ŠUŠET Tomaž Fabec, Drago Svoljšak 124 Arheologija na avtocestah Slovenije 233 SE ŠUŠET Tomaž Fabec, Drago Svoljšak ⁞ Prispevki: Manca Vinazza, Monika Arh, Borut Toškan, Tjaša Tolar, Maja Andrič, Alexandra Golyeva 124 Šušet ⁞ Zbirka: Arheologija na avtocestah Slovenije Uredniški odbor Avtorja Recenzentki ⁞ Barbara Nadbath, glavna in odgovorna ⁞ Tomaž Fabec ⁞ Irena Lazar urednica ⁞ Center za preventivno arheologijo, Zavod za ⁞ Inštitut za arheologijo in dediščino, ⁞ Bojan Djurić, strokovni svetovalec varstvo kulturne dediščine Slovenije ⁞ Fakulteta za humanistične študije, ⁞ Tomaž Fabec, pomočnik glavne urednice ⁞ Poljanska cesta 40, SI-1000 Ljubljana ⁞ Univerza na Primorskem ⁞ Nives Zupančič, oblikovalka zbirke ⁞ tomaz.fabec@zvkds.si ⁞ Titov trg 5, SI-5000 Koper in likovna urednica ⁞ Vanja Celin, tehnična urednica ⁞ Drago Svoljšak ⁞ Zrinka Mileusnić ⁞ Matija Črešnar, član ⁞ Ledine 26, SI-5000 Nova Gorica ⁞ Inštitut za arheologijo in dediščino, ⁞ Milan Sagadin, član ⁞ drago.svoljsak@siol.net ⁞ Fakulteta za humanistične študije, ⁞ Maša Saccara, članica ⁞ Univerza na Primorskem ⁞ Katharina Zanier, članica Ostali avtorji ⁞ Titov trg 5, SI-5000 Koper ⁞ Bernarda Županek, članica ⁞ Manca Vinazza ⁞ Univerza v Ljubljani Lektorica Izdajatelj ⁞ Filozofska fakulteta ⁞ Nina Krajnc ⁞ Poljanska cesta 40, SI-1000 Ljubljana ⁞ Aškerčeva 2, SI-1000 LJUBLJANA Oblikovanje in prelom ⁞ ⁞ Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ⁞ Oddelek za arheologijo manca.vinazza@ff.uni-lj.si ⁞ Nives Zupančič Zanj ⁞ Jernej Hudolin, v. d. generalnega direktorja ⁞ Monika Arh Tehnična priprava publikacije ⁞ ⁞ Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ⁞ Vanja Celin, Nives Zupančič Center za preventivno arheologijo ⁞ Poljanska c. 40, SI-1000 Ljubljana Terenske fotografije ⁞ monika.arh@zvkds.si ⁞ Drago Svoljšak, Tomaž Fabec, Tomaž Verbič, ⁞ Inštitut za arheologijo, Načrt najdišča ⁞ Znanstvenoraziskovalni center SAZU ⁞ Nuša Kovačič, Danilo Cvetko ⁞ ⁞ Andrej Čučnik, Robert Erjavec Borut Toškan Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana ⁞ borut.toskan@zrc−sazu.si Risbe predmetov ⁞ ⁞ Nataša Grum, Samo Ohman Tjaša Tolar ⁞ Inštitut za arheologijo, ⁞ Znanstvenoraziskovalni center SAZU Vektorizacija risb predmetov ⁞ Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana ⁞ Nika Čremošnik, Marko Reš ⁞ tjasa.tolar@zrc−sazu.si Fotografije predmetov ⁞ Maja Andrič ⁞ Davorin Ciglar Milosavljević ⁞ Inštitut za arheologijo, ⁞ Znanstvenoraziskovalni center SAZU Terenske risbe ⁞ Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana ⁞ Martina Knavs ⁞ maja.andric@zrc−sazu.si ⁞ Fotografije vzorcev Alexandra Golyeva ⁞ Manca Vinazza, Tjaša Tolar ⁞ Department of Soil Geography & Evolution ⁞ Institute of Geography, Russian Academy of Ljubljana, 2025 Sciences, ⁞ Moscow, Russia 119017 Spletna izdaja ⁞ golyevaaa@yandex.ru Vse edicije zbirke Arheologija na avtocestah Slovenije so brezplačne. https://www.zvkds.si/publikacije/zbirka-aas/ Vse raziskave je omogočil DARS, d. d. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 241679875 ISBN 978-961-7169-76-8 (PDF) Vsebina 1 ⁞ Uvod 5 2 ⁞ Geografski oris prostora 7 3 ⁞ Prostor v preteklosti Tomaž Fabec 12 4 ⁞ Metodologija in potek arheoloških izkopavanj Tomaž Fabec 20 5 ⁞ Stratigrafija in opredelitev najdišča 23 ⁞ 5.1 Eneolitski kali ali močila 24 ⁞ 5.2 Bronastodobna poselitev po zasutju zalite kotanje25 ⁞ 5.3 Železnodobni hiatus 31 ⁞ 5.4 Rimskodobna cesta in počivališče 32 ⁞ 5.5 Sledovi poselitve v pozni antiki in srednjem veku 38 ⁞ 5.6 Od novega veka do gradnje avtoceste 41 6 ⁞ Gradivo 45 ⁞ 6.1 Pozni neolitik − eneolitik 45 ⁞ 6.2 Bronasta (in železna) doba Manca Vinazza 45 ⁞ 6.3 Rimska doba Tomaž Fabec 48 ⁞ 6.4 Pozni srednji in novi vek Monika Arh, Tomaž Fabec 50 7 ⁞ Analize 58 ⁞ 7.1 Radiokarbonske analize Tomaž Fabec 58 ⁞ 7.2 Živalski ostanki Borut Toškan 59 ⁞ 7.3 Rastlinski makroostanki Tjaša Tolar 61 ⁞ 7.4 Palinološka analiza in analiza fitolitov Maja Andrič, Alexandra Golyeva 62 8 ⁞ Sklep 65 9 ⁞ Literatura 67 10 ⁞ Katalog stratigrafskih enot Tomaž Fabec 73 ⁞ 10.1 Pedološka podlaga 73 ⁞ 10.2 Eneolitski kali ali močila 73 ⁞ 10.3 Bronastodobna poselitev po zasutju zalite kotanje 73 ⁞ 10.4 Železnodobni hiatus 75 ⁞ 10.5 Rimskodobna cesta in počivališče 75 ⁞ 10.6 Sledovi poselitve v pozni antiki in srednjem veku 76 ⁞ 10.7 Od novega veka do gradnje avtoceste 77 11 ⁞ Katalog gradiva Monika Arh, Tomaž Fabec, Manca Vinazza 79 1 Uvod Namen publikacije je objava izsledkov arheoloških iz- (RV 01) in intrasite arheološkega pregleda v mreži, ki sta bila kopavanj, ki so bila pred več kot dvema desetletjema, izvedena pod vodstvom arheologa Gojka Tice novembra leta 2002, izpeljana na parcelah št. 1583 in 1584, obe 1999 in avgusta 2000. Na tem območju sta bila pod istim k. o. Lozice. Najdišče je bilo odkrito med ekstenzivnim vodstvom izkopana dva testna jarka (TJ 1 in TJ 2) v velikosti 1 arheološkim pregledom odseka HC Razdrto–Vipava (RV × 1,6 m in 1 × 2 m (Tica 2000; Tica 2002). 01) leta 2000 in poimenovano Šušec (Tica 2000). Ime Arheološka izkopavanja iz leta 2002 so pokazala, da je bila se je v arheološki literaturi uveljavilo (Tica 2002; Svolj- poselitev Šušeta dolgotrajna, a različno intenzivna. Prvi sle- šak 2003; Svoljšak, Fabec 2006; Horvat, Bavdek 2009) dovi človeka segajo še v čas pred bronasto dobo, ko se je in obdržalo do danes (Laharnar 2022), kljub namigom, na dnu naravne kotanje v kalih zadrževala voda. Pri inter- da se ledinsko ime lokacije pravilno glasi Šušet (Svoljšak, pretaciji struktur in plasti, opredeljenih v bronasto dobo, Fabec 2006, 164). S tem imenom, ki naj bi izhajalo iz ostaja veliko odprtih vprašanj, zdi pa se, da so se ljudje tam hišnega imena domačije Otošče št. 1, kjer so se pisa- zadrževali in morda bili celo nastanjeni. V zgodnji rimski li Suša, lokacijo poznajo tudi domačini − Šəš et (Fabčič dobi je čez prelaz Preval (nem. Praewald ) pri Razdrtem, 2010, 122−123). Toponim je pravilno zapisan tudi na potekala državna cesta Aquileia − Emona , ob kateri so se skoraj vseh pregledanih historičnih zemljevidih iz 18.–20. potniki na Šušetu, kjer je najbrž stalo počivališče, zausta- stoletja ( sl. 1; glej npr. vir 1). Netočna varianta ledinskega vljali. S premikom težišča prometa na prelaz čez Hrušico imena, Sušet , se danes uporablja za tamkajšnje vodno v 1. stoletju je pomen Prevala poniknil, kar se v arheološki zajetje, od katerega je bil v času prve svetovne vojne podobi Šušeta odraža v skorajšnji odsotnosti arheoloških speljan vodovod na Kras (glej npr. e-vir 2). V publikaciji ostankov od pozne antike vse do poznega srednjega veka. dosledno uporabljamo oznako Šušet v upanju, da se bo V tistem času je bila po Šušetu speljana nova cesta, ki je ta izvirna oblika na področju arheologije tudi uveljavila. še posebej v času gospodarskega razvoja v 18. in 19. sto- Arheološka izkopavanja na lokaciji Šušet so bila dogovorjena letju postala glavna prometnica med Dunajem in Furlanijo in izpeljana na osnovi predhodnih raziskav, in sicer eksten- oziroma Italijo. Šušet je ponovno postal izraziteje obisko- zivnega arheološkega pregleda odseka HC Razdrto–Vipava vana lokacija in je bil kot del strateško zelo pomembnega 1 Območje pod Plešo (Nanosom) s toponimom Šušet na izseku avstro ogrskega vojaškega zemljevida iz let 1869–1887 v merilu 1 : 15 000 (https:// maps.arcanum. com/). Šušet, AAS 124, 2025 5 2 Lega Šušeta (spodaj levo) pod prelazom na Razdrtem med izkopavanji leta 2002 (foto T. Fabec) in leta 2023 (https://geohub. gov.si/). Pogled proti jugovzhodu. prelaza vključen v dogajanja velikih vojnih spopadov v času inž. geol., vzorčenje za paleoekološke analize pa Maja An- 18.−20. stoletja. drič (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). Strokovni nadzor Arheološka izkopavanja so bila na osnovi pogodbe med sta opravljala Nada Osmuk (ZVKDS, OE Nova Gorica) in dr. Bojan Djurić (SAAS), finančni nadzor pa v imenu investitorja DARS, d. d., in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slo- Rajko Mozetič (DDC). Izkopavanje je spremljala tudi Alma venije, OE Nova Gorica, izvedena v obdobju med 15. ju- Bavdek, kustosinja za arheologijo v Notranjskem muzeju iz lijem in 17. oktobrom 2002. Vodja izkopavanj je bil Drago Postojne, kamor je bil arhiv najdišča prvotno tudi namenjen Svoljšak, univ. dipl. etnolog in arheolog, pomočnik arheolog v hrambo. Geodetske meritve je opravila zunanja geodet- je bil Tomaž Fabec, univ. dipl. arheolog, tehnični pomočniki ska ekipa GEOID, fotografski del pa poleg sodelavcev arhe- pa študenti arheologije Mitja Pergar (diplomiral v času izko- ološke ekipe še Fotoatelje Pavšič-Zavadlav iz Solkana. pavanj), Martina Knavs, Irena Čušin, Barbara Brezigar, Ro- bert Erjavec in Andrej Čučnik ter konservatorka Jana Šubic Pri nastanku tega zvezka so sodelovali mnogi, za pomoč pri Prislan, univ. dipl. um. zgod., iz Goriškega muzeja. V ekipi opredeljevanju drobnega gradiva pa smo še posebej hvale- je sodelovalo tudi 59 kopačev. Geološke analize lokacije in žni Tini Žerjal, Robertu Krempušu in Maji Janežič ter Dimitri- zemeljskih plasti je opravil mag. Tomaž Verbič, univ. dipl. ju Mlekužu in Nuši Kovačič za tehnično podporo. 6 Šušet, AAS 124, 2025 2Geografski oris prostora Šušet je ledina tik pod vrhom Rebrnic ob regionalni ce- pobočja, je koluvialen v najširšem smislu besede: na njih sti Vipava−Razdrto (sl. 2−5). Strmina Rebrnice se dviga lahko opazujemo fosilne plazove in rotacijske zdrse, skal- prečno po prisojnem pobočju Nanosa in se v pasu raz- ne podore in druge oblike pobočnih procesov (Popit 2016). teza nad nanoškim vznožjem med Podgričem na seve- Apnenec Hrušiškega pokrova večinoma razpada v kose in rovzhodu in Razdrtim na jugovzhodu ter med Podgu- bloke ter daje grušč, laporovec iz flišnih plasti razpada v ro, to je vrhnji del pobočja tik pod ostenjem Nanosa, in mulj, peščenjak pa v pesek, tako da že pod vrhnjimi meli- dnom doline Močilnika na jugozahodu (sl. 6). V zaledju šči apnenca dobimo premešan peščeno-muljast grušč. Na Rebrnic se na severovzhodni strani dviga strm skalnat zgornjih predelih pobočja so se na pretežno apnenčastem rob Nanoške planote z nadmorsko višino okrog 1100 m, na nasprotni strani pa se svet spusti do dna doline Mo- čilnika, ki se pri Podgriču z nadmorske višine okoli 200 m postopoma dvigne na višino 450 vzhodno od Otošč. Rebernice geografsko sodijo v Vipavsko dolino. So del rebri, ki iz Zgornje Vipavske doline vodi v Spodnjo Pivško kotlino. Vipavska dolina leži na nadmorski višini med 50 in 200 m, Pivška kotlina pa je pokrajina na nadmorski višini med 500 in 650 m. Regiji se v osnovi razlikujeta predvsem po klimi; za Vipavsko dolino je značilno submediteransko podnebje z milimi zimami in zmerno vročimi poletji, na Pivškem pa se (Kladnik 2013; Perko, Orožen Adamič 2001). Vipavska dolina 3 Geografski položaj najdišča na DMR 100; ©GURS. prepletajo klimatski vplivi gorskega in celinskega podnebja je naravni podaljšek Furlanije, ki sega do severnega Jadrana in se nadaljuje v Padsko nižino, Pivška kotlina pa skozi Po- stojnska vrta odpira prehod na severovzhod proti osrednji Sloveniji, proti jugu pri Pivki pa v košansko dolino in naprej v dolino Reke v Kvarnerskem zalivu. Vrh Rebrnic je izrazito prehodno območje in ledinsko ime za sedlo pri Razdrtem, Preval, to zelo dobro označuje, saj se tu Spodnja Pivka dejansko prevali v Vipavsko dolino. Mejni značaj kraja je izrazito oster zlasti klimatološko; na Prevalu je v primerjavi z vrhnjim delom Rebrnic (in Šušeta) občutno hladneje, snežni pokrov je tu dolgotrajnejši, sunki burje pa so najmočnejši (sl. 7). Jugozahodno Nanoško pobočje v spodnjem delu gradijo flišne plasti, menjavanje laporovca in peščenjaka, nanje pa so tektonsko narinjeni apnenčevi skladi (t. i. Hrušiški pokrov; sl. 8). Velik del sedimentov, ki prekrivajo kompaktno osnovo 4 Lokacija najdišča na geografski karti, http://www.geopedia. si. Merilo 1 : 100 000. Šušet, AAS 124, 2025 7 5 Lokacija arheološkega najdišča Šušet ob regionalni cesti Vipava−Razdrto; podlaga TTN 5000, lista C210700, C210800. Merilo 1 : 20 000. pobočnem grušču razvile rendzine, v spodnjih, tistih s fli- šnato podlago, pa evtrična rjava tla. Arheološko najdišče Šušet je bila okoli 115 m dolga in 75 m široka, razpotegnjeni vrtači podobna zatravljena globel z dokaj strmim severnim pobočjem (okoli 20°) in s porav- nanim, okoli 60 × 30 m velikim dnom (sl. 9). Ležala je na osrednjem delu nanoškega pobočja s povprečno okoli 25° naklona, na nadmorski višini 550 m, slab km severozaho- dno od prelaza Preval. Nastanek globeli je mogoče poiskati v pobočnih geoloških procesih, ki so oblikovali plaz Orešje (sl. 10). Najverjetneje je nastala z rotacijskim zdrsom ali dru- gačnim masnim plazenjem na pobočju Nanosa. Plitvo južno 6 Prelaz pri Razdrtem na satelitskem posnetku (QGIS, CPA pobočje globeli je sekala regionalna cesta Podnanos−Raz- ZVKDS). drto, južni rob globeli pa je bil še ohranjen kot izstopajoč 7 Sodobni klimatski pogoji na širšem območju Prevala z označeno lego Šušeta in Razdrtega. A: Lidar posnetek območja; B: povprečna hitrost vetra 10 m nad tlemi v letih 1994-2001; C: povprečna letna temperatura zraka v letih 1971-2000; D: povprečna skupna višina novozapadlega snega v letih 1971-2001 (Atlas okolja, ©GURS). 8 Šušet, AAS 124, 2025 8 Geološka karta širše okolice Šušeta z osnovnimi litostratigrafskimi in strukturnimi podatki ter prečnim geološkim presekom čez Rebrnice (prirejeno po Popit 2016, slika 2.3). 9 Pogled na globel Šušet s severa. skalno-zemljen nariv. V avtocestni trasi se je lokacija naha- jala med profili 59 in 64. Globel z opuščenimi njivami na njenem dnu je ob začetku arheoloških izkopavanj pora- ščala trava; na njenem zahodnem in severnem obodu se je vila meja visokega mešanega gozda, na vzhodni strani pa se je obrasla mlada akacijeva podrast. Šušet, AAS 124, 2025 9 0 125 250 500 m 10 Geomorfološka karta Rebrnic. Rdeča pika označuje lego najdišča Šušet (prirejeno po Popit 2016, priloga 1). 10 Šušet, AAS 124, 2025 Šušet, AAS 124, 2025 11 3Prostor v preteklosti Tomaž Fabec Planota Nanos je močan topografski orientir in izrazita v Luknji v skali (sl. 11: 3; Jamnik, Turk, Blažina 2014), lahko pokrajinska dominanta. Uvršča se med tiste geograf- opravičujemo s tafonomskimi dejavniki, to težje trdimo za ske fenomene našega prostora, o katerih so se ohranili mlajša obdobja. najzgodnejši zapisi. V primerjavi z današnjo geografsko Na območju Razdrtega so sedentarizacija poselitve in po- umeščenostjo Nanosa v Dinaride, ki na skrajnem seve- sledična večja teritorialnost in večji pritisk na krajino, ki jo rozahodu, šele na črti Tolmin–Idrijca–Žiri, mejijo z Vzho- na Krasu, v Vipavski dolini in na Pivškem razpoznamo od dnimi Alpami, so Vzhodne Alpe pri antičnih geografih začetka bronaste dobe dalje, zaznavni le v zelo šibkih od- segale vse do Tarsatice (Reke) in Flanone (Plomina) ter tenkih. Skromni ostanki prazgodovinske lončenine, med vključevale Učko (Šašel 1974; Šašel 1977; Vedaldi Iasbez katerimi je bila le ena črepinja prepoznana kot bronasto- 1994). Po Strabonovih besedah, zapisanih v Geografiji dobna, so bili najdeni na Mandrgi, ledini na zahodnem robu na začetku 1. stoletja, se najnižji del vzhodnih Alp ime- Razdrtega ( sl. 11: 5 ; Horvat, Bavdek 2009, 48, 131). Posa- nuje Ocra (4, 6, 10; 7, 5, 2). Tu naj bi bilo po navedbah mezne odlomke keramičnega posodja, ki morda sodijo v Plinija Starejšega tudi istoimensko mesto, ki pa je bilo v bronasto dobo, so med arheološkimi izkopavanji odkrili le času pisanja njegove Naturalis Historiae v drugi polovici še na zahodnem pobočju vrha griča Goli vrh, približno 1 1. stoletja že v ruševinah (N. h. 3, 131). Danes je predvsem km jugozahodno od Mandrge ( sl. 11: 1 ). Črepinje so ležale po zaslugi študij Jaroslava Šašla (Šašel 1974; Šašel 1977) v pokopani plasti temno rjavih tal, ki je prekrivala matično splošno sprejeto prepričanje, da je Okra ime, s katerim flišno preperino (Horvat, Bavdek 2009, 31−36), morebitnih so antični pisci označevali območje Nanosa s prelazom struktur pa ni bilo. Med spremljanjem izkopa 300 m dolge- na Razdrtem (glej npr. Horvat, Bavdek 2009), ki, gledano ga jarka za mobilno telefonijo čez Goli vrh sta bila odkrita širše, sega vse do obronkov Vremščice (Šašel 1974, 16). le dva drobca lončenine, ki bi ju pogojno prav tako lahko Nedorečena ostaja lokacija mesta Okra, za katero je bil umestili v bronasto dobo (Fabec 2025). na podlagi arheoloških zapisov podan predlog, da bi to lahko bilo gradišče na Gradu pri Šmihelu pod Nanosom (Šašel 1974; glej tudi Laharnar 2018, 37−40). Iz Strabonovih navedb izhaja, da je antičnemu človeku Okra pomenila edini razmeroma ugoden prehod med Italijo ter severnim Jadranom na zahodu in srednjim Podonavjem ter Balkanom na vzhodu. Prelaz je bil v pozni prazgodovini in zgodnji antiki osrednji prometni koridor, ki je vodil preko severnih Dinaridov in obšel vzhodni rob Alp. Bil je mejno območje oziroma prostor, kamor so v željah po nadzoru prometa težile različne skupnosti (Šašel 1974, 14−16). Že samo dejstvo, da se Okra sploh pojavlja pri antičnih piscih, je zgovoren dokaz za to, da je ta predel igral posebno vlo- go pri takratnem dojemanju prostora. Arheološka podoba območja prelaza na Razdrtem ne od- raža tako izstopajoče relevantnosti, kot bi jo glede na lego na območju Okre smeli pričakovati. Če pri obravnavi najsta- rejše, kamenodobne poselitve, ki je v Pivški kotlini nadpov- 11 Karta prednovoveških arheoloških najdišč Razdrtega prečno zaznavna (Bavdek, Josipovič 2017), skorajšnjo nevi-z okolico: 0 – Šušet, 1 – Goli vrh, 2 – Nad staro cesto, 3 dnost poselitve zahodnega dela Spodnje Pivke in Rebernic – Luknja v skali, 4 – Preval, 5 – Mandrga, 6 – Gradišče, 7 – z bližnjo okolico − izjema je le najdba kamnitega orodja Pleša, 8 - Žingarca. 12 Šušet, AAS 124, 2025 12 Ostanki avstrijske utrdbe na LIDAR posnetku Golega vrha (QGIS, CPA ZVKDS) in (desno) načrt prazgodovinske naselbine z označeno sondo ter profili testnih jarkov 1-8a (po Horvat, Bavdek 2009, sl. 13). Za čas železne dobe sta bila kot ključni točki sistema obvla- dobo ostaja nezanesljiva, možnost, da je gradišče živelo v dovanja prehoda čez Okro prepoznana Gradišče nad Hra- starejši železni dobi (Laharnar 2022, 31, 33), je prav tako ščami in Grad pri Šmihelu (glej npr. Slapšak 1998; Slapšak zgolj hipotetična. 2022; Guštin, Gaspari 2005; Laharnar 2018; Laharnar 2022), Morda že v drugi polovici 2. stoletja pr. n. št., zanesljiveje pa oba od Razdrtega oddaljena okoli 7 km; prvo v Zgornji Vi- proti njegovemu koncu, je bila čez Razdrto speljana cesta, pavski dolini in drugi v Spodnji Pivki. Človekova prisotnost ki je iz Akvileje vodila proti vzhodu in se je kot glavna pro- na območju Razdrtega se po drugi strani med starejšo in metnica proti dolini Save obdržala do (konca) avgustejske- mlajšo železno dobo ponovno kaže v zelo nizkih amplitu- ga obdobja, ko je bil zgrajen nov odsek čez Hrušico (Bosio dah, ki jih večinoma zaznavamo s pomočjo posameznih 1991, 200; Horvat, Bavdek 2009, 144−150). Njeni ostanki so drobnih najdb. Z ledine Mandrga izhaja edina najverjetne- bili odkriti med arheološkimi izkopavanji na Prevalu. Poka- je starejše železnodobna najdba, obesek v obliki živali. Na zala se je kot nasutje drobnega, večinoma apnenčastega najdišču Preval, slabih 500 m zahodno od Mandrge ( sl. 11: grušča. V širino je merila do 2,6 m, raziskana pa je bila v 4 ), je bila v rimskodobni plasti izkopana srednjelatenska dolžini 27 m (Horvat, Bavdek 2009, 101). železna fibula. Na Golem vrhu je bil z iskalcem kovin naj- Arheološki ostanki iz časa gradnje ceste ali kmalu po njej, den republikanski novec, drugi republikanski novec pa je to je s konca 2. in začetka 1. stoletja pr. n. št., so bili na bil naključno najden na Pleši na Nanosu ( sl. 11: 7 ) (Horvat, Razdrtem izkopani na Mandrgi. Na tej lokaciji je bil odkrit Bavdek 2009, 24, 31 − 36). Najdba republikanskega novca na Golem vrhu je dala namig za opredelitev enega od tamkaj- šnjih nasipov v mlajšo železno dobo (Horvat, Bavdek 2009, 37), posledično za domnevo o obstoju opazovalne posto- janke na Golem vrhu v 2. stoletju pr. n. št. (Horvat, Bavdek 2009, 37). Primerjava lege med arheološkimi izkopavanji dokumentiranih nasipov z LIDAR posnetkom Golega vrha take interpretacije ne potrjuje, temveč kaže bolj na to, da so prepoznane topografske značilnosti verjetneje ostanki no- voveške vojaške utrdbe, ne pa sledovi predrimske naselbine (sl. 12). Glede na LIDAR posnetke bi lahko večjo vlogo pri nadzira- nju sedla na Razdrtem pripisali Gradišču (sl. 11: 6), nasel- bini z dobro ohranjenim obrambnim nasipom in terasami na vrhu Dolge ravni (sl. 13), okoli 200 m nad Razdrtim, na pomolu pod strmim skalnim pobočjem Pleše. O njem žal ne vemo skoraj ničesar (Urleb 1975); njegova datacija na pod- lagi posameznih naključnih najdb v prazgodovino in rimsko 13 Lidarski prikaz najdišča Gradišče z lepo vidnim terasastim območjem naselbine (QGIS, CPA ZVKDS). Šušet, AAS 124, 2025 13 v geološko podlago vkopan jarek širine 2,7 do 3,5 m, ki je sočasni z objektom (Horvat, Bavdek 2009, 111). Slednji naj bi potekal v smeri sever–jug, to je v smeri padca tamkajšnjega propadel sredi 1. stoletja, že kmalu nato pa naj bi njegova terena. Na severnem robu izkopišča je bil jarek globok sko- ruševina prekrila tamkajšnje cestišče. Domneva se, da je bil raj 1,5 m, njegov južni krak pa se je zaključil v postopnem tamkajšnji odsek ceste takrat tudi že opuščen oziroma da je prehodu na površje. V plastovitem polnilu je bilo veliko od- bila njena trasa prestavljena drugam (Horvat, Bavdek 2009). lomkov keramičnega posodja, predvsem amfor, poleg teh Opustitev ceste bi bila posledica gradnje nove ceste skozi pa so nastopali še kosi hišnega ometa in opek, drobci oglja, Hrušico, s čimer naj bi postala cesta čez Razdrto že v prvi živalske kosti, novci in drugi kovinski predmeti. Podobno polovici 1. stoletja stranska (Horvat, Bavdek 2009, 104−106, gradivo je ležalo tudi v plasti, ki se je širila vzhodno in za- 111, 150). hodno od jarka. Nekatere črepinje, ki so tako v plasti kot Na območju Razdrtega so bili poleg posameznih detektor- tudi polnilu ležale razpršeno, so pripadale istim posodam. skih najdb, to je fibule iz 2. stoletja z Žingarce ( sl. 11: 8 ; Za Le v enem primeru se je in situ ohranila spodnja polovica kamnolomom; Svoljšak et al. 1997, 252) in skupka 22 bro- amfore, ki je bila v tla vkopana pokonci. Izkopavanja so raz- nastih novcev, zakopanega po letu 161 na ledini Nad staro krila tudi najmanj eno kurišče. Najdišče je bilo interpretirano cesto zahodno od Laž ( sl. 11: 2 ; FMRSl IV, 19), sledovi pose- kot naselbina z − glede na zgostitve drobnih najdb − vsaj litve iz časa od opustitve ceste vse do pozne antike odkriti tremi lesenimi objekti. Jarek naj bi naselbino ščitil pred hu- le na Prevalu. Takrat je bil čez plast ruševine, ki je prekrila dournimi vodami, keramika v njem pa naj bi služila za učin- cestišče, speljan do 0,3 m širok in do 0,25 m globok jarek, ki kovitejšo drenažo (Horvat, Bavdek 2009, 42−51). Glede na je bil zapolnjen z zloženim kamenjem ter redkimi kosi opek. značilnosti lončenine naj bi bila naselbina ozko povezana s Potekal je v skoraj ravni liniji po pobočju navzdol proti jugu. prostorom Akvileje in naj bi nastala zaradi tranzitnega pro- Na severnem kraku se je zalomil in usmeri proti vzhodu, meta čez prelaz (Horvat, Bavdek 2009, 96, 139). nedaleč od okljuka pa se je od glavne linije odcepil stranski Približno 40 m severno nad traso rimske ceste je na ledini odvod, ki se je po nekaj metrih, še vedno v smeri glavnega Preval stalo domnevno počivališče. Tu je bila namreč odkrita odvoda, izgubil v gruščnatem nasutju. Interpretiran je bil kot plast prežganih tal premera več kot 4 m, ki je najbrž sled drenažni jarek, vendar zaradi odsotnosti sočasnih struktur kurišča. Na podlagi odlomkov lončenine je bilo to datirano njegova natančnejša vloga v prostoru ni bila ugotovljena v prvo tretjino 1. stoletja pr. n. št., torej v čas, ko je naselbina (Horvat, Bavdek 2009, 106−107, 111). na Mandrgi še živela. V pozni rimski dobi sledovi poselitve območja Razdrtega Ledina Preval je bila intenzivneje obljudena tudi nekoliko ponovno močno zbledijo. Nanjo opozarjajo le fibula s če- pozneje, v času od srednje oziroma poznoavgustejske dobe bulastimi gumbi in novec iz 4. stoletja, ki sta bila izkopana do sredine 1. stoletja n. št. V ta čas naj bi segalo slabih 34 m na Prevalu, ter dvojni gumb (razdelilec) s konca 4. oziro- dolgo in od 1 do skoraj 7 m široko nasutje apnencev, pe- ma iz prve polovice 5. stoletja, ki je morda ostanek vojaške ščenjakov in kosov opek, ki se je širilo vzdolž severne stra- opreme in je bil najden s pomočjo detektorja kovin na Žin- ni ceste. V tlorisu je imelo nepravilno obliko, predvsem na garci. Po mnenju Jane Horvat in Alme Bavdek naj bi ta najd- zahodni strani so v njem razpršeno ležale številne živalske ba opozarjala na možnost, da je na tej lokaciji takrat stala kosti, keramične črepinje ter novci in drugi kovinski predme- manjša vojaška postojanka ali opazovalnica, ki bi, podob- ti. Nasutje naj bi bilo sled ruševine enega ali celo več ozkih no kot druge manjše vojaške enote, v 5. stoletju nadzirala objektov, ki naj bi se glede na množico drobnih najdb na za- prehode v Italijo. V 5. in 6. stoletju naj bi se namreč glavni hodnem delu uporabljali za bivanje (Horvat, Bavdek 2009, prometni tokovi izognili izpostavljeni Hrušici ter se prestavili 102−103, 124). Nedaleč stran, na severni strani objektov, so proti jugu, na smer čez Razdrto (Horvat, Bavdek 2009, 150). bili odkriti štiri različno velike jame ter okoli 1 do 2,5 m širok Zgodovinski viri govorijo o tem, da je v srednjem veku cesta jarek. Zapolnjeni so bili s podobnim materialom, ki ga je potekala po trasi rimske ceste po severozahodnem obrobju vsebovalo nasutje (ruševina), predvsem v južnem delu jar- Pivške kotline preko Landola na Razdrto, kjer se je razcepila ka pa so med kamenjem in opekami ležale tudi keramične na dva kraka. En krak ceste se je spustil čez Žingarco proti črepinje, novci in drugi drobni kovinski predmeti (Horvat, Vipavski dolini in Gorici, drugi krak pa je potekal po pobočju Bavdek 2009, 104−106, 124). Severovzhodno od tega jarka Smolevca do Senožeč in naprej proti Trstu. Kraji ob glavni je bil odkrit še en jarek, ki je bil širok le okoli 0,5 m in ga je prometnici so bili odvisni od trgovskega prometa in se hkra- tokrat zapolnjevala zemljina z redkimi črepinjami. Oba jarka ti z njim tudi razvijali. Vas Razdrto, v srednjem veku imeno- naj bi služila za odvodnjavanje, namembnost jam pa ni bila vana Preval, je bila na križišču cest in je v 18. stoletju imela ugotovljena. Glede na drobne najdbe naj bi bili jame in jarki 14 Šušet, AAS 124, 2025 14 Na LIDAR posnetku prepoznani sledovi avstrijsko francoskih spopadov (prim. Mihelič et al. 2019, 31–36). tudi mitnico. Po izgradnji južne železnice Dunaj–Trst sredi ugreznjene poti (sl. 15; Rutar, Mlekuž 2013). Skromne no-19. stoletja je cestni transport po kotlini in preko Razdrtega voveške najdbe so znane z Mandrge in Prevala, kjer so od- za daljši čas močno upadel. krili tudi ostanke točneje neopredeljenega zidanega objekta Pomembno vlogo je imel preval na Razdrtem v vojnih ob- (Horvat, Bavdek 2009, 107−108). dobjih. V času turških vpadov, v 15. stoletju, je bilo na Žin- Predstavljena arheološka podoba območja prelaza na Raz- garci povezovalno kresišče, ki je opozarjalo o nevarnosti drtem, kot rečeno, ne odraža tako izstopajoče pomembno- roparskih vpadov v Vipavsko dolino. Francoska vojska je na sti, kot bi jo smeli pričakovati. Ta ugotovitev po naši oceni prehodu iz 18. v 19. stoletje Preval večkrat prečkala in se vodi v smer razmišljanja, ki jo je začrtal že Jaroslav Šašel (Ša- preko Razdrtega v Vipavsko dolino tudi umaknila. Leta 1809 šel 1974; Šašel 1977), po katerem gre antično Okro obrav- je bila na območju Prevala pomembna bitka med na Golem navati kot širši prostor med Nanosom in Vremščico in je vrhu vkopano vojsko avstrijskih vojakov in francosko vojsko, torej ne gre ozko enačiti s prelazom na Razdrtem. V tem ki je prodirala od Vipave proti Razdrtemu. Med 2. svetov- kontekstu se zdi zanimiva slika strukturiranosti ugreznjenih no vojno je bilo na območju Prevala več vojaških spopadov poti kot materialnih sledi gibanja, ki jo na podlagi LIDAR (Horvat, Bavdek 2009, 14−17). posnetkov prepoznamo na območju prelaza oziroma vrha Arheoloških ostalin, ki bi odražale srednjeveško poselitev doline Močilnika (sl. 16). Skupek sledov ugreznjenih poti, pri katerih je časovna dimenzija sicer zanemarjena, daje sluti- območja Razdrtega, še ne poznamo. V okviru izdelave evi- ti, da težišče smeri premikanj ni potekalo po dnu zgornje dence arheološke dediščine napoleonskih vojn v Sloveniji doline Močilnika, temveč po njenih robovih; predvsem juž- (Mihelič, Rutar, Mlekuž 2019) je bilo v okolici Razdrtega pre- nem, kjer se številne poti dvigajo iz doline proti Vrhem in se poznanih sedem lokacij z ohranjenimi sledovi teh spopa- nadaljujejo v koridor, ki poteka po severovzhodnem robu dov ( sl. 14 ), med analizo arheološkega potenciala območja planote Vrhe vzporedno z osjo doline Močilnika. Senožeških brd, ki je zaobjela tudi južne obronke Razdrte- ga, pa so bila identificirana številna kopišča, apnenice ter Šušet, AAS 124, 2025 15 16 Šušet, AAS 124, 2025 15 Interpretacija prepoznanih arheoloških sledov na LIDAR posnetku (po Rutar, Mlekuž 2013, priloga 3.2). Območje pobude Območje pobude Območje stojišč Območje stojišč Izvedljivo stojišče Izvedljivo stojišče Neizvedljivo stojišče Neizvedljivo stojišče DV Dolenja vas–Divača DV Dolenja vas–Divača PAR 1–4 PAR 1–4 Registrirana arheološka najdišča Registrirana arheološka najdišča Druga registrirana dediščina Druga registrirana dediščina z arheološkim potencialom z arheološkim potencialom Novoidentificirane točke z arheološkim Novoidentificirane točke z arheološkim potencialom potencialom Ostala dediščina Ostala dediščina Dediščina, ki vsebuje tudi področje Dediščina, ki vsebuje tudi področje arheologije arheologije Registrirana arheološka dediščina Registrirana arheološka dediščina Polja z visokimi hrbti Polja z visokimi hrbti Vgreznjene poti Vgreznjene poti Kamnolom Kamnolom Kopišče Kopišče Apnenica Apnenica Tankovski položaji Tankovski položaji Vojaški jarek Vojaški jarek Moderno Moderno Griža Griža Stavba Stavba Jarek Jarek Terasa Terasa Nasip Nasip Šušet, AAS 124, 2025 17 Nanos Nanos Vrabče Vrabče Lozice Lozice Veliko Polje Veliko Polje Otošče Otošče Dolenja vas Dolenja vas Senožeče Senožeče Potoče Potoče 16 Ugreznjene poti v okolici Razdrtega. 