MIODRAG PAVLOVI
Ce velja tudi za literaturo, da je as tisti, ki slednji odmeri pravo vrednost tako ustvarjalcem kot posameznim delom, lahko ob vrednotenju srbske poezije povojnega obdobja prepriano zapiemo, da je prav Miodrag Pavlovi eno redkih imen, ki so ta as ne samo vsestransko animirala in bila s svojimi deli predmet navduenja in ogorenja hkrati, temve so mu tudi vtisnila svoj peat.
Pavlovi se je s svojo prvo pesniko zbirko, z dokaj neizzivalnim naslovom 87 pesmi, predstavil srbski javnosti leta 1952, leto pred svojim prijateljem Vaskom Popo, ki je nael prav v Miodragu Pavloviu ne samo zanesljivega pesnikega tovaria, temve hkrati s tem najbr tudi svojega najsubtilnejega interpretatorja in zagovornika. e ve: Miodrag Pavlovi se je kmalu pokazal kot najbolj dosleden in vztrajen nosilec novih pogledov in poti v moderni srbski knjievnosti, saj je segel tako reko prav na vsa njena podroja. Prvi zbirki pesmi je e naslednje leto sledila nova pesnika zbirka (Stolp spominov^, 1956 je izdal zbirko krajih proznih tekstov (Most brez bregov), naslednje leto spet zbirko pesmi (Oktave), pa spet knjigo esejev (Roki poezije, 1958), 1962 se je ponovno oglasil s pesniko zbirko (Mleko od zmerom), 1965 ga prebiramo kot avtorja dramskih tekstov (Igre brezimnih), lani pa je od kandala na eni strani in do navduenja na drugi razburil srbsko kulturno javnost s svojo Antologijo srbske poezije od 15. stoletja do danes. Vmes pa je, 1957, izdal antologijo sodobne angleke poezije.
Vsa ta dejavnost ima eno skupino, kaj lahko razpoznavno potezo: ves ustvarjalni napor Miodraga Pavlovia, od pesnikega snovanja v ojem smislu pa do organizacijsko knjievne dejavnosti na drugem koncu, je preet z vero v ivljenjsko silo moderne literature, poezije e posebej, v osnovanost njenih idej, v filozofsko in moralno upravienost njene dejavne navzonosti tudi v naih razmerah in naem prostoru. In e je, kot reeno, as tisti, ki nam pomaga presojati in presoditi, lahko zapiemo, da to prizadevanje Miodraga Pavlovia, tako vsestransko in tako prizadeto, le ni bilo sejanje v veter: njegova poezija je ostala iva, njegovo kritino in esejistino delo eno najzanesljivejih prievanj, iskanj, poti in rezultatov te poezije, skratka: ko je pred dvema letoma izel, tokrat z izzivalnim naslovom prve zbirke (87 pesmi), izbor lirike iz prvih dveh Pavlovievih pesnikih zbirk, sta javnost in kritika sprejela knjigo kot nepona-rejen glas poezije sploh; tudi ta izbor, ki ga od prvega natisa loi celo desetletje, ni izvenel kot zgodovina. Deset let pa je prav gotovo dovolj dolgo obdobje, da izgubi sleherna modnost ves svoj lesk in prepriljivost, ostane pa samo to, kar ima v sebi mo trajanja. In poezija Miodraga Pavlovia ima v sebi to mo.
Trije odstavki iz pesnitve Obramba naega mesta nam sicer ne nudijo celovitega vpogleda v znailnost in pomembnost pesnikovega dela, vendarle pa nam utegnejo ustvariti vtis, ki ne bo samo prilonosten. Na izbor pa je obstal prav pri tej pesnitvi tudi zato, ker se s tem, e naj se tako izrazim, preernov-skim motivom prepletajoe se ljubezni do enske in domovine (ni zato, e je ta v tem primeru uteleena v podobi rodnega mesta) zlasti v sodobni, moderni poeziji zelo poredkoma sreujemo. Ce se sploh e kdaj sreamo z njim, vsaj v resnino umetniki obliki.
CZ.
613
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si