Reluctance and willingness for organ donation after death among the Slovene general population
Zadržki in pripravljenost darovati organe po smrti med splošno populacijo v Sloveniji

angleški

2019

letnik 58, številka 4

ankete in vprašalniki   darovalci organov   informirana soglasja   pridobivanje organov in tkiv   vzorčne študije

Nacionalni inštitut za javno zdravje
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Uvod: Pripravljenost darovati organe po smrti je eden ključnih predpogojev za ustrezno delovanje sistema darovanja organov. Članek predstavlja rezultate prve namenske ankete o darovanju organov po smrti med splošno populacijo Slovenije. Osredotoča se na poročano pripravljenost za darovanje organov, ovire pri vpisu v register darovalcev ter stališča do dajanja soglasja k darovanju organov umrlih sorodnikov. Razumevanje teh vidikov je v slovenskem sistemu darovanja organov še posebno pomembno, saj odločitev o soglasju za odvzem organov sprejmejo svojci, ki se pogosto soočajo z nepoznavanjem želja umrle osebe. Metode: Zbiranje podatkov je potekalo med oktobrom in decembrom 2017 z osebno anketo na verjetnostnem vzorcu 1.076 prebivalcev Slovenije. Vprašalnik je vključeval širok nabor vprašanj o stališčih, povezanih z darovanjem organov, vpisom v register darovalcev, splošno seznanjenostjo s tem področjem ter komunikacijo o darovanju z drugimi osebami. Analiza podatkov je bila izvedena z ocenami aritmetičnih sredin in deležev za ciljne spremenljivke, primerjavo razlik med skupinami ter modelom parcialno sorazmernih obetov za proučevanje odnosov med pripravljenostjo darovati organe in socio-demografskimi značilnostmi anketirancev. Rezultati: Povprečna poročana pripravljenost darovati organe po smrti je bila 3.77 na petstopenjski lestvici, pri čemer je bila manj kot tretjina anketirancev prepričana v svojo željo darovati organe. Izražena pripravljenost je bila statistično značilno višja med ženskami, najvišje izobraženimi in ateisti v primerjavi z vernimi, nižja pa med starejšimi, ovdovelimi in prebivalci srednje velikih mest. Le 6 % anketirancev, ki bi bili vsaj morda pripravljeni darovati, je bilo prepričanih, da bi se v prihodnosti registrirali kot darovalci organov; med anketiranci, ki so bili prepričani v svojo pripravljenost darovati, je bilo takšnih 17 %. Najpogosteje navajane ovire za registracijo so bile nepoznavanje postopka ter odsotnost razmišljanja o tem, več kot 10 % anketirancev pa je med razlogi navedlo še neprepričanost v željo darovati in prepuščanje odločitve svojcem. Poročana pripravljenost darovati organe umrlega sorodnika je izrazito odvisna od poznavanja želja te osebe, vendar pa se 80 % anketirancev o svojih željah z bližnjimi sorodniki še ni pogovarjalo. Zaključek: Rezultati potrjujejo vrzel med poročano pripravljenostjo darovati organe po smrti ter vpisom v register darovalcev. Prihodnje strategije spodbujanja darovanja organov bodo morale upoštevati sociodemografske dejavnike in vpliv posameznikovih stališč na pripravljenost darovati organe ter pomagati pri spodbujanju komunikacije med družinskimi člani o njihovih željah glede darovanja.

23.03.2020