18 Šušet, AAS 124, 2025 Strane pod pod Strane Nanosom Šmihel Šmihel Nanosom Brezje pod Nanosom Brezje pod Nanosom Velika Brda Velika Brda Veliko Ubeljsko Veliko Ubeljsko Mala Brda Mala Brda Hruševje Hruševje Malo Ubeljsko Malo Ubeljsko Razdrto Razdrto Slavinje Slavinje Laže Laže Sajevče Sajevče Šušet, AAS 124, 2025 19 4Metodologija in potek arheoloških izkopavanj Tomaž Fabec Še pred prihodom arheološke ekipe, domnevno leta 2000 (Djurić, Tica 2002), je neznani storilec iz sredice najdišča Šušet s površine preko 500 m2 strojno izkopal okoli 250 m3 zemlje (sl. 17) in jo (domnevno) odpeljal na svojo njivo pri Podnanosu. S tem je posegel v osrčje lokacije; ne le v ornico opuščene njive, ampak tudi glo- boko v novoveške in še starejše plasti, s čemer je uničil pomemben del arheološkega najdišča. V predpripravah na izkopavanje je bila lokacija primerno očiščena travi- šča in grmičevja. V okviru teh del je bil pregledan še kup 127 17 Ostanki nelegalnega zemljekopa ob pričetku arheoloških presek (P) raziskano območje 106 128 izkopavanj. kvadrant 4 × 4 m 85 107 129 64 86 108 P5 130 43 65 87 109 131 22 44 66 88 110 132 P10 raziskano območje 1 23 45 89 111 P5 67 P11 112 90 P6 68 46 24 P18 P5 2 P12 91 135 P16 69 47 25 P2 P17 114 136 P10 92 70 48 P5 P15 26 4 137 115 93 49 71 27 5 P14 138 116 94 72 50 P13 28 6 P5 139 P19 117 95 51 73 29 7 118 140 96 8 52 74 30 141 119 97 75 P9 31 53 9 8 P1 120 142 P8 P6 98 76 54 32 10 143 121 99 55 77 11 P7 33 122 144 100 78 56 34 12 145 123 101 79 57 35 13 146 102 124 80 58 36 14 13 147 125 103 81 59 37 15 126 104 82 60 16 38 105 83 presek (P) 61 39 17 kvadrant 4 × 4 m 84 40 62 18 17 P3 63 41 19 18 20 42 P6 21 Mreža kvadrantov z lego dokumentiranih presekov. Merilo 1 : 500. 20 Šušet, AAS 124, 2025 138 preostale, za odvoz deponirane zemlje. Zatečeno stanje sta bili posneti tudi iz zraka z letalskim preletom. Meritve za je narekovalo potek izkopavanj in način dela ter je ob- izdelavo tehničnih risb ter za prostorsko umestitev drobnih čutno skrčilo prvotno predvideno izkopavalno površino. najdb so bile izvedene ročno, s pomočjo zidarskih metrov, Od načrtovanih 1750 m2 jih je bilo raziskanih 890 m2, nivelirja in merske late. Vse drobne najdbe, torej črepinje, dosežene globine pa so bile neprimerno večje od pri- živalske in človeške kosti, kovinski predmeti ter večji kosi čakovanj, oprtih na rezultate testnih jarkov (Tica 2002). opek, so bile evidentirane z vpisom v dvojniku v zvezke z ustreznim obrazcem (gradivo iz Narodnega muzeja Slove- nije) in beleženjem lege v relativnem koordinatnem sistemu, konteksta in številke kvadranta. Pri izkopavanju, ki je v celoti potekalo ročno, je bil upora- bljen stratigrafski pristop. V več primerih je bil obseg posa- meznih plasti in struktur zelo težko določljiv, zato so bile v teh primerih meje določene arbitrarno. Težava se je zrca- lila tudi pri opredelitvi stratigrafskih kontekstov in odkritih drobnih najdb, pri čemer je bila marsikatera odločitev su- bjektivna. Izkopavanja so potekala po skupkih kvadrantov, kar je oteževalo celostni vpogled v posamezne strukture in sledenje mej posameznih stratigrafskih enot. 19 Zaradi občutne poškodovanosti najdišča je bil po prvotnem Risanje tlorisa. načrtu izkopan le niz kvadrantov (2−21) v smeri vzhod–za- hod (sl. 21), katerega namen je bil dognati obliko kotanje ter strukturiranost pedološkega in arheološkega profila. Z istim namenom so bili izkopani tudi testni jarki. Vertikalni preseki so bili prilagojeni že obstoječim profilom v ilegal- nem izkopu zemlje (profili št. 1, 2, 4, deloma 5), ali pa so iz- hajali iz neposrednih, tekočih raziskovalnih potreb in zahtev (npr. profil št. 3, 5−16). Nedvomno je reševanje z ilegalnim izkopom zemlje nastalih razmer pogojevalo (upočasnjeva- lo) raziskovalni ritem in vsaj deloma izsililo tudi način dela. Zaradi odkritja črnikasto obarvanih in torej domnevno z or- ganskim materialom obogatenih plasti na dnu globeli, ki so bile opredeljene kot prazgodovinska usedlina kalov, je bilo 20 Fotografiranje s pomočjo A stativa. na terenu opravljeno tudi vzorčenje tal za mikrobotanične analize (glej poglavje 7.4). Najdišče je večkrat obiskal tudi Izkopno polje je bilo zamejeno v velikosti 92 × 28 m in vpe- to v mrežo kvadrantov velikosti 4 × 4 m, s čimer je bil vzpo- stavljen relativni koordinatni sistem z osjo „x“ v smeri JV−SZ in osjo „y“ v smeri SV−JZ ter izhodiščem v točki (GK) x = 425764 in y = 69132 (sl. 18), ki je nudil podlago za prostor- sko umeščanje situacij in drobnih najdb. Na jugozahodni strani osi „x“ je bilo izkopišče deloma razširjeno, pri čemer so bili novi kvadranti označeni tako, da se je uporabila šte- vilčna oznaka najbližjega sosednjega kvadranta v isti vrsti in tej dodala črka A (kv. 8A, 13A in 17A). Odkrite arheolo- ške situacije so bile dokumentirane z ročno terensko risbo (sl. 19), barvno negativ in dia fotografijo, pomembnejše tlo- risne zasnove tudi z vertikalnimi B dia (6 × 6) posnetki z 9- ali 11-metrskega A – stativa (sl. 20). Lokacija in njena okolica 21 Začetki izkopavanj na nizu kvadrantov 2–21 z ostanki nelegalnega izkopa zemlje v ozadju. Šušet, AAS 124, 2025 21 22 Podnanoški gasilci pri črpanju deževnice iz poplavljenega osrednjega dela izkopišča. geolog Tomaž Verbič, ki je svoja opažanja strnil v poročilu (Verbič 2002). Izkopavanja so potekala brez večjih zaostankov. Občasno je nagajalo deževno vreme, zaradi česar smo morali delo prekiniti, saj je deževnica zalila izkopna polja in predvsem testne jarke. Vode je bilo preveč za ročno črpanje, tako da so na pomoč priskočili podnanoški gasilci (sl. 22). 22 Šušet, AAS 124, 2025 5Stratigrafija in opredelitev najdišča Na najdišču Šušet so bili procesi oblikovanja in preobli- burno preteklostjo, ki so lahko prešli številne in hkrati kovanja stratigrafije vseskozi dokaj zapleteni, kar je v prvi različne procese resedimentacije in pedogeneze, pri če- vrsti posledica prepletanja razmeroma šibko intenzivnih mer ponekod ni bil zanemarljiv tudi antropogeni vpliv. oziroma občasnih človekovih aktivnosti in intenzivnejših, Geološka podlaga (hribina) na najdišču je fliš, vendar je ta neprestanih sedimentacijskih procesov. Zaradi razgiba- na tej lokaciji in v ožji okolici prekrit s kvartarnimi koluvial- ne morfologije površja, ki ga na večjem delu najdišča nimi sedimenti. Od teh je bil med izkopavanji kot najstarejši zaznamuje predvsem močan naklon terena (okoli 20 o ), opredeljen dobro sortiran grušč (plast SE 3), ki ga sestavljajo vsaj deloma pa tudi zaradi narave tamkajšnje geološke skoraj izključno kosi apnenca ( sl. 23 ). Grušč je bil drobno zr- podlage, ki jo določa pobočno sedimentacijsko okolje nat, le posamezni kosi so presegali velikost 5 cm. Ležal je v – najdišče leži na telesu plazu Orešje, so bili tafonomski plasti z okoli četrtinskim deležem peščeno-muljaste osnove. učinki koluviacije na arheološko stratigrafijo in arheolo- Grušč je po nastanku najverjetneje krioklastičen in pleisto- ške vsebine nasploh zelo daljnosežni, celo do te mere, censke starosti, za vse enote stratigrafije, ki ga prekrivajo, da sta bila včasih njihovo prepoznavanje in opredelitev pa lahko predvidevamo, da so holocenske. Navzgor sledita prepuščena subjektivnim odločitvam. V isti luči je treba plasti peščeno-muljastih tal (SE 4 in SE 37) z redkimi skoraj obravnavati tudi naravne plasti, ki jih je bilo po genezi ostrorobimi kosi peščenjaka ( sl. 24 ), ki sta nedvomno kolu- skoraj brez izjeme težko umestiti v katerega od pedo- vialni; morda gre za ostanek s pobočja zdrselih tal. Namreč: loških horizontov. Gre namreč za resedimente z zelo na flišu so običajno razvita debela rezidualna tla, ki na dokaj 23 Pobočni krioklastični grušč (SE 3) na dnu drobnozrnate 24 Pobočni grušč in nad njim peščeno muljast koluvij s kosi sedimentne zapolnitve globeli. Testni jarek vzdolž profila 10, peščenjaka. Profil 6, kv. 18. kv. 26, 47. Šušet, AAS 124, 2025 23 strmem pobočju pogosto plazijo. Morfologija in geološka sestava terena na najdišču izkazujeta vse atribute plazine z depresijo pod odlomnim (zdrselim) robom. Ta depresija (kotanja, globel) je bila morfološko ob nastanku tamkajšnje- ga plazu še bolj izrazita, oblikovana pa je bila na zdrselih peščeno-muljastih tleh z različnim deležem kosov pešče- njaka. Zaradi izredno slabe prepustnosti tal se je v depresiji zadrževala voda, pri čemer je zaradi nagubanosti njenega površja nastalo več naravnih kalov. Kulturna zgodovina te lokacije se je tako začela zaradi naravnih (hidroloških in ge- omorfoloških) pogojev, po katerih je izrazito odstopala od splošne podobe pobočja Rebernic (Verbič 2002). 5.1 Eneolitski kali ali močila Pleistocenski grušč (SE 3) v podlagi kotanje Šušet so, kot rečeno, prekrivale plasti zelo slabo prepustnih muljastih tal (SE 4 in SE 37). Na dnu kotanje (dokumentirano na kv. 8−13, 33, 54) je bil vrhnji del teh sedimentov izrazito temno sivor- jav in s črnikastimi odtenki (SE 15 in SE 45; sl 25). Po sestavi se od podlage ni razlikoval. Povsem verjetno je, da je temna obarvanost posledica primesi organskih snovi. Ta kaže na pretežno redukcijsko okolje v času njihovega nastajanja in tudi kasneje, iz česar lahko sklepamo, da so se sedimen- ti odlagali na dnu stoječe vode, ki je le redko presahnila. Usedlina je bila vzorčena za palinološke analize, vendar se času njihovega odlaganja v okolici vseskozi uspevali iglavci ostanek izrazito razgibanega, nepravilnega roba enega kala. ter da so se v bližini odpirale jase, na lokaciji pa je rastlo Pogled proti jugovzhodu. trstje (glej poglavje 7.4). Žal makroskopskih koščkov oglja pod odlomnim (zdrsnim) robom plazine, in jo lahko ozna- ni bilo možno točneje opredeliti (glej poglavje 7.3). Plast se čimo kot naravni kal. v tleh, ni ohranil. Drobci oglja in fitoliti so pokazali, da so v s črnikasto usedlino zapolnjenima depresijama. Greben je morda pregrajeval dva ločena kala, še verjetneje pa gre za pelod v nobenem vzorcu, najbrž zaradi aerobnih razmer 26 Greben z nametanimi kosi peščenjaka (SE 21) med dvema je debelila od roba kotanje proti njenemu dnu. Depresija s stoječo vodo je naravna, logična posledica plazenja, nastala Med izkopavanji se je izkazalo, da kal ni bil enostavne kro- žne oblike. Njegova geometrija pravzaprav ni bila odkrita, saj ni bil izkopan v celoti. Izkazalo pa se je tudi, da je bil (delno ali v celoti) pregrajen, oziroma, da ga je naravni gre- ben, posledica nagubanosti plasti SE 4 v podlagi, delil na dve ločeni depresiji, tako da bi dejansko morali računati z dvojnim kalom (sl. 26, 27). Druga možnost je, da je greben le bok (stena) enega kala z izrazito nepravilno obliko. Ne nazadnje je nepravilna oblika depresije (kala) pričakovana, saj se je oblikovala pod odlomnim robom plazine. Na grebenu so ležali kosi lomljenega peščenjaka (SE 21), ki so nedvomno ostanek človekove dejavnosti. Peščenjaki so ležali neurejeno in niso ustvarjali izravnave, so pa bili na- 25 Organogena plast SE 15 (temen peščen mulj) nad slabo metani dovolj na gosto, da so nudili hodno površino, ki je (SE 4). V obeh so bili vidi fragmenti preperelega peščenjaka, prepustnim rumenorjavim peščeno muljastem materialu bila stabilnejša od blatne okolice. Greben je bil torej utrjen nista pa vsebovali kosov apnenca. s kamenjem, kar je bil nedvomno nameren človekov poseg 24 Šušet, AAS 124, 2025 27 Presek 6 na liniji y = 4 m na sv meji kv. 9–12. Greben na kv. 10 ločuje depresiji, ki ju zapolnjuje podobna, temno obarvana usedlina. Greben je bil posut s kamenjem (SE 21), ki je bilo izrisano tudi v tlorisu. 5.2 Bronastodobna poselitev po zasutju zalite kotanje Okvirno od začetka bronaste dobe dalje se je, morda zaradi klimatskih sprememb, verjetneje pa predvsem zaradi preo- blikovanja vegetacijskega pokrova, ki ga je, kot kažejo dru- ge analize razvoja krajine severnega Jadrana (Fabec 2012; Fabec 2018; Montella De Carlo 2021), še najbolj narekoval človek z intenzivnim poseganjem v prostor, dinamika odla- ganja sedimentov in oblikovanja plasti na Šušetu spremenila in predvsem postala bolj intenzivna. Vse plasti, ki prekrivajo (zgodnje) eneolitske kale, označuje prisotnost preperelega 28 Odbitek iz roženca (G1), odkrit med peščenjaki peščenjakovega grušča z do 15 cm velikimi kosi peščenjaka kamnitega utrditve vrha grebena. in veliko redkeje apnenca, ki so v tleh razpršeni nehomoge- v območje stoječe vode, in je najverjetneje omogočal lažji no. Njihov nastanek gre iskati v zajetnejšem izpiranju po- dostop do vode. Med kosi peščenjaka je ležal klinast odbi- bočja in odlaganju resedimenta na dnu kotanje. Najstarejša tek iz kakovostnega roženca ( med temi koluvialnimi plastmi je plast SE 22 (glej sl. 26), G1 ; sl. 28 ) s sledovi uporabe. Vzorec oglja (glej poglavje 7.1, vzorec BETA 591319) iz use- ki je prekrila muljasto usedlino v kalih (kalu) ter zapolnila dline kala (SE 15) je bil radiokarbonsko datiran in je pokazal in izravnala dno kotanje. Redki koščki keramike iz te plasti na čas prehoda iz 5. v 4. tisočletje pr. n. št. To je, gledano v so morda sled občasnega zadrževanja ljudi na tej lokaciji, kulturnokronološkem zaporedju, v prehodno obdobje neo- bolj verjetno pa je, da gre za infiltrirane najdbe, ki so bile litika v eneolitik. Stoječa voda na Šušetu, ki je bila, kot smo prvotno odložene v času oblikovanja plasti 32, ki je ležala videli, najbrž lokalna posebnost na širšem območju Reber- nad njo. nic, je v prostoru morda funkcionirala kot (mikro) krpa (ang. Proces odlaganja plasti 22 se je v zgodnji do srednji brona- patch) in je predvidoma s svojo privlačnostjo zaradi vode sti dobi spremenil predvsem pod vplivom človekovih aktiv- vplivala centripetalno na smeri gibanja ljudi in živali. nosti. Koluvij (SE 32), ki jo je prekril, je bil veliko bolj skele- ten, gruščnat, predvsem pa je hranil odlomke zgodnje- do srednjebronastodobne lončenine (G2−G4) in živalske ko- sti, kos keramičnega svitka (G5) in orodje iz roženca (G6). Šušet, AAS 124, 2025 25 skoraj zagotovo pripadali isti živali (glej poglavje 7.2). Zobje čeljustnic so bili večkrat poslani v radiokarbonsko analizo, vendar jih žal ni bilo mogoče datirati. Črepinje so ležale raz- pršeno in so bile večinoma močno razdrobljene, večji kosi so bili redkost. Močna razdrobljenost bi lahko bila posledica človekovega in/ali živalskega teptanja tal. Sveže kosti silo teptanja bolje prenesejo kot keramične črepinje, zato pri- sotnost večjih kosti na vrhu plasti pri taki razlagi ni ovira. Interpretacijo plasti 32 kot podlage, na kateri so se obču- tneje odvijale človekove aktivnosti, dodatno podpira odkri- tje strnjene do 20 cm debele ploskve neurejeno zloženega drobnega kamenja na njenem površju (SE 41; sl. 30, 31). 29 Kosti goveda v SE 32. Lega dveh čeljustnic, ki sta skoraj V tlorisu je bila nepravilne, pogojno trikotne oblike, rahlo hodne površine, na kateri so se odvijale človekove aktivnosti. gotovo pripadali isti živali, nakazuje na nivo bronastodobne napeta od robov proti sredini. Na jugovzhodni strani je bila v rimskem času deloma uničena (izkop jame SE 27), tako da Najverjetneje gre za podlago, na kateri se je človek zadrže- njen prvotni obseg in oblika nista v celoti znani. Ohranjeni val in opravljal določene dejavnosti, ki pa so – glede na re- del strukture je bil najdaljši v smeri vzhod−zahod in je me- lativno neštevilnost drobnih najdb – botrovale razmeroma ril okoli 5,5 m, v smeri sever−jug pa je bil širok okoli 3 m. šibkemu smetenju. Razlago, da gre za podlago, na kateri Med drobirjem so bili pomešani lomljeni peščenjaki velikosti so bili ljudje aktivni, in ne za naravno tvorbo, v kateri bi bile do 10 × 20 cm in, veliko redkeje, podobno veliki apnenci najdbe resedimentirane, potrjuje prisotnost dveh spodnjih ter posamezne črepinje posod (G7−G10). Domnevno je čeljustnic goveda (sl. 29), ki sta ležali na isti površini in sta ploskev ostalina tlaka stoječega objekta, vendar odsotnost 30 Vertikalna fotografija strukture iz kamenja SE 41. Med praznjenjem polnila jame SE 27 se je izkazalo, da je bila ta struktura deloma uničena v rimskem času. Ob njej je na severovzhodni strani ležala koncentracija kamenja, ki je predvidoma bila del iste arhitekture. 26 Šušet, AAS 124, 2025 26 47 69 31 Tloris in presek 70 strukture SE 41 41 ter koncentracija 32 kamenja na vrhu M 1 : 50 plasti SE 32. Merilo 1 : 100. 27 49 48 27 41 5 50 6 28 28 raziskano območje meja SE meja uničenja apnenec 7 29 sledov nosilnih konstrukcij, na primer stojk, take razlage ne koluvij. Ponekod je bil vidno plastovit, tako da smo v njem podpira. Ne podpira je tudi razmetanost večjih kamnov, ki lahko razločili spodnjo plast SE 6 in zgoraj ležečo plast niso oblikovali izravnane površine ali tlaka, temveč so zaradi SE 17 = SE 29 (sl. 33). Kljub temu, da te plasti niso opre-slabe stabilnosti in navzven štrlečih delov nudili zelo slabe deljive kot neposreden rezultat človekovega delovanja, saj pohodne pogoje (sl. 32). Na severovzhodni strani je pribli- so nastajale z bolj ali manj močnim in lokalno pogojenim žno 1 m stran ležala druga majhna gruča kamenja podobne izpiranjem pobočja kotanje in odlaganjem na njenem dnu, strukturiranosti in enake stratigrafske umeščenosti. V tlorisu lahko povečano sedimentacijo razumemo tudi kot rezultat je bila nepravilne oblike in je v premeru merila do 0,7 m. človekove pristnosti na lokaciji in njegovega poseganja v Kljub temu, da ju interpretativno nismo mogli nedvomno vegetacijo, kar je bistveno izboljšalo pogoje za erozijo tal. povezati, je zelo verjetno, da sta obe sestavni del iste ar- Namig za to bi lahko videli tudi v odkritju zoglenelih semen hitekture. Majhna količina in omejena izpovednost drobnih prosa (Panicum milliaceum) in stročnice, morda leče (Legu-najdb iz nje ter iz njene okolice žal ne pripomorejo veli- minosae − cf. Lens) v SE 6, čeprav prisotnost nezoglenelih, ko k njenemu razumevanju, tako da ostaja interpretacija te torej infiltriranih semen divjega bezga (Sambucus ebulus/la-strukture odprta. cemosa), metlikovke (Chenopodiaceae) in hmeljne meteljke Plast SE 32 in na njej postavljeno strukturo SE 41 je v sedi- (Medicago lupulina) v istem kontekstu njihov interpretativni domet postavljajo pod vprašaj. Krčenje gozda in povečano mentacijsko gledano razmeroma kratkem času srednje in sedimentacijo zaradi intenzivnejšega izpiranja pobočja je za pozne bronaste dobe prekril tudi več kot pol metra debel čas (zgodnje) bronaste dobe potrdila analiza fitolitov (glej poglavje 7.4). Preoblikovanje prostora za potrebe kmetij- stva, predvsem pašništva, je vsekakor razmeroma dobro zaznavno na Krasu, kjer je bila prva agro-kraška krajina (Ni- cod 1987) oblikovana prav v bronasti dobi (Mlekuž 2015; Fabec 2018; Montella De Carlo 2021; Mlekuž Vrhovnik, Fa- bec 2024). Bronastodobnemu poseganju v naravno okolje in njegovo preoblikovanje je na severnem Jadranu mogoče slediti v krivuljah vegetacijskih in sedimentoloških zapisov. Pri prvih izstopata antropogeno redčenje gozda in odpira- nje vegetacije (Montella De Carlo 2021 s citati), pri drugih pa povečana sedimentacija kot rezultat vegetacijskih mo- 32 Stranski pogled na razgibano površje strukture SE 41; tenj antropogenega nastanka (Balbo et al. 2006; Oldfield et pogled proti severovzhodu. Šušet, AAS 124, 2025 27 33 Presek 10 na kv. 5, 26 in 47 z zaporedjem plasti 32, 6 in 17. Merilo 1 : 40. al. 2003; Schmidt et al. 2000; Miko, Mesić 2004; Miko et al. poglobil teren in tako preprečil plazenje temeljne plasti ka-2005). Bronastodobno povečanje sedimentacije na Šušetu mnov proti dnu Šušeta (sl. 36). Grobljo je obdal z vencem bi tako lahko razumeli kot posledico ogolitve zaradi krčenja skal in tako podprl nasuto kamenje v sredici. Groblja je bila gozda in prekomerne paše oziroma obdelovanja zemlje. v tlorisu nepravilne, pogojno pravokotne oblike z zaoblje- V času odlaganja koluvija (SE 17) je človek na pobočju lo- nimi vogali. V smeri naklona pobočja je na dnu merila do okoli 6,5 m in je bila široka približno 4,5 m, v grobem pa je kacije, malo nad izravnanim dnom kotanje Šušet, nametal prekrivala slabih 30 m 2 površine. Venec skal, ki jo je obkrožal grobljo kamenja mešane sestave (SE 9; sl. 34, 35 ). Glede na v drugem nivoju, to je nekoliko više nad dnom, predvidoma radiokarbonsko datacijo (CEDAD LTL21424) govejega zoba, na robu vdolbine, je zaobjemal večjo, okoli 35 m 2 veliko odkritega pod večjo skalo na robu groblje, je bila groblja površino in je v dolžino meril nekaj več kot 7 m ter je bil odložena v zadnjih stoletjih 2. tisočletja pr. n. št., to je v po-širok okoli 4,5 m. Grobljo so sestavljali predvsem zaobljeni zni bronasti dobi. Ni jasno, ali je človek z njo zapolnil že ob-apnenci in v manjši meri lomljenci peščenjaka nepravilnih stoječo manjšo naravno vdolbino ali pa je zanjo namenoma 87 109 66 87 apnenec 132 peščenjak 66 110 apnenec 88 rob izkopa peščenjak 88 rob izkopa 111 89 67 67 90 68 46 68 46 91 47 69 47 34 Vertikalna fotografija groblje kamenja SE 9. 35 Tlorisni načrt venca groblje kamenja SE 9. Merilo 1 : 100. 28 Šušet, AAS 124, 2025 prežganih tal. V vrhnjem delu groblje so bili prostori med kamni s tlemi zapolnjeni pozne- je, v času odlaganja temno sivorjavo obarva- ne plasti 10B (sl. 37), ki je tvorila podlago rim- skodobni poselitvi. Vrh groblje je bil v rimski dobil nekoliko preurejen, razširjen in deloma izravnan, kar je podrobneje predstavljeno v nadaljevanju. V kupu kamenja je bilo ločeva- nje rimskodobnih posegov od bronastodobne osnove zelo težko in je temeljilo predvsem na ugotavljanju prisotnosti drobnih najdb iz rim- skega obdobja oziroma pozne bronaste dobe. Kljub temu, da je bilo že med izkopavanji gro- blji namenjenih veliko razmislekov in debat, njena funkcija ni bila nedvomno dognana. Da bi šlo za ostanek podlage (stoječega) objekta, zelo veliki (od 0,70 × 0,50 m do 0,70 × 0,70 m), in so bili dov, tlakov, ognjišč, ipd.), a tudi zaradi same oblikovanosti pretežno vgrajeni v obod. Groblja je bila debela dober groblje. Njeno površje je bilo zaradi izstopajočih vrhov skal meter. Kamni groblje, posebej večji, so bili globoko vdrti v izrazito razgibano in predvsem močno nagnjeno v smeri oblik. Nekateri kamni in skale, posebej apnenci, so bili tudi nih elementov, ki ga bi kot takega opredeljevali (stojk, zi- ni najbolj verjetno predvsem zaradi odsotnosti arhitektur- podlago. Posamezne večje skale, to velja posebej za jugo- proti dnu kotanje Šušet (sl. 38). Odsotnost ravne ali vsaj iz-zahodni rob groblje in njen severni vogal, so morda bile kar ravnane površine vsekakor ne more biti posledica (narav-naravne samice, ki tudi sicer niso redke v okolju lokacije. nih) podepozicijskih procesov in tafonomskih dejavnikov, Med nametanim kamenjem so bili na različnih globinah raz-saj morebitnih ruševinskih plasti, tudi na območju vzdolž metani kosi prazgodovinskih keramičnih posod, med njimi groblje, v smeri gravitacije proti dnu kotanje Šušet, ni bilo. pa so številni pripadali večji shrambeni (?) bikonični posodi Interpretacijo groblje kot ostanka stoječega objekta ne na-( G29 ). Prostore med kamni so v spodnjem delu zapolnjevala zadnje spodkopava tudi razpršenost drobnih najdb, ki so rdečkasto rjava ilovnata tla, podobna tistim iz plasti SE 17. V ležale zelo različno globoko med in pod kamni. njih so razpršeno ležali drobci oglja ter ponekod tudi grude 36 Presek (št. 16) skozi grobljo kamenja SE 9 v smeri vzhod–zahod. Meja med nasutjem in podlago ni bila ostra, pretežno je bila tudi težko sledljiva. Šušet, AAS 124, 2025 29 37 Groblja SE 9: med kamni je v spodnjem delu ležala (t. i. 9/I) rdečkasto rjava ilovica (SE 17), v vrhnjem delu (9/II) pa 38 Zaradi štrlečih skal razgibano površje groblje SE 9. temno sivo rjava tla (SE 10B). Po drugi razlagi, ki se zdi nekoliko verjetnejša, naj bi bila opredeljuje kot ognjiščne pripomočke za stabilnejše pola- ganje posodja k ognju, podobno oblikovane a manjše in iz groblja rezultat trebljenja kamenja zaradi prilagoditve lo- različne lončarske mase izdelane uteži, pa kot potrebščina kacije za kmetijsko izrabo. Na vrhnjih pobočjih kotanje so za statve. Vredna obravnave sta tudi odlomek keramičnega bile apnenčaste skale ter večji kosi apnenca in peščenjaka cedila ( G17 ) ter del posode z izrastki ( G24 ), ki sta povsem razmeroma pogosti, na spodnjih delih pobočja ter na dnu verjetno ostanka pripomočkov za obdelavo mleka. Žal se na kotanje pa takega kamenja ni bilo, kar je glede na koluvialno rezilih dveh sileksov ( G18−G19 ), od katerih je eden odlo- naravo sedimentnih zapolnitev kotanje dokaj neobičajno. mek kline ali vsaj klinastega odbitka ( G19 ), sledovi uporabe Možno je torej, da je človek odstranil kamenje z dna kotanje niso ohranili, tako da ne vemo, čemu sta artefakta služila. in ga odložil na njenem robu, kjer je izravnal manjšo de- Odkritje kosa bronaste žlindre je, morda tudi v povezavi presijo. Trebljenje kamenja je kot ena od oblik prilagoditve z bronastim ingotom ( G118 ) in konico noža ( G20 ), dober prostora za potrebe kmetijstva, predvsem pašništva, za čas pokazatelj livarskih dejavnosti. Na podlagi poznobronasto- bronaste dobe razmeroma dobro zaznavna na Krasu (Mle- dobnega gradiva bi torej lahko sklepali, da se Šušeta takrat kuž 2015; Mlekuž Vrhovnik, Fabec 2024). Podobni procesi ni obiskovalo le zaradi primarnih kmetijskih dejavnosti, npr. oblikovanja kulturne krajine so za tisti čas vsekakor zaznavni obdelave zemlje ali paše, temveč so se na njem odvijale tudi v drugih regijah severnega Jadrana (Balbo et al. 2006; (tudi) sekundarne gospodarske aktivnosti, zelo verjetno Oldfield et al. 2003; Schmidt et al. 2000; Miko, Mesić 2004; pridelava mlečnih izdelkov ter izdelovanje bronastih pred- Miko et al. 2005). metov. V tej luči je zelo možno, da arheološka izkopavanja Kot rečeno, tako razlaga, da je groblja ostanek poda objek- niso zaobjela jedra poznobronastodobnega najdišča. Zanj ta, kot tudi, da gre za kup otrebljenega kamenja, ne prepri- bi vsaj hipotetično lahko sklepali, da je rezultat (avtarkične) čata v celoti, zato se je indice za boljšo interpretacijo brona- bivanjske enote, ki je ekonomsko slonela na živinoreji ter stodobnih dogajanj na Šušetu iskalo tudi v strukturiranosti z njo povezano pridelavo in predelavo mleka. Prisotnost drobnih najdb iz tega časa. Najdbe so bile razpršene tako v odlomkov lončenine in drugih drobnih najdb bi lahko torej groblji kot tudi v koluvialnih plasteh (predvsem v SE 6) in de- razumeli kot posledico smetenja njene neposredne okoli- loma še v mlajših kontekstih (npr. v vrhnjem, rimskodobnem ce, ki smo jo deloma raziskali z izkopavanji. Vendar tudi ta delu groblje − SE 9). Med drobnim gradivom je bilo največ pojasnitev ni vseobsežna: v plasti SE 6 sta nedaleč ena od odlomkov lončenine, ki so pripadali tako velikim posodam druge ležali človeški kosti, zelo slabo ohranjena stegnenica za hranjenje živil kot tudi manjšim posodam za pripravo in ter še slabše ohranjena spodnja čeljust z večino zob (kv. 5; uživanje hrane. Črepinje so ležale razpršeno po celotnem sl. 39, 40 ). Obe sta pripadali odrasli, torej verjetno isti osebi najdišču, od posod pa