656
ŠTIRI  MLADINSKE  KNJIGE
Pomanjkanje tekstov, primernih za prireditve ob novoletni jelki, je navdihnilo Josipa Ribičiča za prisrčno igrico,^ ki se ji na vsakem koraku pozna, da jo je imel izkušen mladinski pisec v delu- Kot svež potoček steče zgodba po strugi neugnanega temperamenta svojega malega junaka, otroško iznajdljivega in vztrajnega borca za resnico in pravico, mimo nas. (O drznem pohodu h koči dedka Mraza se mu verjetno sicer samo sanja, vendar je pojasnilo namenjeno prej odraslemu opazovalcu kot otroku: preživ je Cenček v »sanjah«, preveč mu verjamemo.) Tako je dramatska zgradba neprisiljena in trdna, poln,  živ  in neprisiljen  je  dialog.  Suvereno  obvladovanje  tehnike
* Josip   Ribičič:   Cenček   in   dedek   Mraz.   Otroška   igra.   Mladi   oder   23. Mladinska knjiga, Ljubljana  !93S.
pisanja skriva v sebi nevarnost manire, vendar je treba zapisati, da se Ribičič sladkobnosti uspešno izogiblje. Ne morem ipa zamolčati pridržka ob »idejni« plati igrice (kolikor je o njej mogoče govoriti). Naš mit o dedku Mrazu v podrobnostih ni ustaljen; oglejmo si Ribičičevo inačico. Dedek Mraz ima kukalo, ki mu pokaže vse, kar otroci počenjajo, in slušalo, ki mu pove vse, kar govore; razen tega mu jih še posebej starši tožijo, darila bo prinesel namreč samo »pridnim«; ko pride, otroci (razen Cenčka) trepetajo in se umikajo pred njim — vse te rcminiscence na parklja in Miklavža in na vzgojo k strahu pred metafizično avtoriteto so nepotrebne. Na srečo stojijo bolj ob robu življenjskega jedra igrice in se v končnem vtisu ne morejo uveljaviti. Reči moramo, da bo delce lepo izvrševalo nalogo, ki mu jo je avtor namenil.
Igrica Kristine Brenkove^ predstavlja moderen teater: sestavlja jo pisan nered prizorov in pogovorov brez trdnejše povezave v dramatski lok, videti je kot neke vrste slikanica. Neurejenost kompozicije, kjer pozornost neprestano preskakuje s predmeta na predmet, je avtorica, kot vse kaže, povzela po otrokovi igri — ponekod jo dogajanje tudi neposredno posnema: otroci zarišejo krog, obesijo predpasnik na vejo in odplovejo s tem »splavom« po reki navzdol. Ko »zapeljejo pod most«, se zgodi nekaj čudnega; stara gospa jim »meče pomaranče« in te pomaranče zares priletijo na oder. Ni pa samo svojsko poigravanje z odrsko iluzijo niti zgolj »epsko gledališče«, kar postavlja Brenkovo v bližino Brechta, sorodnost se kaže tudi v značajih in idejah; Polonca, osrednja oseba igrice, je — če smem tako reči — cel Dobri človek iz Sečuana: inačica znanega tipa »iznajdljivega reveža«, človek z dna družbene lestvice v samotnem humanističnem uporu proti družbeni krivici. Gre za nevidno čarobno paličico, ki naj poplača naš dolg vojnim sirotam. Ponekod gleda avtorica na čaranje ironično, drugod ga jemlje simbolično (»Ce si nekaj izelo, zelo, zelo želim in mislim le na to, kar si želim, potem se mi izpolni; moja želja je čarobna paličica«), včasih gre tudi za pristne čarovnije (»Iz tal zraste ali se pripelje s strani mizica, pokrita z jedmi«), tako da se kritični opazovalec morda kar težko znajde; otroku pa utegne biti nena-črtna in drzna igra domišljije z odrsko resničnoistjoi presenetljivo blizu (predstave v Mestnem gledališču žal nisem videl). Manj je verjetno, da bi mu bilo tkivo toplih humanističnih idej v pisani simbolni obleki brez težave dostopno: najbrž se jih bo zavedel šele odrasli gledalec. Za vsakogar torej nekaj.
