UMETNOST
Štirje letni časi

V digitalni zbirki, ki je pred vami, predstavljamo cikel fotografij Štirje letni časi fotografa Frana Krašovca (1892-1969). Krašovec velja za enega najbolj ustvarjalnih ljubljanskih in slovenskih ljubiteljskih fotografov. S fotografijo se je pričel ukvarjati že pred prvo svetovno vojno, kot avtor pa povezuje generacijo fotografov izpred 1. svetovne vojne z generacijo po njej in celo z ustvarjalci po 2. svetovni vojni. Za svoje delo je prejel več nagrad. Fotografije je objavljal v časopisih in revijah, kot so Mladika, Jutro ter Življenje in svet.
Cikel Štirje letni časi, ki je nastajal času po drugi svetovni vojni, pomeni enega od vrhuncev v njegovem opusu. V njem je Krašovec na približno 1000 črno-belih fotografijah, razdeljenih v štiri podobno obsežne sklope letnih časov, prikazal arhitekturno in urbanistično dediščino Ljubljane, krajino njene okolice ter življenje prebivalcev tega in širšega slovenskega prostora. Osrednji motivi njegovih fotografij so tako narava, kot tudi človek in vsakdanji objekti, zato je ima zbirka poleg umetniške tudi dokumentarno vrednost.

Fotografije Antona Vilarja st.

Anton Vilar (1884-1953) je bil nadarjen in vsestranski; bil je skladatelj, sposoben organist in pevovodja z absolutnim posluhom. Velja pa tudi za začetnika fotografije na Logaškem. S fotografijo se je ukvarjal poklicno in ji posvetil večino svoje življenjske poti. Leta 1907 je v Logatcu ob svoji novozgrajeni secesijski vili na Zahribu (danes Grič) odprl fotografski atelje v obliki večjega zastekljenega prostora.
V njegovem opusu prevladujejo tako samostojni portreti (npr. škof Frančišek Borgia Sedej) kot skupinski. Pri tem je rad uporabljal kulise. Ker je elektrika v Logatec prišla šele v dvajsetih letih, je fotografiral pri dnevni svetlobi, ki jo je uravnaval z zavesami. Fotografije je načeloma tudi retuširal. Obenem se je posvečal pokrajinski in panoramski fotografiji ter fotografski aparat uporabljal za dokumentiranje pomembnejših kulturnih dogodkov in arhitekturne dediščine v logaški regiji in širše po Primorskem.
V zbirki predstavljamo 629 Vilarjevih fotografij, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.

Fotografije Petra Nagliča

Petra Nagliča (1883-1959) je bil uspešen podjetnik in tovarnar. Imel je veliko konjičkov: zahajal je v hribe, aktiven je bil v telovadnem ter kulturno-prosvetnem društvu, se je udeleževal se je romanj, ukvarjal se je s petrografijo, predvsem pa ga je zanimalo vse, kar je bilo novega na področju tehnike. Njegova velika strast je bila fotografija, ki ji je posvetil največ svojega prostega časa. S fotografijo se je pričel ukvarjati že leta 1899 in kot amaterski fotograf tekom svojega življenja posnel več kot 10.000 steklenih in celuloidnih negativov.
Vodil evidenco posameznih fotografij, zato ima večina fotografij zabeležene čas in kraj ter opisano vsebino. Tematsko njegovo fotografijo razdelimo na portretno, krajinsko, arhitekturno in dokumentarno. Ti se delijo na portretne, krajinske, arhitekturne in dokumentarne. V zbirki, ki je pred vami, predstavljamo 428 negativov na steklu, ki prikazujejo življenje vojakov in vojnih ujetnikov med 1. svetovno vojno na Vrhniki in na ljubljanskem gradu, kulturne in gospodarske dogodke na Kamniškem, arhitekturno dediščino in krajino kamniške regije ter vsakdanje življenje v okoliških vaseh.