so se ohranili le posamezni odlomki. (Šlaus et al. 2021). Stratigrafski kontekst teh kosti je bil še Edina posoda, ki jo je bilo mogoče zložiti skoraj v celoti, je posebej pozorno raziskan, pri čemer je bila izključena mo- okoli 55 cm visok bikonični lonec z izvihanim ustjem in tremi žnost obstoja grobne jame ali groba kot takega. Lega najdb držaji na trebuhu ( G29 ). Kot rečeno, so njegove črepinje le- ena blizu druge ter možnost, da gre za kosti iste osebe, ne žale različno globoko med kamenjem groblje. Med preosta- govorita v prid tezi, da gre za naravno oblikovano situacijo: limi keramičnimi najdbami so s posameznimi kosi zastopani bolj verjetno je, da gre za sled dejanj, ki odražajo odnos še svitki ( G46−G47 ) in uteži ( G25 ter G105−G106 , ki sta živih do umrle osebe (oseb?) oziroma njenih posmrtnih rezidualni najdbi). V arheološki literaturi se svitke običajno ostankov. Glede na to, da so bile kosti zelo slabo ohranjene 5.3 Železnodobni hiatus V tisočletju po bronasti dobi se intenzivnost odlaganja tal na Šušetu občutno zmanjša, celo do te mere, da so neka- tere rimskodobne plasti in strukture ležale neposredno nad bronastodobnimi. Predvsem v SV predelu Šušeta se je na poznobronastodobne plasti odložila plast temno rjavih do sivih ilovnatih tal z redkimi, do 20 cm velikimi kosi peščenja- ka (SE 10B). Ponekod je bila zelo skeletna, peščeno-grušč- nata (SE 19). Plast 10B je tvorila podlago rimskodobni hodni površini (SE 20) in je vsebovala posamezne poznolatenske in tudi rimskodobne najdbe. Njenega obsega ni bilo možno 39 Ostanki stegnenice ter spodaj desno ob njej spodnje določiti; jasneje smo ji sledili predvsem na severovzhodni čeljustnice odrasle osebe v SE 6. četrtini izkopnega polja, na osrednjem delu kotanje pa je bila pretežno odstranjena in odpeljana že pred začetkom raziskano območje arheoloških izkopavanj. Od podlage se je dobro ločevala apnenec predvsem po temnejši obarvanosti, ki je najbrž posledica kost večjega deleža organskih snovi v njej. Slednje lahko naka- zuje, da je v tem času prišlo do upočasnitve sedimentacije, kar je omogočilo večje kopičenje humoznega materiala v tleh. Sklepali bi lahko celo, da je akumulacija humusa posle- dica ogozdovanja. Razloge za upočasnjeno sedimentacijo gre namreč bržkone iskati v stabilizaciji okolja, pri čemer ni 26 prišlo do motenj, ki bi povzročile erozijo tal nad Šušetom in njihovo nalaganje na dnu kotanje. Pri tem se zdi pomenljiva ugotovitev, da izkopavanja, z izjemo odlomka ustja posode 5 (G132), niso razkrila kakršnih koli drobnih najdb iz starejše železne dobe in le redke ostanke iz mlajše železne dobe. Očitno je Šušet postal neprivlačen za ljudi, ki so pozornost in aktivnosti preusmerili drugam. Ta ugotovitev se ne ujema z uveljavljeno historiografijo, po kateri naj bi prav v železni 40 dobi prišlo do demografske rasti in razcveta skupnosti (ter Tlorisni načrt z vrisanimi človeškimi kostmi v SE 6. Merilo 1 : 20. posledičnega večjega pritiska na prostor in naravne vire), ki so se prepoznavale v centrih moči, npr. Šmihelu pod Nano- in da na njih ni bilo možno prepoznati kakršnih koli sledi som in Gradišču nad Hraščami, če se omejujemo na širšo (naravnih ali antropogenih), ki bi pripomogle k razumevanju okolico našega najdišča. Ne ujemajo se tudi s povečano tafonomije ostankov, lahko dodamo le, da so kosti ležale v uporabo prometnic zaradi rasti trgovine v železni dobi, pri sekundarni legi, torej ne tam, kjer je truplo razpadlo. Zob čemer naj bi ena od pomembnejših poti, potekala prav v spodnje čeljusti je bil, podobno kot groblja kamenja SE 9, bližini Šušeta, čez Razdrto (glej npr. Horvat, Bavdek 2009, radiokarbonsko datiran v čas zadnje tretjine 2. tisočletja pr. 129−152). n. št. (glej poglavje 7.1, vzorca LTL21424 in LTL21428). Inter- pretativno mnogostranskost poznobronastodobnega arhe- ološkega zapisa s Šušeta pestri tudi zbir živalskih ostankov (57 taksonomsko opredeljenih enot), ki ga z izjemo koščka golenice (krače) prašiča (Sus sp.) v celoti tvorijo le deli lo- banj in predvsem spodnjih čeljusti konja (Equus caballus), drobnice (Caprinae) in goveda (Bos taurus). Taka sestava zagotovo ni rezultat naključij, razlag zanjo pa zelo verjetno ne gre iskati v operativnih sekvencah priprave in uživanja hrane (glej poglavje 7.2). Šušet, AAS 124, 2025 31 5.4 Rimskodobna cesta in ležali razpršeni in pomešani v istem cestnem tamponu. Vsekakor je bilo videti, da je bila vzhodna polovica odkrite počivališče rimskodobne trase ceste v srednjem veku skoraj v celoti Rimskodobno poselitev Šušeta je zaznamovala gradnja ce- ali vsaj pretežno preoblikovana (več o tem v nadaljevanju), ste (SE 7 = SE 16), ki je bila speljana na poravnanih tleh po medtem ko je bilo rimskodobno cestišče na zahodni strani južnem robu dna kotanje in je potekala približno v smeri deležno sprememb v nekoliko manjšem obsegu. Rimska jugovzhod−severozahod (sl. 41, 42). Zaradi uporabe cesti- cesta se je v odkritem predelu (kv. 5−13) rahlo vzpenjala šča tudi v srednjem veku ter predvidoma zaradi večkratnih v smeri proti Razdrtemu; ocenjeno je bilo, da je njena vi- obnavljanj je bilo razločevanje rimskodobnega cestišča od šinska razlika na dolžini 32 m znašala okoli 0,85 m. Cesti- mlajših cestnih nasutij izredno težavno. Razločevanje raz- šče je bilo prečno nagnjeno proti severovzhodu, torej proti ličnih faz obnov ni bilo merodajno tudi na podlagi sicer pobočju Rebernic, kar nakazuje, da je bila drenaža s ceste maloštevilnih rimskodobnih drobnih najdb, saj so v več usmerjena na dno kotanje. Cesta je potekala po južnem primerih tako rimskodobni kot tudi srednjeveški predmeti robu izkopišča in je segala izven njega (sl. 43), tako da je raziskano območje 66 110 88 132 apnenec 45 peščenjak 67 keramika kamen 89 111 prežgana tla 112 46 68 90 91 25 47 69 70 92 114 26 48 49 71 93 5 27 28 50 72 6 73 51 29 7 8 52 30 9 31 53 41 Načrt rimskodobnih ostalin. Merilo 1 : 150. 32 Šušet, AAS 124, 2025 z notranjo delitvijo na dva kanala (širina 0,16 m, vmesni greben 0,04 m). Na severozahodnem delu izkopišča sta se prod in grušč s cestnega nasutja širila proti osrednjemu delu dna kotanje. Nesklenjeno in v tankem sloju sta prekrivala večjo površino na kv. 2−4 (SE 36), 6 in 28 (SE 18). Le ponekod sta leža- la dovolj zgoščeno, da sta tvorila strnjene sloje nepravilnih oblik, večinoma pa je bil njun obseg zaradi zelo nejasnih mej zelo težko določljiv. To stanje se zrcali tudi v drobnih najdbah, ki so bile odkrite med gruščem in prodom izven cestišča in so bile le deloma rimskodobne, pretežno pa mlajše, novoveške (npr. G199−G202). Tanke plasti proda in peska vzdolž ceste proti osrednjemu delu kotanje so bile obravnavane kot sled prometne površine izven vozišča, kot sestavni del počivališča, ki ga na Šušetu najbolje dokazuje- jo v nadaljevanju natančneje predstavljeni ostanki vsaj treh kurišč. V rimskodobnem cestnem nasutju in v prodnatih tleh ob cestišču smo odkrili posamezne žebljičke obuval (G133, G141−G143, G151−G154), Cezarjev denarij in Germanikov as ter kose lončenine in opek, ki intenzivnejšo uporabo ce- stišča postavljajo v čas druge polovice 1. stoletja pr. n. št. do konca 1. stoletja n. št. Med žebljički za čevlje so bili tudi že- 42 Pogled proti zahodu na ostanke cestišča na kv. 13–16. bljički za vojaške kalige, ki so najstarejše najdbe v cestišču in Sledovi rimske ceste so bili dokumentirani v isti smeri na kv. zelo verjetno kažejo na prisotnost rimske vojske na Šušetu 5-12. v drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. Vendar je nasutje hranilo bila v celotni širini dokumentirana le na kv. 8 in 8a, kjer je tudi veliko mlajše gradivo, ki govori o tem, da so to cesto bila široka do 1,50 m ( uporabljali tudi pozneje, še vsaj v poznem srednjem veku sl. 44 ). Cestišče je bilo nasuto le s tankim slojem grušča in proda. Granulometrično je pretežni (več o tem v nadaljevanju). del skeleta sodil v velikostno frakcijo do 5 cm, večji (od 5 do Ob cesti, na površini izven vozišča (kv. 6−7, 27−28), so bili 20 cm) so bili predvsem posamezni malo zaobljeni (obru- odkriti ostanki obsežne, v tlorisu nepravilno ovalne jame šeni?) peščenjaki. Apnenčast grušč je bil večinoma zaobljen (SE 27; sl. 45). Globoka je bila kar 2,6 m, na nivoju ceste in ga izvorno lahko vežemo na lokalne pobočne sedimen- pa je v premeru merila kar 3,1 m. Njeno polnilo je bilo več- te. Glede na zastopanost kamenin je bil prod najverjetneje plastno (sl. 45−48), v njem so se nizali trije prameni s ceste prinesen iz struge Močilnika. Na cestišču na kv. 10−11 so naplavljenega grušča, kar pomeni, da je bila jama v času bile razpoznavne kolesnice, široke od 0,25 do 0,35 m, tudi uporabe ceste odprta in so se vanjo spirala tla. V polnilu so 43 Rimskodobno cestišče (SE 5) na kv. 7 in 8. Pogled proti jugu. Šušet, AAS 124, 2025 33 poleg treh rezidualnih najdb (G118−G120) različno globo- ko ležale številne rimskodobne najdbe, in sicer kosi nami- znega (G128) in kuhinjskega (G126−G127) posodja, amfor (G129−G131), živalske kosti (23 kosti, med temi 3 kosti za- dnje okončine goveda in ožgana petnica domače svinje) ter žebljički obuval (G121−G124). Preliminarno smo jo obrav- navali kot vodni zbiralnik ali celo vodnjak, vendar se zdi tako tolmačenje neprepričljivo. Z veliko mero zadržkov bi zanjo lahko kvečjemu dopuščali domnevo, da gre za sled izkopa za vodnjak, ki pa je ostal nedokončan in se je sčasoma za- polnil s sedimenti in smetmi. 46 Presek skozi zapolnitev jame SE 27. Na severnem pobočju kotanje Šušet, nekaj metrov više nad njenim dnom in nedaleč stran od groblje kamenja SE 9, so bili sledovi treh kurišč (sl. 41). Ker so bila vključena v doga- janja na hodni površini SE 20 na vrhu plasti SE 10B, so bila s to oznako tudi dokumentirana (SE 20/1, SE 20/2 in SE 20/3). Prvo kurišče (SE 20/1; kurišče I) je bilo odkrito na kv. 113 in je ležalo na nadmorski višini okoli 551,10 m. V tlorisu je imelo nepravilno ovalno obliko. Kazalo se je s prežganimi, močno rdečerjavo obarvanimi tlemi na približno 0,7 × 0,35 m veliki 44 Cestišče SE 5 na razširitvi izven predvidenih meja izkopišča v kv. 8 in 8A. pogled proti severozahodu. 48 Stranski pogled na deloma odstranjeno severozahodno polovico zapolnitve jame SE 27 z vidnimi barvnimi kolobarji, ki označujejo različne plasti zapolnitve jame. 45 Tlorisna merska risba cestišča SE 5 v kv. 8 in 8A. Merilo 1 : 40. meja plasti nejasna domnevna meja izkop meja SE keramika železo kamen apnenec oglje SE 2 – plast temnorjavih do črnorjavih tal SE 6 – svetlo rjava gruščnato ilovnata plast – koluvialnega nastanka SE 16 – plast apnenčastega in peščenjakovega peska in proda – cestno nasutje SE 18 – temno rjava ilovnata plast – koluvialna plast s sledovi rimskodobne hodne površine SE 22 – svetlo rjava ilovnata plast – koluvialnega nastanka SE 27 – vkop za morebiten zbiralnik vode SE 28A – polnilo vkopa SE 28 – temno sivo rjava ilovnata plast SE 28B – polnilo vkopa SE 28 – rumeno rjava ilovnata (muljasta) plast SE 28C – polnilo vkopa SE 28 – svetlo rjava ilovnato (muljasta) plast z apnenčastim gruščem SE 28D – polnilo vkopa SE 28 – sivo rjava ilovnata plast SE 28E – polnilo vkopa SE 28 – lečasta sivo rjava ilovnata plast SE 28F – polnilo vkopa SE 28 – svetlo rjava ilovnata plast SE 28G – polnilo vkopa SE 28 – svetlo rjava ilovnata plast z redkimi kosi peščenjaka SE 32 – svetlo rjava peščeno ilovnata plast – koluvialnega nastanka Kv. 7 Kv. 29 16 2 18 28B z = 549,55 6 28A 32 28C 28D 28E 28G 22 28B 28D 28F 22 28G 47 Presek polnila (SE 28) jame SE 27. Merilo 1 : 50. sredici ter na približno 1,00 × 0,80 m veliki površini z razpr- šenimi drobci oglja in gruščem (sl. 49). Na osrednjem delu je prežganost tal segala približno 8 cm globoko. Kurišče je na južnem delu prekrivala zgostitev do 25 cm velikih kosov peščenjaka in apnenca (sl. 50). Možno je, da je bila s tem kamenjem pomorjena žerjavica. Vzhodni del kurišča je bil uničen med nelegalnim bagrskim izkopom zemlje (SE 35). Drugo kurišče (SE 20/2, kurišče II) je bilo dokumentirano na meji med kv. 70 in 91, približno na nadmorski višini 550,65 m (sl. 41). V tlorisu je imela lisa rdeče do oranžnorjavih prežga- nih tal nepravilno ovalno obliko (sl. 51). Dolga je bila 0,9 m 49 Sled kurišča I po poglobitvi in odstranitvi kamenja, ki ga in široka okoli 0,5 m. Na prežganih tleh so ležali ostanki vrča je deloma prekrivalo. Šušet, AAS 124, 2025 35 Kurilna površina tretjega kurišča (SE 20/3, kurišče III; kv. 91 in 112, nadmorska višina 551,15 m) je bila ovalne oblike in je v dolžino predvidoma merila okoli 1,20 m, široka pa je bila 0,70 m. V središčnem delu so bila tla močneje prežgana; opečnata obarvanost je tu segala za okoli 5 cm globoko. Ogenj je v vseh kuriščih gorel na podobno veliki, do 1 m2 ovalni površini. Sledov, ki bi kazali na to, da je bil reguliran, npr. v obsegu z vencem kamnov, ni bilo. Na širšem prostoru okoli kurišč (kv. 70, 91, 112 in 113) so ležali posamezni kosi am- for, tudi pokrovčki zanje (G101−G103), predvsem pa črepinje razdrobljenih vrčev ter ostanki posod, ki so bile namenjene 50 pitju, npr. posodic keramike tankih sten (G94). Morebitnih Kurišče I ob odkritju. ostankov posod za kuhanje ni bilo. Poleg lončenine so bili okoli ognjišč razmeroma pogosti žebljički obuval (G59−G67, G69−G72, G74−G75, G77−G78, G89), tudi taki, ki so bili predvsem namenjeni obutvi rimske vojske (G59−G65). Ob III. kurišču je bil odkrit bronast as cesarja Druza (38–9 pr. n. št.) ter ob I. kurišču kamnit brus (G111). V prežganih tleh kurišča I je bilo odkrito seme prosa (Panicum milliaceum), v II. kurišču pa zrno ječmena (Hordeum vulgare), košček semena stročni- ce, morda leče (Leguminosae, cf. Lens) ter seme vinske trte (Vitis vinifera vinifera). Slednje se je ohranilo v nezoglenelem stanju, zato je možno, da je infiltrirano iz vrhnjih plasti (glej poglavje 7.3). Poleg ostankov pridelanih rastlin je v prežganih tleh kurišča I ležalo tudi zoglenelo seme navadne kosterbe 51 Prežgana tla kurišča II. (Echinocloa crus gali). Gre za enoletno travno rastlino, ki da- nes uspeva predvsem kot plevel v okopavinah, na zapuščenih njivah in na njihovem robu, ne pa v gozdu, kar namiguje na to, da Šušeta v rimski dobi ni poraščal gozd. Navadna koster- ba cveti poleti, semena pa pušča jeseni, zato je možno, da je kurišče gorelo jeseni. Globoko prežgana tla, kakršna so bila dokumentirana v vseh treh kuriščih, ne nastanejo zlahka. Segrevanje tal je namreč le deloma odvisno od količine lesa in časa kurjenja, saj pri izgorevanju lesa nastaja pepel, ki se kmalu začne od- lagati na podlago in deluje kot odlična izolacija ter prepre- čuje njeno segrevanje. Globoko prežgana tla se na primer 52 najlažje doseže z večkratnim kurjenjem na istem mestu in Globoko prežgana tla pod kuriščem II. vsakokratnim odstranjevanjem pepela, in sicer namenoma (G93). Na približno 1,40 × 1,00 m veliki površini okoli kurišča ali pa zaradi naravnih dejavnikov, npr. vetra ali dežja. Tla se so razpršeno ležali drobci oglja in grudice prežganih tal ter razmeroma globoko prežgejo tudi v pečeh, vendar na Šu- črepinje vsaj še enega vrča (G92). Vzorec oglja, pobran ob šetu ni bilo sledov, npr. ostankov kupole ali izravnanega pre- kurišču, je pokazal radiokarbonsko starost 2010+-30 (92 %) pečenega dna, ki bi nedvomno kazali na njihovo prisotnost. oziroma 54 cal BC−82 cal AD (92 %). Radiokarbonsko je bil Kljub temu te možnosti ne gre zavreči, saj njihova velikost datiran tudi košček oglja iz kurišča, ki je pokazal na podob- in lega namigujeta, da bi jih lahko interpretirali kot ostanke no starost (1960+-30 (87,5 %) ali 2 cal BC−130 cal AD). Sre- peči za enkratno peko hrane, npr. kruha (kar bi lahko naka- dica kurišča je bila prežgana do 8 cm globoko (sl. 52). Tudi zovala tudi prisotnost zoglenelih semen žit v njih). Take peči v tem primeru je bilo kurišče deloma uničeno med ilegalnim so bile izdelane v več različicah; pogosto so bile prekrite s izkopom zemlje (SE 35). kupolo iz vejevja in ilovice. Ustja peči so se pogosto odpirala 36 Šušet, AAS 124, 2025 najdišču je bilo skupno odkritih okoli 100 kosov strešnih opek, od katerih je velikost 5 cm presegalo le 40 kosov tegul in en kos imbreksa. Skupna teža celotnega zbira rimsko- dobne gradbene keramike znaša okoli 5 kg, kar je le slaba desetina teže 1 m2 rimskodobne opečne kritine (Matijašić 1987, 498). Kosov opek je bilo dejansko največ na območju groblje in v bližini tlaka iz peščenjakov (kv. 68, 69, 90, 91; 36 kosov v skupni teži 3,8 kg), vendar so bile opeke izkopane tudi v cestnem nasutju, v polnilu jame SE 27, v manjših ko- ličinah pa v plasti SE 10B izven groblje. Sklepamo torej, da opeke niso ostanek ruševine strehe, temveč so verjetneje sekundarno uporabljen gradbeni material, ki je na primer na območju groblje skupaj s peščenjaki služil za izravna- vo in utrditev površja. S kakšnim namenom je bila groblja izravnana, ni jasno. Najdbe iz vrhnjega dela groblje se po 53 sestavi niso veliko razlikovale od skupkov najdb z območja Tlorisna fotografija rimskodobne izravnave in razširitve kurišč: prevladovale so keramične črepinje, ki so pripadale groblje. posameznim amforam, vrčem ter pivskemu posodju, pred- vsem keramiki tankih sten (G50, G95−G97) ter sigilati (G98), ne pa kuhinjskemu posodju. Poleg tega so med kamenjem ležali drobci oglja in grudice prežganih tal, kar dopušča do- mnevo, da so se na groblji odvijale podobne aktivnosti kot na bližnjih kuriščih. 54 Stranski pogled na grobljo. na rahlem pobočju, kar je omogočalo dober pretok zraka, ki je uhajal iz odprtine na vrhu kupole. Na Slovenskem pozna- mo take peči na posavskih najdiščih iz 1. stoletja pr. n. št. in 1. stoletja n. št., ki so vezana na prisotnost rimske vojske ob prometni povezavi med Emono in Siscijo (Segestiko) (Guštin 2015 s citirano literaturo). Hipoteza, da so kurišča na Šuše- tu ostanki peči za enkratno peko hrane, je mikavna, saj bi jo lahko povezali z aktivnostmi vojske ob gradnji oziroma vzdrževanju ceste čez Razdrto. V rimskem času so izravnali poznobronastodobno grobljo in jo nekoliko razširili v smeri proti vzhodu in jugovzhodu (sl. 41, 53, 54). Na razširitvi na kv. 90 je bilo površje prekrito z manjšimi lomljenimi peščenjaki (vel. do 0,30 × 0,15 m), ki so tvorili dokaj ravno, okoli 3,5 × 2,3 m veliko tlakovano površino. Čemu je služila, težko rečemo. Domnevalo se je, da gre za tlak stavbe, ki naj bi ji pripadali med kamni gro- blje, razsuti ostanki opečnate kritine, kosi tegul in imbreksov, vendar poizkopavalna količinska in prostorska analiza distri- bucije kosov opek takšne razlage ni potrdila. Na celotnem Šušet, AAS 124, 2025 37 5.5 Sledovi poselitve v pozni Trasa ceste po južnem robu kotanje Šušet je zelo verjetno ostala v uporabi še po rimskem obdobju. Koluvij (SE 10A) je antiki in srednjem veku ni prekril, morda zato, ker je potekala nekoliko povzdignje- V pozni rimski dobi sledovi poselitve na Šušetu zbledijo. no nad dnom kotanje, morda pa celo zato, ker so cestišče Rimskodobne strukture in plasti je v tisočletju, ki je sledi- vzdrževali. Glede na drobne najdbe so v poznem srednjem lo rimski dobi, postopoma prekrila do 0,40 m debela plast veku cesto obnovili in nekoliko preusmerili njeno traso koluvija (SE 10A; sl. 55), v katero so z izpiranjem zašli tudi (sl. 56). Preusmerjeni del trase (SE 5) je bil odkrit v dolžini nekateri prazgodovinski in rimskodobni predmeti. Od plasti 24 m in je ležal okoli 4 m severno od današnje regionalne v podlagi (SE 10B) se je le ponekod razlikovala predvsem po ceste po Rebernicah, okoli 1 m globlje od njenega vozišča. svetlejši obarvanosti, ne pa po sestavinah, zaradi česar ju Odkrit odsek ceste je bil blago ukrivljen proti severu in je je bilo tudi težko ločiti. Zelo verjetno so njenemu nastanku tvoril širok ovinek, ki je tako na vzhodnem kot na zahodnem botrovali predvsem naravni dejavniki in ne človek, saj izko- koncu izginil pod današnjo regionalno cesto. Do skoraj 4 m pavanja za ta čas niso razkrila nikakršnih pokazateljev člo- široko cestišče z od 2,95 m do 3,35 m širokim voznim pa- vekovih aktivnostih ali drugih vplivov na tamkajšnje okolje. som (sl. 57) je bilo tokrat nasuto bolj na debelo (0,20 m), za cestni tampon pa so, podobno kot v rimskem obdobju, 55 Presek 5 na kv. 135–136 z razločno vidno plastjo SE 10A nad SE 10B. 57 Tampon ceste SE 5 (t. i. ceste z žebljički) je bil v celotni širini dokumentiran v kv. 13 in 13a ter kv. 17 in 17a (na fotografiji), to je v razširitvah izven predvidenega obsega območja arheoloških izkopavanj. 38 Šušet, AAS 124, 2025 127 raziskano območje srednji vek 106 128 85 107 129 64 86 108 130 43 65 87 109 131 1 23 67 134 112 90 46 68 24 2 91 135 113 47 69 25 22 26 89 111 133 45 44 66 88 110 132 8 3 114 136 92 70 26 48 4 137 115 93 71 27 49 5 138 94 116 50 72 28 6 139 117 95 73 51 29 7 118 140 96 8 52 74 30 141 119 97 75 31 53 9 8 120 142 76 98 54 32 10 5 34 56 12 145 123 101 79 57 35 13 146 124 102 80 36 58 14 13 11 33 144 100 122 78 55 77 99 121 143 15 37 126 104 82 59 81 103 125 147 16 60 38 17 39 61 83 105 17 18 40 84 62 19 41 63 20 42 21 56 Načrt srednjeveških ostalin. Merilo 1 : 500. uporabili rečni prod (najverjetneje iz Močilnika) in lokal- ni grušč (sl. 58). Na cestišču sta bila očitneje razpoznavna predvsem dva vzporedna kolesnična jarka, katerih zunanja robova sta bila okoli 1,6 m narazen (sl. 59). Južna kolesnica je bila široka 0,54 m do 0,58 m, predeljena z grebenom v dva žlebova, enim širokim od 0,20 m do 0,35 m in drugim od 0,25 m do 0,35 m. Severni kolesnični jarek je bil širok od 0,52 m do 0,67 m, notranja žlebova pa sta bila široka med 0,25 in 0,30 m. Osna razdalja je bila na podlagi razmikov žlebov izračunana na 1,1 m. Kjer je bila trasa ceste posta- vljena na novo (kv. 13−18) in je bilo cestno nasutje odloženo na poravnano nosilno podlago (SE 4), so bile oblice in večji 58 Pogled na cestišče (proti zahodu) na južnem robu prodniki globoko vtisnjeni v ilovnato osnovo, in sicer kot izkopišča, na kv. 17 in 17A. posledica težkega prometa po njej. Gost promet izpričujejo tudi zelo številni v tamponu cestišča izgubljeni podkovni in drugi žebljički, ki jih je bilo toliko, da se je med izkopavanji cesti oprijelo delovno ime „cesta z žebljički“. Veliko železja Šušet, AAS 124, 2025 39 in še posebej žebljev je ležalo tudi v drugih plasteh ob cesti. Njihova številčnost je morda indic za domnevo o obstoju lesenih struktur, hipotetično vezanih na preprego tovornih živali. Konec uporabe ceste oziroma prestavitev njene trase izven prostora arheološkega izkopišča izpričuje tanek, a jasno za- znaven sloj razpršenih drobcev lesnega oglja (SE 34). Ta plast ali raje površina z drobci oglja je bila odkrita v skoraj vseh kvadrantih izkopišča, seveda z izjemo tistih, kjer je prišlo do uničenja zaradi nelegalnega izkopa zemlje (SE 35). Najoči- tneje je bila vidna prav na površju cestišča ter še posebej na območju dna kotanje Šušet. Morebitnih drobnih arheoloških najdb, ki bi jih lahko povezali z njo, ni bilo. Interpretirana je bila kot ostanek večjega gozdnega požara, ki je najverjetneje zaobjel širšo okolico najdišča. Glede na radiokarbonsko da- 59 Odtis kolesnic v ilovnati podlagi pod cestnim tamponom. tacijo vzorcev oglja (BETA 591318) je gozd zgorel v 16. stoletju ali stoletju za njim, kar pa je manj verjetno. Glede na stratigrafijo najdišča sodita v čas od pozne antike do začetka novega veka tudi jarka oziroma žlebova, ki sta bila dokumentirana na SV pobočju Šušeta (SE 26 na kv. 91 ter SE 33 na kv. 133, 112 in 91; sl. 56). Zapolnjena sta bila s peskom in drobnim gruščem lokalnega izvora, vmes pa so bili tudi večji kosi peščenjakov in apnencev, ki so ležali razpr- šeno (polnili SE 25 in SE 8). Vrh polnil je bil prepoznan med poglabljanjem plasti SE 10A, neposredno pod sledovi požara SE 34, jarka pa sta se zarezala skozi plast SE 10A še v plast SE 10B. Ležala sta eden blizu drugega; usmerjena in padala sta proti dnu kotanje. Meje žlebov so bile ponekod jasne, ponekod pa postopne. Njuna oblika je bila zelo nepravilna; jarek SE 33 je na kv. 133 v širino meril 4 m, na kv. 91, kjer se je zaključil na robu nelegalnega izkopa za zemljo (SE 35), pa se je zožil in bil širok le slab meter (sl. 60−61). Dokumentiran je bil v dolžini okoli 10 m. Vzdolž njegove osi je bila na dnu jasno vidna dodatna poglobitev v obliki ozkega žleba in po- doben žlebljen relief je imelo tudi površje njegovega zasutja. 60 Polnilo jarka SE 8 (SE 33). Pogled z dna kotanje proti severovzhodnemu pobočju Šušeta. 61 Presek skozi polnilo jarka SE 8/SE 33 na meji med kv. 112 in 135. Pogled proti severovzhodu. 62 Korito jarka SE 26 na kv. 91. Pogled proti jugovzhodu. 40 Šušet, AAS 124, 2025 Morebitnih drobnih arheoloških najdb v njegovem polnilu ni 5.6 Od novega veka do gradnje bilo. Jarek SE 26 je potekal v smeri sever−jug na zahodni stra- avtoceste ni jarka SE 33. Bil je veliko manjši od sosednjega, saj je v širino povprečno meril 0,40 m in je bil dolg slabih 5 m. Njegovo V stoletjih po gozdnem požaru iz 16. stoletja (SE 34) je opu- korito je bilo plitko in valovito (sl. 62). Zapolnjen je bil z ena- ščeno cestišče ter celotno kotanjo Šušet prekril razmeroma kim materialom kot sosednji, le da so bili v njegovem polnilu skeleten in različno debel talni horizont, ki ga imamo lahko izkopani posamezni koščki prazgodovinske lončenine. Izvor izvorno za koluvialni nanos (SE 1, SE 2) in predstavlja krovni jarkov in njihovih polnil sta negotova; možno je oboje, da gre plašč v pedološkem profilu. V spodnjem delu (SE 2), debe- za naravni tvorbi ali pa za delo človeških rok. V prvem prime- lem od 5 cm do pol metra, so bila tla temno rjavo, celo ru, ki se zdi verjetnejši, bi lahko šlo za vdor vode z nanosom črnikasto obarvana, in so se jasno ločila od podlage (sl. 63). grušča po pobočju kotanje. Po drugi razlagi bi jarka lahko Temna obarvanost je bila razumljena kot verjetna posledica služila za drenažo deževnice. Ta pojasnitev je problematična visoke vsebnosti organskih primesi. Zemljo je najbrž človek predvsem zato, ker jarka potekata v smeri naklona pobočja, gnojil, kar pomeni, da jo je obdeloval in da gre vsaj pone- kar za drenažo ni najbolj smotrno. kod za ostalino nekdanje njive. V zgornjem delu krovnega 63 Krovni plasti SE 1 in SE 2 na profilu 1 (na meji med kv. 75 in 76 ter kv. 96 in 97). Pogled proti jugovzhodu. raziskano območje 68 90 112 46 novi vek 135 91 25 47 69 92 114 136 26 48 70 27 49 71 93 115 137 12 5 116 138 72 94 6 30 50 28 14 73 95 117 139 7 29 51 52 74 96 118 8 30 9 31 14 75 97 119 53 8 98 76 54 32 10 64 77 99 Načrt novoveških struktur. Merilo 1 : 250. 55 33 11 34 56 Šušet, AAS 124, 2025 78 41 12 strganjem površja nelegalnega izkopa, saj se je od podlage ostro ločilo. Podobno je bilo s tlemi iz plasti SE 17, zato je možno, da je bila jama namenoma zapolnjena z ilovico, ki je bila izkopana nekje v bližini. Na tak izvor ilovice so kazali tudi v polnilu odkriti posamezni odlomki prazgodovinske lončenine, ki je bila podobna tisti iz plasti SE 17. Poleg teh so bili v polnilu odkriti tudi odlomki posodja z glazuro in železno okovje, ki izkop datirajo v novi vek. Namen jame in njenega polnila točneje nista bila ugotovljena. Jama je bila 65 S kamenjem zapolnjen jarek SE 14 na kv. 31 (pogled proti vkopana v polnilo rimskodobne jame SE 27, njena opredeli- severu). tev v novi vek pa ni sporna. plašča (SE 1), ki ga je prekrivala le še ruša, so bila tla nekoliko Kljub temu, da novoveške ceste, ki je čez Razdrto povezova- bolj peščena in svetleje obarvana. Kot je bilo razvidno iz po- la Vipavsko dolino s Pivško kotlino, arheološka izkopavanja vršja na vzhodnem podolju Šušeta, kjer je bilo možno slediti niso odkrila, smemo na njeno bližino in na njeno strateško poteku štirih njivskih teras, so bila tudi ta tla še pred nedav- vlogo sklepati na podlagi odkritih vojaških struktur. Med nji- nim obdelana. V nekdanji obdelovalni zemlji je bilo obilje mi gre izpostaviti predvsem ostanke strelskega jarka (SE 12), arheološkega gradiva, predvsem kosov zidakov in strešnih ki je bil na severovzhodnem pobočju kotanje, na kv. 117, 116 opek (korcev), lončenih črepinj, kosov stekla, železa, novcev in 136 (sl. 66, 67), raziskan v dolžini 7,5 m. Odlično je „nad-in kosti. Del teh predmetov je vsaj deloma v ornico prišel z ziral“ sedlo na južnem robu kotanje. Nadaljeval se je izven gnojenjem (gnoj kot hišno smetišče). Skupna debelina SE 1 izkopišča proti severu, kjer se je po zatravljenem in strmem in SE 2 je ponekod dosegala 1 m, kar na Šušetu predstavlja severnem pobočju Šušeta kazal kot plitva ugreznina ali ozka fazo najintenzivnejše akumulacije tal. Močno povečanje se- terasa. Vkopan je bil skoraj meter globoko vse do mrtvice dimentacije v novem veku je bilo opaženo tudi v vrtačah na (SE 4). Na vrhu je bil širok od 1,10 m do 1,30 m, na dnu od Krasu, kar je bilo razumljeno kot posledica pritiska človeka 0,70 do 0,75 m. Dno jarka je bilo poravnano, vendar je v na okolje, kjer naj bi antropogeno degradiran vegetacijski enakomernih presledkih, v razmaku 2,20 m in 2 m, imelo pokrov vse bolj neuspešno zadrževal erozijo in prenašanje od 0,20 m do 0,30 m globoke poglobitve. Na teh mestih je tal (Fabec 2018). bil jarek tudi nekoliko razširjen. Zelo verjetno gre za stoji- Na Šušetu sta sled agrarne izrabe prostora najbrž tudi šča za vojake. V dno jarka so bili zabiti leseni koli oglatega ostanek (drenažnega?) jarka (SE 14) ter večja jama (SE 30) preseka in debeline okoli 8 × 4 cm. Jarek so zapolnjevala (sl. 64). Jarek SE 14 je bil vkopan v plast SE 2 ter je bil na rjava ilovnata tla s peščenjakovim peskom in gruščem ter dnu zapolnjen s kosi peščenjaka in apnenca (SE 13). Doku- večjimi apnenci, ki so v tleh ležali razpršeno (SE 11). Najver- mentiran je bil na kv. 31 (sl. 65) in na kv. 116, 117 (sl. 66), v jetneje je bil zasut pri ponovnem urejanju njive. Kdaj je bil vmesenem delu pa je bil iztrgan z ilegalnim izkopom zemlje jarek v uporabi, težko rečemo, saj morebitnega drobnega (SE 35). Da gre za ostanke istega jarka, dokazujejo enaka gradiva na njegovih tleh ni bilo. V avstro-ogsrkih priročnikih strukturiranost, dimenzije in usmerjenost obeh dokumenti- ranih odsekov. Potekal je v smeri severovzhod–jugozahod. Na severovzhodu se je nadaljeval v profil izkopišča, na ju- gozahodnem koncu pa se je plosko iztekel v dno kotanje. Skupna dolžina jarka znotraj izkopišča je tako znašala okoli 20 m, padec na tej razdalji pa je meril 1,4 m. Jarek je bil povprečno širok okoli 30 cm in globok največ 0,2 m. Dno jarka je prekrivala le par cm debela plast ilovnate usedli- ne. Med kamni je na kv. 31 ležal odlomek glazirane posode (G233). Jama SE 30, ki je bila odkrita na zahodnem robu dna kotanje Šušet (kv. 28), je bila v tlorisu nepravilno krožne oblike in je v premeru merila skoraj 1,7 m. Ohranilo se je le njeno dno, v višini okoli 30 cm, više pa je bila odstranjena 66 S kamenjem zapolnjen jarek SE 14 na kv. 116 in 117, ki med nelegalnim izkopom zemlje (SE 35). Njeno rdečkasto je bil prečno presekan med izkopom strelskega jarka SE 17 obarvano ilovnato polnilo je bilo prepoznano že med prvim (pogled proti jugozahodu). 