ZVONEK XXVIII6
KAREL TRBENK:
Jure.
aloigra otroka v treh dejanjih. (Dalje.)
III. DEJANJE.
Ubona soba. V kotu kup slame na njej lei Jure bos je in neodet. V kotu star
stol na njem sedi Polona stara, skljuena z zlobnim obrazorn in hudobnimi omi.
Jure globoko sope. Edina oprema je miza in klop ob steni.
upan (vstopi): No, ali je priel sinoi domov? Zakaj ga nisi poslala k meni, kakor sem ti ukazal? Ve, kdo sem: upan! In vi v ubonici ste meni podloni. Tatu vzreja, Polona, in ne kranskega loveka, kakor bi morala.
Polona (se poasi dvigne in se opira na palico): Gospod upan, vem, da je slab, jako slab, a v krvi mu je to. Ne inoremo ga pobolj* ati vedno molim z njim, posti se e na vse pretege, a poboljati se noe in se noe. Svetujte mi, kaj naj storim z njim? Sinoi ga nisetn mogla poslati k vam, ker ga ni bilo domov. Priel je kot zloinec v jutro, drgetal je po vsem telesu in upadel je bil njegov obraz. Jokal je in jokal, dokler ni tu omagal ini zaspal. Meni se zdi, da je bolan in e je bolan, mislim, da je potreben pomoi lovek -je oeprav sirota. Sicer pa je res, da je zloben.
upan (gleda na Jureta): Sama bremena nam nakladajo tu ga redim da bo kradel. (Stopi k Juretu.) Vstani solnce je e visoko v gozd pojdi, da prinese drv brez dela ne bo postaval!
Jure (odpre oi in bolestno de): Takoj bom vstal. Prosim, ne tolcite me, nisem kradel! In k mami me poljite v mesto, tam me ne bodo tepli, mama ne bo pustila. In grem v gozd prinesti hoem butaro, veliko, da bo dosti drv. Samo ne tolcite me! In laen sem, laen. (Zajoe.)
upan: Kje si hodil ponoi, kje si bil, da te ni bilo domov in zakaj nisi priel k meni zveer, kakor sem ti naroil?
Jure: Bal sem se, a v gozdu mi je bilo prijetno. Govoril sem 2 mamo, sldal sem, ko me je poklicala od dale silno dale.
Polona: Ne gobezdaj neumnosti! V gozdu si zaspal in sanjalo se ti je, ali pa si hodil po vrtovih in klatil sadje. Zloben si!
Jure: Nisem, teta Polona, tudi tedaj nisem, ko so me obdolili, samo zato so rekli, ker nimam mame, da bi me branila. In butaro to so mi tudi oni raznesli sfcrili so mi vrv a jaz sem nabral drv in veliko butaro sem jih nabral, pa so mi jo vzeli.
upan: Ne lai! Hodil si okrog po vasi in jabolka si kradel, zato bo kaznovan.
138
XXVIII6 ZVONEK
Jure (zajoe): Ne tepite me, prosim, takoj grem v gozd in prinesel bom drv. (Hoe vstati pa omahne in glasno zaihti.) Ne morem danes, danes ne morem, bolan sem ... (Ihti.)
upan: Len si, ne bolan!
Jure: Hooem, bom vstal (Ne gane se le ihti.)
Polona: Morda pa je v resnici bolan kaj bo, kaj bo, e nam tu umrje!
upan (nekaj asa moli): No, ne bo tako hudo malo se je morda prehladil, ko je lazil ponoi okrog saj ima tu posteljo trmast je. Poakaj, Polona poljem ti lonek juhe zanj. Konno je vendar morda res, da je bolan in lovek je tudi. (Odide.)
Polona: Dobro, dobro, hoeem mu dati vse, samo poljite. (Gre k Juretu.) Treba ti je bilo tega svojeglavnost prav, pa lei bolan jaz ti nisem kriva.
Jure: Teta Polona, meni je tako teko teta Polona bolan sem in zdi se mi zdi se mi da pojdem kmalu, kmalu k mami. Tako me bo zopet rada imela, nihe ve ne bo smel, da me tole, o ne bo pustila! In Marija je rekla, e zbolim in umrjem, da pridem gotovo k mamici gotovo ji je hudo, ko vidi, da me tolete.
Polona: Kaj bo hodil k mamici v gozd pojde popoldne nimamo drv in jesen je tu.
Jure: Da, v gozd, tam je prijetno tam se pogovarjam z mamo, hoem ji rei, da kmalu pridem tam na jasi pri znamenju me vsak dan aka in jaz vem, da me vidi, ko nesem butaro na rami in mi hoe pomagati pa ne more, ker je dak o-d mene.
Polona (vzame roni venec): Sinoi nisi molil, gotovo si pozabil.
Jure: Nisem pozabil, molil sem, a danes sedaj ne morem.
(Vrata se odpro, Marija vstopi v izbo. V roki nese lonec in lico.)
Marija (stopi k Juretu): Jure, ali si bolan? Kaj te boli? Na, vzemi, prinesla sem ti juhe, da bo jedel, ker si gotovo laen.
Jure (sede, vzame lico in izkua jesti): Ne morem noem!
Marija: Hudo te boli, kaj ne, Jure! Ni se ne boj, ne bodo te ve tepli povedala sem oetu, da nisi ti kradel in da si drv v resnici nabral, pa da so ti jih raztresli. Tudi sosedov stric je rekel, da ni hud nate, da dobro ve, da nisi ti jabolk obral.
Jure: Ali si povedala ? !
Marija: Da, povedala sem v&em in oe zdaj' ve, da si nedolen. Joek te je priel zatoit, a Joek jih je sam oklatil. In butaro ti je tudi on raztepel sam je povedal. Ni se ne boj, Jure! Jutri popoldne se bomo zopet igrali na jasi in ti se bo igral z nami.
Jure: Da, tja na jaso pojdemo in se bomo igrali danes je e kasno, danes ne morem, sem bolan. Kje je Marjan?
Marija: Da, tudi on pride k tebi. Rekel mi je poprej, da tudi on pride semkaj, ko je slial, da si bolan.
139
ZVONEK XXVIII6
Jure: Marija, ali pojdem sedaj lahko k mamici? Marija: Zakaj bi el sedaj k mamici?
Jure: Saj si mi tedaj rekla, e zbolim in umrjem, da pojdem lahko k njej. Tako rad bi el.
Marija: Ne, saj nisi tako bolan, da bi umrl jutri bo e zdrav!
Jure: A jaz bi el rad k njej.
Marija: Ubogi Jure! (Konec prih.)
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si