Opis
Izhodišča. Morebitna povezanost refluksne bolezni požiralnika s peptično razjedo, okužbo s Helicobacter pylori ali s posledicami izkoreninjenja okužbe ni pojasnjena. Skrb zbujajoče je dejstvo, da v razvitih deželah narašča pojavnost adenokarcinoma požiralnika, ki ga povezujejo z refluksno boleznijo. Namen raziskave. Ugotoviti pogostost pojava refluksne bolezni požiralnika po izkoreninjenju okužbe s H. pylori pri bolnikih s krvavečo in nekrvavečo peptično razjedo želodca ali dvanajstnika. Boliki in metode. Raziskavo je odobrila Republiška strokovna komisija za medicinsko etična vprašanja leta 1998 (številka sklepa 90/09/98). Prospektivna, kontrolirana in randomizirana, potekala je v obdobju 1998-2000. V študijsko skupino smo vključili 80 bolnikov (50 moških in 30 žensk, povprečne starosti 57,5 leta, SD +/- 17,1 leta, v razponu od 22 do 80 let), pri katerih smo endoskopsko potrdili krvavečo peptično razjedo želodca ali dvanajstnika in okužbo s H. pylori. V kontrolno skupino smo vključili 80 bolnikov (50 moških in 30 žensk, povprečne starosti 56,8 leta, SD +/- 16,8, v razponu od 19-80) s peptično razjedo želodca ali dvanajstnika, okuženih z bakterijo, v istem časovnem obdobju. Pri vseh bolnikih smo zdravili okužbo s priporočenimi kombinacijami zdravil: zaviralcem protonske črpalke, omeprazolom (štiri tedne) in kombinacijo antibiotikov: klaritromicinom in metronidazolom ali glede na antibiogram (en teden). Uspešnost zdravljenja smo ugotavljali endoskopsko štiri tedne po vključitvi v raziskavo, izkoreninjenje okužbe smo potrdili s hitrim ureaznim testom in histološkim pregledom sluznice želodca. V poteku spremljanja, po enem letu, smo pri bolnikih z endoskopskimi preiskavami, s 24-urno pH-metrijo ali fiberoptičnim spektrometričnim določanjem bilirubina in bilimetrijo skušali ugotoviti znake refluksne bolezni požiralnika.Rezultati: Uspešnost izkoreninjenja okužbe štiri tedne po vključitvi v raziskavo, je bila pri študijski skupini 92,5%, pri kontrolni skupini pa 91,25%, p>0,005. Ob endoskopskem pregledu, opravljenem leto dni po vključitvi v študijo, smo ugotovili ponovitev okužbe pri štirih bolnikih (4/80,5%) študijske skupine in pri petih bolnikih (5/80, 6,25%) kontrolne skupine, p>0,05. Endoskopske znake ezofagitisa na sluznici požiralnika smo ugotovili pri osmih bolnikih študijske skupine (8/76, 10,5%) in devetih bolnikih kontrolne skupine (9/75, 12%), p>0,05. Izvid 24-urne pH-metrije je potrdil kisli refluks pri 11 bolnikih študijske skupine (11/76, 14,4%) in desetih bolnikih (10/75, 13,1%) kontrolne skupine, p>0,05. S fiberoptičnim spektrofotometričnim določanjem bilirubina smo ugotovili refluks žolča pri treh bolnikih študijske skupine (3/76, 3,9%) in enem bolniku kontrolne skupine (1/75, 1,3%), p>0,05. Zaključki. Po izkoreninjenju okužbe s H. pylori se pojavi refluksna bolezen požiralnika značilno pogosteje pri bolnikih s peptično razjedo želodca. Na razvoj refluksne bolezni ne vpliva dejstvo, ali je peptična razjeda potekala zzapleti ali ne.