42 Šušet, AAS 124, 2025 67 Izpraznjen strelski jarek SE 12. Pogled proti severozahodu. za gradnjo strelskih jarkov iz časa prve svetovne vojne take 68 Rupnikova skica utrdb in poteka bojev med francosko in oblike jarkov nismo zasledili. V zasutju je bil odkrit vojaški avstrijsko vojsko (Rupnik 1927, 53). izbočen gumb z zanko (G235), kakršne je v zadnjih stoletjih cesarstva uporabljala avstrijska vojska. Gumb je izdelan iz jugovzhodnem pobočju kotanje Šušet. F. Rupnik se sklicuje bakrove zlitine in ima premer 16 mm. V prvi svetovni vojni na točneje neimenovan zapisnik in pravi, da so avstrijske so bili taki gumbi vsesplošno v uporabi, vendar so bili ve- čete jeseni 1805 začele intenzivno kopati jarke pri Razdrtem činoma izdelani iz in utrjevati Goli vrh (Rupnik 1927, 54). Boji med Francozi Kriegsmetall a, litine cina in drugih kovin, pogosto antimona, ter so bili na voljo v dveh velikostih: ve- in Avstrijci so stekli maja 1809. Avstrijski vojaki naj bi sprva čji, z nominalnim premerom 22,5 mm so prvenstveno slu- uspeli zadržali Francoze na cesti pod prelazom, vendar naj žili za spenjanje hlač in suknjičev, in manjši, premera okoli bi francoskemu 92. pešpolku že kmalu uspelo splezati na 14 mm, ki so bili v paru najpogosteje prišiti na prednjem višje položaje pod Plešo, od koder so zlahka streljali na av- delu kap, veliko redkeje pa tudi na rokavih suknjičev in na strijske položaje in jih nadzirali, 84. polk pa je nato preko za- hlačnikih pod kolenom (Offelli 2001). Zaradi strateške lege hodnega pobočja Golega vrha napadel tamkajšnje utrdbe, Razdrtega je avstrijska vojska gradila obrambne strukture medtem ko je glavni del divizije začasno čakal v rezervi ob v njegovi okolici že pred prvo svetovno vojno, npr. v vojni vipavski cesti (sl. 68). Ali lahko pri teh lokacijah prepoznamo med Avstrijo in Francijo na začetku 19. stoletja (Rupnik 1927; prav Šušet, težko trdimo, je pa to zelo verjetno. Klavora 2003, 248−267). Možno je, da je bil jarek izkopan Preval je ohranil vlogo pomembne vojaške lokacije še po že takrat. Hipotezo podpira odkritje posameznih vojaških avstrijsko-francoskih vojnah, tako v času prve kot tudi druge najdb iz površinske plasti (SE 1), npr. izstreljenih svinčenk svetovne vojne. Sled zalednih premikov vojske in vojaških „napoleonskega tipa“ (G445 in G446) ter kresilnikov za kre- strategij soške fronte 1915–1917 so izstreljeni tulci nabojev, menjače (G425, G427−G429, G431), ki so skoraj zagotovo deli oblačil, pokrival in orodja (G368, G361 in G362). Tul-ostanek takratnih bojev za Preval. Kresilniki so bili v veliki ci nabojev (G370, G452−G453) in rep eksplodirane mine večini odkriti na pasu kvadrantov 13−18, to je ob cesti na (G372) pa so najbrž pomiki vojaških spopadov v času druge Šušet, AAS 124, 2025 43 svetovne vojne, morda napadov Gradnikove brigade na nemško vojsko na začetku Goriške fronte jeseni 1943 (glej npr. Smrdel 1975, 265, 271). V krovni plasti so bili odkriti tudi predmeti religioznega zna- čaja, obeska oziroma svetinjici (G254, G255) ter del razpela (G253). Najdbe svetinjic ob poteh in na poljih ter izven na- selij nasploh povezujemo z ljudsko religioznostjo; zakopa- vali so jih na polja v priprošnji za dober pridelek ali pa so jih odlagali na posebna mesta ob cestah za „srečno pot“ (Can- dussio, Rossi 2005, 13−14). Vendar si je njihovo prisotnost na Šušetu mogoče razlagati tudi v povezavi s kartografskim podatkom, da je v bližini ali celo na tej lokaciji nekoč stalo znamenje ali kapelica (Rajšp, Trpin 1997, Sekcija 211 E 16, 147−151, 275−276). Razlogov, ki so botrovali postavitvi cer- kvenega znamenja na Šušetu, ne poznamo, lahko pa pred- videvamo, da so vsaj deloma vezani na dolgotrajno navado postajanja ljudi na tej lokaciji ob cesti. 44 Šušet, AAS 124, 2025 6Gradivo Med izkopanim gradivom po številčnosti izstopajo ko- se v plasteh 17 in 32. Recepti 5, 6 in 7 se pojavljajo posame- vinske najdbe, sledijo jim keramične najdbe, živalske ko- zno. Vse keramične najdbe, z izjemo svitkov, ki jih ne moremo sti in kamniti artefakti. ožje opredeliti, in odlomka lonca (recept 5), ki sodi v mlajšo železno dobo (G132), so bronastodobne. Večinoma narejene 6.1 Pozni neolitik − eneolitik iz receptov 1, 2 in 3. V večini je dodan grog, zdrobljena ke- ramika, med seboj pa se ločijo tudi po količini primešanega Med zloženimi kamni na robu kala, ki je bil radiokarbonsko groga (pod 5 % − recept 2, med 5 in 25 % − recept 1 ter nad datiran v čas prehoda 5. v 4. tisočletje pr. n. št., je bil odkrit 25 % − recept 3). Glina, ki so jo uporabili za pripravo teh re- klinast odbitek iz kakovostnega roženca ( ceptov, je zelo čista, s posameznimi kremenovimi zrni in zrni G1 ). kalcijevega karbonata. 6.2 Bronasta (in železna) doba Vsekakor so v receptih 1‒3 opazne podobnosti s keramiko iz drugih najdišč, npr. Ključ (Vinazza, Draksler 2018, 34, sl. Manca Vinazza 6),Tomaj (Fabec, Vinazza 2018, 28), Monkodonja (Hellmuth Na vseh izrisanih kosih, ki so opredeljeni v prazgodovino dnje in mlajše bronaste dobe ( Kramberger 2017a, 56, sl. 31), pa tudi v keramiki pozne sre-(bronasta in železna doba), je bila opravljena makroskop- cente Bronzo medio in Bronzo re-ska analiza tehnologije keramike. Tehnologija keramike je et al. po italijanski kronologiji (Bd C2‒Ha A1)) (prim. Borgna (2010) in Andreje Kudelić (2017). V skupinah lončarskih mas SE 10A. Dodajanje kalcijevega karbonata pa je značilnost smo prepoznali 7 lončarskih receptov ( sl. 69 ), od tega so še mlajšega obdobja, in sicer od konca pozne bronaste dobe posebej zanimivi recepti 1, 2 in 3, saj se ostali pojavljalo po- naprej ter predvsem v starejši železni dobi (prim. Vinazza bila izvedena po vzoru del Milene Horvat (1999), Sare Levi Kalcijev karbonat kot primes se pojavlja le v plasteh SE 6 in 2018), kar kažejo tudi najdbe iz Vrtač (Fabec 2018, 26). samično. Recept 1 najdemo v plasteh SE 1, SE 9, SE 10, SE 17, 2021, 434). Recept št. 5 je značilen za mlajšeželeznodobno SE 28, SE 29, SE 32, SE 41, SE 10A in SE 10B (10). Za recept 1 je keramiko ( G132 ), v glino pa je primešan kremen. značilna uporaba organskih primesi. Večkrat je v tem receptu Pri iskanju primerjav smo se oprli na prostor zahodne Slo- zastopan tudi grog. Večinoma gre za finozrnato keramiko, ki venije, Istre in severne Italije. V gradivu opažamo dve fazi; je bila žgana nepopolno oksidacijsko ali redukcijsko. Iz tega starejšo, vezano na čas zgodnje in srednje bronaste dobe, recepta so narejene različne oblike, zato recepta kot takšne- ter mlajšo fazo, vezano na čas konca srednje in pozne bro- ga ne moremo vezati na določeno obliko. Zrna kremena in naste dobe. kalcijevega karbonata so praviloma zastopana posamezno, kar povezujemo s sestavo gline kot takšne in jih razumemo Lonec (G140) iz plasti SE 18 ima primerjavo na najdišču To-kot vključke in ne primesi. Gre za najbolj številčno zastopan maj, in sicer tako oblikovno kot glede na tehnologijo izde- recept, saj je bilo na ta način izdelanih kar 35 primerov (60 lave, natančneje lončarsko maso (Fabec, Vinazza 2018, t. 2: %). Recept 2 se pojavlja v plasteh 6, 17, 18, 2 oz. 18. Gre za 10 14). Opredeljujemo ga na konec srednje in v pozno bronasto primerov (17 %). Od recepta 1 se loči po tem, da gre za oksi- dobo. Tudi odlomek ustja lonca (G30) na podlagi primerjave dacijsko ali nepopolno oksidacijsko žgano skupino keramike, s keramiko z istega najdišča (Fabec, Vinazza 2018, t. 1: 9) in na kjer sljude skoraj ni, zrna groga pa so večja kot v receptu 1. podlagi fasetiranja na notranji strani ter nenazadnje lončar- Tipološko gledano so iz tega recepta narejeni predvsem lonci ske mase opredeljujemo na konec pozne bronaste dobe. V oz. večje keramične oblike. Sklede niso zastopane. Recept 3 ta čas sodita tudi primer iz plasti SE 120 na Kaštelirju pri Elerjih najdemo v plasteh 6, 17, 18, 28, 17 in 29. Gre za lončarsko (it. Monte Castellier; Usco 1997, t. 19: 7) ter primer iz Variana v maso brez groga, žganje pa je redukcijsko ali nepopolno Furlaniji (Vitri 1983, 120, Fig. 10: 8). Odlomek ustja s podaljša- oksidacijsko. Iz tega recepta so narejeni tako lonci kot sklede nim in močno izvihanim robom ustja (G33) ima primerjave v (12 %). Recept 4 predstavlja glino, iz katere so bili narejeni kosu iz najdišča Monkodonja, sonda IX (Hellmuth Kramber- svitki. V lončarski masi nismo prepoznali primesi, pojavlja pa ger 2017b, t. 23: 2), sodi pa v zgodnjo oz. srednjo bronasto Šušet, AAS 124, 2025 45 69 Lončarski recepti značilni za bronasto dobo (recepti 1 (1), recepti 2 (2) in recept 3 (3) ter mlajšo železno dobo, recept 5 (4). V primerih 1–3 so vidne primesi groga. Fotografija obrusov (levo; Leica Stereolupa EZ4) pri 8-kratni povečavi in zbruski (desno; Zeiss Axio-cam 305 color) v presevni svetlobi z izključenim analizatorjem.. 46 Šušet, AAS 124, 2025 dobo (prim. Hellmuth Kramberger 2017a, 322–324). Nekoli- Okras polkrožnega rebra (G14) pa poznamo tudi npr. z gra-ko mlajše, poznobronastodobno je ustje lonca iz plasti SE 6 dišča Sv. Mihaela (it. San Michele di Bagnoli), kjer je opre-(G12). Tak primer najdemo v Furlaniji, na najdišču Pozzuolo − deljen v srednjo in pozno bronasto dobo (Maselli Scotti Cjastiei (Cassola Guida, Vitri 1988, 237, t. V: 5). Lonci z močno 1988, 226, t. VII: 7). Kombinacija vrezov in odtisov z orodjem poudarjenim robom na notranji strani (G8) sodijo na podlagi s polno konico (G26) je značilnost pozne bronaste dobe primerjav z najdbami iz plasti SE 22 na Kaštelirju pri Elerjih (prim. najdišče Castions di Strada (Vitri 1983, 111, Fig. 7: 6)). (Usco 1997, 101–102, t. 17: 15, 18) in na gradišču Na Griži pri Keramična cedila, kakršno je bilo najdeno v plasti 10 (G17), Proseku (it. Monte Grisa ; Moretti 1978, 51, Fig. 2: 3–4) v pozno poznamo iz številnih bronastodobnih najdišč, kot so Sv. Mi-srednjo in pozno bronasto dobo. V isti čas sodijo tudi lonci, hovil − Bale, Gradec − Turanj (Zlatunić 2019, 29) in Podmol ki imajo sicer močno poudarjen rob na notranji strani, vendar pri Kastelcu (Turk et al. 1993, t. 14: 18). Slednje sodi v zgodnjo so ustja bolj izvihana. Tem loncem najdemo primerjave na bronasto dobo (Turk et al. 1993, 57, 60), ostala pa ožje znotraj najdišču Tomaj (Bratina 2021, 386, t. 3: 2), vendar pa kažejo bronaste dobe niso opredeljena. Primer iz Šušeta je glede najdbe z najdišča Zemono pri Vipavi 1 na starejšo datacijo, in na tehnologijo izdelave bližji poznobronastodobni keramiki. sicer bolj srednjebronastodobno, saj je jama 300/301 s tovr-Aplika bradavice na notranji strani posode ( G24 ) predstavlja stno keramiko opredeljena v zgodnjo oz. srednjo bronasto del posode z izrastki, ki so služile predvsem pripravi mleč-dobo (Bratina 2014, 566, sl. 35.4: 7). Primerjavo za odlomek nih izdelkov (prim. Hellmuth Kramberger 2014, 76; Cultraro ustja ( G132 ) najdemo v plasti III. gradbene faze Tribune, ki 2013, 178‒179). Mlajše bradavice, poznobronastodobne in je opredeljena v Lt III oz. v prvo polovico 1. stoletja pr. n. št. zgodnjestarejšeželeznodobne različice, se od starejših raz-(Novšak et al. 2016, 25, t. 2: 14). likujejo predvsem po tem, da so ožje in višje (prim. Tribu-Odlomek ustja posode ( G238 ) sodi na konec srednje in v na, Tabor pri Vrabčah, Sovič in Kaštelir pri Elerjih; prim. tudi pozno bronasto dobo, na podlagi primerjav z najdiščem Vinazza 2021, 426). Primer iz Šušeta je bil najden v plasti Pozzuolo – lok. Braida Roggia (Borgna 1994, 93, Fig. 35: 71). SE 29, ki je tudi radiokarbonsko datirana v pozno bronasto Skleda (G104) sodi v srednjo/mlajšo bronasto dobo, vsaj dobo, čemur odgovarjata tudi lončarska masa, iz katere je glede na gradivo iz Turjeve jame (prim. Tasca 2019, Fig. 2: bila aplika oblikovana, ter sama oblika bradavice. 2). V isti čas sodi tudi odlomek ustja sklede (G10) iz plasti 41, Odlomek konice bronastega noža (G20) zaradi odsotno-ki ima primerjave v skledah z najdišča Codroipo iz stopnje sti ročaja težko ožje opredelimo. Takšni zaključki nožev so Bronzo recente 2 in 3 oz. Bd C2/D po srednjeevropski kro-značilni za čas od pozne bronaste do starejše železne dobe nologiji (Tasca, Putzolu, Vicenzutto 2017, Fig. 9: 3, 10: 1) in na (prim. Turk 2016, 193–194). V isti čas sodi verjetno tudi od-gradišču Na Griži pri Proseku (Moretti 1978, Fig. 4: 6). Najd-lomek ingota iz SE 28 ( G118 ), kakršne poznamo npr. iz de-be iz Zemona pri Vipavi 1 nakazujejo, da gre za nekoliko pojev Šempeter pri Gorici (Furlani 1996, 81, t. 135: 50, 54), starejšo keramično obliko, in sicer srednjebronastodobno, Hočko Pohorje (Čerče, Šinkovec 1995, t. 86: 207), Dolenje saj je jama 300/301 s tovrstno keramiko opredeljena v zgo-Ravne pri Cerknem (Nanut 2018, t. 1: 31) ter z Žerovinščka dnjo oz. srednjo bronasto dobo (Bratina 2014, 566, sl. 35.4: (Laharnar 2009, t. 8: 4‒8). Sicer so paličasti ingoti časovno 7). Na konec srednje in v pozno bronasto dobo opredelju-neobčutljivi, saj jih najdemo v depojih II. horizonta po Turku, jemo odlomek sklede ( G35 ) s primerjavo na najdišču Braida še pogosteje pa v železnodobnih depojskih najdbah (Nanut Roggia v Furlaniji (Borgna 1994, Fig. 25: 4). 2018, 140). Odlomek ročaja (G54) iz plasti SE 10B ravno tako sodi v sre- Kljub majhnemu številu najdb se kaže, da sodijo najdbe iz dnjo/mlajšo bronasto dobo. Takšen ročaj poznamo na naj- plasti SE 41 in SE 32 tako na podlagi primerjav kot stratigra- dišču Muost (it. Ponte S. Quirino ) v Benečiji in v Turjevi jami fije najdišča v že omenjeno starejšo fazo, to je v zgodnjo in v Posočju (Gerdol, Stacul 1978, 69, Fig. 5: 1; Cassola Guida, srednjo bronasto dobo. Za keramiko teh plasti je značilen Vitri 1988, 234; Tasca 2019, Fig. 8: 79). V isti čas sodita tudi lončarski recept 1. Medtem ko so za keramiko iz plasti, ki tunelasta ročaja ( G13 , G39 ) iz plasti 6 in 17 ter ročaj ( G4 ) s glede na stratigrafijo in C14 datacije sodijo v srednjo in po- primerjavo v stratumu 3/III na najdišču Pozzuolo – lok. Bra- zno bronasto dobo, značilni recepti 1‒4, pri čemer je največ ida Roggia (Borgna 1994, fig. 50: 166). recepta 3. Iz tega sklepamo, da je lončarski recept 1 značilen V srednjo bronasto dobo opredeljujemo odlomek sklede z za starejšo fazo, medtem ko je lončarski recept 3 značilen izvlečeno bradavico (G16), kakršne poznamo na Serminu za mlajšo fazo. (Sakara Sučević 2012, 165, t. 9: 154). Šušet, AAS 124, 2025 47 6.3 Rimska doba žganim posodicam: tri so bile izdelane iz finozrnate keramič- ne mase z gostimi vključki ( G95−G97 ), ena pa iz zelo fino- Tomaž Fabec zrnate keramične mase in s temno sivim premazom na njeni Med izkopanim drobnim gradivom je bilo na podlagi ti- površini (G50). Uporaba takega premaza se začne nekoliko poloških in stratigrafskih opažanj prepoznanih okoli 1000 pozneje, v drugi četrtini 1. stoletja n. št. (glej Žerjal, Novšak rimskodobnih najdb. Med njimi daleč prednjačijo keramič- 2020, 181−85). ni predmeti (okoli 870 odlomkov posod in opek), kovinskih 31 črepinj je pripadalo najmanj dvema sigilatnima posoda- predmetov je bilo 68, živalskih kosti, ki so predstavljene po- ma, ki sta bili glede na lastnosti keramične mase in premaza sebej v poglavju 7.2, pa je bilo 41. Najdene so bile tudi 3 ste- (Schindler, Scheffenegger 1977, 18−19) izdelani v Padski nižini klene črepinje, en predmet iz karneola in eden iz peščenjaka. (Padana B). V enem primeru (G98) je najbrž šlo za krožnik V skupku keramičnih najdb (skupno 12,5 kg) smo prepoznali oblike Conspectus 10, kakršne so začeli proizvajati na začetku okoli 600 črepinj posod (5,5 kg) in čez 100 odlomkov opek zadnje tretjine 1. stoletja pr. n. št. (Conspectus 1990, 68−69). (5,4 kg). Pri količinskem vrednotenju rimskodobne lončeni- Oblike druge posode zaradi fragmentarnosti ne moremo ne smo se naslonili na metodo izračuna najmanjšega števila določiti, težko berljiva sled žiga, ki je najbrž v odtisu bose posod (NŠP), pri katerem smo upoštevali tako pojavnost od- noge (in planta pedis; G110), pa kaže na to, da je bila izdela- lomkov razpoznavnih oblik posod kot tudi kategorij lončar- na v času po sredini drugega desetletja n. št. skih mas. Največ odlomkov lončenine (če ne upoštevamo odlomkov, ki Med lončenino so po številu črepinj razmeroma dobro za- jih je bilo možno zlepiti skupaj), skoraj 500, je pripadalo raz- stopane amfore. V celoti smo prepoznali 68 odlomkov amfor, ličnim oblikam oksidacijsko žganih posod, predvidoma vrčev ki so glede na število in oblike ustij ter glede na keramične in loncev (sl. 70). Ocena najmanjšega števila te zvrsti nami- fakture pripadali najmanj 7 posodam. Pet črepinj, med kateri- znih posod je bila v tem primeru težja zaradi visokega deleža mi je tudi slabo ohranjen odlomek ustja ( odlomkov ostenij (99 %) in nizkega števila tipološko določlji- G100 ), je po fakturi pripadalo vsaj eni grško-italski amfori. Ta tip posode je tipolo- vih črepinj; le v dveh primerih je bilo črepinje možno zlepiti ško najstarejša rimska najdba na Šušetu, saj so se take amfore v ostanek lonca (G92) in vrča (G93), v preostalih primerih pa razvile že v 4. stoletju pr. n. št. in so bile v 3. in 2. stoletju pr. n. je bilo mogoče prepoznati odlomek ravnega dna (G128) ter št. razširjene po vsem Sredozemlju (prim. Horvat 1997). Vse odlomka ročajev (G99 in G209). Upoštevajoč tudi fakturo ke- ostale črepinje so bržkone pripadale najmanj 6 (vinskim) am- ramike ocenjujemo, da črepinje te zvrsti keramike pripadajo foram tipa Lamboglia 2 ali pa Dressel 6A ( najmanj 10 posodam. Splošno gledano je med rimsko lončeni- G129 in G130 ), ki jih smemo (mehko) umestiti v časovni interval od druge po- no oksidacijsko žgana namizna keramika zelo pogosta, ne le v lovice 2. stoletja pr. n. št. do sredine 1. stoletja n. št. Podoben naselbinskih kontekstih, temveč tudi drugje (primerjaj npr. Bav- časovni razpon bi lahko dodelili 4 pokrovčkom za amfore: dek 2005; Tratnik 2012; Tratnik 2014; Novšak et al. 2019; Žerjal, dva sta bila izdelana iz črepinje ostenja amfore Lamboglia Novšak 2020). Tipološke opredelitve oblik oksidacijsko žgane 2 ali pa Dressel 6A ( namizne keramike in njihova datacija slonijo na oblikovanosti G103 in G131 ), preostala dva ( G101 in G102 trupa, vratu in ustja ter na legi in številu ročajev. Glede na to, da ) pa sta bila izdelana v kalupu iz mase, ki je dokaj značil- na prav za te tipe amfor (prim. Horvat 1997, 77−82). na Šušetu celotna rekonstrukcija teh posod niti v enem primeru ni bila možna, je njihova tipološka opredelitev težko izvedljiva. 16 črepinj je pripadalo vsaj šestim točneje oblikovno nedolo- čljivim posodicam keramike tankih sten. Šest črepinj/odlom- kov ostenij ter ena, ki je skoraj zagotovo kos ustja (G94), so najbrž ostanek najmanj dveh posodic in so izdelani iz oksi- dacijsko žgane, zelo finozrnate keramične mase brez grobih vključkov. Začetki izdelave oksidacijsko žgane keramike tan- kih sten segajo v 2. stoletje pr. n. št., pri nas pa so v uporabi predvsem pozneje, v 1. stoletju pr. n. št. in v 1. stoletju n. št. (Horvat, Bavdek 2009; Žerjal, Novšak 2022, 181−185). V za- dnji četrtini 1. stoletja pr. n. št. se ji pridružijo in se tudi kmalu namnožijo redukcijsko žgane posode, ki ostanejo priljubljene vsaj do sredine 2. stoletja n. št. (npr. Tratnik 2014, 277−279). Na Šušetu odkrite črepinje so pripadale vsaj štirim redukcijsko 70 Poteptane črepinje vrča (G93) na rimskodobni hodni površini. 48 Šušet, AAS 124, 2025 Kot rečeno, je bilo v nekoliko večji meri možno prepoznati le vzorcev pod kapico (tip Alezija A; npr. G65, G108, G246, lonec (ali vrč?) z ročajem(a) in kaneluro na ostenju (G92) ter G438−G439). Z žebljički tipa Alezija B in D so bila okovana vrč z najverjetneje enim ročajem in krajšim in širše oblikovanim vojaška obuvala morda že v drugem desetletju 1. stoletja pr. vratom (G93), ki je podoben tistim, ki so bili v 1. in 2. stoletju v n. št. (Tagliaferri 1986), najkasneje pa v času Cezarjeve galske uporabi v Vipavi (Tratnik 2014, 280) in na Krasu (Bavdek 2005). vojne (57−52 pr. n. št.). Od srednjeavgustejske dobe naj jih ne Splošno velja, da naj bi enoročajni vrči predstavljali tipično na- bi več uporabljali (Istenič 2019; Laharnar 2022, 301), čeprav so mizno posodje za strežbo pijače, dvoročajni pa bi pogosteje znani tudi v kontekstih 2. stoletja (Stemberger Flegar, Predan služili za shranjevanju živil (Schindler Kaudelka 1989, 37−46), 2022). Žebljičke tipa A in C pa srečamo na Krasu še v konte- vendar je treba upoštevati, da je bila njihova namembnost ver- kstih 1. (Bavdek 2005) in najbrž tudi 2. stoletja (Istenič 1987). jetneje vsestranska, tudi izven prehrane. Vredni predstavitve sta tudi bronasti fibuli. Okata fibula (nem. Kuhinjska keramika je na Šušetu najslabše zastopana zvrst Augenfibel, tip 2.3 po Riha 1979) razvitega tipa (G58), ki je že izgubila „okati“ okras na disku nad peresovino, ima namesto posodja in možno je celo, da to posodje v rimskem obdobju njega trakast okras z vrezi na loku in le še 6 navojev na pere- na lokaciji sploh ni bilo v uporabi. Med ostanke kuhinjske ke- sovini (prej 8). Morda gre za varianto Riha 2.3.4, saj je gumb ramike bi lahko šteli le odlomek ustja in kos ostenja ( G126 in na prehodu v nogo zreduciran na rahel greben citat. Okate G127 ), ki sta zelo verjetno pripadala isti posodi. Odkrita sta fibule se pojavijo že ob koncu 1. stoletja pr. n. št., naš primerek bila v rimskodobnem polnilu jame SE 27. Glede na tehnolo- pa sodi med zadnje razvojne stopnje v času konca 1. stoletja. ške značilnosti keramike, iz katere je bila posoda izdelana, je Druga fibula ( G107 ) je zaradi slabe ohranjenosti težje tipo- zelo možno, da sta črepinji rezidualni, torej starejši najdbi, loško določljiva. Nedvomno gre za noriško-panonsko fibulo kar gotovo velja za nekatere druge predmete iz tega polnila z dvema gumboma na loku in predrto nogo (Almgren 236, ( G118−G120 ). Med rimskodobno kuhinjsko keramiko bi lah- Garbsch 1965), natančnejša opredelitev variante pa zaradi ko uvrstili še odlomka dveh loncev ( G117 in G252 ), za katera slabe ohranjenosti ni možna. pa je enako možno, da sta mlajša. Po številu ostankov lončenini sledi gradbena keramika. Med Rimski novci so bili razmeroma redki. Po opredelitvi, ki jo je opravil Andrej Šemrov iz Numizmatičnega kabineta Naro- izkopavanji je bil keramični gradbeni material pobran v celoti. dnega muzeja Slovenije, je najstarejši med njimi republikanski Skupno je bilo izkopanih 108 odlomkov opek (5,4 kg), med denarij s sredine 1. stoletja pr. n. št. Dva asa sodita v prvo po- katerimi smo lahko prepoznali 20 kosov tegul (4,1 kg; največji lovico 1. stoletja, četrti in najmlajši kovanec, ki je bil le deloma kos je meril do okli 23 cm in je tehtal skoraj 1,1 kg) in 6 ko- določljiv, pa v 1. ali 2. stoletje ( sl. 71 ). sov imbreksov (0,6 kg). Značilnost te zvrsti najdb je izrazita fragmentiranost, pri čemer znaša povprečna teža odlomkov Drobnih najdb iz drugih materialov je bilo izredno malo. V opek le 0,05 kg. krovni plasti SE 1 so bile izkopane 3 steklene črepinje, ki so Med kovinskimi najdbami so najpogostejši železni žebljički, najbrž ostanek dveh rimskodobnih steklenic (G250−G251). V enem primeru ( G251 ) gre morda za cilindrično stekleničko med katerimi jih je največ okovnih za vojaška obuvala. Med s kratkim vratom, ki je datirana v 1. in 2. stoletje (tip 8.5.1., La- njimi so dobro zastopani tisti, ki imajo na spodnjem delu ka- zar 2003, 174). Iz karneola je bila izdelana mala krožna gema pice rebra in bunčice (tip Alezija D; G59−G60, G62, G206− ( G91 ), na kateri je upodobljen krilati Eros − Amor, ki se skla- G208, G245, G437 ). Drugi imajo na spodnjem delu kapice nja k Hermi. Gre za upodobitev v poenostavljenem klasičnem le rebra (tip Alezija B; G151−G152, G205 in najbrž tudi G61 slogu, značilnem za 2. stoletje (Nestorović 2005, 18, 29). Kos in G141 ), ali pa le krožno razporejene bunčice (tip Alezija peščenjaka z zgladitvami ( G111 ), ki je bil odkrit ob kurišču, je C; G63−G64 ), med vsemi pa so najpogostejši žebljički brez bil prepoznan kot brus. Kat. št. NMS Nominal Datacija Kovnica Standardna literatura Kontekst Republika 1 denarij 47−46 pr. n. št. Afrika RRC 458/1 SE 18, kv. 28 Tiberius (Drusus) 2 As 22−23 Rim RIC 45 SE 10B, kv. 91 Caius (Germanicus) 3 As 37−38 Rim RIC 38 SE 18, kv. 6 nedoločljiv 4 As 1.−2. stoletje Rim RIC ? kv. 16 71 Katalog rimskih novcev; pod posameznimi vladarji si sledijo zaporedna številka, določena v NMS, in podatki o nominalu, datacija kovanja posameznega novca, kovnica in standardna literatura. Šušet, AAS 124, 2025 49 6.4 Pozni srednji in novi vek je na vrhu poševno navzven prirezano ter relativno močno izvihano ( G379 ). Analogije zanj najdemo na najdišču Fra- Monika Arh, Tomaž Fabec njevac pri Đakovem, kjer je tovrstno gradivo umeščeno v V najmlajših kontekstih je bilo z izjemo redkih prazgodo- čas od 13. so 15. stoletja, pri čemer večina gradiva sodi v 13. vinskih in rimskodobnih najdb odkrito številno in raznoliko in 14. stoletje (Dugonjić 2017, 304−305, Tab. 2: II. c2). Odlo- gradivo, ki datira vse od poznega srednjega veka do konca mek lonca z izvihanim, profiliranim in na vrhu odebeljenim 20. stoletja. Poleg odlomkov lončenine so bili odkriti številni ustjem (G381) ima primerjave na najdišču Stari Perkovci – kovinski predmeti, bolj redki so odlomki stekla in kamniti Sela, kjer je tovrstno gradivo datirano v 14. do začetka 15. predmeti. stoletja (Janeš, Hirschler Marić, Azinović Bebek 2017, 349, redkeje pa se pojavljajo odlomki pokrovov in trinožnih po- podobni kosu ustja G224 (Janeš, Hirschler Marić, Azinović sod. Najstarejša lončenina sodi v čas od 13. do prve polovi-Bebek 2017, 349, kat. br. 53, 66). ce 15. stoletja. V ta čas sodi odebeljeno zaobljeno ustje lon-Od sredine 15. do sredine 17. stoletja pride do izrazitejše Med lončenino je največ odlomkov loncev in skled, veliko lonci z odebeljenim ustjem, ki je na vseh straneh vbočeno, kat. br. 12, 22, 27, 31). Med gradivom s tega najdišča so tudi ca, ki je na notranji strani rahlo užlebljeno (G375). Podobno je ustjem loncev, ki so bili odkriti na najdiščih Gornje njive heterogenosti v lončarski proizvodnji. Odlomek visokega, pri Dolgi vasi 2 (Kerman 2013, 50, G222, G270, G271), Mali na vrhu odebeljenega in zaobljenega ustja lonca (G382) grad v Kamniku (Štular 2009, t. 16: 1), Stari grad nad Podbo- je podoben ustju lonca iz Vidma, datiranem v zgodnje 16. čjem (Predovnik 2003, 113, kat. št. 208) ter Liskovac na Hr- stoletje (Borzacconi 2011, 62, Tav. 2: 5). Glede na keramično vaškem (Ožanić Roguljić, Rapan Papeša 2017, 394, Pl. 3: 16). gradivo iz tega najdišča sodi v ta čas tudi lonec z močno Podobno starost pripisujemo odlomkoma loncev z močno odebeljenim ustjem in zelo kratkim vratom ter ramenom, izvihanim širokim karnisnim ustjem, ki je na vrhu oglato in okrašenim z vodoravnim žlebom, ki ima ustje predrto s tan- prirezano navzven ter ima ležišče za pokrov ( ko kovinsko žico (G393) (Borzacconi 2011, 62, Tav. 3: 10). G222, G376 ). Analogije imata v gradivu iz najdišč Gornje njive pri Dolgi Odlomek lonca z izvihanim in dvakrat odebeljenim visokim vasi 2 (Kerman 2013, sl. 38, G528, G630), Franjevac blizu ustjem (G385) ima najbližje analogije v Trstu med gradi- Đakova (Dugonjić 2017, 304−305, Tab. 2: j2, Pl. 3: 5), Stari vom 15. do 16. stoletja (Borzacconi 2007b, 391, Tav. 92: 11) Perkovci – Sela (Janeš, Hirschler Marić, Azinović Bebek 2017, in na Šilentabru, kjer je takšna lončenina datirana v 15.