Temnega ela, odlonega pogleda se zbirajo vaani na cesti. akajo, ali bo treba za klance, ali za zid. Vsakemu gori v srcu elja, da se mauje, da brani s svojim ivljenjem svoje imetje in svojce. Nabere se trop mo, oboroenih z vsakovrstnim orojem kaj bo ta peica zoper mono oboroene urne turke jezdece ? Po gorskem grebenu je pridivjal v umi stanujo kmet: Bliajo se po cesti velika eta jih je valijo se naravnost na Kneak,
Pod klanec! je velel Ravanski, Bog bo z vami! je blagoslovil moe gospod Jeronim, Skoraj prazen je ostal ilentabor, samo starec nebogljen je strail vrata. Mala eta mo Nerincev, Zagorcev in grajskih hlapcev je hitela pod kneki konfin, Kneani so se jim pridruili, A vsega skupaj jih ni bilo dvesto Turkov morda na tisoe, Pod klancem se stisne cesta med skalami, Turki so se bliali nevede, da se bliajo smrti, Ravanski je razvrstil moe tako, da so zajeli, skriti v grmovju, od obeh strani Turke, Nastal je straen poboj, ekana in bat sta lomila Turke, kriva sablja se je krhala, roke so upadale, pogum je izginil predivji je bil napad teh kmetov, prevelik srd jim je vigal iz oi. Krepko je udrihal Urh: Za Svenico! Za Mihakine otroke! Za Danine stare! Sekala sta Ravanski in njegov pisar. Teko bi bilo povedati, kdo je bil pogum-neji, gospoda ali kmetje, resnica je, da je bila tisti hip v njih ena sama velika dua, da jim je dala mo sveta jeza in alost. Po ozkem klancu mo pri mou , , , Alah! so klicali Turki in padali ali tudi kristjanov se je zvrnil marsikateri z vzklikom: Jezus!------------
KRALJ.
Zloil M. O-a.
Ko bi jaz kralj bil na zlatem prestolu, s udesi Vzhoda obdan, ko bi devet kraljestev pokrival pla moj, z demanti pretkan ;
pa bi odkod priskakljala do mene kakor iz raja skrivnost bosa in revna, nikomur poznana, moja ubegla mladost:
Ni pozabila grozot tistih asov narodna dua, ne zemlja slovenska. Pravljica in povest, narodna pesem nam pripovedujejo o Turku, Otrok pokae otroku: Tu so pobili nai Turka, tu so ga zapodili s ebelami iz Silentabora, sem gor so beali ljudje, V razvalinah lei ilentabor, kaa Pivke, Ni ga razdejal lovek, ampak strela neba, A e se najde v prsti poruenih stolpov segana penica, e stoji Sv, Martin, Pod njim gre eleznica, Potnik pogleda iz hiteega hlapona navzgor in ne ve, da hiti mimo kosa alostne slovenske zgodovine, Pozabil je zunanji svet turkih nadlog- A ni pozabila narodova dua, ni pozabila zemlja slovenska. Miljaka in Maun pripovedujeta, okajene stene podmolov in jam priajo o planih korakih, ki so beali tod, o solzah, ki so napojile kamnita tla, Vekajoe dete obmolkne, e mu zagrozi mati s Turkom e prihaja iz daljine glas, da se bojuje kdo s Turkom, se razburi na lovek, vprauje strahoma: So zmagali nai? Kajti na, prijatelj in brat, nam je vsakdo, ki se bori z naim zakletim sovragom, z narodom, ki je vgal spomin svojih pohodov tako globoko v narodovo duo, da se ne bo izbrisal nikdar!
Letna no je. Tiho lee skalnate gore, tiho vasi in polja pod njimi, Jekne v gori , , , Zemlja se strese, meni, da se podi turko kopito na itna polja, Pleejo megle nad gorami: To so sence pobitih Turkov, ki si iejo poti domov, Zajoe burja: To je jok deklet in ena, ki jih enejo v turko sunost. Zagrmi v votlinah: To je odmev smrtnega krika kristjanov, ki so jih podavili Turki v jamah. Zemlja slovenska, nikdar ve ti ne zapreti turki me,
Krono kraljevo potegnil bi z glave, z rame bi vrgel krlat, prestol mamljivi bi pahnil od sebe: O, jaz sem mlad! jaz sem mlad! , , ,
Pa bi prijel jo za belo roico, mojo mladost in v ples bi se zavrtel in ukal in vriskal gor do devetih nebes!
126 -
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si