Ingolič'' je gradil iz baje resnične anekdote na način, ki ga je vrsta uspešnih piscev uzakonila kot pravilo: za osnovnošolce pišimo o osnovnošolcih z očmi osnovnošolcev; gre za to, da kar se da zabrišemo in omilimo boleči prehod iz otroško neosveščenega v »odrasli« sistem vrednot in vrednotenja, izhajamo namreč iz predpostavke, da med obema ni nepremostljivih načelnih nasprotij- Recenzenti so ob Ingoliču imenovali Kastnerja; ta v svojih likih pogosto postavlja neugnanost in zavest odgovornosti čisto mehanično drugo ob drugo; Marku Twainu se posreči sinteza v umetniški viziji: Tom Sawyer je neugnanec, kakršen je, kandidat za predsednika Združenih držav, v njegovih Pustolovščinah je namreč spregovorila mlada, pustolovsko ustvarjalna  Amerika;   še bolj  kot  pisec  sam odloča družbena  situacija  o  uspehu
^ Kristina BrenkoTa: Čarobna paličica. Pravljična igra v petih slikah. Mladi oder 24. Mladinska knjiga, Ljubljana 1958.
' Anton Ingolič: Tajno društvo PGC. Knjižnica Sinjega galeba 55. Ilustriral Štefan Planine. Mladinska knjiga. Ljubljana 1958.
657
takih prizadevanj. Vsekakor sentimentalna krepostnost za nas ne pride v poštev in Ingolič tudi nikjer ne posiljuje svojih junakov z njo, ni se pa znal izogniti drugi nevarnosti: res se namreč sliši lepo pedagoško, da se bo predsednik tajnega društva vpisal med tabornike, tajnik med šahiste in blagajnik med risarje in nikoli več jim ne bo prišlo na misel, da bi ruvali risalne žebljičke z oglasnih desk, v umetnosti pa tako izmikanje ne velja dosti. In kar je najlepše: intervencija je enostavno nepotrebna, ker ni bilo niti nepopravljive materialne niti etične škode niti ni prišlo do resnejšega spoi'a z družbo ali celo do osebnega zloma, nasprotno, zgodba diha zdravje in optimizem, avtorjevi zaskrbljenosti navkljub, fantje so taki, kot so, simipa-tični. Po svoje pripomore k temu mladost predsednika tajnega društva, ki sam poroča in pripoveduje- Da zna Ingolič s fabulo pritegniti, ni treba posebej   omenjati;   za kvaliteto   dela  najbolje   govori  Levstikova   nagrada   1958.
Z Bevkom' se vračamo v čas, ko umetnost vstopa v otrokov svet, neopazno, potopljena v šumno reko vtisov, ki se stekajo v lačno odprte čute kot sproščen prijateljski jpogovor o stvarnosti; kolikor vem, je avtor prvič pisal za najmanjše bralce, in pri tem je v skladu z vsem svojim delom upodobil preprosto vsakdanjost malega Blažeta, ki je dobila v luči njegove sle po spoznavanju lepoto in smisel in močan poetičen nadih; tako imamo zdaj končno našega, slovenskega Zakajčka. Delo zaradi pretežno »izletniške« tematike ne doseže širine svojega ruskega predhodnika (Kaj sem videl, v prevodu iz leta 1948), ker ne da tako popolnega prereza skozi življenje in delo neke družbe, veliko dragocenost pa predstavlja nenavadno suvereni in jasni pogled na svet, ki ga gradi avtorjeva epsko objektivna beseda — v delu bi zaman iskali spakovanja in koncesij otročji mentaliteti; od vsega začetka se znajde otrok sredi naše stvarnosti, v odvisnosti od stvarnosti in v širokem razumevanju, s katerim ga stvarnost sprejema. (Blaže si želi postati učitelj, pismonoša, strojevodja in pilot zapovrstjo in oče mu odgovarja: »Boš. Vse boš.«) — Vprašanje je le, ali bo razmeroma razkošno opremljena knjiga našla pot do otroka na podeželju, za katerega je predvsem napisana in kateremu bi največ pomenila.
Ilustracije so v knjigi morda enako pomembne kot tekst; v glavnem je Omersa znal združiti pouk in nebanalno tehniko risbe. Enako kot njega srečamo med Levstikovimi nagrajenci Štefana Planinca, ki je narisal humorja poln  likovni komentar  k  Ingoličevi povesti,
MarijanKramberger
* France   Bevk:   Pisani   svet.   Cicibanova   knjižnica.   Ilustriral   Miklavž Omersa. Mladinska knjiga, Ljubljana 1958.
658