520
F. S. Fingar: Njene citre romajo
vesel ukradenih biserov; nocoj sem priel zopet krast, pa sem bil jezen, ker sem se vraal prazen domov.
Preteklo je toliko veerov, da se je pomraila lunina ploskev za polovico. Na vrtu po travi se je sledila gaz tatinskih obiskov. Pod jablano je bila pohojena trava, katero so poteptale moje nemirno akajoe noge. Vsak veer je bilo okno razsvetljeno, pa vsak veer je leglo k pokoju brez akordov in brez pesmi. V meni se je pa vzbudila vest, ki mi je neprestano oitala tatvino, oglasil se je ugar, ki je vzdrno trdil: Ti si ogluil strune, ti si ualil tisto rahlo srce za oknom ti ti predrzni tat tat !" In tako neizmerno klaverno je postalo moje srce, tako bridko zamiljeno in melanholino------
Slavili smo umno slavje. V beli hii sredi jablan je bilo ivljenje buno, sva-tovsko ivljenje. Vsepovsodi krog hie so stali koleslji. Iz dimnika se je e par dni neprestano kadilo; danes pa cvri in umi po kuhinji, duh po cvrtju in peenkah se toi po celi okolici; po plankah se obeajo lani otroci in pree na griljaje, katere jim z radodarno roko prinaajo svatje, vsi tako silno praznini, vsi z velikimi opki za klobukom pa vsi veseli in razigrani. S pdda odmevajo trobente in done trdi udarci mogonih kornjev, ki se vrtijo neumorno v taktu valkov in polk.
V hii za prvo mizo sedi novoporoeni par. Krog tega so razvreni ugledni svatje, oe upan in mati upanja, starejina in teta, najbogateji kmetje iz okolice, a tudi mestna gospoda sedi med njimi. Neprestano ven-ketajo kozarci, napiva se s tisto trdovratno vztrajnostjo, ki jo rodi vino, nazdravlja se z veno starimi frazami, v katerih je tako kruto malo srca in e manj misli. Vsak govornik seda samozavestno, ko je izbrbljal stokrat premlete stavke, vsak izpije do dna na zdravje enina in neveste in vsak ie v oeh nevestinih globoke zahvale za vele-pomembne in iskrene besede. In res zahvaljujejo njene plave oi vsakega po vrsti,
in prikimava jim nena glavica rahlo in milo, kakor se klanja kelih bele cvetke v veerni sapi. Vse je hrupno in glasno, vse se nekam zanosno trka na prsi, e, mi smo mi, mi veljaki, mi bogatai, mi velmoje in poglavarji cele okolice. Le ona, nevesta, je tako skromna in tiha; njeno lice je belo kakor mirtino cvetje; v njenih laseh, krog njenih ustnic se ziblje skozi rahle smehe nekaj kakor skrb, njene oi pa se vekrat zagledajo v nedozorno daljavo in postanejo za
Izgubljen
hip vlane, kot bi se od neesa poslavljale. Ozro se vselej potem zaupno na enina, njeno vitko telo se za spoznanje nagne proti njemu, kakor bi ibko drevesce iskalo opore.
Na pod!" zakomandira starejina. Bilo je soparno v sobi. Vsa miza se dvigne, starejina poda nevesti roko in veli: Po postavi prvi ples z menoj!" Odumela so rahlo njena bela krila iz sobe, starejini
F. S. Fingar: Njene citre romajo . . .
521
so pa kripali revlji in venkljala teka veriga pri uri. Nekateri gostje so se razpostavili pod jablano na vrtu, zagali virinke in za kratek as metali otroajem krajcarje ez planke.
Jaz sem el zadnji za plesavci na pod. Tam sem akal tat s slabo vestjo da bi mi bila dana prilika zaplesati enkrat z nevesto in izpovedati se svojega greha. Zakaj vselej, kadar sem zrl v njene oi, se mi je zdelo, da to oko ie nekaj izgubljenega nekaj
5" ^Slikal C. Medovi.
ukradenega. Doplesali so vsi po vrsti v kratkih turah: starejina, drug, upan. Za-buale so trombe v drznem valku in tedaj sem zaprosil e jaz mlade neveste za ples. In ko se je zibala rahlo v mojih rokah, se mi je zdelo, da to ni enska, da je le pesem, tista nena pesem, stkana iz najjasnejih glaskov in ovita s pajolanom istih akordov. Odkril sem ji svojo tatvino in prosil odpuanja. Tedaj se je prvi na po-
roni dan iskreno zasmejala. Jaz sem pa bil tako neizmerno vesel tega smeha, vesel tega velikodunega odpuanja, da me je spremila pozna no veselo pevajoega po mehkih stezah domov.
Za nekaj dni sem dobil v sobi na mizi citre in na citrah tole drobno pismo:
Igrala nisem iz ljubezni do godbe, igrala sem iz ljubezni do same sebe. Moje srce je moralo imeti studenec, kamor se je izlivalo v mladostnem hrepenenju. Tisti veer sem se poslovila od svoje mladosti, pred menoj so drugi cilji. Imejte poslej citre Vi in izroajte v brezskrbni mladosti svoje srce tem strunam."
Zavrgel sem svoje citre, njene pa uval in ljubil kot zaklad. Spoznal sem jasno, da tudi jaz ne igram iz ljubezni do glasbe, da sem tudi jaz egoist, da so mi strune vedno zvesto zavetje, kamor hodi pevat in jokat mlado, neizkueno srce. In toilo je prepogosto ob citrah moje srce, a cesto se je radovalo in vriskalo. Strune so pa vedno utile z menoj; tiho so me tolaile, otono zdihovale, pa tudi razkono rajale z mojim srcem vred. e bi vedela povedati tista borna sobica z lesenim stropom in rvivim tramom, pod katerim sem bival v poitnicah, kaj vse so pevale moje citre. Zelene trate smo stavili v puave, zidali smo gradove v oblake, z rono lujo smo preplavljali svet, roke smo irili v objem tudi tistim, ki so nosili dokaj skritega strupa v rnih srcih.
Toda priel je tisti avgustov veer, veer z gromom in bliskom, z viharjem in ploho. Za oknom sam stal in sem drgetal. Z nepremagljivo silo so se vzbudili sredi pia in hrupa vsi tisti akordi, katere sem nekdaj ukradel pod oknomzaroene deklice. Spomnil sem se slovesa od mladosti, zavedel sem se jasno, da se nocojnji veer poslovim takisto tudi jaz, kot so se poslovili e milijoni. Toda njeno slovo in slovo moje? Tedaj jasna in mehka no, navdana z vonjem
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si