BELI GASI
BRAN KO R U D O L F
Spominjam se, ez goro prila je pomlad. . Od dale s poljan je dehtelo* od gor nalahno je velo, da zrak je poln bil sanj in nad.
In dnevi bili so jasni, a noi zvenee ko bron. Edino, da as se umika, sem vedel, e od zvonika udaril svarei je zvon.
Priel je val iz daljave v neskonnost se vraa od nas; pred modrim ozadjem nebesa, tiho visoka drevesa dvigajo vitki svoj stas.
Zdaj kri mi poje v beli as
Glej, dolina se je razcvetela,
kali e solnce greje
in drevesa iztezajo veje
v daljavo, kot bi hrepenela.
SEN
BRANKO RUDOLF
Sanjal sem, da si veslala z menoj na reki veliki, poletni, ni manj sigurna kot jaz, in tvoj gibki stas se spajal je z ozkim olnom v ritmu in kretnji.
Ob najinih krnih ivi umeli so vali
in reka je bila kot ti lesket, a spod globoine;
in solnna lu je bliskala od gladine,
da topli odsevi na tvoji so kozi igrali.
Ko radostno srni val mi je v ilah udarjal,
so prsi bile mi polne slasti prevelike.
Obutil ivljenje vsake ive sem slike;
za vse mi je ut zazvenel, mi je duh odgovarjal.
A resna bila si ti ko dan se razvija, zapolje tajno ivljenje v vseh bitjih krepkeje, tako moi so ti bile s prostora brez meje in tvoje kretnje so bile kot melodija.
Scvetele so sanje, ki dolgo rastle so v krvi
- glej, lahka sta duh in* telo, a teki so uti
otrok si bila, ki lastne tajne ne sluti,
odsev prostora ti bil je v oeh in na loku obrvi.
42*
659
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si