Skladbe Josipa Ipavca

Josip Ipavec (1873-1921), najmlajši skladatelj iz znane družine zdravnikov in glasbenikov Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, je skladal že kot gimnazijec. V študijskih letih se je razpel v samospevu, skladateljski opus pa je zaokrožil z opereto Princesa Vrtoglavka.
Za časa Ipavčevega življenja je bilo natisnjenih le pet njegovih skladb. S pantomimo Možiček, ki jo je v verziji za klavir ter s slovensko ali nemško naslovnico in didaskalijami leta 1901 izdal ljubljanski založnik Schwentner, se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot skladatelj prvega baleta. Ena od štirih objav v reviji Novi akordi pa je med pevci izjemno priljubljen moški zbor Imel sem ljubi dve, ki je bil ponatisnjen že v številnih pesmaricah. Druge skladbe so ostale v rokopisih, precej pa se jih je žal tudi porazgubilo.
V letu 2021, posvečenemu obeležitvi skladateljeve ustvarjalnosti, smo v zbirki skladb Josipa Ipavca zbrali s skladateljevo roko zapisane skladbe, študijske zapiske in izvirni libreto operete iz zapuščine, ki jo je knjižnica prejela v letih 1964 in 1991, ter prepise njegovih skladb različne provenience.

Skladbe Igorja Krivokapiča

Igor Krivokapič sodi v srednjo generacijo slovenskih skladateljev. V zadnjih tridesetih letih je zložil številne skladbe za različne sestave in k poustvarjanju privabil priznane slovenske glasbenike. Med njegove obsežnejše orkestrske zasedbe sodijo štiri simfonije in trije koncerti ter glasba za pihalni orkester. S posebno zavzetostjo se posveča izboru in preizkušanju glasbil, ki so ostala manj prepoznavna in celo prezrta, kar se odraža v njegovih številnih komornih kompozicijah. Obudil je trobilo helikon, ki ga je nekoč uporabljala konjenica, in spodbudil nastanek družine teh inštrumentov, ki jih kot profesor na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani tudi uspešno poučuje.
Kot sodoben skladatelj verjame v prastare korenine glasbene govorice, ki se skozi rodove na ravni nezavednega tudi v njegovem delu nadaljujejo v prihodnost. S skrbnim in odgovornim odnosom do notnega zapisa in pripravljenostjo, da svoje skladbe ponudi javnost, jim je prihodnost zagotovljena. V zbirki z dovoljenjem avtorja objavljamo 28 datotek notnega gradiva in 3 zvočne datoteke elektronske glasbe, ki jih je podaril glasbeni zbirki NUK.

Hrenove korne knjige

Ljubljanski škof Tomaž Hren (1560-1630) je bil v obdobju protireformacije vodilna oseba na Kranjskem. Imel je nalogo, da izvede cerkveno reformo v duhu tridentinskega koncila. Dal je uničiti protestantske knjige, s papeževim dovoljenjem je ohranil le Dalmatinovo Biblijo; zavedal se je moči ljudskega jezika pri utrjevanju veroizpovedi. V Ljubljani si je prizadeval vzpostaviti tisk. Besedila v slovenskem jeziku, ki jih je podpiral, so bila izključno katoliške, verske narave, sam pa jih je urejal in pregledoval. Finančno je podpiral številne umetnike, predvsem glasbenike, ki so se ukvarjali z liturgično glasbo.
Hrenove korne knjige predstavljajo izbor raznolikega liturgičnega repertoarja, ki je bil priljubljen v Notranji Avstriji – maše, magnifikate, litanije, psalme, himnuse, marijanske antifone in kratke odpeve. Skladatelji, katerih skladbe so v Hrenovih kornih knjigah, so večinoma Italijani iz Benetk in drugih severnoitalijanskih središč. V knjigah je pet različnih pisav. Tri se med seboj prepletajo in kažejo na obstoj delavnice v Gradcu, od koder je bil glavni pisec Georg Kuglmann; po drugih dveh pisavah pa gre soditi, da repertoar ni bil v celoti prepisan na enem mestu.

Jakopičev paviljon : razstavni katalogi

Jakopičev paviljon je bivša galerija na začetku Lattermanovega drevoreda v ljubljanskem parku Tivoli, ki jo je leta 1908 na lastne stroške postavil Rihard Jakopič. Načrte je brezplačno naredil Maks Fabiani, mesto Ljubljana pa je prispevalo zemljišče (najem po simbolični ceni). Paviljon je bil zgrajen po zgledu dunajske secesije. Imel je preddverje z veliko dvorano, na levi strani je bila soba za stalne razstave in mali atelje, na desni strani od vhoda pa risarsko-slikarska šola. To je bilo prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče pri nas ter do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne slovenske likovne umetnosti. Slavnostna otvoritev je bila12. junija 1909 s 3. slovensko umetniško razstavo; sodelovalo je 22 umetnikov s 172 slikami in 20 kipi. Naslednje leto je Jakopič v paviljonu organiziral pregledno razstavo na temo preteklih osemdesetih let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem.
Leta 1923 je paviljon odkupilo mesto in ga namenilo za društvo Narodna galerija. Leta 1954 so paviljon prenovili, a že pozimi 1961/1962 zaradi gradnje železniške proge porušili.

