Vojne in oboroženi konflikti, ki so spremljali razpad nekdanje Jugoslavije, so tesno povezani z "jezikom". "Razpad" srbohrvaščine na več nacionalnih jezikov in odločenost Slovencev in v manjši meri tudi Makedoncev, da omejijo vpliv srbohrvaščine na slovenščino in makedonščino, predstavljata neke vrste uvod v politični razpad države. Vojno nasilje se je skrbno pripravilo z jezikovnimi sredstvi: sovražni govor, ki se postopno spreminja v vojni govor, je prevladoval v politiki, medijih, kulturi in tudi v vsakodnevni komunikaciji. Takšen govor ne bi bil mogoč, če se ne bi poseglo v preteklost in "mitologizirano" zgodovino vojskujočih strani (bitka na Kosovem polju, predvojna Jugoslavija, druga svetovna vojna). Analiza političnih in medijskih govorov, ki smo jo opravili, je izluščila tri vrste pomenskih inverzij na katerih temeljijo uporabljeni diskurzivni mehanizmi: diahrone inverzije (vrnitev izrazov kot "ustaši", "četniki", "Turki"), pomenske in logične preobrazbe ("braniti", "osvoboditi" izgubijo svoj prvotni pomen), pomenske asimetrije (sovražnik je nečloveški "agresor", "klavec", "naši" pa so ali nedolžne žrtve ali pa "mučeniki", "junaki"). Posledica uporabe takšnih diskurzivnih mehanizmov je, da uporabljene besede in izjave izgubijo svoj pomenski in referenčni temelj in lahko polno delujejo le znotraj diskurzivnega sveta, ki jih je proizvedel.

Pravice