−17. 349, t. 7: 131) ter iz Trsta (Borzacconi 2007b, 383−384, Tav. stoletje (Bratina 2005, t. 18: 4). Odlomek lonca z izvihanim 91: 5). V 13. do 15. stoletje sodi tudi odlomek lonca z relativ- odebeljenim ustjem, kratkim stožčastim vratom ter ostrim no močno izvihanim širokim karnisnim ustjem, ki je na vrhu prehodom rame (G386) je prav tako podoben gradivu iz zaobljeno in ima na notranji strani ležišče za pokrov ( Trsta, kjer je datirano v 16.−17. stoletje (Borzacconi 2007b, G377 ). Takšni lonci so bili odkriti na najdiščih Zatak pri Lendavi (Gu- 386, 392, Tav. 93: 15−17). Odlomka loncev z odebeljenim, štin, Tomaž 2016, 39, G285, G385, G876, G1315), Pri Muri pri navznoter prirezanim oglatim ustjem in izrazitim ležiščem Lendavi (Sankovič 2011, sl. 48, G417, G446, G613, G623, G761, za pokrov (G383, G384) sta podobna ustjem posod iz G1301), Stari grad nad Podbočjem (Predovnik 2003, kat. št. gradu Štanjel iz druge polovice 16. do sredine 17. stoletja 192, 222), Hollenegg (Gutjahr, Tiefengraber 2003, 110−111, (Štajdohar 2012, 123, kat. št. 7, 8, 11) ter iz Šilentabra, kjer Abb. 62), Turmbauerkogel (Gutjahr, Tiefengraber 2004, 452, so datirane v čas 15. do sredine 17. stoletja (Bratina 2005, Abb. 21), Franjevac pri Đakovem (Dugonjić 2017, 304−305, 711, t. 13: 12, 15). Odlomek sklede z odebeljenim ustjem ter Tab. 2: II. c7) in Stari Perkovci – Sela (Janeš, Hirschler Marić, belo engobo in poslikavo v notranjosti (G227) sodi med Azinović Bebek 2017, 337, kat. br. 112). Prejšnjemu odlom- namizno lončenino. Podobno posodje poznamo s Šilenta- ku je zelo podobno izvihano široko karnisno ustje lonca, bra, kjer so takšne sklede datirane v 16. oziroma 17. stoletje ki je na vrhu zaobljeno in na notranji strani rahlo vbočeno (Bratina 2005, 706, t. 4: 2, 3, t. 5: 6). Na Šušetu so bili odkriti ( tudi odlomki pokrova oziroma pekve (G230), kakršne prav G378 ). Analogije zanj ponovno najdemo na najdiščih Zatak pri Lendavi (Guštin, Tomaž 2016, 39, G796, G1019, G1063; tako srečamo na Šilentabru (Bratina 2005, t. 9: 5, 6, 10). Več Guštin, Tomaž 2017, 230, sl. 3: L2) in Stari grad nad Podbo- črepinj je pripadalo globokim, rahlo koničnim oziroma rahlo čjem (Predovnik 2003, kat. št. 88, 222−224), a tokrat tudi na zaobljenim posodam z izvihanimi in odebeljenimi ustji ter Starem gradu nad Celjem (Brišnik 1999, 267−268, t. 4: 55, t. ležišči za pokrove (G415, G416, G417, G418). Te posode 5: 59, t. 10: 133) ter v Stari Perkovci – Selah (Janeš, Hirschler so loščene po celotni notranji površini, lošč pa se preliva Marić, Azinović Bebek 2017, 349, kat. br. 8). Okvirno v ta čez rob na zunanjo stran ustja. Nekatere so okrašene tudi s čas sodi tudi odlomek širokega karnisnega ustja lonca, ki horizontalnimi kanelurami (G417). Takšne posode so znane 50 Šušet, AAS 124, 2025 iz Istre in Italije in so običajno datirane v 16. oziroma 17. pipe iz kaolina, okrašen z vzporednimi poševnimi vrezi stoletje (Cunja 2004, 90−91, št. 165−167, 171). Gre za nami- (G138), je domnevno zahodnoevropskega izvora, ali pa je zno (Gelichi 1991, 74−75, št. 56, t. 12: 56) in tudi shrambeno izdelan po vzoru tamkajšnje proizvodnje. Te pipe imajo iz- posodje, uporabljali pa so jih tudi kot nočne posode (Me- redno dolge in tanke ustnike, od pip mediteranskega izvora raviglia 1995, 117, št. 139). V čas med drugo polovico 16. do pa se razlikujejo tudi po obliki glave. Veliko izdelovalcev pip 18. stoletja, najverjetneje pa v 17. oziroma 18. stoletje, sodijo je označevalo svoje proizvode z zaščitnim znakom, ki je lah- lonci z loščeno notranjo površino in zunanjim robom ustja ko bil reliefen, vrezan v sam kalup, ali označen z majhnim (G395−G400) ter noga trinožnika (G421). žigom na še neposušenem izdelku. Pogosto so pipe neo- Med najmlajšo lončenino iz Šušeta sodijo odlomki loncev krašene, poznamo pa primerke z bogatim okrasom (Bekić 1999, 251). Običajno so bile izdelane iz kaolina, zato so bile in skled, ki jih umeščamo v čas sredine 17. do 19. stoletja značilno bele barve in so se morale peči na temperaturi ( G225, G228, G236, G387−G392, G401−G406, G408− med 900 in 950 stopinjami Celzija (Kügler 1987, 32; Bekić G412 ). Lonci z enostavnimi izvihanimi ustji in poudarjenimi 1999, 251). Pipe iz kaolinske gline so znane iz Ljubljanice prehodi iz vratu v široko ramo, ki je v nekaterih primerih in iz dominikanskega samostana v Kopru (First et al. 2009, okrašena z vodoravnimi žlebovi ( G225, G387, G388, G389, 396−397, sl. 167: s; Mileusnić 2015, 91). Koprske naj bi bile G390, G391 ), so podobni loncem iz Kostanjevice iz 17. in 18. beneški izdelki, ki jih je konec 18. stoletja po vzoru angleških stoletja (Slabe 1990, 47, t. 1: 5, t. 3: 3, t. 4: 2,3), Vodiškarjeve in nizozemskih pip izdeloval Severino Meidell (Mileusnić hiše v Nevljah, kjer so datirani v 18. stoletje (Cevc 2006, 52, 2015, 91, kat. št. 95−96, 180, 194, 325, 329−330, 363, 378, t. 2: 1, 3, 6), ter Trsta, kjer segajo v 17. do 19. stoletje (Bor- 999, 1303). Pipe zahodnega izvora so bile odkrite tudi na zacconi 2007a, 363−364, 433, Tav. 81: 41, Tav. 82: 42). Gle- Hrvaškem vzdolž vzhodnojadranske obale (Bekić 1999, 269, de na podobno fakturo sodijo v ta čas tudi lonec G392 ter Karta 1, t. 7: 1−5; Bekić 2017, kat. št. 20, 21, 23−25, 49, 66, sklede s profiliranimi pokončnimi ustji in koničnimi ostenji 75). Odlomek pipe iz Šušeta ima na ustniku okras vreza- ( G402, G403, G404, G405 G406 ). Takšne sklede srečamo nih poševnih črt, ki je značilen za pipe 17. in zgodnjega 18. med gradivom iz 17. in 18. stoletja iz najdišč Bertoki – Bo- stoletja, medtem ko se občasno pojavlja tudi v poznem 18. nifika (Mileusnić 2012, G100), Velika planina – pri Hebanovi stoletju (Higgins 2017, 6−7). bajti in Kalce (Železnikar, Cevc 2000, 51, kat. št. 69−71). Ko- nična skleda s pokončnim in rahlo uvihanim ustjem ter z Med ostanki pip iz Šušeta sta dva odlomka najverjetneje pri- ostrim prehodom v trup je loščena na obeh straneh (G412). padala keramičnima pipama avstro-ogrskega izvora (G231, Podobna skleda iz najdišča Bertoki – Bonifika je datirana v G232). Obe imata prstanasto zadebelitev pod robom ustni-17.−18. stoletje (Mileusnić 2012, 35, G137, G218), podobni ka. Na eni so se ohranili sledovi rdečega premaza (G231), skledi iz Raven pa sta datirani v 16.−19. stoletje (Železni- druga pa ima rob ustnika okrašen z vrezi (G232). Avstro-kar, Cevc 2000, 52, kat. št. 73), medtem ko je skleda iz 6. -ogrske provenience sta najverjetneje tudi dva kovinska po- faze Špeličeve hiše v Črnomlju datirana v 19. in 20. stoletje krovčka, s katerima so bile običajno pokrite glave lesenih (Jeršin Dereani 1997, 44, t. 2: 1). Skledi s pokončnim, ven- in keramičnih pip (G350, G351) (Bekić 2017, 144). Uporaba dar močneje uvihanim in zaobljenim ustjem (G228, G408), kovinskih pokrovov in oblog pip pred prvo polovico 18. sto- imata analogije v Ajdovščini (Fabec 2017, 17, kat. št. 78) in letja ni bila splošno razširjena. Njihovo uporabo močno po- v Preskarjevi bajti na Veliki Planini, kjer so sklede datirane v speši uredba vojvode Braunschweig-Lüneburškega iz leta čas od 17. do 19. stoletja (Železnikar, Cevc 2000, 52−53, kat. 1719, po kateri so v izogib požarom vse pipe morale biti št. 75−76). Glede na podobnosti s temi posodami sodijo v med kajenjem zaprte s pokrovčkom, izdelanim iz pločevi- ta čas tudi sklede G236 in G409−G411. V pozni novi vek ne ali žice. V avstrijskih deželah so bili takšni pokrovi zelo uvrščamo tudi odlomek skodele s prstanastim dnom, ki sodi popularni šele v 19. stoletju (Murko 2016, 93). Izdelovanje med poslikano engobirano keramiko (G233). Ta ima bel gli- lesenih pip s kovinskimi pokrovčki, okovjem ter okrasom je nen premaz oziroma engobo, na katero je pod lošč naslikan znano tudi iz Gorjuš v Bohinju, kjer se izdelovanje pip prvič moder, rumen in rjav stiliziran rastlinski motiv. Odlomek iz omenja v pisnih virih že konec 18. stoletja (Orel 1951, 81, sl. Gradišča ob Soči, okrašen z rastlinsko motiviko in podobno 1: 15−19, sl. 3, sl. 5). barvno kombinacijo, je datiran v 18. stoletje (Tomadin 2004, Med kovinskimi drobnimi najdbami s Šušeta so daleč naj- 128−129, kat. št. 49). številčnejši železni kovani žeblji oziroma njihovi odlomki. Na Šušetu je bilo odkritih več ostankov pip (G138, G231, Skupaj jih je bilo okoli 700 in v grobem jih je bilo po obliki G232, G350, G351), ki odražajo priljubljenost kajenja v no- mogoče ločiti na gradbene in podkovske žeblje ter žeblje vem veku. Manjši odlomek tulca oziroma ustnika keramične za obutev (sl. 72). Ker so žeblji pretežno slabo ohranjeni, Šušet, AAS 124, 2025 51 je njihova funkcionalna opredelitev pogosto problematična, 36). Tip 4 sodi med strojno izdelane žeblje iz 20. stoletja. 166 zato jo je treba jemati z rezervo. Določitve nekaterih žebljev žebljev je zelo verjetno podkovskih. 8 jih ima odebeljeno temeljijo na primerjavah s kategorizacijami žebljev iz Kro- oglato glavico (tip 5), 15 žebljev glavico, ki se na prehodu iz pe, kjer sistematično predstavljeni primerki izhajajo iz 19. in stebla razširi, proti vrhu pa zoži (tip 6), 61 strehasto glavico 20. stoletja (Florjančič 2012). Gradbenih žebljev je bilo sko- (tip 7), 62 polkrožno glavico (tip 7) ter 20 sploščeno po- raj 170. 108 žebljev je imelo dvokrilno glavico in kvadraten dolgovato glavico (tip 8). Domnevno sodi med podkovske presek stebla (tip 1), 11 žebljev, t. i. okrogloglavcev, je imelo žeblje tudi 94 žebljev z oglato oziroma kvadratno glavico, okroglo in nekoliko strehasto glavico in steblo pravokotne- ki ima vse štiri vogale upognjene navzdol (t. i. štiriudarčno ga preseka (tip 2), 15 veliko okroglo glavico in kvadraten glavico) (tip 9). Vsi podkovski žeblji imajo steblo pravoko- do pravokoten presek stebla (tip 3) ter 34 majhno okroglo tnega preseka. Med žeblje za obutev smo z večjo verjetno- glavico in steblo okroglega preseka (tip 4). Tip 1 sodi med t. stjo uvrstili 12 žebljev z okroglo in precej sploščeno glavico i. levantinski sortiment žebljev, katerega predstavljajo žeblji ter steblom kvadratnega preseka (tip 10). Razlikovanje med s strehasto oblikovano glavico, ki je bila izdelana z dvema žeblji za obutev in podkovskimi žeblji je pri slabi ohranjeno- udarcema oziroma na dva pera (Florjančič 2012, 21). Izdelo- sti, kakršna velja za večino primerkov iz Šušeta, zelo težko. vati so jih začeli že vsaj v zgodnjem novem veku (Oitzl 2018, Načeloma naj bi se podkovski žeblji razlikovali od žebljev za 72 Izbor osnovnih tipov novoveških žebljev. 52 Šušet, AAS 124, 2025 obutev po preseku stebla; pri prvih naj bi stebla načeloma Največ gumbov je ploščatih (t. i. nem. Scheibenknopfe oz. it. imela pravokoten, pri obutvenih pa kvadratni presek.1 bottoni vandeani). Med seboj jih lahko med drugim razliku- Med predmeti iz kovine, ki so bili odkriti na Šušetu, je več jemo po velikosti; večji (G329−G333, G443) so bili najver- jetneje prišiti na vrhnja oblačila (suknjiče), manjši pa so naj- ostankov oblačil, predvsem gumbov ( G221 , G234 − G235 , verjetneje služili za spenjanje manšet (tako npr. G334 , G336 G327 − G349, G442 − G443 ), spon ( G321 − G325 ) in spen- in G442 ), kar gotovo velja za para gumbov G347−G348 . cev ( G211 , G326 ). Vsi gumbi so pozno novoveški in torej iz Moda nošenja manšetnih gumbov se Evropi hitro razširi v časa, ko so že izgubili dotedanjo vlogo kot (moški) nakit. Že 18. in predvsem v 19. stoletju (npr. Corrado 2011). Manšetni proti koncu 17. in predvsem v 18. stoletju lahko v Evropi ter gumbi, odkriti na Šušetu, imajo štancan okras z religioznim še posebej Franciji in Veliki Britaniji sledimo hitremu razvo- ( G347 ) in pleteninastim ( G348 ) motivom, oziroma rastlin- ju masovne serijske izdelave gumbov, zaradi katere gumbi skim ( G334 in G336 ) geometrijskim ( G442 ) motivom. Ra- postanejo uporaben oblačilni element, ki je zaradi ceneno- stlinski okras je prisoten tudi na večjih gumbih ( G337 ), med sti kmalu preplavil „svetovna“ tržišča in dosegel vse sloje katerimi je eden okrašen tudi s stilizirano vgravirano figu- prebivalstva (npr. Bettoni 2013). Industrializacija in inovacije ro konja ( G443 ). Na avstrijskem in nemškem pravijo takim tehničnega značaja, npr. štancanje in izdelava sintetičnih gumbom „ Rösselknöpfe “, kjer naj bi se uporabljali predvsem materialov, predvsem pa razvijanje novih zlitin, so spodbu- v prvi četrtini 19. stoletja, izdelovali pa so jih že v drugi polo- dili proizvodnjo ogromnih količin gumbov različnih oblik ter vici 18. stoletja (npr. Homann 2017, 101−105). Med manšetne z izjemno širokim naborom okrasja, kar je omogočilo hitro gumbe sodi tudi gumb G349 , ki ima za razliko od ostalih odzivanje na trenutne modne trende (npr. White 1977; Read fiksni ploščici, pri čemer je zunanja (vidnejša) okrašena z ra- 2010). Uporaba gumbov se je iz oblačilne sfere vsesplošno stlinskim motivom na belem vložku iz umetne mase. V dru- razširila tudi na druge potrebščine. Industrijsko izdelanih va- go polovico 18. ali verjetneje v 19. stoletje najbrž sega tudi riant gumbov je bilo nešteto, kar se njihovih objav tiče, pa gumb z vgraviranim okrasom G341 , ki sodi med t. i. „ Bau - jih bolj kot v strokovni (arheološki) literaturi najdemo veliko ernknopfe “, gumbe noš podeželskega prebivalstva. Gumbi predvsem na spletu, na raznih zbirateljskih in drugih foru- noš so bili običajno okrogli in veliki od 1 do 3 cm, poznamo mih (npr. www.scheibenknopf.de). pa tudi številne večje in manjše primerke ter primerke dru- Skoraj vsi gumbi iz Šušeta so iz različnih (bakrovih) zlitin. gih oblik (npr. osmerokotne). Izdelani so bili iz sive zlitine, Večinoma gre za gumbe, ki so bili z zanko prišiti na vrh- ki je običajno označena kot arzenov bron in je posnemala nja oblačila, ter le v manjši meri za manšetne gumbe in za srebro. Šlo naj bi za bakrove zlitine z visokim deležem cin- gumbe spodnjega perila. Med najstarejše gumbe (17.–18. ka, kositra in svinca, arzen pa naj bi bil prisoten le v zelo stoletje) uvrščamo dvodelne poloblaste (votle) gumbe, ki majhnih količinah (Homann 2013). „Naš“ primerek je brez sestojijo iz okrogle pločevine, na katero je bila zgoraj spaj- ušesca, ki je zelo verjetno odpadlo skupaj s hrbtno ploščo, ki kana polobla iz tanke pločevine, spodaj pa zanka za pritrdi- je bila običajno izdelana iz barvne pločevine ali železa. Taka tev ( G342−G345 ). Trije gumbi so imeli na spodnji strani dve ploščica je najbrž predmet G338 , ki je sestavljen iz okrogle luknjici za zrak, pri četrtem gumbu pa je spodnja ploskev le pločevine, v katero je skozi luknjico na sredini zataknjena delno ohranjena. Dve luknjici sta omogočali uhajanje plina kovinska zanka. in toplote ob spajkanju sprednje strani gumba okoli obo- Nekateri gumbi so verjetno vojaški. Gre pretežno za izbo- da. Po tehniki izdelave lahko mednje umestimo tudi gumb čene gumbe z zanko ( G221, G235, G339, G340 ), kakršni so G335 , ki pa ni poloblast, temveč raven, ter dvodelni ploče- se na naših tleh veliko uporabljali v avstrijski cesarski voski vinast obli gumb z zanko ( G327 ). Slednjemu je zelo podo- in avstro-ogrski vojski. V velikem številu so bili vsesplošno ben gumb iz cerkve sv. Jerneja v Šentjerneju (Predovnik et v uporabi med prvo svetovno vojno za spenjanje zunanjih al. 2008, 79, kat. št. 130, t. 13: 10). Številni podobni, vendar oblačil, hlač in suknjičev, vendar so bili prišiti tudi na ka- kroglasti, so bili odkriti na območju cerkve sv. Martina na pah in drugi vojaški opremi. Avstro-ogrska sta tudi gumba Prozorju, kjer so grobovi večinoma datirani na začetek 18. s štirimi luknjicami, eden iz bakrove zlitine ( G328 ) in drugi stoletja (Belaj 2006, 284, sl. 35−40), in v cerkvi sv. Jurja v ( G234 ) iz t. i. Kriegsmetalla , litine cina in drugih kovin, po- Mateškom Selu med gradivom 17. in 18. stoletja (Perkić 2017, gosto antimona. Gumbi z luknjicami so bili prišiti tako na 207−208, 212, t. 2: 14). suknjičih kot tudi na hlačah in kapah. Na hlačah so služili za pritrjevanje naramnic, za spenjanje razporka in žepov ter spodnjega dela hlačnikov. Uporabljali so se tudi pri spo- 1  Za podatek se zahvaljujemo dr. Saši Florjančič iz Kovaškega muzeja dnjem perilu, za spenjanje rokavov in sprednjega dela srajc. Kropa. Šušet, AAS 124, 2025 53 Gumbi z luknjicami so bili prišiti tudi na nekaterih modelih kot tudi z ozko peto, vendar je sklepanje o vrstah obuval le platnenih gamaš ter pri spenjanju zaščite za ušesa in vrat na podlagi posameznih delov okovja zelo tvegano. Pri nas pri nekaterih tipih kap, vsekakor pa tudi na drugi platneni sledimo uporabi zelo raznolikih tipov obuval s peto pred- opremi, npr. nahrbtnikih, malhah in šotorskih krilih (Offel- vsem v času od poznega srednjega veka, podkovanje pa je li 2001). Vzporednic za večdelni železni gumb z luknjicami bilo bolj razširjeno zlasti pri delovni obutvi (Knific 2020) in (G346) nismo našli, glede na tehniko izdelave pa gre najbrž vojaških obuvalih (npr. Offelli 2001). za industrijski izdelek iz prve polovice 20. ali kvečjemu dru- Med inventarjem najdišča Šušet sta tudi dve bronasti buciki, ge polovice 19. stoletja. ki verjetno sodita med dele noše, in sicer tanka bronasta Spenci (G211, G326) so bili kot pripomoček za spenjanje bucika z glavico iz tanke žice (G155) in bronasta bucika z oblačil sestavni del ženske mode že od 15. stoletja naprej. masivno kroglasto glavico (G210). Prva (G155) ima pose-V 18. stoletju so jih začeli uporabljati tudi moški, nekatere bej pritrjeno glavico iz žice, ki je okroglega preseka in ovita variante pa se uporabljajo še danes. Na podlagi arheolo- okoli trupa bucike, ta pa je v prerezu okrogle oblike. Razvoj ških kontekstov, primerjav s sorodnimi najdbami v tujini in tehnologije izdelave vlečene žice v 12. stoletju je omogočil omemb v pisnih virih se domneva, da so se spenci iz žice v večjo dostopnost tega polizdelka na trgu, zato so vlečeno naših krajih uveljavili šele v 16. in 17. stoletju (Predovnik et al. žico začeli uporabljati tudi pri izdelavi igel in bucik. Telo bu- 2008, 74). Veliko so bili v uporabi med prvo svetovno voj- cike je postalo tanjše, glava, ki je bila izdelana posebej in na- no; najpogosteje so bili prišiti na notranjih delih ovratnikov knadno dodana, pa manjša. Zaradi manjše velikosti njihova suknjičev in na hlačah (Offelli 2001). Na Šušetu so se ohranili naloga ni bila več spenjanje debelih vrhnjih oblačil, temveč izključno odlomki treh zank, ki po Krabathovi tipologiji so- so z njimi začeli spenjati tančice ali pa so služile za namesti- dijo v tip 2500, pri katerih sta zaključka krožno zapognjena tev naglavnega okrasa. V tem času se je uporaba bucik tudi in se končujeta v isti ravnini (Krabath 2001, 197, Abb. 36. 9). močno povečala (Egan, Pritchard 1991, 297; Predovnik et al. Podobne zanke poznamo npr. iz cerkve sv. Jerneja v Šen- 2008, 79). Po tipologiji bucik S. Krabatha, osnovani glede tjerneju, ki so datirane v 17. stoletje (Predovnik et al. 2008, na obliko in izdelavo glavice, sodi obravnavana bucika v tip 65−68, kat. št. 61, 69, t. 6: 5, t. 8: 4), in iz cerkve sv. Miklavža 1000, za katerega je značilna glavica okroglega preseka, iz- na Otoku pri Dobravi (Stare 2000, sl. 7). delana iz žice, ki je okoli osi ovita dvakrat ali pa je previta. Spone ( Krabath pravi, da najstarejše bucike s posebej pritrjeno gla- G321 − G325 ) so slabo ohranjene; le ena manjša že- vico izhajajo iz 13. in 14. stoletja iz Southamptona v Angliji, lezna spona ( G325 ) ima še ostanek trna, od druge ( G322 ), v 14. stoletju se pogosteje pojavljajo v Angliji, na Nizozem- prav tako železne, pa se je v celoti ohranil okvir brez trna. skem, v Franciji in Nemčiji. Pojavljajo se vse do 19. stoletja, Vse ostale so le deloma in slabše ohranjene, zato tudi tež- ko jih zamenjajo industrijsko izdelane bucike (Krabath 2001, ko opredeljive. Železna spona G325 po velikosti in obliki 191−192, Abb. 34: 1). V tip 1000 po Krabathu po mnenju ustreza sponam, ki so se v avstro-ogrski vojski uporablja- Katarine Predovnik prav tako sodijo tri bucike iz groba G101, le na nahrbtnikih, malhah in drugi vojaški opremi, vendar datiranega v 17. stoletje, iz cerkve sv. Jerneja v Šentjerneju je takšna opredelitev vprašljiva, saj so se spone enostavnih (Predovnik et al. 2008, 80, 96, t. 7: 1). Podobne bucike so bile oblik, kakršne so pravokotne, okrogle, kvadratne in D-spo- odkrite na Ptuju na območju Mestnega stolpa, kjer so v za- ne, tako kot danes enako vsestransko uporabljale tudi izven sipu ob srednjeveškem pokopališkem zidu odkrili večjo koli- vojaške sfere, npr. pri konjski opremi in drugih potrebščinah. čino bucik z žičnato glavico. Tušek jih poimenuje kot bucike Zagotovo sodijo k civilnim oblačilom, verjetno obutvi, deli s spiralno glavico in meni, da so najpogostejše v grobovih manjših okrašenih spon G323 in G324 , ki jih lahko datira- iz 16. stoletja (Tušek 1998, 43, t. 4: 45−66, 70−73). Bucike z mo v 18. stoletje (Whitehead 2003). Morda je med vsemi žičnato glavico zasledimo tudi na najdišču Slovenj Gradec najstarejša spona G321 , saj se take oblike spon pojavijo ob – glasbena šola (Mihelič 2017, 70, kat. št. 19, 20, 22, 40, 42, koncu srednjega veka in ostajajo v uporabi še v (zgodnjem) 51), na dvorcu Grinfels (Djura Jelenko et al. 2016, t. 19: 238) novem veku (Egan, Pritchard 2004; Whitehead 2003). Tudi ter v graščini pri Polhovem Gradcu (Železnikar 2002, 328, t. predmet G360 , ki je bil najbrž pritrjen na (organsko) pod- 10, t. 1: 19−24). Bucike iz graščine pri Polhovem Gradcu Janja lago, je morda služil za spenjanje, možno pa je tudi, da gre Železnikar poimenuje kot igle s svitkasto glavico, odkrite pa za manjši obešalnik. so bile v kontekstih 16. in 17. stoletja. Pogoste naj bi bile v Ostanki obutve so tudi železne podkvice, ki so se pribijale poznosrednjeveških in novoveških najdiščih ter naj bi se v na peto z žebljički ( G237 , G312−G320, G441 ). Glede na skoraj nespremenjeni obliki pojavljale vse od 15. do 18. sto- njihovo obliko sklepamo, da gre za ostanke obutve s široko letja (Železnikar 2002, 328, t. 10). Te oblike bucik zasledimo 54 Šušet, AAS 124, 2025 tudi severno od Alp na najdišču Höxter v Nemčiji (Krabath Devica, častitljivo življenje nam daj“. Glede na analogije kri- 2001, 191, Abb. 34: 2, Taf. 25: 1, 2, 7, 11, 12, 14−17), pa tudi na žec sodi v 18. stoletje (Knez 2010, 114, kat. št. 70−71; Candus- Hrvaškem na gradu Ružica (Radić, Bojčić 2004, 74, kat. št. sio, Rossi, 2005, št. 735). Tako so datirani tudi križca iz najdi- 21−22) ter v cerkvi sv. Jurja v Mateškom Selu (Perkić 2017, šča Klostermarienberg (Fundort Kloster 2000, 298−299, Kat. 208−209, t. 5: 2−7). Druga bucika (G210) ima masivno, bolj Nr. 28.19, 28.21) ter križec iz cerkve Sv. Marije Magdalene v ali manj okroglo glavico in sodi v tip 4000 po Krabathu (Kra- hrvaški Čazmi (Azinović Bebek 2009, 277, sl. 2: f, kat. št. 4). bath 2001, 192−193, Abb. 34: 8), ki se v Londonu pojavi že Od razpela se je ohranil le Jezusov trup z glavo ter delom v drugi polovici 12. stoletja (Egan, Pritchard 1991, Cat. Nr. desne roke. Na glavi, ki pada proti levi, nosi trnovo krono, 1468−69), v Winchestru pa se pojavlja v 13. in 14. stoletju boke ovija perizonium ( G253 ). Po analogijah ga datiramo v (Biddle 1990, Cat. Nr. 1450−1451). 18. stoletje (glej npr. Candussio, Rossi 2005, 228−233). Raz- Uhan (G352) iz bakrove zlitine sodi med t. i. kmečki nakit pela so bila kot liturgični ali devocionalni predmeti v uporabi (Makarovič 1965). Gre za cenene izdelke, ki so se pri nas že zelo zgodaj, v 19. stoletju pa so postala nepogrešljiv del široko uporabljali proti koncu 19. in v prvi polovici 20. sto- notranje opreme kmečkih hiš (Makarovič 1981, 244; Knez letja. Morda je cenenemu nakitu (zapestnici?) pripadal tudi 2010, 54−56). odlomek „pozlačenega“ aluminijastega obroča, ki je na zu- Del najdb uvrščamo med pripomočke in orodja. Največ je nanji strani okrašen z vzhodnim (kitajskim) motivom – zma- različno ohranjenih železnih nožev ( G219 , G220 , G293 – jem ( G353 ) in je zagotovo izdelek sodobnega globalnega G300 ), ki jih brez izjeme lahko datiramo v 19.−20. stoletje. tržišča. Slaba ohranjenost večinoma ne omogoča njihove natanč- Med kovinskim gradivom iz Šušeta sta tudi svetinjici (G254, nejše (funkcionalne) opredelitve; v nekaj primerih (G219, G255) in kos Križanega (G253), vsi uliti iz brona. Pri svetinji- G220, G300) gre za ostanke žepnih nožev, medtem ko cah gre za obeska v obliki križa. V enem primeru (G254), ki sodi nož G294 skupaj z ročajem vilic ali žlice (G357) med je dokaj stiliziran in okoren, je na križcu v formi Arbor Vitae namizni pribor. Kuhinjsko orodje je tudi železni lupilnik, s plastično upodobljen Kristus; pod njim je mrtvaška glava, katerega je rezilo odpadlo. Slabo ohranjeni odlomki plošča- nad njim pa polje za njegov akronim. Najverjetneje sodi v tega železa z nazobčanim robom (G301−G303) so morda 17. oziroma 18. stoletje. V ta čas so namreč datirani zelo ostanki žag. Dva okova (G306−G307) sta bila del avstro-podoben križec iz Komende (Knez 2010, 81, kat. št. 16), po- -ogrskega vojaškega krampa iz časa prve svetovne vojne. dobni križci iz cerkve Sv. Marije Magdalene v hrvaški Čazmi Krampu je morda pripadal tudi predmet G311, ki je morda (Azinović Bebek 2009, 278, sl. 2: h, kat. št. 11) ter križec iz odlomek konice krampa. Koničasto orodje z obojestranskim Novih Banovcev (Pavičić 1994, 79, kat. št. 63). Podobni so rezilom G304 je stružniško dleto. Železno okovje z ležaji za bili izkopani tudi v cerkvi sv. Jurja v Mateškom Selu (Perkić vijake (G309, G310) je industrijsko izdelano in je bilo najbrž 2017, 205−206, t. 4: 1−2) in v cerkvi Sv. Martina na Prozorju v uporabi za stavbno ali drugo pohištvo, umeščamo pa ga (Belaj 2006, 278, sl. 21−22). V cerkvi sv. Duha u Mušaluku je v 20. stoletje. V 20. stoletje sodi tudi verižica iz ploščate križec datiran v 18. stoletje (Perkić 2015, t. III: 18). Ti križci so aluminijaste žice (G358), ki je pripenjala zamašek na čutaro. del masovne produkcije in glede na to, da se po celotni se- Čutare s tako verižico so bile pogoste v italijanski vojski (npr. verni Hrvaški pojavljajo v grobovih 17. in 18. stoletja, se za to t. i. borraccia mod. 33), izdelovale pa so se tudi za civilno območje predpostavlja lokalna delavnica (Perkić 2005, 44; prebivalstvo. Železne ključavnice obešanke s stransko odpr- Perkić 2017, 206; Azinović Bebek 2009, 278). Iz avstrijskega tino za vijačni ključ, med katere sodi obešanka G359, so bile najdišča Klostermarienberg sta znana dva podobna križca, razširjene predvsem v 19. stoletju, po letu 1910 pa naj bi nji- ki sta iz 18. stoletja (Fundort Kloster 2000, 300−301, Kat. Nr. hova priljubljenost upadla (Mandel 1990). Med predmeti iz 28.27, Kat. Nr. 28.29). Skoraj enake križce poznamo tudi iz svinca (G149, G354−G356, G373, G444−G446) smo pre-Furlanije in sodijo v 17. stoletje (Candussio, Rossi 2005, 218). poznali plombo s slabo čitljivim pečatom (G354), pokrovček Drugi bronasti križec (G255) ima na prednji strani upodo- (G373) ter svinčenki (G445 in G446), ki ju predstavljamo v bljenega Kristusa, pod njim mrtvaško lobanjo, nad njim pa nadaljevanju. pravokoten prostor z neberljivim napisom, domnevno INRI. V novoveških plasteh so bili poleg zgoraj že omenjenih Na zadnji strani je upodobljena Brezmadežna Devica Marija vojaških gumbov izkopani tudi drugi vojaški predmeti, npr. z avreolo iz peterokrakih zvezd, ki stoji na luninem krajcu. ostanki orožja. Večinoma gre za naboje in njihove dele Ob Mariji je napis VITAM / PRÆST, pod njo PVRAM, nad ( G365−G371 , G447−G453 ). Le v treh primerih so naboji njo pa sled napisa VIR / IMM, kar označuje formulo „ VIRGO ohranjeni v celoti, ostalo so različno ohranjeni tulci in krogle. IMMACCULATA VITAM PRAES PURAM “, to je „Brezmadežna Šušet, AAS 124, 2025 55 Gre za 2 naboja (G447, G448) in 2 tulca (G367, G449) ka- libra 6,5 × 52 mm Mannlicher-Carcano italijanske izdelave, ki so bili izdelani v letih 1915−1918, dva tulca (G368, G450) in en železni plašč krogle (G366) kalibra 8 × 50R mm Man- nlicher avstro-ogrske izdelave iz let 1916−1917 ter naboj in dva tulca (G370, G452, G453) kalibra 7,92 × 57 mm Mauser nemške izdelave iz let 1936, 1937 in 1941. Na tulcih za revol- ver kalibra 450 Adams angleškega porekla (G369, G451) leto izdelave ni označeno. Od vseh nabojev sta bila izstre- ljena (uporabljena) le dva naboja 6,5 × 52 mm Mannlicher- -Carcano ter dva naboja 8 × 50R mm Mannlicher. V SE 1 in SE 2 je bilo najdenih več odlomkov eksplodiranih granat, ki 73 Detajl francoske vojaške kremenjače (https://collections. pa jih – z izjemo repa mine (G372) s sledovi rdečerjave bar- tepapa.govt.nz/object/50894#open-iiifViewer) ve za nemški 8 cm minomet 34 (8 cm GrW 34) iz časa druge svetovne vojne – ni možno točneje opredeliti. Poleg vojaških je bil odkrit tudi del tulca naboja za lovsko puško (G371) z oznako nemške fabrike B. Stahl Suhl, ki naj- verjetneje sodi v drugo polovico 19. stoletja. Najdbe iz roženca so večinoma tipološko neopredeljive, saj gre pretežno za razbitine in odbitke. Med kamnitimi orodji smo v nekaj primerih prepoznali predmete, ki jih lahko po- vezujemo s prisotnostjo vojske. 