Ljubljanski Zvon
H)
November.
srce zadet
od hladnih puic morilke slane, sred sive poljane teko glavo
poslednji uklonil je cvet. Tja v sivo svobodo, tja v nedogled na krilih moleih, ko sanje lahno tonile rne so vrane.
Vsa irna ravnina spi . . . Od nekod le iz dalje neznane vabi poasi samoten e zvon, zamolklo monoton.
A irna ravnina spi,
in trudno pojemajo
umira mu glas v brezzvezdno to no,
v mrmranje uvelih gubi se trav
ivljenja zadnji pozdrav
od nekod iz dalje neznane.
In kdor tu stoji
sred sive ravni,
srce mu je v prsih teko.
rez gluho mu polje sanje gredo
kdovekam v dalje neznane . .'.
Ivan Prosekar.
Ljubljanski Zvon 11. XXIII. 1903.
41
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si