Reformacija na Slovenskem in njeni akterji zaradi vloge pri vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika sodijo med temeljne gradnike slovenskega naroda in države. Pri njihovem uveljavljanju v družbi imajo že od 19. stoletja pomembno vlogo učbeniki za zgodovino kot orodje uradne vednosti, ki mlade generacije z vsakokratnim ideološko ustreznim tolmačenjem preteklosti vključujejo v nacionalno ali državno skupnost. Članek analizira obravnavo slovenskih reformatorjev in reformacije v učbenikih za zgodovino do druge svetovne vojne, zlasti po letu 1881, v enem ključnih obdobij vzpostavljanja slovenskega naroda in državnosti. Analiza pokaže, da so učbeniki – kljub splošnemu sprejetju konstitutivne vloge protestantskega slovstva za slovenski narod v 19. stoletju – do druge svetovne vojne odražali tudi mestoma zelo izrazita razhajanja pri vrednotenju reformacije med vodilnimi političnimi tabori.

Pravice