3 sileksi so namreč kresilniki za kremenjačo (G428, G429 in G432). Ali je šlo za pištole ali muškete, težko trdimo, saj je sklepanje o tem na pod- lagi njihove velikosti tvegano (Ciarlo et al. 2019), čeprav je za največjega (G429) dejansko bolj možno, da je bil pri- pet v zaklepni mehanizem puške (Austin 2011, 92). Glede na prisotnost sledov železovih oksidov na robovih so se kot kresilniki uporabljali tudi drugi sileksi, vendar je le za 3 (G426, G427 in G430) možno, da so bili prav tako pripeti na kremenjačo. Kremenjače so vojske uporabljale za dobri živosrebrovim fulminatom. Svinčena krogla premera okoli 74 Pokrivalo francoskega 4. linijskega pehotnega polka v uporabi od 1796 do 1815 z okrasnim paskom iz medeninastih dve stoletji vse do okoli 1830, ko so se uveljavile netilke z 17 mm (G446) ustreza kalibru med napoleonskimi vojna- lističev (https://www.bertrand-malvaux.fr/p/17917/shako-du- mi najbolj razširjeni strelnemu orožju, tj. mušketi Charleville 4eme-regiment-de-voltigeur-d-infanterie-de-ligne-modele- ( sl. 73 ), ki so jo uporabljali francoski vojaki, kot tudi avstrij- 1810-premier-empire.html). ga premera. Podobnega premera je bila prvotno tudi druga igralni žeton (sl. 75). Novci so iz 18.–20. stoletja in odražajo trgovske tokove med Padsko nižino in prostorom vzhodno svinčenka ( G447 ), ki pa se je po izstrelitvi ob zadetku v trd od Alp. material močno deformirala. Morda sodita v ta čas tudi me- 17,5 mm, svinčenke zanje pa so bile vedno nekoliko manjše- V novoveških plasteh so bili odkriti tudi 20 novcev in en skemu posnetku te puške, mušketi M 1798. Oba sta kalibra deninasta lističa (G361 in G362), ki sta bila prvotno pripeta na okrasni ali podbradni pas vojaškega pokrivala. Pokrivala s takšnimi paski (sl. 74) so bila že v 18. stoletju in predvsem v 19. stoletju vse do prve svetovne vojne široko v uporabi v številnih vojskah, tudi francoski in avstrijski (najdemo ga npr. na t. i. Pickelhauben). 56 Šušet, AAS 124, 2025 Kat. št. NMS Nominal Datacija Kovnica Standardna literatura Kontekst Beneška republika / nedoločljiv 17 soldo 16.−17. stoletje Benetke CNI? SE 1, kv. 90 Marija Terezija (1740-1780) (Dedna dežele) 5 Pfennig 1764 Dunaj Eyp. 177/3 SE 1, kv. 90 (Grofija Gorica) 6 Soldo 1749 Dunaj Eyp. 462/2 SE 1, kv. 18 7 Soldo 1760 Gradec Eyp. 462/7 SE 1, kv. 15 8 Soldo 1763 Gradec Eyp. 462/10 SE 1, kv. 18 9 Soldo 1766 Gradec Eyp. 462/12 SE 1, kv. 5 Jožef II. (1765/80-1790) (Dedne dežele) 10 1/2 Kreuzer 1781 Kremnica J. 1970, 2/2 SE 1, kv. 90 (Grofija Gorica in Gradiška) 11 Soldo 1788 Kremnica J. 1970, 60/5 SE 1, kv.121 Pius VI. (Giovanni Angelo Braschi) (1775-1799 18 Muraiola da 4 bolognini 1779 Bologna CNI 90 SE ?, kv. 16 Franz II. (1792-1806) (Dedne dežele) 12 1/2 Kreuzer 1800 Dunaj J. 1970, 119/1 SE 1, kv. 13 (Grofija Gorica in Gradiška) 13 SE 1, kv. 15 14 2 Soldi 1799 Smolnik J. 1970, 61/1 deponija Franz I. (1804/6–1835 (Dedne dežele) 15 1/4 Kreuzer 1816 Dunaj J. 1970, 182/1 SE 1, kv. 90 Napoléon I. (1805-1814) 19 Centesimo 1807–-1813 Benetke CNI? SE 1, kv. 90 20 Centesimo 1809 Bologna CNI 11 SE 1, kv. 19 Francesco I (1814-1835) 21 Centesimo 1822 Benetke J. 1970, 220/1 SE 1, kv. 11 Začasna oblast v Lombardiji - Beneška republika (1848–1849) 22 5 Centesimi 1849 Benetke J. 1970, 276/1 SE 1, kv. 90 Franc Jožef I. (1848-1916) (Avstrijski deželni novci) 16 Kreuzer 1885 Dunaj J. 1970, 322a/1 SE 1, kv. 21 Vittorio Emanuele III (1900-1946) 23 50 Centesimi 1941 Rim G. 2010, 186 SE 1, kv. 15 24 10 Centesimi 1940 Rim G. 2010, 252 kv. 5 Igralni žeton, Delavnica Lauer/Lauer-Werkstatt (po 1888) (Zajec / Spielmarke) 25 Spielmarke po 1888 Nürnberg Mitchniner 1988-(ad 2096) kv. 96 75 Katalog novoveških novcev; pod posameznimi vladarji si sledijo zaporedna številka, določena v NMS, in podatki o nominalu, datacija kovanja posameznega novca, kovnica in arheološki kontekst odkritja. Šušet, AAS 124, 2025 57 7Analize 7.1 Radiokarbonske analize neposredno pod (temeljnim) blokom v obodu strukture. Ostankov človeškega okostja, ki so bili odkriti v plasti SE 6, Tomaž Fabec ni bilo možno natančneje datirati, zato smo en zob dali V radiokarbonsko analizo je bilo poslanih 7 vzorcev, 4 v v radiokarbonsko analizo. Slednji dataciji sta pokazali po- laboratorij BETA Analytic in 3 v laboratorij CEDAD − Cen- doben čas. tro di Datazione e Diagnostica dell’Università del Salento. Kar se laboratorijskih postopkov tiče, je v laboratoriju CEDAD V vzorcu SUS_001, govejem zobu iz SE 32, je bilo kolage- čiščenje vzorcev potekalo z mehaničnim odstranjevanjem na premalo za izvedbo datacije, tako da se kljub večkra- makro kontaminantov pod optičnim mikroskopom in z izme- tnim analizam ta vzorec ni datiral. Košček oglja SUS_002 ničnim raztapljanjem vzorcev v kislini, lugu in ponovno v kisli- ni, ob ostankih vrča (G92), pa je bil pobran drugi vzorec spremenjeni v CO2 in pri temperaturi 550 °C v grafit z upo-(SUS_005, pooglenel les). Ob upoštevanju omejitev, ki jih rabo vodika ultravisoke čistosti kot redukcijskega medija in 2 je bil pobran v rimskodobnem kurišču II, v njegovi bliži- ni. Vzorci so bili nato z izgorevanjem v zaprti kremenovi cevi ostanki lesa imajo pri datiranju arheoloških ostalin (prim. mg železovega prahu kot katalizatorja. Meritve koncentracije Črešnar, Teržan 2014, 649−653), sta vzorca pokazala po- izotopa ogljika 14C so bile narejene na podlagi primerjave iz-dobno datacijo, ki kažejo relativno sočasnost uporabe merjenih tokov izotopov ogljika 12C, 13Cin 14C s tistimi, ki so bili kurišča in njegove okolice. Vzorec SUS_003 (pooglenel pridobljeni iz standardnih materialov, ki jih dobavljata IAEA les) je bil pobran v usedlini kala (SE 15) in je ob skorajšnji (Mednarodna agencija za atomsko energijo) in NIST (Narodni odsotnosti arheoloških drobnih najdb predstavljal edini urad za standarde in tehnologijo). Konvencionalna vrednost datacijsko oprijemljiv podatek za časovno opredelitev za starost vzorca je bila izračunana z δ13C korekcijo (razmerja najstarejših sledi človekovih aktivnosti na Šušetu. Abso- med 13C in 12C) na podlagi meritve s pospeševalnikom. Pri lutna datacija drobca oglja (SUS_004) je omogočila opre- oceni datacijske negotovosti sta bili upoštevani statistika v delitev (gozdnega) požara (SE 34), čigar sledovi (drobci štetju radioizotopov in razpršitev podatkov, pri čemer je kot oglja) so bili prepoznani na skoraj vseh kvadrantih izkopi- končna napaka podana višja od obeh spremenljivk (sl. 51). šča in predstavljajo jasno ločnico v stratigrafski sekvenci. Laboratorij BETA Analytics postopkov analize ni posredoval. se je poskušalo pridobiti absolutni Datumi so bili kalibrirani s programom OxCal, verzija v 4.4 terminus post quem et al. Z radiokarbonskim datiranjem živalskega zoba (SUS_006) za odložitev kamnite groblje (SE 9), saj je bil zob odkrit in ob uporabi kalibracijske krivulje IntCal13 (Reimer 2020). Rezultati kalibracije so prikazani na sl. 76–81. OxCal v4.4.4 Bronk Ramsey (2021); r:5; Atmospheric data from Reimer et al (2020) OxCal v4.4.4 Bronk Ramsey (2021); r:5; Atmospheric data from Reimer et al (2020) 5600 2200 beta - 591320 R_Date(1960,30) beta - 591319 R_Date(5250,30) 95.4% probability 95.4% probability 2100 2calBC (87.5%) 130calAD 4168 (28.3%) 4094calBC 5400 4076 (55.6%) 3979calBC 42 (7.9%) 8calBC 4228 (11.5%) 4197calBC 2000 5200 1900 1800 5000 1700 Radiocarbon determination (BP) Radiocarbon determination (BP) 1600 4800 200 100 1calBC/1calAD 101 201 4300 4200 4100 4000 3900 3800 Calibrated date (calBC/calAD) Calibrated date (calBC) 76 Radiokarbonska datacija vzorca SUS 002 (oglje, vzorec 77 Radiokarbonska datacija vzorca SUS 003 (oglje, vzorec BETA 591320). BETA 591319). 58 Šušet, AAS 124, 2025 OxCal v4.4.4 Bronk Ramsey (2021); r:5; Atmospheric data from Reimer et al (2020) OxCal v4.4.4 Bronk Ramsey (2021); r:5; Atmospheric data from Reimer et al (2020) beta - 591318 R_Date(290,30) LTL21428 R_Date(2997,45) 600 1499 (64.5%) 1600calAD 1394 (13.3%) 1334calBC 3200 1615 (31.0%) 1662calAD 95.4% probability 95.4% probability 1325 (79.9%) 1108calBC 1095 (1.2%) 1081calBC 3000 1068 (1.0%) 1056calBC 400 2800 200 2600 Radiocarbon determination (BP) Radiocarbon determination (BP) 0 2400 1400 1400 1200 1000 1500 1600 1700 1800 1900 Calibrated date (calAD) Calibrated date (calBC) 78 81 Radiokarbonska datacija vzorca SUS 007 (zob, vzorec Radiokarbonska datacija vzorca SUS 004 (oglje, vzorec BETA 591318). CEDAD LTL21428). OxCal v4.4.4 Bronk Ramsey (2021); r:5; Atmospheric data from Reimer et al (2020) 7.2 Živalski ostanki 2400 beta - 591317 R_Date(2010,30) 95.4% probability 90 (1.5%) 80calBC Borut Toškan 2200 54calBC (92.1%) 82calAD 98 (1.9%) 110calAD V arheozoološko analizo je bilo vpeljanih 964 živalskih 2000 ostankov. Taksonomsko jih je bilo mogoče opredeliti 219, med katerimi je zastopanih najmanj sedem vrst sesalcev in ena vrsta polžev (sl. 82). Gradivo vključuje posamezne pri- 1800 merke iz bronaste dobe, rimskega časa ter pozne antike s Radiocarbon determination (BP) srednjim vekom, največ najdb pa je bilo odkritih v novodob- 1600 nih in modernih kontekstih. 79 400 200 1calBC/1calAD 201 V čas zgodnje in srednje bronaste dobe sodijo dve razme-Calibrated date (calBC/calAD) roma dobro ohranjeni spodnji čeljustnici goveda ( Bos tau- Radiokarbonska datacija vzorca SUS 005 (oglje, vzorec rus ) ( sl. 29 ) in štirje odlomki najbrž istega rebra, ki verjetno BETA 591317). prav tako pripada govedu. Čeljustnici sta med seboj skladni OxCal v4.4.4 Bronk Ramsey (2021); r:5; Atmospheric data from Reimer et al (2020) tako v velikosti (sl. 83) kot v smislu stopnje obrabe žvekalne 3200 LTL21424 R_Date(2898,45) površine kočnikov (M1 – M2 – M3: K – J – G sensu Grant 95.4% probability 3000 1221 (92.1%) 969calBC [1982]). Na podlagi navedenega je utemeljeno domnevati, 959 (3.3%) 932calBC da sta pripadali isti živali. V skladu s pričakovanji sta čelju- stnici za približno petino manjši od povprečnih vrednosti za 2800 srednjeevropsko rimskodobno govedo (prim. Bökönyi 1974; Bökönyi 1984, 129–130). 2600 Zbir arheozooloških najdb iz pozne bronaste dobe je za Radiocarbon determination (BP) 2400 spoznanje bogatejši in posledično taksonomsko pestrejši. Vključuje ostanke najmanj štirih vrst, pri čemer je pomenlji- 1400 vo, da je vsaka od njih zastopana izključno z odlomki čelju- 1200 1000 800 Calibrated date (calBC) stnice in/ali izoliranimi zobmi. Slednje veja za drobnico (Ca- 80 prinae Radiokarbonska datacija vzorca SUS 006 (zob, vzorec ), kjer razpoložljive najdbe zanesljivega razlikovanja CEDAD LTL21424). med ovco, kozo in konjem (Equus caballus) ne omogočajo. V nasprotju s tem je bilo ob dveh izoliranih zgornjih kočnikih govedu pripisano še skoraj v celoti ohranjeno spodnječelju- stnično telo desne mandibule, prašiču (Sus sp.) pa delček distalnega dela leve golenice. Šušet, AAS 124, 2025 59 Takson Bronasta doba Rimska doba Pozna antika in Novi vek in Neopredeljeno Starejša Mlajša srednji vek moderno Bos taurus 2 3 9 1 98 8 Caprinae 3 1 59 Sus sp. 3 1 18 1 Equus caballus 1 7 Capreolus capreolus 1 Lepus europaeus 2 Gastropoda 1 Indeterminatus 4 57 24 631 29 82 Živalski ostanki s Šušeta. Količina ostankov je podana kot število opredeljenih primerkov (Number of identified specimens oz. NISP; Grayson 1984). Takson Skeletni Dimenzija Izmerki (v mm) Razprava in sklep element Bos taurus Mandibula Dolžina M1 19 19 Zbir živalskih ostankov s Šušeta je skromen, zato za kakršno Širina M1 12,5 12,5 koli poglobljeno arheozoološko analizo ni primeren. Ugo- Sus domesticus Calcaneus Dolžina M2 19,5 19,5 toviti je sicer mogoče, da je najbolje zastopana vrsta v vseh Širina M2 11,5 11,5 obravnavanih obdobjih govedo in da so najdbe divjadi z Dolžina M1 – M3--69 nekaj primerki zastopane le v najbogatejšem podvzorcu, ki Največja širina 16 83 vključuje najdbe iz novoveških kontekstov. Nič od obojega Metrični podatki bolje ohranjenih živalskih ostankov z ni presenetljivo, saj povsem ustreza splošni sliki o gospodar- najdišča Šušet. Oznake dimenzij so povzete po von den ski vlogi živali v jugovzhodnoalpskem prostoru od brona- Drisch (1974). ste dobe do (najmanj) pozne antike (glej npr. Toškan, Dirjec Rimskodobno gradivo vključuje enajst taksonomsko ožje 2010, 105; Toškan 2013a; Toškan 2013b, sl. 7.4). Za rimsko- opredeljenih živalskih ostankov. Med devetimi najdbami dobno gradivo je primerjalne podatke mogoče poiskati tudi goveda tudi tokrat s petimi primerki prevladujejo izolirani s tako rekoč istega območja, tj. z najdišč Preval in Mandrga zobje, dva kostna odlomka sta bila pripisana golenici, po (Horvat, Bavdek 2009). Razpoložljiva zbira arheozooloških eden pa nadlahtnici in stegnenici. Na slednji so bile pre- najdb sta sicer podobno skromna, kot to velja za Šušet poznane zasekanine. Golenici sta pripadali pod 36 do 42 (NISP = 41 in 12), vendar pa v obeh očitno prevladujoča mesecev starima živalma, o čemer priča dejstvo, da pro- vrsta prav govedo (Toškan 2013a, t. 2). ksimalna epifiza pri nobenem od obeh še ni bila zraščena Presenečenj arheozoološko gradivo s Šušeta ni ponudilo. z diafizo (prim. Silver 1969). Mladi, do poltretjega leta stari Ugotovitev, da nobena od obeh delno ohranjenih rimsko- živali, pripada tudi še ne v celoti osificiran primerek prašičje dobnih govejih golenic še nima zraščene proksimalne epi- petnice (prim. Silver 1969). Njene skromne dimenzije (sl. 83) fize, je sicer nepričakovana. Najdbi je namreč posledično dokazujejo, da gre za ostanek domačega prašiča. treba pripisati subadultnima živalma, pri čemer je znano, da V čas od pozne antike do visokega srednjega veka je mogo- je bila govedoreja v tedanjem času primarno usmerjena v če umestiti le izoliran prvi ali drugi zgornji ličnik goveda in izkoriščanje moči teh živali za delo na polju in v transportu, odlomek hišice taksonomsko ožje neopredeljenega in naj- zato je bila klavna starost praviloma razmeroma visoka (To- brž naravno poginulega kopenskega polža (Gastropoda). škan 2013a, 47–48). Nakazan odklon je sicer najverjetneje Gradivo iz novodobnih kontekstov je daleč najbogatejše. naključen in ga kaže pripisati pičlemu številu razpoložljivih najdb. Prisotnost še ne v celoti osificirane prašičje petnice v Govedo je z dobro polovico taksonomsko ožje opredeljenih istem gradivu je v tem smislu manj neobičajna; prašičereja ostankov najbolje zastopana vrsta, ostanki drobnice pa so je bila namreč tradicionalno osrediščena prav na proizvo- pričakovano znatno številnejši od prašičjih. S sicer le s tre- dnjo mesa. mi najdbami se v analiziranem gradivu prvič pojavi divjad. Zajcu (Lepus europaeus) pripadata odlomka spodnje čelju- stnice in komolčnice, srni (Capreolus capreolus) pa delček distalnega dela stopalnice. 60 Šušet, AAS 124, 2025 7.3 Rastlinski makroostanki Tjaša Tolar Analiziranih je bilo 40 vzorcev mokro presejanih in že pre- sortiranih oz. izločenih rastlinskih makroostankov. 12 vzor- cev je vsebovalo v večini zoglenele ostanke semen/plodov (sl. 84), preostalih 26 pa manjše odlomke oglja (sl. 85). Ugotavljali smo rastlinsko vrsto, tako prehranskih rastlin kot 85 Primer zrn leče in ječmena iz rimskodobnega kurišča II tudi lesa oz. oglja. Semena oz. plodovi so bili vsi identifici- (SE 20/2). gmenti določili po 1−3 naključno odbrane primerke. Arhe- ki je najbrž ležala v rimskodobni plasti med kamenjem gro- rani in prešteti, medtem ko smo pri vzorcih oglja z več fra- obotanični vzorci izhajajo iz različnih kontekstov in obdobij. blje SE 9. Semena/plodovi v večini izhajajo iz poznobronastodobnih Nezoglenela semena meteljke in metlikovk predstavljajo in rimskodobnih kontekstov, oglje pa vse od neo-eneolitskih ruderalno, naravno rastje, in so glede na ohranjenost tudi do novoveških plasti (vključujoč bronasto dobo, rimsko ob- lahko kontaminirana. dobje, pozno antika, srednji in novi vek). Med ogljem smo ugotovili vsaj 6 različnih lesnih vrst (oz. Ugotovili smo 3 kulturne oz. gojene rastlinske vrste (s sku- taksonov) listavcev, med njimi javor, gaber, hrast/kostanj/ pno 5 izločenimi zoglenelimi semeni): ječmen, lečo (sl. 86) jesen, mokovec/jerebika. Trije vzorci so vsebovali obdelan in proso. Po eno zrno prosa in leče smo odkrili v vzorcu št. (ošiljen in klan) nezoglenel les bora ali smreke (iglavca s 18, ki je bil odvzet iz plasti SE 6, ki sodi v pozno bronasto smolnimi kanali), ki je glede na ohranjenost najverjetneje dobo. Po eno zrno vseh treh kultivarjev smo našli tudi iz mlajšega izvora. Po arheološki interpretaciji naj bi bili vzorci vzorcev z rimskodobnih kurišč. iz SE 11−SE 12 novoveški, najverjetneje ostanki strelnih jar- Med sadnimi, grmovnimi vrstami sta omembe vredna dva kov iz časa francosko-avstrijskih vojn. Po številčnosti identi- ficiranih oglenih drobcev izstopata hrast z vsaj 9 in javor s 5 taksona: bezeg in vinska trta. Pri obeh so semena ohranjena primerki. Hrastovo oglje se pojavlja v več kontekstih in ob- v nezoglenelem stanju, zato je tu upravičen sum na konta- dobjih, od pozne bronaste in rimske dobe, pozne antike do minacijo. Predvsem izstopa večja številčnost semen bezga srednjega in novega veka. Javorjevo pa v rimskem obdobju v vzorcu št. 18 (SE 6). Seme vinske trte je bilo odkrito samo (dva vzorca) in po en primer v pozni antiki, srednjem veku eno, in sicer v rimskodobnem kurišču II (SE 20/2). Najdena ter v novem veku. Ostale vrste so zastopane v posameznih je bila tudi zoglenela lupinica lešnika v vzorcu s ter. št. 1547, (1−2) vzorcih (glej t. 2). SE 20/I 6 20/I 20/II 20/II 9 9 (17) 40 39 9 9 17 (10B) (10B) Vz. št. 30 18 23 25 31 36 38 27 28 39 ter. 41 št. 1547 Kvadrant 113 6,27 113 70 70 69 90 111 111 90 69 90 Rastlinska vrsta Ostanek Echinocloa crus gali nav. kosterba seme C 1 Panicum milliaceum proso seme C 1 1 Hordeum vulgare ječmen s prir. pl. zrno C 1 hulled Leguminosae (cf. stročnice (?leča) frg.seme C 1 1 Lens) Corylus avellana leska lupinica C 1 Sambucus ebulus/ divji bezeg seme NC 44 racemosa Vitis vinifera vinifera g. vinska trta seme NC 1 Chenopodiaceae metlikovke seme NC 1 1 Medicago lupulina hmeljna meteljka seme NC, rec 2 drobci oglja C x xx xx xxx xx xx x x x xx xxx (hrast) x malo, posamično xx nekaj xxx veliko 84 Arheobotanična opredelitev semen/plodov. Šušet, AAS 124, 2025 61 Šušec/Razdrto 2002 Vz. št. 30 18 23 25 31 36 38 27 28 39 1547 41 Ter. št. 1437 1060 1358 1378 1438 1548 1550 1419 1429 1562 1547 1562 Kvadrant 113 6,27 113 70 70 69 90 111 111 90 69 90 Rastlinska vrsta Ostanek Echinocloa crus gali nav. kosterba seme C 1 Panicum milliaceum proso seme C 1 1 Hordeum vulgare hulled ječmen s prir. pl. zrno C 1 Leguminosae (cf. Lens) stročnice (?leča) frg.seme C 1 1 Corylus avellana leska lupinica C 1 Sambucus ebulus/racemosa divji bezeg seme NC 44 Vitis vinifera vinifera g. vinska trta seme NC 1 Chenopodiaceae metlikovke seme NC 1 1 Medicago lupulina hmeljna meteljka seme NC, 2 rec drobci oglja C x xx xx xxx xx xx x x x xx xxx (hrast) opombe ežgana žganina ? pr zemlja kurišče kurišče med kamni med kamni med kamni med kamni x malo, posamično xx nekaj xxx veliko 86 Arheobotanična opredelitev vzorcev oglja. 7.4 Palinološka analiza in analiza fitolitov Maja Andrič, Alexandra Golyeva Na arheološkem najdišču Šušet sta bili opravljeni pelodna analiza (M. Andrič) in analiza fitolitov (A. Golyeva) vzorcev, pobranih iz profila 6 na kv. 10 s pomočjo treh kovinskih ška- tel dimenzij 7 × 7 × 50 cm. Analiziranih je bilo osem vzor- cev iz naslednjih globin na profilu: 88 cm, 104 cm, 120 cm, 136 cm, 152 cm, 160 cm, 168 cm in 176 cm pod površjem. Prvi trije vzorci so bili pobrani iz (zgodnjebronastodobne) SE 22, ostali pa iz (eneolitske) SE 15. 87 Palinološki vzorci (vsakič po 1 cm3 sedimenta) so bili pripra- Morda ostanek hrane iz rimskodobnega vzorca št. 13. vljeni po standardni laboratorijski metodi (7 % HCl, 10 % Zanimiv je zoglenel organski ostanek neznanega izvora, NaOH, sejanje skozi 180 µm sita, 40 % HF, acetoliza, bar- morda ostanka hrane, ki je bil odkrit v SE 18 v bližini cesti- vanje z barvilom safranin, silikonsko olje, Bennett in Willis šča; (sl. 87). 2002). Pelodna koncentracija v sedimentu je bila določena s Zaključek pomočjo štetja spor Lycopodium, ki so bili dodani vzorcem (Stockmarr 1971). Pri identifikaciji peloda se je uporabljal Arheobotanični ostanki z najdišča Šušet so redki in nerepre- svetlobni mikroskop Nikon Eclipse E400 pri povečavi 400×. zentativni, v veliki meri zaradi slabe ohranjenosti in možne Za analizo biomorfov (fitoliti, amorfne organske snovi in ra- kontaminacije (nezoglenela semena/plodovi). Poleg tega stlinski ostanki) smo vzorčili osem vzorcev, vsakokrat po 10 g interpretacijo otežuje tudi arheološko dokazana večfa- sedimenta z izbranih globin na profilu (enako kot za pelod). znost najdišča, zaradi česar so nekateri vzorci časovno težje Vzorcem sta bili dodani 30 % raztopina vodikovega pero- opredeljivi. ksida (H2O2) in težka tekočina (mešanica CdI2 in KI2 gosto- te 2,35); sprani so bili z destilirano vodo. Preostala organska frakcija vzorca je bila razredčena z enakim delom gliceri- na, sledila je analiza 1 mm3 vzorca. Pri identifikaciji rastlin- skih ostankov, amorfnih organskih snovi in fitolitov je bila uporabljena referenčna zbirka Instituta za geografijo Ruske 62 Šušet, AAS 124, 2025 Rezultati Pelod v nobenem od analiziranih vzorcev (zaradi aerobnih razmer v sedimentu) žal ni bil ohranjen, medtem ko so se fitoliti na najdišču Šušet ohranili. Fitoliti so silikatne ploščice, ki se odlagajo v celicah in medceličnih prostorih rastlin, ob propadu rastline pa se odložijo v sediment. Ker so, za raz- liko od peloda, zgrajeni iz anorganskih snovi, so se ohranili tudi v tem, nekoliko bolj suhem sedimentu. Stolpec osmih analiziranih vzorcev je razdeljen na dva dela – bronastodobnega (SE 22; 88−120 cm) in eneolitskega (SE 15; 136−168 cm). Zadnji vzorec (176 cm) je bil vzorčen v plasti na dnu kala, zato predstavlja osnovo za primerjalno 88 Vzorec 6 (160 cm). Morfologija in tafonomija fitolitov po analizo. ICPT 2.0 (Tabela 1); 1 – ACU_BUL_1; 2 – ELO_ENT; 3 – BUL_ FLA; 4 – ACU_BUL_2; 5 – BLO_RES. Rezultati so naslednji (sl. 88 in 89): akademije znanosti v Moskvi in svetlobni mikroskop AMPLI- Bronastodobna plast VAL (pri 350× povečavi). Vzorec 6 (160 cm) je bil analiziran 1. 88 cm. Vzorec vsebuje veliko amorfnih organskih snovi, pod elektronskim mikroskopom AMRAY 830I na Oddelku za fitolitov ali drugih rastlinskih ostankov pa ne. To je značilno biologijo Univerze v Moskvi (sl. 88). za spodnje horizonte tal (spodnji AB ali B). Morfološki opis in tipologija fitolitov temeljita na mednaro- 2. 104 cm. Vzorec vsebuje veliko preperelih ostankov lesa in dni nomenklaturi International Code for Phytolith Nomen- trav in malo fitolitov zeliščne vegetacije. clature (ICPN) 2.0 (International Code… 2019), opredelitev 3. 120 cm. Vzorec vsebuje veliko manjših drobcev preperelih pripadnosti rastlinskim združbam pa na Golyeva (2007). trav. To je značilno za presedimentirane organsko-mineral- Identifikacija je potekala s pomočjo lastne referenčne zbirke, ne depozite. v katero so vključeni fitoliti iz cvetov in listov rastlin zmerne- ga klimatskega pasu (Golyeva 2001) (sl. 89). Trenutno stanje Eneolitska plast raziskav v svetu žal ne omogoča podrobnejše rekonstrukcije 4. 136 cm. Vzorec vsebuje veliko večinoma pooglenelega rastlinskih združb. Morda bo z napredkom znanosti to mo- lesnega drobirja. Fitolitov je več kot v prejšnjem vzorcu, pre- goče kdaj v prihodnosti. vladujejo iglavci (37 %). Rastline ICPN 2.0 Morfotip ICPN 2.0 5. 152 cm. Vzorec vsebuje veliko večjih kosov lesa in drobce koda trav. Fitolitov je zelo malo. Dvokaličnice in enokaličnice Elongate entire ELO_ENT (zeli) 6. 160 cm. Vzorec vsebuje veliko ostankov trav in veliko fi- Iglavci Blocky restangular BLO_RES tolitov. 32 % pripada fitolitom trav (travniški habitati) in 4 % Blocky velloate BLO_VEL trsju ( Trave (gozdni habitati) Acute bulbosus_1* ACU_BUL_1 sl. 88 ). Trave (travniški habitati) Acute bulbosus_2* ACU_BUL_2 7. 168 cm. Vzorec vsebuje veliko velikih koščkov lesa in Bilobate BIL Elongate sinuate ELO_SIN manjše količine fitolitov zeli. Polylobate POL 8. 