Glasbena matica

Z izdajanjem »dobrih slovenskih kompozicij za cerkev, šolo in dom« je leta 1872 ustanovljeno glasbeno društvo uresničevalo svoj namen razširjanja petja ter vzgajanja in izobraževanja množice ljubiteljskih pevcev. Glasbena matica je pričela z izdajanjem slovenskih skladb in z zbiranjem ljudskih pesmi, leta 1882 je ustanovila glasbeno šolo, leta 1891 pevski zbor in pričela s koncertno dejavnostjo. Želje članov o ustanovitvi koncertnega orkestra so se uresničile s prvo Slovensko filharmonijo, ki je delovala med letoma 1908 in 1913, ter z Orkestralnim društvom, ki so ga ustanovili leta 1919. Istega leta je Glasbena matica z ustanovitvijo konservatorija izpolnila svoj najpomembnejši cilj – omogočiti glasbeno izobraževanje poklicnih glasbenikov.
Pri Glasbeni matici v Ljubljani je do konca druge svetovne vojne izšlo skoraj 300 muzikalij s slovenskimi skladbami, namenjenimi pretežno ljubiteljskemu prepevanju in muziciranju: zbirke zborovskih skladb, priredbe ljudskih pesmi za moške in mešane zbore. V letih med obema vojnama so natisnili več samospevov in mladinskih klavirskih skladb, pa tudi učbenike za klavir, violino in petje.

Arhiv fotografskega kronista Frana Vesela

Fran Vesel je bil zbiralec kulturnozgodovinskega gradiva in eden najboljših fotoamaterjev pri nas. V svoji hiši v Ljubljani je poleg velike knjižnice z mnogimi dragocenimi knjigami in prvotiski naše moderne zbral tudi množico reprodukcij, slik in kipov, knjižnih oprem in osnutkov zanje ter zlasti izvirnih del slovenskih umetnikov. Za pomembne Slovence je zbiral biografsko gradivo (izrezki iz časopisov, fotografije), gradivo o umetnostnih razstavah in umetniških društvih od 1900 dalje (izrezki, katalogi, zapiski, fotografije), gradivo o arhitekturi, spomenikih, plastiki (izrezki, fotografije), rokopise slovenskih pisateljev ipd. Veselovo zapuščino hrani Rokopisna zbirka NUK.
Osebno je poznal domala vse pripadnike slovenske moderne, med drugim Župančiča in Cankarja, ki ga je Vesel pogosto fotografiral; te fotografije veljajo za najboljše posnetke pisatelja. Zbral je na tisoče fotografskih plošč s posnetki naših najpomembnejših ljudi, njegove zbirke pa so pomenile najobsežnejši zasebni arhiv slovenske kulturne zgodovine.

Portretne fotografije Marjana Kukca

Kartografska in slikovna zbirka NUK je v letu 2009 odkupila 288 portretnih fotografij najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja, katerih avtor je Marjan Kukec. Fotografije so nastale med letoma 1974 in 1981, ko je France Pibernik pri Slovenski matici izdal knjigi Med tradicijo in modernizmom (1978) ter Med modernizmom in avantgardo – pričevanja o sodobni poeziji (1981), ki ju je opremil Kukec, mojster fotografskega portreta.
Marjan Kukec (1933-2019) je bil slikar, grafik, likovni pedagog in fotograf. V gimnaziji je bil učenec Evgena Sajovica, na Akademiji za likovno umetnost pa Božidarja Jakca in Marija Preglja. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil eden osrednjih likovnikov na Gorenjskem. Obvladoval je številne likovne tehnike, prav v vseh, tudi fotografski, pa sta pustila pečat jasen koncept, s katerim je pristopal k motivu, ter skrbno načrtovana interpretacija.
Za svoje likovno delovanje je prejel številne nagrade in priznanja, leta 2008 je prejel najvišjo nagrado Fotografske zveze Slovenije - Puharjevo nagrado za življenjsko delo.