesami. Fotografije je načeloma tudi retuširal. Obenem se je posvečal pokrajinski in panoramski fotografiji ter fotografski aparat uporabljal za dokumentiranje pomembnejših kulturnih dogodkov in arhitekturne dediščine v logaški regiji in širše po Primorskem.

V zbirki predstavljamo 629 Vilarjevih fotografij.

Peter Naglič (1883-1959) je bil uspešen podjetnik in tovarnar. Imel je veliko konjičkov: zahajal je v hribe, aktiven je bil v telovadnem ter kulturno-prosvetnem društvu, se je udeleževal se je romanj, ukvarjal se je s petrografijo, predvsem pa ga je zanimalo vse, kar je bilo novega na področju tehnike. Njegova velika strast je bila fotografija, ki ji je posvetil največ svojega prostega časa. S fotografijo se je pričel ukvarjati že leta 1899 in kot amaterski fotograf tekom svojega življenja posnel več kot 10.000 steklenih in celuloidnih negativov.

Vodil evidenco posameznih fotografij, zato ima večina fotografij zabeležene čas in kraj ter opisano vsebino. Tematsko njegovo fotografijo razdelimo na portretno, krajinsko, arhitekturno in dokumentarno. Ti se delijo na portretne, krajinske, arhitekturne in dokumentarne. V zbirki, ki je pred vami, predstavljamo 428 negativov na steklu, ki prikazujejo življenje vojakov in vojnih ujetnikov med 1. svetovno vojno na Vrhniki in na ljubljanskem gradu, kulturne in gospodarske dogodke na Kamniškem, arhitekturno dediščino in krajino kamniške regije ter vsakdanje življenje v okoliških vaseh.

Fran Vesel je bil zbiralec kulturnozgodovinskega gradiva in eden najboljših fotoamaterjev pri nas. V svoji hiši v Ljubljani je poleg velike knjižnice z mnogimi dragocenimi knjigami in prvotiski naše moderne zbral tudi množico reprodukcij, slik in kipov, knjižnih oprem in osnutkov zanje ter zlasti izvirnih del slovenskih umetnikov. Za pomembne Slovence je zbiral biografsko gradivo (izrezki iz časopisov, fotografije), gradivo o umetnostnih razstavah in umetniških društvih od 1900 dalje (izrezki, katalogi, zapiski, fotografije), gradivo o arhitekturi, spomenikih, plastiki (izrezki, fotografije), rokopise slovenskih pisateljev ipd. Veselovo zapuščino hrani Rokopisna zbirka NUK.

Osebno je poznal domala vse pripadnike slovenske moderne, med drugim Župančiča in Cankarja, ki ga je Vesel pogosto fotografiral; te fotografije veljajo za najboljše posnetke pisatelja. Zbral je na tisoče fotografskih plošč s posnetki naših najpomembnejših ljudi, njegove zbirke pa so pomenile najobsežnejši zasebni arhiv slovenske kulturne zgodovine.

Kartografska in slikovna zbirka NUK je v letu 2009 odkupila 288 portretnih fotografij najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja, katerih avtor je Marjan Kukec. Fotografije so nastale med letoma 1974 in 1981, ko je France Pibernik pri Slovenski matici izdal knjigi Med tradicijo in modernizmom (1978) ter Med modernizmom in avantgardo – pričevanja o sodobni poeziji (1981), ki ju je opremil Kukec, mojster fotografskega portreta.

Marjan Kukec (1933-2019) je bil slikar, grafik, likovni pedagog in fotograf. V gimnaziji je bil učenec Evgena Sajovica, na Akademiji za likovno umetnost pa Božidarja Jakca in Marija Preglja. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil eden osrednjih likovnikov na Gorenjskem. Obvladoval je številne likovne tehnike, prav v vseh, tudi fotografski, pa sta pustila pečat jasen koncept, s katerim je pristopal k motivu, ter skrbno načrtovana interpretacija.

Za svoje likovno delovanje je prejel številne nagrade in priznanja, leta 2008 je prejel najvišjo nagrado Fotografske zveze Slovenije - Puharjevo nagrado za življenjsko delo.