176 cm. Vzorec vsebuje le zelo malo organskega detritu- 1* - z veliko bazo; 2* - z malo Trstje Bulliform flabellate BUL_FLA sa. To je značilnost mineralnih sedimentov. bazo. 89 Taksonomija (ICPT) 2.0. (2019) in značilnosti rastlinskih združb (Golyeva 2007). Šušet, AAS 124, 2025 63 N Globina, cm Fitoliti, skupna vsota Tipi fitolitov Zeli Iglavci Trave (gozdni habitati) Trave (travniški habitati) Trsje 1 88 - 2 104 12/100 12/100 - - - - 3 120 18/100 12/67 - 6/33 - - 4 136 48/100 30/63 18/37 - - - 5 152 18/100 18/100 - - - - 6 160 83/100 63/41 7/9 12/14 27/32 7/4 7 168 28/100 28/100 - - - - 8 176 - 90 Rezultati analize fitolitov (število/%). Diskusija 2. Razvoj vegetacije 1. Geneza (tafonomija) tal Med analiziranimi vzorci iz eneolitske plasti po številu in pe- kar je značilno tako za presedimentirana tla kot tudi za na- terpretacijo plasti kot usedline na dnu kala (kalov). Najver- selbinske arheološke plasti. Oba tipa tal pa se med seboj jetneje so ves čas odlaganja usedlin v kalu okolico poraščali razlikujeta glede na deleže velikostnih kategoriji delcev. De- iglavci. Vsi vzorci vsebujejo veliko rastlinskega drobirja (les in zeli), 6), v katerem so prisotni tudi fitoliti trstičja in ki potrjuje in- strosti fitolitskih vrst izstopa vzorec z globine 160 cm (vzorec belejši drobir prevladuje v tleh, ki nastajajo in situ, medtem ko se med premikanjem plasti rastlinski delci drobijo in me- Majhna količina fitolitov v zgornjem delu profila ne omogo- hanično deformirajo. Zato lahko sklepamo, da so se tla v ča podrobnejše rekonstrukcije bronastodobne vegetacije, eneolitski plasti (SE 15) odlagala in situ, medtem ko je zgor- lahko pa sklepamo, da je odsotnost fitolitov možna posledi- nji del profila (bronastodobna plast) presedimentiran. Med ca prevlade vegetacije odprtega tipa. odlaganjem plasti na Šušetu je torej med eneolitikom in bronasto dobo prišlo do večjih sprememb v procesih odla- ganja plasti, pri čemer je sedimentacija v eneolitiku potekala v stabilnih razmerah, v bronasti dobi pa so stabilno sedi- mentacijo na dnu kala zamenjali dinamični koluvialni pro- cesi, ki so pospešili sedimentacijo zaradi premika drobnih delcev z višjih leg v dno kotanje Šušet. To domnevo poleg zelo majhnih organskih delcev in majhne količine fitolitov v bronastodobnih plasteh še dodatno potrjuje velika debelina tal v zgornjem delu profila. Najvišji vzorec (88 cm) verjetno predstavlja horizont B ali pa spodnji del talnega horizonta A. 64 Šušet, AAS 124, 2025 8Sklep Obdelava arhiva najdišča Šušet, pridobljenega z zašči- gre tudi tokrat za sledove izven naselbinskih aktivnosti, ter tnimi arheološkimi izkopavanji leta 2002, je skupaj z ana- drugič, da so te aktivnosti najbrž izvorno vezane na (avtar- lizo historičnih, okoljskih in arheoloških informacij omo- kično?) bivanjsko enoto, ki je ekonomsko slonela na živi- gočila natančnejši vpogled v strukturiranost in vsebino noreji ter z njo povezano pridelavo in predelavo mleka, a tega najdišča ter ponudila namige za širše arheološko je opravljala tudi obrne dejavnosti, npr. obdelavo brona in razumevanje prostora, v katerega sodi in ga sooblikuje. izdelavo tkanin. Vendar odkritje človeških kosti, ki so najbrž Šušet je bil za človeka privlačen že vsaj od časa prehoda 5. pripadale isti osebi in niso ležale v grobu, zgornjima nami- goma dodaja vsebine, ki še dodatno popestrijo interpre- v 4. tisočletje pr. n. št. Na dnu tamkajšnje kotanje, ki so jo (v tativno mnogostranskost poznobronastodobnih sledov in okolici) poraščali iglavci, se je takrat v kalu zadrževala voda, ostajajo brez utemeljene pojasnitve. do katere si je človek olajšal dostop tako, da je nametal kamenje in se s tem izognil hoji po blatu. Kal na Šušetu je V tisočletju po bronasti dobi se intenzivnost odlaganja tal na bil najbrž lokalna posebnost širšega območju Rebernic in Šušetu občutno zmanjša, kar je najbrž posledica ponovne- je s svojo privlačnostjo zaradi vode vplival centripetalno na ga pogozdovanja kot rezultat zmanjšanja vpliva človeka na smeri gibanja ljudi in živali (divjih in domačih). okolje. Nizka amplituda človekovega poseganja v prostor Mlajši debeli nanosi koluvija, ki so najprej zapolnili kal, nato se zrcali tudi v skoraj popolni odsotnosti drobnih najdb iz starejše in mlajše železne dobe. Šušet je očitno postal ne- pa še pretežni del dna kotanje, so zelo verjetno posledica privlačen za ljudi, ki so pozornost in aktivnosti preusmerili človekovih aktivnosti, predvsem krčenja gozda in paše ter drugam. Podobno ugotavljamo tudi za prelaz na Razdrtem, obdelovanja zemlje. To je spodbudilo degradacijo vegeta- kjer je starejše- in mlajšeželeznodobna prisotnost človeka na cije in tako omogočilo zajetnejše izpiranje pobočja in od- vseh najdiščih med nanoško Plešo in Golim vrhom izpričana laganje resedimenta na njegovo dno. Povečana sedimen- le s štirimi (!) posameznimi najdbami. Ta ugotovitev odpira tacija skupaj s človekovimi aktivnostmi sta na Šušetu jasno vprašanja glede vloge prelaza Razdrto na koncu prazgo- zaznavni predvsem za čas 2. tisočletja pr. n. št. in še posebej dovine, saj ne sledi poselitvenim trendom, ki so zaznavni njegove zadnje tretjine. V starejšem intervalu se prisotnost na drugih pivških in zgornjevipavskih najdiščih. Obljudenost človeka kaže skozi posamezne razpršene kose zgodnje- do notranjskih prazgodovinskih gradišč naj bi namreč dosegla srednjebronastodobne lončenine in kosti domačih živali, ki prvi vrh prav v starejši železni dobi ter bi po upadu v začet- so omogočile prepoznavanje površine, na kateri se je človek ku mlajše železne dobe spet oživela in se utrdila v poznem zadrževal. Zelo verjetno gre za sledove izven naselbinskih latenu (Laharnar 2022, 351−365). aktivnosti, kar najbrž velja tudi za s kamni utrjeno ploskev nepravilnega, pogojno srčastega tlorisa. V zadnjih stoletjih Morda že v drugi polovici 2. stoletja pr. n. št., zanesljiveje pa 2. tisočletja pr. n. št. je človek malo nad izravnanim dnom proti njegovemu koncu, je bila čez Razdrto speljana cesta, ki kotanje Šušet, v vdolbino na pobočju, nametal masivno je iz Akvileje vodila proti vzhodu in se je kot glavna prome- grobljo kamenja in njene robove utrdil z vencem skal. Med tnica proti dolini Save obdržala do (konca) avgustejskega kamenjem je ležalo tudi razmetano keramično črepovje. obdobja (Bosio 1991, 200; Horvat, Bavdek 2009, 144−150). Črepinje so pretežno pripadale večji bikonični posodi z izvi- To je tudi prva arheološko izpričana cesta čez Razdrto (Hor- hanim ustjem in tremi držaji na trebuhu, ki je prvotno naj- vat, Bavdek 2009, 11), ki je bila v krajšem odseku odkrita tudi brž služila za shranjevanje živil. Morda je groblja služila kot na Šušetu. Na širšem območju prelaza na Razdrtem sledov utrjen plato oziroma baza konstrukcije, še verjetneje pa je morebitnih starejših cest, kljub obširnim raziskavam (Horvat, kamnit sestav nastal kot rezultat trebljenja kamenja zaradi Bavdek 2009), ne poznamo. V času gradnje ceste ali ver- prilagoditve lokacije za kmetijsko izrabo. Sočasno drobno jetneje zelo kmalu po njej je prišlo do vojaškega spopada gradivo, ki je bilo razmeroma maloštevilno in razpršeno ši- na Gradu pri Šmihelu (Laharnar 2022, 325). Možno je, da rom Šušeta, izpričuje predvsem dvoje namigov: prvič, da je do izbruha sovražnosti prišlo prav (tudi?) zaradi rimske Šušet, AAS 124, 2025 65 inkanalizacije poti, ki je porušila sisteme difuzne komunika- opuščeno cestišče ter celotno kotanjo prekril debel koluvi- cije, uveljavljene pred tem. alni nanos, ki danes predstavlja krovni plašč v pedološkem Šušet se v rimski dobi in še posebej v času od druge po- profilu. Debelina nanosa je ponekod dosegala 1 m, kar na Šušetu predstavlja fazo najintenzivnejše akumulacije. Moč- lovice 1. stoletja pr. n. št. do konca 1. stoletja n. št. kaže kot no povečanje sedimentacije v novem veku je bilo opaženo počivališče ob cesti, ki je bila speljana po južnem robu dna tudi v vrtačah na Krasu, kar je bilo razumljeno kot posledi- kotanje in je potekala približno v smeri jugovzhod−seve- ca pritiska človeka na okolje, kjer naj bi antropogeno de- rozahod. Zgolj okoli 1,5 m široko cestišče je bilo posuto z gradiran vegetacijski pokrov vse bolj neuspešno zadrževal gruščem in prodom, ki sta bila najverjetneje prinesena iz erozijo in prenašanje tal (Fabec 2018). V spodnji polovici struge Močilnika. Izven vozišča se je prometna površina ši- je bil nanos na Šušetu črnikasto obarvan, kar je indic za rila tudi na dno kotanje. Nekaj metrov više so na severnem to, da gre za gnojena, njivska tla. Kot je bilo razvidno iz pobočju ležali sledovi treh kurišč, ki bi lahko bila ostanek površja na vzhodnem podolju Šušeta, kjer je bilo možno peči za enkratno peko hrane. Podobne poznamo s posa- slediti poteku štirih njivskih teras, so bila tudi tla v zgornjem vskih najdišč iz 1. stoletja pr. n. št. in 1. stoletja n. št., ki so delu še pred nedavnim obdelana. V nekdanji obdelovalni vezana na prisotnost rimske vojske ob prometni povezavi zemlji je bilo obilje arheološkega gradiva, predvsem kosov med Emono in Siscijo (Segestiko) (Guštin 2015). Ta hipoteza zidakov in strešnih opek (korcev), lončenih črepinj, kosov je mikavna, saj bi jo lahko povezali z aktivnostmi vojske ob stekla, železa, novcev in kosti. Vsaj del teh predmetov je bil cesti čez Razdrto, podpirajo pa jo na Šušetu odkriti sledovi najbrž zemlji pridan z gnojenjem. Sled agrarne izrabe pro- vojaščine, predvsem žebljički kalig. stora so najbrž tudi ostanek (drenažnega?) jarka in druge Drobno gradivo kaže, da je bil promet na Šušetu najbolj manjše strukture. Morda smemo odkritje svetinjic v ornici izrazit v času od druge polovice 1. stoletja pr. n. št. do konca vezati na ljudsko religioznost v povezavi s priprošnjami za 1. stoletja n. št. To je še razmeroma precej po tem, ko je bila dobro letino, čeprav si je prisotnost predmetov religioznega glavna prometnica premaknjena čez Hrušico. Sledovi ljudi značaja mogoče razlagati tudi v povezavi s kartografskim na Šušetu močno zbledijo šele v pozni rimski dobi, ponovno podatkom, da je v bližini ali celo na tej lokaciji nekoč stalo pa postanejo vidni od poznega srednjega veka dalje. V ti- znamenje ali kapelica. sočletju, ki je sledilo rimski dobi, se je na Šušetu postopoma Zaradi bližine ceste, ki je čez Razdrto povezovala Vipavsko odložila plast koluvialnih tal, ki so ji – glede na odsotnost dolino s Pivško kotlino, je Šušet v zadnjih stoletjih odigral pokazateljev človekovih aktivnosti − botrovali predvsem na- svojo vlogo tudi pri vojaških spopadih. Ostanki strelskega ravni dejavniki in ne človek. jarka, ki je potekal po severovzhodnem pobočju kotanje, so Trasa ceste po južnem robu Šušeta je zelo verjetno ostala morda sled bitke za Preval med Avstrijci in Francozi na za- v uporabi še naprej po rimskem obdobju. Glede na drobne četku 19. stoletja (Rupnik 1927), ki jo na Šušetu jasno izpriču- najdbe so jo v poznem srednjem veku obnovili in nekoli- jejo izstreljene svinčenke „napoleonskega tipa“ ter kresilniki ko preusmerili njeno traso. Do skoraj 4 m široko cestišče je za kremenjače. Razmeroma številni ostanki avstro-ogrske bilo tokrat nasuto bolj na debelo, za cestni tampon pa sta vojaške opreme kažejo, da je Preval ohranil vlogo vojaške se, podobno kot v rimskem obdobju, uporabila rečni prod lokacije še po avstrijsko-francoskih vojnah, tulci nabojev ter (najverjetneje iz Močilnika) in lokalni grušč. Kjer je bila trasa rep eksplodirane mine pa so najbrž pomiki vojaških spopa- ceste postavljena na novo, je bilo cestno nasutje odloženo dov v času druge svetovne vojne, morda napadov Gradni- na poravnano ilovnato nosilno podlago. V podlago globo- kove brigade na nemško vojsko na začetku Goriške fronte ko vtisnjeni prodniki in oblice izpričujejo težek promet, ki jeseni 1943 (glej npr. Smrdel 1975, 265, 271). je bil glede na zelo številne v tamponu cestišča izgubljene podkovne in druge žebljičke tudi gost. Veliko železa in še posebej žebljev je ležalo tudi drugje ob cesti. Njihova šte- vilčnost je morda indic za domnevo o obstoju lesenih struk- tur, hipotetično vezanih na preprego tovornih živali. Konec uporabe ceste oziroma točneje prestavitev njene tra- se izven prostora arheološkega izkopišča izpričuje tanek, a jasno zaznaven sloj razpršenih drobcev lesnega oglja. Gre za ostanek večjega gozdnega požara iz 16. (17.?) stoletja, ki je najverjetneje zaobjel širšo okolico najdišča. Po tem je 66 Šušet, AAS 124, 2025 9Literatura AUSTIN, R. J. 2011, Gunflints from Fort Brooke: a Study and Some BORGNA, E. 1994, I materiali. – V: P. Cassola Guida in E. Bor- Hypotheses Regarding Gunflint Procurement. – The Florida gna (ur.), Pozzuolo del Friuli I. I resti della tarda età del bronzo in Anthropologist 64/2, 85−106. località Braida Roggia, Studi e ricerche di protostoria mediterra- AZINOVIĆ BEBEK, A. 2007, Hodočasnici iz Čazme u 17. i 18. sto- nes 2, Roma, 41–187. ljeću. − Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, 3. s., XL, 391−405. BORGNA, E., P. CASSOLA GUIDA, K. MIHOVILIĆ, G. TASCA in B. BALBO, A. L., M. ANDRIČ, J. RUBINIĆ, A. MOSCARIELLO in P.T. TERŽAN 2018, Il Caput Adriae tra Bronzo Antico e Bronzo Re- cente. – V: E. Borgna, P. Csssola Guida in S. Corazza (ur.), Preisto - MIRACLE 2006, Palaeoenvironmental and Archaeological Impli- ria e protostoria del Caput Adriae . Studi di Preistoria e Protostoria cations of a Sediment Core from Polje Čepić, Istria, Croatia. – Ge - 5, Firenze, 75–96. ologia Croatica 59/2, 109–124. BAVDEK, A. 2005, Rimsko žarno grobišče Volarije pri Žirjah na BOSIO, L. 1991, Le strade romane della Venetia e dell‘Histria. – Padova. Krasu. – Arheološki vestnik 56, 235 − 262. BAVDEK, A. in D. JOSIPOVIČ 2017, bRATINA, P. 2005, Tabor nad Zagorjem – Šilentabor, Zaščitna ar- Betalov spodmol . − Postojna. heološka sondiranja na območju grajskega kompleksa. – Arsa BEKIĆ, L. 1999, Uvod u problematiku glinenih lula na području Carsologica , 34/3, Nova Gorica, 691 − 767. Hrvatske. − Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu XXXII/ XXXIII, BRATINA, P. 2014, Zemono pri Vipavi. − V: B. Teržan in M. Čre- Zagreb, 249−279. šnar (ur.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slo - BEKIĆ, L. 2017, Duhanske lule iz nekadašnje vojarne sv. Nikola u venskem , Katalogi in monografije 40, Ljubljana, 563−567. Zadru. / Tobacco Smoking Pipes from the Former St Nicholas BRATINA, P. 2021, Gradišča Komenskega Krasa v starejši železni Barracks in Zadar. – V: L. Bekić, Š. Vrkić in R. Surić, Sveti Niko - dobi / Hillforts of the Komen Karst in the Early Iron Age. ‒ Arhe - la u Zadru. Arheološko iskopavanje u samostanskom sklopu sv. ološki vestnik 72, 377‒417. Nikola u Zadru 2014.−2016 / Saint Nicholas in Zadar. Archae - ological Excavations at Zadar’s St Nicholas Monastery Complex BRIŠNIK, D. 1999, Stari grad nad Celjem. Keramično gradivo iz 2014–2016, Exhibitiones archaeologicae ecclesiae s. Nicolai 1, Za- sektorjev A in B. – V: R. Fugger Germadnik (ur.), Celjski grofje, dar, 137−150. Stara tema – nova spoznanja, Zbornik mednarodnega simpozija, BELAJ, J. 2006, Interpretiranje novovjekovnih nalaza iz grobova Celje, 261−307. crkve Sv. Martina na Prozorju. − Prilozi Instituta za arheologiju u CANDUSSIO, A. in E. ROSSI 2005, Medagliette e crocefissi della Zagrebu 23, Zagreb, 257−294. devozione popolare friuliana dei secoli. − Udine. BETTONI, B. 2013, Da gioielli ad accessori alla moda: tradizione CASSOLA GUIDA, P. in S. VITRI 1988, La ceramica dei castellieri. – e innovazione nella manifattura del bottone in Italia dal tardo V: T. Miotti (ur.), I Castelli del Friuli VII, Udine, 221–259. Medioevo a oggi. − Venezia. CIARLO, N. C., J. CHARLIN, J. ALBERTI, S. BUSCAGLIA, G. VIVAR BIDDLE, M. 1990, Object and Economy in Medieval Wirrebester LOMBARTE in R. GELI MAURI 2019, Size and shape analysis of 1−2. − Wincbester Studies 7, Oxford. gunflints from the British shipwreck Deltebre I (1813), Catalonia, BORZACCONI, A. 2007a, Ceramica invetriata. – Spain: a geometric morphometriccomparison of unused and V: C. Morselli used artefacts. – Archaeological and Anthropological Sciences (ur.), Trieste antica. Lo scavo di Crosada , Trieste, 357 − 373 11(12), 6569 − 6582. BORZACCONI, A. 2007b, Ceramica comune grezza. – V: C. Mor- CONSPECTUS 1990: Ettlinger, E. et al . 1990, Conspectus forma - selli (ur.), Trieste antica. Lo scavo di Crosada , Trieste 380 − 393. rum terrae sigillatae Italico modo confectae . ‒ Materialien zur BORZACCONI, A. 2011, Ceramica dallo scavo di via Brenari . – Ar- römisch-germanische Keramik 10, Bonn. cheologia di frontiera 8, Trieste. CORRADO, M. 2011, I bottoni cosiddetti ‘vandeani’ nella Calabria BÖKÖNYI, S. 1974, History of domestic mammals in Central and del primo Ottocento. − Archeologia Postmedievale 15, 59 − 78. Eastern Europe . – Budapest. CULTRARO, M. 2013, Barrel-shaped vessels in context: a long- BÖKÖNYI, S. 1984, A nimal husbandry and hunting in Tác - -range model of dairy production in Eastern and central Me- -Gorsium. The vertebrate fauna of a Roman town in Pannonia . diterranean during the late fourth and early third Millennia BC. – Budapest. ‒ Origini 35, 157‒191. Šušet, AAS 124, 2025 67 CUNJA, R. 2004, Zbirka Gajšek. − V: Guštin, M. (ur.), Srednjeveška FURLANI, U. 1996, Depojska najdba iz Šempetra pri Gorici. ‒ V: in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana. Annales Medi- B. Teržan (ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene terranea, Koper, 67−203. in bronaste dobe na Slovenskem 1, Katalogi in monografije 30, ČERČE, P. in I. ŠINKOVEC 1995, Katalog depojev pozne bronaste Ljubljana, 73‒88. dobe. ‒ V: B. Teržan (ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe GARBSCH, J. 1965, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 1, Katalogi in monogra- und 2. Jahrhundert. – Münchner Beiträge zur Vor- und Frühge-fije 29, Ljubljana, 129‒333. schichte 11, München ČREŠNAR, M. in B. TERŽAN 2014, Absolutno datiranje bronaste GELICHI, S. 1991 (ur.), Archeologia medievale a Lugo. Aspetti del in železne dobe na Slovenskem. ‒ Katalogi in monografije 40, quotidiano nei ritrovamenti della Rocca. − Ricerche di archeolo-Ljubljana, 569−579. gia altomedievale e medievale 17, Firenze. DJURA JELENKO, S., I. SAPAČ, B. TOŠKAN in A. MIHELIČ (ur.) GERDOL, R. in G. STACUL 1978, Il castelliere di Ponte S. Quirino 2016, Dvorec Grinfels. Katalog občasne razstave. – Koroški pokra- prpesso Cividale. ‒ V: L. Ruaro Loseri (ur.), I castellieri di Nivize, jinski muzej, Slovenj Gradec. Monte Grisa, Ponte S. Quirino, Atti dei civici musei di storia ed DJURIĆ, B. in G. TICA 2002, arte di Trieste, Monografie di Preistoria 2, 65‒98. Poročilo o rezultatih arheološkega pregleda na potencialnem najdišču Šušec. – Ljubljana (neobja- GOLYEVA, A. A. 2001, Biomorphic analysis as a part of soil vljeno poročilo, arhiv ZVKDS, OE Nova Gorica). morphological investigations. ‒ Catena 43, 217–230. DRIESCH, A. von den 1976, A guide to the measurement of ani- GOLYEVA, A.A. 2007, Various phytolith types as bearers of dif- mal bones from archaeological sites. – Peabody museum bulletin ferent kinds of ecological information. ‒ V: M. Madella in Z. De- 1, 1–136. bora (ur.), Plant, People and Places — Recent Studies in Phytolith DUGONJIĆ, A. 2017, Medieval settlement at the site Franjevac Analysis, Oxford, 204–208. near Đakovo. – V: T. Sekelj Ivančan, T. Tkalčec, S. Krznar in J. Belaj GRANT, A. 1982, The use of tooth wear as a guide to the age of (ur.), Srednjovjekovna naselja u svjetlu arheoloških izvora, Zbornik domestic ungulates. – V: B. Wilson, C. Grigson in S. Payne (ur.), Instituta za arheologiju 6, Zagreb, 293−336. Ageing and sexing animal bones from archaeological sites, BAR – EGAN G. in F. PRITCHARD 2004, Dress Accessories c.1150 British series 109, 91–108, Oxford. − c.1450. − Medieval Finds from Excavations in London 3. GUŠTIN, M. in A. GASPARI 2005, Ocra: il passo tra il mondo ro- FABČIČ, T. 2010, mano e le comunità protostoriche continentali. – V: G. Bandelli Pripoved izročila talov. Ledinska imena v vaseh (ur.), Carlo Marchesetti e i castellieri , La storia della Venezia Giulia Podgrič, Lozice in Otošče . − Lozice. 9, Trieste, 353 − 360. FABEC, T. 2012, Geoarheološke lastnosti zapolnitev vrtač na Di- GUŠTIN, M. 2015, Rimski vojaški tabori v smeri proti Segestiki in vaškem krasu. – V: M. Andrič (ur.), Dolgoročne spremembe okolja zahodnemu delu Balkanskega polotoka. – V: J. Istenič, B. Lahar- I , Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 25, Ljubljana, 43–54. nar in J. Horvat (ur.), Sledovi rimske vojske na Slovenskem , Katalo- FABEC, T. 2017, Ajdovščina. Mestno jedro in arheološko najdišče gi in monografije 41, Ljubljana, 221 − 233. Castra . – Monografije CPA 4, Ljubljana. GUŠTIN, M. in A. TOMAŽ 2016, Zatak pri Lendavi . − Arheologija FABEC, T. 2018, Arheologija vrtač . ‒ Monografije CPA 5, Ljubljana. na avtocestah Slovenije 51, Ljubljana. FABEC, T. 2025, Poročilo o izvedenih arheoloških raziskavah za GUTJAHR, C. in G. TIEFENGRABER 2003, Die mittelalterliche Mot-dograditev TK kabelske kanalizacije za izgradnjo optične poveza- te Alt-Hollenegg. Eine abgekommene Burganlage bei Deutsch- ve do BP Goli vrh. ‒ Nova Gorica (neobljavljeno poročilo). landsberg, Steiermark. Mit einem Beitrag von Fritz Freiherr Lo- FABEC, T. in M. VINAZZA 2018, Gradišče in Tabor: poskus prepo- chner von Hüttenbach. – Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich, Beiheft 4, Wien. znavanja dinamik preoblikovanja tomajskega griča od prazgo- dovine do danes. ‒ Goriški letnik 42, 9‒44. GUTJAHR, C. in G. TIEFENGRABER 2004, Die mittelalterliche FIRST, B., M. KOS, D. MAVRIČ, T. NABERGOJ, N. VERŠNIK in M. Wehranlage „Turmbauerkogel“ bei Eibiswald (Ivnik), Bez. Deut- schlandsberg, Weststeiermark / Srednjeveška utrdba „Turmbau- ŽARGI 2009, Novi vek in moderna doba. – V: P. Turk, J. Istenič, erkogel“ pri Eibiswaldu (Ivnik), okraj Deutschlandsberg, zahodna T. Knific in T. Nabergoj (ur.), Ljubljanica – kulturna dediščina reke , Štajerska. – Arheološki vestnik 55, 439 − 480. Ljubljana, 349 − 440. FLORJANČIČ, S. 2012, 20. stoletje. Žebelj in vijak. Začetki industri- HIGGINS, D. 2017, Guidelines for the Recovery and Processing of Clay Tobacco Pipes from Archaeological Projects. – Liverpool. je v Kropi. – Vigenjc. Glasilo kovaškega društva 12, Kropa. FMRSl IV: A. ŠEMROV 1995, HELLMUTH KRAMBERGER, A. 2017a, Monkodonja. Istraživanje Die Fundmünzen der römischen Zeit protourbanog naselja brončanodobne Istre / Forschungen zu ei - in Slowenien IV. – Berlin. ner protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Knjiga / Teil FUNDORT KLOSTER 2000, Fundort Kloster. Archäologie im 2/1. Keramika s brončanodobne gradine Monkodonja / Die Kera- Klösterreich. Katalog zur Ausstellung im Stift Altenburg. – Bun- mik aus der bronzezeitlichen Gradina Monkodonja. Tekst / Text. desdenkmalamt, Wien. 68 Šušet, AAS 124, 2025 – Monografije i katalozi / Monographien und Kataloge 28/1, KNIFIC, B. 2020, Obutvena dediščina na Slovenskem: o škornjih, Arheološki muzej Iste / Archäologisches Museum Istriens, Pula. čevljih, coklah, opankah, copatah in drugih obuvalih. – Tržič. HELLMUTH KRAMBERGER, A. 2017b, Monkodonja. Istraživanje KRABATH, S. 2001, Die hoch- und spätmittelalterlichen Buntme-protourbanog naselja brončanog doba Istre / Forschungen zu tallfunde nördlich der Alpen. Eine archäologisch-kunsthistorische einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Knjiga / Teil Untersuchung zu ihrer Herstellungstechnik, funktionalen und ze- 2/2. Brončanodobna keramika s gradine Monkodonja / Die Ke- itlichen Bestimmung, Band 1 und 2. − Leidorf. ramik aus der bronzezeitlichen Gradina Mondodonja. Katalog. KÜGLER, M. 1987, Tonpfeifen. – Höhr, Grenzhausen. – Monografije i katalozi / Monographien und Kataloge 28/2, KUDELIĆ, A. 2017, Karakterizacija lončarske smjese makroskop-Arheološki muzej Iste / Archäologisches Museum Istriens, Pula. ska analiza keramike iz brončanog doba/Characterization of ce-HOMANN, A. 2013, Sterne und Blüten ... Streiflichter zur Datie-ramic pastes – a macroanalysis of Bronze Age pottery. – Vjesnik rung zweier Knopftypen. – Archäologische Nachrichten , 101–105. arheološkog muzeja u Zagrebu 3, s., L., 119–172. HOMANN, A. 2017, Vögel, Pferde, „ Laternen“ und bekrönte LAHARNAR, B. 2009, The Žerovnišček Iron Age hillfort near Herzen. Zu einigen Knopftypen des 17., 18. und 19. Jahrhunderts. Bločice in the Notranjska region / Železnodobno gradišče Že- – Archäologische Nachrichten , 148 − 153. rovnišček pri Bločicah na Notranjskem. – Arheološki vestnik 60, HORVAT, J. 1997, Sermin. – Opera Instituti archaeologici Sloveni- 97–157. ae 3, Ljubljana. LAHARNAR, B. 2018, Gradišča med Nanosom in Snežnikom. – V: HORVAT, J. in A. BAVDEK 2009, Ocra. Vrata med Sredozemljem in D. Vončina (ur.), Gradišča v zahodni in osrednji Sloveniji. Zbor-Srednjo Evropo / Ocra. The gateway betwwn the Mediterranean nik s posvetovanja o gradiščih, Pivka, 24. maja 2017, Gorjansko, and Central Europe. − Opera Instituti archaeologici Sloveniae 17, 26−47. Ljubljana. LAHARNAR, B. 2022, Od Okre do Albijske gore. Notranjska med ISTENIČ, J. 1987, Rodik – grobišče Pod Jezerom. – Arheološki ve- prazgodovino in antiko. – Katalogi in monografije 45, Ljubljana. stnik 38, 69−136. LAZAR, I. 2003, Rimsko steklo Slovenije. – Ljubljana. ISTENIČ, J. 2019, Caligati in the eastern hinterland of Aquileia up LEVI, S. 2010, Dal coccio al vasaio. Manifattura, technologia e to the Early Augustan period. – V: H. Dolenz in K. Strubel (ur.), classificazione della ceramica . – Bologna, Zanichelli. Chronologie und vergleichende Chronologien zum Ausgang der Römischen Republik und zur Frühen Kaiserzeit MAKAROVIČ, M. 1965, Kmečki nakit . Kärntner Muse-. Vodič po razstavi, Slovenski umsschriften 87, Klagenfurt am Wörthersee, 271−295. etnografski muzej. – Ljubljana. JAMNIK, P., M. TURK in B. BLAŽINA 2014, Jama Luknja v skali pri MANDEL, G. 1990, La chiave. Storia e simbologia di chiavi, lu- Razdrtem: revizija dosedanjih objav o najdišču in časovna ume- cchetti e serrature. – Bergamo. stitev arheoloških najdb. – V: Annales, Series historia et sociologia MASELLI SCOTTI, F. 1988, Scavi archeologici della Soprintenden- 24/ 2, 197 − 212. za nella provincia di Trieste – anni 1987‒88. ‒ Atti e memorie JANEŠ, A., I. HIRSCHLER MARIĆ in A. AZINOVIĆ BEBEK 2017, della societá istriana di archaeologia e storia patria LXXXVIII della Stari Perkovci − Sela, ruralno naselje 14. stoljeća. − Raccolta (XXXVI della Nuove serie) V: T. Sekelj , 215‒233. Ivančan, T. Tkalčec, S. Krznar in J. Belaj (ur.), Srednjovjekovna na- MATIJAŠIĆ, R. 1987, La produzione e il commercio di tegole ad selja u svjetlu arheoloških izvora , Zbornik Instituta za arheologiju Aquileia. – V: Antichità Altoadriatiche XXIX (1987), Vol. 2, Vita so - 6, Zagreb, 337 − 388. ciale, artistica e commerciale di Aquileia Romana , 495 − 531. JERŠIN DEREANI, M. 1997, Špeličeva hiša v Črnomlju. − Diplom- MIHELIČ, A. 2016, Arheološka izkopavanja na Pohorskem dvoru v sko delo. Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza letu 2007 . − Diplomsko delo. Oddelek za arheologijo, Filozofska v Ljubljani, Ljubljana (neobjavljeno). fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana (neobjavljeno). Kerman, B. 2013, Gornje njive pri Dolgi vasi 2. − Arheologija na MIHELIČ, M., G. RUTAR in D. MLEKUŽ 2019, Arheološki sledovi avtocestah Slovenije 49, Ljubljana. utrdbenih sistemov koalicijskih vojn na območju Slovenije . – Lju-KNEZ, D. 2010, Od zore do mraka. Križi iz zbirke Narodnega mu- bljana (neobjavljeno poročilo). the National Museum of Slovenia. – Ljubljana. use change and anthopogenic Pb deposition in a Northern Adri- zeja Slovenije. / From Dawn tili Dusk. Crosses in the Collection of MIKO, S. in S. MESIĆ 2004, Geochemical record of Holocene land KLADNIK, D. 2013, Geografski oris pokrajine. – V: J. Pavšič, Vipa- atic karst lake (Lake Vrana, Cres Island). – V: 32nd International vska dolina: neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina, umetno- Geological Congress, Abstracts, 35, Florence. stna zgodovina, gmotna kultura, gospodarstvo, naravovarstvo, MIKO, S., S. MESIĆ, S. FORENBAHER in M. BELAK 2005, Archeo- Ljubljana, 64 − 80. metric analysis of Bronze Age potsherds from Vrana Lake (Cres KLAVORA, V. 2003, Predel 1809: avstrijsko-francoski vojni spopadi Island): a study of provenance and dating of slope processes. – na slovenskem narodnostnem ozemlju. – Ljubljana. V: Abstracts Book of 3rd Croatian Geological Congress, Opatija, 99–100. Šušet, AAS 124, 2025 69 MILEUSNIĆ, Z. 2012, Opredelitev novoveškega keramičnega OITZL, G. 2018, Zbirka žebljev iz 19. stoletja v Narodnem muzeju gradiva in ostalih drobnih najdb. − V: M. Guštin in A. Tomaž, Slovenije. – Argo 61/2, Ljubljana, 30−42. Bertoki – Bonifika pri Kopru, Arheologija na avtocestah Slovenije OLDFIELD, F., A. ASIOLI, C.A. ACCORSI, A.M. MERCURI, S. JU- 27, Ljubljana, 33 − 36. GGINS, L. LANGONE, T. ROLPH, F. TRINCARDI, G. WOLFF, MILEUSNIĆ, Z. 2015, Beneška dediščina na območju nekdanje- Z. GIBBS, L. VIGLIOTTI, M. FRIGNANI, K. VAN DER POST in N. ga dominikanskega samostana v Kopru. − Doktorska disertacija. BRANCH 2003, A high resolution late Holocene palaeoenviro- Oddelek za arheologijo in dediščino, Fakulteta za humanistične nmental record from the central Adriatic sea. – Quaternary Sci-študije, Univerza na Primorskem, Ljubljana (neobjavljeno). ence Reviews 22, 319–342. MLEKUŽ, D. 2015, Prazgodovinske poljske razdelitve na Krasu. – OREL, B. 1951, Piparstvo na Gorjušah v Bohinju – naša stara do-Kronika 63/3, 1–16. mača obrt. – V: Slovenski etnograf III–IV, 75–86. MLEKUŽ VRHOVNIK, D. in T. FABEC 2024, The Formation of the OŽANIĆ ROGULJIĆ, I. in A. RAPAN PAPEŠA 2017, Stari perkov- Kras Landscape from Prehistory to the Early Modern Period. – ci – Sela, Ruralno naselje 14. stoljeća. – V: T. Sekelj Ivančan, T. V: B. Fuerst-Bjeliš, J. Mrgić, Hrvoje Petrić, M. Zorn in Ž. Zwitter Tkalčec, S. Krznar in J. Belaj (ur.), Srednjovjekovna naselja u svjetlu (ur.), Environmental Histories of the Dinaric Karst, Environmental arheoloških izvora, Zbornik Instituta za arheologiju 6, Zagreb, History 17, 81−107. 389−402. MONTELLA DE CARLO, S. 2021, Impatto umano sulla vegetazio- PERETTO, R., M. MUNARINI, A. M. VISSER TRAVAGLI, L. SERVA- ne in Friuli (italia) e Slovenia tra Neolitico ed età romana. Tracce DEI in L. SCARPANTE 1995, La Meraviglia del Consueto. Cera-di deforestazione in due territori confinanti. – V: Goriški letnik 45 miche dal XIII al XVIII secolo daile raccolte del Museo Civico di (2021), 269−296. Rovigo. – Ass. Culturale Minelliana. MORETTI, M. 1978, Monte Grisa: area inferiore. ‒ V: L. Ruaro PERKO, D. in M. OROŽEN ADAMIČ 2001, Slovenija: pokrajina in Loseri (ur.), I castellieri di Nivize, Monte Grisa, Ponte S. Quirino, ljudje. – Ljubljana. Atti dei civici musei di storia ed arte di Trieste, Monografie di PERKIĆ, D. 2005, Kamensko. Elaborat sa zaštitnih arheoloških Preistoria 2, 41‒64. istraživanja 1999.–2002. − Arhiv Konzervatorskog odjela u Kar-MURKO, M. 2016, Pipe za kajenje tobaka iz Slovenj Gradca. – V: lovcu, Karlovac. K. Keber (ur.), Iz preteklosti Koroške: svet samorastnikov, Obzorja PERKIĆ, D. 2015, Zaštitna arheološka istraživanja Crkve sv. Duha u Koroške 1, Ljubljana, 81 − 103. Mušaluku kod Ličkog Osika. ‒ Lička revija 15/14, 33–50. NANUT, T. 2018, Poznobronasto- in železnodobni depojski najd- PERKIĆ, D. 2017, Crkva sv. Jurja u Mateškom Selu: nalazi iz grobo- bi iz Dolenjih Raven na Cerkljanskem in s Sv. Jakoba na Kanal- va kasnoga srednjeg i novog vijeka. / The Church of St. George skem Kolovratu. ‒ V: M. Črešnar in M. Vinazza (ur.), Srečanja in in Mateško Selo: the finds from the graves from the Late Middle vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Ages and the Modern Age. – Prilozi Instituta za arheologiju u Zbornik prispevkov v čast Bibi Teržan, Ljubljana, 123‒162. Zagrebu 34, Zagreb, 185−226. NESTOROVIĆ, A. 2005, V dragulje vbrušene podobe sveta: rim- POPIT, T. 2016, Mehanizmi transporta in sedimentacijski procesi ske geme v Sloveniji. ‒ Ljubljana. kvartarnih pobočnih sedimentov na območju Rebrnic . ‒ Doktor-NICOD, J. 1987, Amenagements agraires dans de petites de- ska disertacija. Oddelek za geologijo, Naravoslovnotehniška fa- pressions karstiques en Provence et dans les Causes, et dans kulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. quelques regions de comparaison en Italie et Yugostavie. − V: PREDOVNIK, K. 2003, Trdnjava Kostanjevica na Starem gradu J. Kunaver (ur.), Karst and Man, Proceeding of the international nad Podbočjem. – Archaeologia historica Slovenica 4, Ljubljana. Symposium on Human Influence in Krast , Ljubljana, 97–110. PREDOVNIK, K., M. DACAR in M. LAVRINC 2008, Cerkev sv. Jer-NOVŠAK, M., I. BEKLJANOV ZIDANŠEK in P. VOJAKOVIĆ 2016, neja v Šentjerneju. Arheološka izkopavanja v letih 1985 in 1986. Zaton predrimske naselbine na Tribuni. Razumevanje morebitne – Archaeologia historica Slovenica 6, Ljubljana. diskontinuitete poselitve med zadnjo fazo latenskega naselja in RADIĆ, M. in Z. BOJČIĆ 2004, rimskim vojaškim taborom / The decline of the pre-Roman set-Srednjovjekovni grad Ružica . – Osijek. tlementat Tribuna. Deliberations on the possibility of settlement discontinuity between the final phase of the La Tène settlement RAJŠP, V. in D. TRPIN 1997, Slovenija na vojaškem zemljevidu and the Roman military camp. ‒ V: B. Županek in B. Vičič (ur.), 1763−1787 (1804) 3 / Josephinische Landesaufnahme 1763−1787 Urbanizacija prostora – nastanek mesta , Ljubljana, 9‒25. (1804) für das Gebiet der Republik Slowenien 3. – Ljubljana. NOVŠAK, M., I. BEKLJANOV ZIDANŠEK in T. ŽERJAL 2019, Križišče READ, B. 2010, Metal Buttons c. 900 BC – c. AD 1700. – Langport. pri Spodnjih Škofijah . – Arheologija na avtocestah Slovenije 81, REIMER, P. J., E. BARD, A. BAYLISS, P.G. BLACKWELL, C. BRONK Ljubljana. RAMSEY in S. TALAMO 2020, The IntCal20 Northern Hemisphe-OFFELLI, S. 2001. Le armi e gli equipaggiamenti dell‘esercito au-re radiocarbon age calibration curve 0–55 CAL kBP. − Radiocar-stro-ungarico dal 1914 al 1918 . ‒ Uniformi-distintivi-buffetterie, bon 62 (4) 1 − 33. volume primo, Novale. 70 Šušet, AAS 124, 2025 RIHA, E. 1979, Die römischen Fibeln aus Augst und Kaiseraugst. SVOLJŠAK, D. in T. FABEC 2006, Šušec – Šušet. − V: Varstvo spo-– Forschungen in Augst 3, Augst. menikov 39−41, 164−167. RUPNIK, F. 1927, Boj med Avstrijci in Francozi pri Razdrtem. – SVOLJŠAK, D., P. BITENC, J. ISTENIČ, T. KNIFIC, T. NABERGOJ, V. Koledar Goriške Mohorjeve družbe za navadno leto 1927, 53–57. STARE in N. TRAMPUŽ OREL 1997, Novo gradivo v Arheološkem RUTAR, G in D. MLEKUŽ 2013, oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani (pridobljeno v letih od Ocena arheološkega potenciala 1987 do 1993). – V: Varstvo spomenikov 36, 224 − 294. območja DPN za park vetrnih elektraren Senožeška brda : meto - de 1−3. − Ljubljana (neobjavljeno poročilo). ŠAŠEL, J. 1974, Okra. − Kronika. Časopis za slovensko krajevno SAKARA SUČEVIĆ, M. 2012, zgodovino 22, št. 1, 9−17. Prazgodovinska keramika med Milj-skim zalivom in porečjem Mirne. ‒ Doktorska disertacija. Fakulte- ŠAŠEL, J. 1977, Strabo, Ocra and Archaeology. – V: Ancient Euro-ta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Koper. pe and the Mediterranean. Studies presented in honour of Hugh SANKOVIČ, S. 2011, Srednjeveška vas Ivankovci. – V: I. Šavel in S. Hencken, Warminster, 157−160 (= Šašel, J. 1992, Opera selecta, Situla 30, 630 − 633). Sankovič, Pri Muri pri Lendavi , Arheologija na avtocestah Slove- nije 23, Ljubljana, 54−66. ŠLAUS, M., V. VYROUBAL, Ž. BEDIĆ in A. ADAMIĆ 2021, Rezultati SCHINDLER KAUDELKA, E. 1989, antropološke analize človeškega osteološkega gradiva z najdišč ramik vom Magdalensberg: helltonige Krüge und Verwandtes. − Die gewöhnliche Gebrauchske- Mokrice – Na špici (2004), Javšina (2003) in Sušec (2002). − Stro- Kärntner Museumsschriften 72, Archäologische Forschungen zu kovno poročilo EP-318-05/21, Zagreb (neobjavljeno poročilo). den Grabungen auf dem Magdalensberg 10, Klagenfurt. ŠTAJDOHAR, J. 2012, Arheološka izkopavanja na gradu Štanjel v SCHINDLER, M. in S. SCHEFFENEGGER 1977, letih 2004 in 2006. − Diplomsko delo. Oddelek za arheologijo, Die glatte rote Terra Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. sigillata vom Magdalensberg . − Kärntner Museumsschriften 62, Archäologische Forschungen zu den Grabungen auf dem Mag- ŠTULAR, B. 2009, Mali grad. Visokosrednjeveški grad v Kamniku. dalensberg 5, Klagenfurt. – Opera Instituti archaeologici Sloveniae 15, Ljubljana. SCHMIDT, R., J. MULLER, R. DRESHER-SCHNEIDER, R. KRISAI, K. TAGLIAFERRI, A. 1986, Coloni e legionari romani nel Friuli Celtico. SZEROCZYNSKA in A. BARIĆ 2000, Changes in lake level and Una ricerca archeologica per la storia. 1. Testi. − Pordenone. trophy at Lake Vrana, a large karstic lake on the Island of Cres TASCA, P. 2019, Materiali dell’età del bronzo dalla Grotta di Robič (Croatia), with respect to palaeoclimate and anthropogenic im- conservati nel Museo friulano di storia naturale. – Gortania 41, pacts during the last approx. 16,000 years. – Journal of Limnology 117–146. 59, 113–130. TASCA, G., C. PUTZOLU in D. VICENZUTTO 2017, Between the SILVER, I. A. 1969, The Ageing of Domestic Animals. – V: D.R. Po plain and middle-Danubian Urnfield cultures: Codroipo and Brothwell in E.S. Higgs (ur.), Science in archaeology: a compre - the Friulian plain in 12th century BC. – V: M. Trefny in B. Jennings hensive survey of progress and research , London, 283−302. (ur.), Proceedings of 19th European Association of Archaeologists SLABE, M. 1990, Kostanjevica na Krki, Arheološka raziskava avg. Annual Meeting (EAA), Oxford, BAR International Series, 4–24. 1986. − Varstvo spomenikov 32, 31−49. TICA, G. 2000, Poročilo o rezultatih ekstenzivnega arheološke-SLAPŠAK, B. 1998, Poročilo o dodatnih arheoloških raziskavah za ga pregleda, RV 01-2 Razdrto–Vipava. − Ljubljana (neobjavljeno odločanje o morebitni racionalizaciji trase hitre ceste M 10-7 od- poročilo). sek 0374 Razdrto−Selo na širšem področju varovanega območja TICA, G. 2002, Poročilo o rezultatih arheološkega pregleda na mi. − Ljubljana (neobjavljeno poročilo). kulturne in naravne dediščine Podnanos − Gradišče nad Hrašča- potencialnem najdišču Šušec. − Ljubljana (neobjavljeno poročilo). Bratina (ur.), , Arheologija na avtocestah Artistici del Museo della Città, Gorizia. Gradišče nad Hraščami − Collana di studi Storici e SLAPŠAK, B. 2022, Hrašče, krajinska dediščina. − V: G. Tica in P. Museo civico di Gradisca d‘Isonzo. TOMADIN, V. 2004, Le ceramiche medievali e rinascimentali del SMRDEL, M. 1975, Gradivo za zgodovino NOB na Pivki. – V: S. TOŠKAN, B. 2013a, Domače govedo v romaniziranem jugo- vzhodnoalpskem prostoru: arheozoološki pogled. – Slovenije 88, Ljubljana, 10−16. Fatur (ur.), Keria 15(1), Ljudje in kraji ob Pivki 1, 281 − 161. 35–72. STARE, V. 2000, Pokopališče v cerkvi sv. Miklavža na Otoku pri TOŠKAN, B. 2013b, Živalski ostanki. – V: B. Štular (ur.), Grad Smle-Dobravi (Gutenwerth). – Argo 43/2, 11–47. dnik. Raziskave 2011–2012 , Monografije CPA, Ljubljana, 79–90. STEMBERGER FLEGAR, K. in P. PREDAN 2022, Medvedjek Gmaj- TOŠKAN, B. in J. DIRJEC 2010, Ekonomska specializacija in so- na . – Arheologija na avtocestah Slovenije 103, Ljubljana. cialna diferenciacija v poznobronastodobnem in zgodnježele- SVOLJŠAK, D. 2003 , Šušec pri Razdrtem. – V: D. Prešeren (ur.), znodobnem Ormožu: arheozoološki pogled. – V: J. Dular in M. Zemlja pod vašimi nogami: arheologija na avtocestah Slovenije: Tomanič Jevremov, Ormož. Utrjeno naselje iz pozne bronaste in vodnik po najdiščih, Ljubljana, 262−264. starejše železne dobe, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 18, 99–121. Šušet, AAS 124, 2025 71 TRATNIK, V. 2012, Sledovi rimskodobne poselitve na Grubljah pri 1. https://mapire.eu/en/map/thirdsurvey75000/?bbox=1554277. Vipavi. – Arheološki vestnik 63, 105−138. 4598351116%2C5741035.359574438%2C1572459.917938448%2 TRATNIK, V. 2014, Rimsko grobišče na Laurinovi ulici v Vipavi. – C5747723.599549391&map-list=1&layers=43 (18. 03. 2020) Arheološki vestnik 65, 255–322. 2. https://www.kraski-vodovod.si/?stran=zgodovina TURK, P. 2016, Noži / Coltelli. – V: B. Teržan, E. Borgna in P. Turk (19. 03. 2020) (ur.), Depo iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu. Depojske najdbe bronaste in železne dobe na Slovenskem III / Il ripostiglio della Grotta delle mosche presso San Canziano del Carso. Ripostigli delle età del bronzo e del ferro in Slovenia III, Katalogi in mono- grafije 42, Ljubljana, 193‒194. TURK, I., Z. MODRIJAN, T. PRUS, M. CULIBERG, A. ŠERCELJ, V. PERKO, J. DIRJEC in P. PAVLIN 1993, Podmol pri Kastelcu − novo večplastno arheološko najdišče na Krasu, Slovenija. ‒ Arheološki vestnik 44, 45‒96. TUŠEK, I. 1998, Ptuj – Mestni stolp. Od prazgodovine do razvite- ga srednjega veka. – Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posve- titve mestne cerkve in 850. obletnice „Konradove cerkve“, Ptuj, 38−67. USCO, P. 1997, L`eta del bronzo. – V: M. Maselli Scotti (ur.), Il civico museo archeologico di Muggia, Muggia, 133‒135. URLEB, M. 1975, Razdrto. – V: S. Gabrovec et al. (ur.), Arheološka najdišča Slovenije, 149. VEDALDI JASBEZ, V. 1994, La Venetia orientale e l‘Histria: le fon- ti letterarie greche e latine fino alla caduta dell‘Impero Romano d‘Occidente. – Roma. VERBIČ, T. 2002, Geološka spremljava arheoloških izkopavanj na lokaciji Sušec na Rebernicah. ‒ Ljubljana (neobjavljeno poročilo). VITRI, S. 1983, Alcuni dati recenti sugli insediamenti protostorici della alta pianura friulana. ‒ Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte. Quaderno XIII-1, 105‒125. VINAZZA, M. 2021, Naselbinska keramika starejše železne dobe na Krasu. ‒ Arheološki vestnik 72, 419–452. VINAZZA, M. in M. DRAKSLER 2019, Na sledi zgodnjebro- nastodobne poselitve v dolini Rižane. ‒ Studia universita- tis hereditati 6−2, 29‒45. ‒ (http://www.hippocampus.si/ ISSN/2350−5443/2−2018/mobile/index.html#p=29, dostopno, 5. 6. 2020). WHITE, D. P. 1977, The Birmingham Button Industry. − Post Medi- eval Archaeology 11, 67−79. WHITEHEAD, R. 2003, Buckles, 1250–1800. − Witham. ZLATUNIĆ, R. 2019, Prapovijesna keramička cjedila i njihova na- mjena na području istočne jadranske obale i njezina zaleđa / Prehistoric ceramic colanders and their use in the Eastern Adri- atic coast and its hinterland. ‒ Histria archaeologica 50, 25‒85. ŽELEZNIKAR, J. in T. CEVC 2000, Časovna, tipološka in tehnološka podoba skled in latvic iz 15.–20. stol. − V: T. Cevc (ur.), Lončene posode pastirjev. Sklede in latvice iz poznega srednjega in novega veka iz planin v Kamniških Alpah, Ljubljana, 32−54. ŽERJAL, T. in M. NOVŠAK 2020, Školarice pri Spodnjih Škofijah. − Arheologija na avtocestah Slovenije 86, Ljubljana. 72 Šušet, AAS 124, 2025 10Katalog stratigrafskih enot Tomaž Fabec Opisi stratigrafskih enot si sledijo v kronološkem zapo- najdb v nji nismo odkrili, na njenem dnu pa smo dokumen- redju (po fazah). tirali drobce oglja, ki smo jih tudi vzorčili. SE 21, kv. 9, 10 – nasutje, utrditev hodne površine 10.1  Struktura iz peščenjakov velikosti do 40 cm. Peščenjaki so Pedološka podlaga imeli ostre (a korodirane) lome in ploske površine. Na dnu SE 3 so bili ugreznjeni v SE 4, vsaj deloma pa jih je prekrivala − pleistocenski krioklastični grušč, melišče (?) Plast korodiranega apnenčastega grušča in okoli 20 % rjavih SE 15. Kamenje je ležalo neurejeno in se je neenakomerno do rdečerjavih peščeno-muljastih tal. Klasti večinoma dose- razprostiralo po grebenu, ki je med dvema kotanjama po- gajo velikost do 5 cm, le redki kosi apnenca pa so veliki tudi tekal v smeri SV–JZ. Peščenjaki so ležali le na vrhnjem delu do 30 cm. Peščenjaki so bili zelo redki in skrilasti. Grušč je grebena oziroma na vrhnjem delu njegovega pobočja. Med bil relativno dobro sortiran. Površina plasti je bila nagubana peščenjaki je bil odkrit artefakt iz roženca. in je padala tako v smeri proti dnu kotanje kot tudi v smeri SE 45, kv. 5, 26 − plast ilovnatih tal koluvialnega nastanka današnjega pobočja Rebrnic. Na robovih izkopišča je plast Do 0,8 m debela plast zbitih ilovnatih tal, ki so bila v vrhnjem ležala plitko pod površjem, na dnu kotanje pa smo jo odkrili delu rdečerjave (SE 45A), v spodnjem pa temno rdečerjave šele 2 m globoko. (SE 45B) barve. V nji so ležali redki zaobljeni apnenci, veli- SE 4 − kosti do 30 × 30 cm. Plast je padala v smeri proti JZ. Meja z koluvialna plast ilovnatih tal z redkimi kosi peščenjaka zgornjima plastema SE 22 in SE 32 je bila jasna, po barvi se Plast rumenorjavih ilovnatih tal z redkimi skrilastimi pešče- je jasno ločila tudi od spodnje plasti SE 37. Odkrili in doku- njaki in peščenjakovim gruščem. Površje plasti je valovito, v mentirali smo jo le v testnem jarku na kv. 5 in 26. grobem pa plast sledi reliefu dna kotanje Šušet. Najgloblje pod površjem smo jo dokumentirali na kv. 9−11, kjer je tvo- 10.3 Bronastodobna poselitev po rila kotanji, ki ju je najbrž zapolnjevala stoječa voda (SE 15, zasutju zalite kotanje zapolnitve kalov). Podobnih kotanj je plast 4 tvorila najbrž več, ugotovili pa smo vsaj 3 (prva v testnem jarku ob profilu 1, kv. 33 in 54, ter druga v testnem jarku ob profilu 6 na kv. SE 22 − plast ilovnatih tal koluvialnega nastanka 9−12. Od 30 do 40 cm debela homogena plast svetlo rjavih ilovna- SE 37, kv. 5, 26, 47, 68, 89, 110 − koluvialna plast ilovnatih V pasti so razpršeno ležali redke črepinje prazgodovinskih tal tih tal z redkim močno preperelim peščenjakovim gruščem. Od 20 do 30 cm debela plast rdečeoranžnih ilovnatih tal. plasti SE 6, ki jo je ponekod prekrivala, se je razlikovala le po Odkrili smo jo le v testnem jarku vzdolž zahodne meje kv. 5, posod ter posamezni kosi peščenjaka velikosti do 5 cm. Od 26, 47, 68, 89, 110, kjer je prekrivala SE 3. Bila je brez skeleta je prekrivala dno kotanje Šušet in je v celoti zapolnjevala in zbita ter se je jasno ločevala od plasti nad in pod njo. odsotnosti peščenjakov in na otip večjem deležu gline. Plast kotanje na njenem dnu. 10.2 Eneolitski kali ali močila SE 32 − plast peščeno-ilovnatih tal koluvialnega nastanka s sledovi bronastodobne hodne površine Do 30 cm debela trda močno gruščnata plast svetlo rjavih SE 15, kv. 9−12, 33, 54 − zamuljeno dno kalov, usedlina peščeno-ilovnatih tal. Grušč je bil pretežno iz peščenjaka; v Plast temno sivorjavih peščeno-muljastih tal, ki se je od njem so razmeroma pogosto nastopali ostrorobi klasti ve- podlage razlikovala predvsem po temni obarvanosti in po likosti do 5 cm ter redki apnenci velikosti do 10 cm. Med večjem deležu preperelega lapornatega peska. Plast je za- gruščem je bilo razmeroma veliko razdrobljenih keramičnih polnjevala in prekrivala dna globljih kotanj na površini plasti črepinj velikosti 1−2 cm, večji kosi pa so bili razmeroma red- SE 4. Dokumentirana je bila nezvezno v presekih v testnih ki. V plasti in na njenem površju je ležalo več živalskih kosti, poglobitvah na kv. 9−12, 33, 54. V presekih je bila konveksna ki pa niso bile tako razdrobljene kot keramično posodje. V in se je lateralno izklinila. Morebitnih arheoloških drobnih Šušet, AAS 124, 2025 73 plasti so se ohranili tudi drobci oglja ter drobci (< 1 cm) ož- SE 29 − zelo skeletna plast rjave ilovnate zemlje gane gline. koluvialnega nastanka SE 41 Plast trdih svetlo rjavih ilovnatih tal z velikim deležem ostro- − struktura, kamnit tlak, morda podlaga za (stoječo?) robega, a deloma korodiranega apnenčastega grušča veli- zgradbo kosti do 10 cm. Peščenjaki so bili redki, hranila pa je razme- Do približno 20 cm debela struktura iz neurejeno zloženih roma številne odlomke bronastodobne lončenine, drobce ostrorobih peščenjakov velikosti do 30 cm in močno korodi- oglja, na vrhnjem delu pa tudi redko rimskodobno gradivo, ranih apnencev, med katerimi so ležala rjava peščeno-ilov- za katero je možno, da je infiltrirano. Od plasti SE 17 se je nata tla. V tlorisu je bila hruškaste oziroma nepravilno triko- razlikovala le po večjem deležu grušča, kar je najverjetneje tne oblike, z dvema dolgima in eno krajšo stranico. Njena posledica bližine gruščnate podlage (plasti SE 3), ki je na os, ki je ležala v smeri vzhod–zahod, je merila okoli 5 m, pobočju nad njo ležala plitko pod površjem. Zelo možno je plast pa je bila široka (v smeri sever−jug) do 3,6 m. Meje torej, da sta plasti SE 29 in SE 17 tvorili eno in isto sedimen- plasti so bile ostre. Med kamenjem in pod njim so ležali tacijsko telo, v katerem je bil lokalno močno povečan delež odlomki prazgodovinske lončenine, med katerimi so bile skeleta pogojen z bližino gruščnate podlage (SE 3). tudi črepinje večjih dimenzij. Površina plasti je rahlo padala v smeri proti vzhodu. Na severovzhodni strani strukture je SE 38 / SE 39, kv. 111 – pedološka novotvorba približno 1 m vstran, na isti (višinski) ravni, ležala koncen- Do 40 cm globok vkop ali verjetneje naravna jama (SE 38) tracija peščenjakov in posameznih apnencev, ki so ležali na koničaste oblike, ki je na vrhu postopno prehajala v nagu- približno pol m2 veliki površini. Tako kot struktura je tudi bano površje plasti SE 29, oziroma na JV v drugo nekoliko to kamenje ležalo v (na?) plasti 32, zaradi česar sta bili obe plitvejšo poglobitev. Obe sta bili zapolnjeni z rdečerjavimi obravnavani kot sestavni elementi prazgodovinske hodne tlemi (SE 39), v katerih so razpršeno ležali redki drobci oglja. površine v SE 32. Polnilo se je od podlage (SE 29) ločevalo po temnejši obar- SE 6 vanosti in odsotnosti skeleta. V času izkopavanj je bil ne- − plast gruščnato-ilovnatih tal koluvialnega nastanka gativ opredeljen kot sled stojke, predvsem zaradi njegove Od 30 do 40 cm debela zbita plast svetlo rjavih ilovnatih nepravilne oblike in nagubanosti površja plasti v podlagi pa tal, z redkimi peščenjaki velikosti do 30 cm, lapornatim in je bolj verjetno, da gre za naravno tvorbo (najbrž biogeno apnenčastim gruščem ter bronastodobnimi drobnimi najd- novotvorbo). bami, ki so v nji ležali razpršeno. Delež skeleta se je lokalno lahko močno spreminjal, morebitnih koncentracij, ki bi lahko SE 40, kv. 111 − koluvialna zapolnitev naravne kotanje odražale ostanke struktur, pa nismo prepoznali. Na osre- Plast temno sivih peščeno-ilovnatih tal brez skeleta. Zapol- dnjem delu kotanje Šušet je plast ležala tik pod površjem, njevala je plitko (< 5 cm) in ozko (60 x 15 cm) kotanjo na saj so bile plasti nad njo odstranjene že med bagrskim izko- površju plasti SE 29. Zelo verjetno gre za naravno tvorbo. pom za odvoz zemlje (SE 35). Plast je postopoma prehajala SE 9, kv. 68, 69, 89, 90, − kamnita groblja, morda utrjen v spodnji koluvialni plasti SE 22 in SE 32, od katerih se je plato razlikovala predvsem po teksturi in deloma po grobih sesta-Groblja kamenja z njeno ruševino, ki je ležala plitvo pod vinah, ne pa po barvi, tako da je bilo njihovo razločevanje površjem. V vrhnjem delu, tik pod SE 1, je bilo kamenje raz-težavno in pogosto pogojeno z arbitrarnimi odločitvami. pršeno nehomogeno, brez očitnih koncentracij različnih Plast SE 6 je poleg razmeroma številnih odlomkov prazgo-kategorij klastov (npr. velikih apnenčastih skal ali skrilastih dovinskih posod hranila večje kose živalskih kosti (podobno peščenjakov). S poglabljanjem se je razpršenost kamnov kot SE 32), ki jih je bilo največ na območju kv. 6, 26 in 27. Na zožila, s čimer je groblja dobila jasnejše meje, ki so jih pred-kv. 5 so v plasti ležale tudi posamezne človeške kosti. Bile vsem na zahodni strani, to je v spodnjem delu pobočja, na-so razpršene na približno pol m veliki površini, znakov, ki bi kazovali do 1 meter veliki apnenci. Kamni so bili predvsem kazali na sledove morebitne grobne jame ali druge z njimi v spodnjem delu (t. i. SE 9/I) zloženi neurejeno, a tesno povezane strukture, ni bilo. eden ob drugem, in niso tvorili izravnanih površin. Izjema SE 17 − plast koluvialnih malo skeletnih ilovnatih tal je grobo zgrajena nepravilna površina približne velikosti 3,5 Do 70 cm debela plast trdih rdečerjavih ilovnatih tal z × 2,3 m, ki so jo na kv. 90 pretežno tvorili skrilasti peščenjaki apnenčastim peskom in zelo redkimi večjimi apnenci in pe- (t. i. SE 9/II). Prostor med kamenjem so v najglobljem delu ščenjaki. Plast je ležala na severnem delu izkopišča in je za- (SE 9/I) zapolnjevala tla plasti SE 17, v osrednjem (SE 9/II) tla polnjevala prostore med kamenjem na dnu strukture SE 9. plasti SE 10B, na vrhnjem (SE 9/III) pa tla plasti SE 2. Meje V plasti so ležale bronastodobne drobne najdbe, predvsem med njimi so bile postopne in smo jim tudi zaradi nezve- odlomki lončenine, med temi tudi črepinje velike posode. V znosti zaradi velikega deleža kamenja zelo težko sledili. V smeri proti SV (navkreber) se je na nivoju vrha SE 3 izklinila. tleh plasti 17 je ležalo več bronastodobnih črepinj, ki so pre- Izklinila se je tudi v smeri proti JV, medtem ko se je proti S in težno pripadale eni sami veliki posodi. Ponekod, predvsem SZ nadaljevala izven območja izkopišča. v bližini kosov te posode, so ležale koncentracije oglja ter 74 Šušet, AAS 124, 2025 grudice prežganih tal. Tlak iz peščenjakov je ležal na ravni je količina oblic postopoma manjšala oziroma, približno ne plasti SE 10 B, ki je prekrivala plast SE 17. Na tej plasti so meji med kv. 7 in kv. 28, skoraj izginila. poleg starejših črepinj ležali predvsem odlomki rimskodob- SE 18, kv. 6, 7, 27, 28 − koluvialna plast s sledovi nih posod, posamezni odlomki opek (tegul in strešnikov) ter rimskodobne hodne površine redke živalske kosti. Iz preseka skozi grobljo je bilo videti, Do 10 cm debela plast temno rjavih ilovnatih tal z redkim da je kamenje groblje do ravni tlaka iz peščenjakov zapol-apnenčastim peskom ter prodom. Meje plasti so bile po-njevalo kotanjo v tleh, za katero pa ni bilo potrjeno, da je stopne in zelo slabo vidne. Ležala je med cestiščem (SE 7) antropogena. Tega ne moremo trditi za najvišji del groblje in kamnito strukturo (SE 9). V plasti so razpršeno ležale rim-(SE 9/III): kamenje groblje je bilo manj zbito, razpršeno na skodobne drobne najdbe ter številni žebljički. večji površini, meje razprostranjenosti kamenja so bile za-Glede na bližino cestišča in elementov cestnega nasutja v brisane, prostor med njimi pa sta zapolnjevali plasti 2 (na S njej (pesek + zaobljeni kamni) bi to plast lahko interpretira-delu) in predvsem 10 A. Kamenje ni ležalo zgoščeno eno ob li kot obcestno površino, ki je povezovala bližnjo strukturo drugem. Med najdbami je prevladovala lončenina iz različ-(SE 9) s cesto (SE 16). O tem bi govorile tudi najdbe v plasti nih obdobij. 18, saj jih je tu neprimerno več kot v ostalih plasteh. Podporo v smeri proti SE 9. SE 10 B = SE 19 SE 20 − rimskodobna hodna površina − plast ilovnatih tal koluvialnega nastanka Namišljena površina v vrhnjem delu plasti 10B, na kateri smo s sledovi rimskodobne hodne površine prepoznali posamezne antropogene anomalije oziroma Do 40 cm debela trda plast sivorjavih do temno rjavih ilov-posebnosti, ki so se kazale v zgostitvah kosov peščenjaka natih tal z redkimi peščenjaki velikosti 10−20 cm, ki lahko ali apnenca, lokalne prežganosti tal ter ploskovni distribuciji 10.4 Železnodobni hiatus tej razlagi bi lahko dajala tudi „razširitev“ ceste (plast 7 = 16) tudi apnenčast pesek, kar je morda vezano z bližino zelo sti. Najbolje prepoznavne so pri teh bile lise prežganih tal (SE 20/1, SE 20/2, SE 20/3), medtem ko je bila opredelitev in gruščnate SE 8. V vrhnjem delu plasti, predvsem na kv. 70, interpretacija ostalih posebnosti (SE 24, SE 44) arbitrarna in 91, 112 in 113, so ležali sledovi rimskodobne hodne površi- ko manj kot peščenjakov, na kv. 91 in 92 pa je vsebovala drobnih najdb, predvsem kosov lončenine in živalskih ko- nastopajo v koncentracijah. Kosov apnenca je bilo veli- ne (SE 20), ki se je odražala tudi v prisotnosti in distribuciji hipotetična. drobnih najdb, predvsem živalskih kosti in razlomljenih ke- SE 20/1, kv. 113 – kurišče I ramičnih posod. Razmeroma temna obarvanost tal te plasti Prežgana tla plasti 10B. Prežganost se je odražala v rdeče domnevno odraža povečano vsebnost organskih snovi. do oranžnorjavi obarvanosti tal z drobci oglja, ki so lahko nastopali zgoščeno. V globino so bila tla prežgana do 8 cm, sklenjeno obliko, njene meje so bile zelo postopne in zato počivališče določene arbitrarno. Na južni strani je na nivoju njenega vrha liso zamejeval severni rob zgostitve kosov peščenja- SE 7 = SE 16 , kv. 5−12, 28 − cestno nasutje, cestišče ka in apnencev velikosti do 25 cm. Ležali so neurejeno na Do 10 cm debela plast apnenčastega in peščenjakovega 10.5  lisa prežganih tal pa je v tlorisu imela nepravilno in ne- Rimskodobna cesta in približno 1 m2 veliki površini. Na vzhodni strani je bila sled 7 in 28 pa je bilo označena s številko 16. Apnenčast pesek do oranžnorjavi obarvanosti tal z drobci oglja, ki so lahko in grušč sta prevladovala, na kv. 7 in 28 pa so na vrhnjem nastopali zgoščeno. V globino so bila tla prežgana do 8 cm, delu nasutja ležale zgostitve med seboj tesno iz zbito zlože- lisa prežganih tal pa je ob poglobitvi v tlorisu imela krožno nih zaobljenih ploščatih peščenjakov, ki so izjemoma lahko (ovalno) obliko z razmeroma jasnimi mejami. Na kurišču in v dosegali 10 cm velikosti. Nasutje je zelo verjetno prekrivalo njegovi okolici so razmetano ležale črepinje keramične po- izravnavo v podlagi (na vrhnjem delu plasti 6), na kateri so sode ter številni železni žebljički. Na vzhodni strani je bila ležem rjavih do temno rjavih tal. Plast oziroma nasutje je SE 20/2, kv. 70, 91 − kurišče (II) bilo na kv. 5−6 in 8−12 dokumentirano s številko 7, na kv. Prežgana tla plasti 10B. Prežganost se je odražala v rdeče peska in proda z do 5 cm velikimi oblicami in večjim de- kurjenja uničena z bagrskim izkopom zemlje (SE 35). bile vidne kanalaste (linearne) poglobitve v smeri SZ−JV. Te sled kurjenja uničena z bagrskim izkopom zemlje (SE 35). so se prostorsko ujemale z linearnimi distribucijami večjih oblic v nasutju. Meje nasutja so bile kljub njegovi razpo- SE 20/3, kv. 91, 112 − kurišče (III) znavnosti, ki jo je določala prisotnosti apnenčastega proda, Plast prežgane zemlje debeline do 10 cm, prostorsko dobro težko določljive, saj je bila plast večinoma zelo tanka in se omejena, krožne (ovalne) oblike. jo je med izkopavanjem z lahkoto prebilo, proti SV pa se Šušet, AAS 124, 2025 75 SE 24, kv. 113 − antropogena koncentracija kamnov, ločevale po svetli obarvanosti; bila so ilovnata in svetlo rjave domnevno ostanek strukture barve, v njih le ležali redki kosi peščenjaka. Koncentracija ostrorobih peščenjakov velikosti 20 do 30 cm, SE 36, kv. 2−4 − s kamenjem utrjena površina, morda med katerimi je bilo nekaj dolgih živalskih kosti in en (go-sestavni del cestišča veji?) zob. Ležala je na približno 0,5 m2 veliki površini v Plast zaobljenih kosov apnenca in pretežno ploščatih pešče-vrhnjem delu plasti SE 10B in je sestavni del SE 20. Kosti so njakov velikosti 5 do 15 cm. V tlorisu je bila plast nepravilne bile slabo ohranjene, ob njih pa je bil tudi manjša črepinja oblike in se je širila na območju kv. 2, 3 in deloma tudi 4. prazgodovinske posode. Približno 40 cm stran je na istem Na severovzhodu so jo zamejevali veliki apnenčasti bloki, ki nivoju ležala slabo ohranjena ploščata kost. Ob odkritju se so moleli iz spodnjih plasti SE 17 ali SE 3. Prostor med klasti je zdelo, da gre za polnilo jame (SE 23), kar se je izkazalo za je ponekod zapolnjeval apnenčast grušč (prod?) predvsem zmotno. Glede na druge koncentracije kamenja na hodni pa rjava ilovnata tla, v kateri so razpršeno ležali posamezni površini SE 20 je interpretacija SE 24 kot namenoma izdela-železni žebljički, redke črepinje rimskodobnih posod ter kosi ne strukture malo verjetna. opek. Plast je bila debela do 15 cm. SE 27, kv. 6, 7, 27, 28 – vkop ( jama, izkop za zbiralnik SE 42, kv. 6 – sled plitkega vkopa, jame vode?) Vkop krožne oblike v tlorisu in široke U-oblike v profilu, Vkop ovalne oblike v tlorisu in ozke, skoraj zvončaste oblike premera okoli 40 cm in približne globine 30 cm. Vkopana v preseku. Na površju je v premeru merila vsaj več kot 3 je bila v plast 6 in ga je prekrivala plast 16 (cestišče). Meje m, na osrednjem delu pa je bila globoka okoli 2,6 m. Na vkopa so bile jasne. severovzhodni strani meje vkopa niso bile jasne in so bile SE 43, kv. 6 − s kamenjem zapolnjeno dno plitke jame določene na podlagi distribucije kosov apnenca in pešče-Funkcija strukture je neznana. Zasutje vkopa SE 42. Tvori ga njaka. Glede na strukturiranost njenega polnila je možno, nametano kamenje. Prostore med klasti so zapolnjevala rja-da je bila večkrat izpraznjena (vkopana), glede na globino va ilovnata tla. in njene navpične stene pa, da je bila zapolnjena kmalu po njenem izkopu. SE 44, kv. 113 − plast peska in grušča, nasutje (?) na hodni SE 28, površini SE 20 kv. 6, 7, 27, 28 – polnilo vkopa (zasutje jame, izkopa za zbiralnik vode?) Plast apnenčastega peska in korodiranega grušča ter red- Večplastno polnilo jame SE 27. Bilo je večplastno, plasti, ki kih apnencev in peščenjakov velikosti 5−15 cm. Ležala je v so ga tvorile, pa so sledile konfiguraciji jame. Med seboj so plasti 10 B, na istem nivoju in v bližini kurišča SE 20/1, na se ločevale predvsem po barvi in po sestavinah. Od vrha približno 0,4 m2 veliki površini. V tlorisu je bila nepravilne proti dnu je bilo prepoznanih 7 plasti (A−G). A: ilovnata tla oziroma ovalne oblike, debela pa je bila le do 5 cm. V nji temno sivorjave barve, ki so bila v vrhnjem delu izraziteje je ležala prazgodovinska črepinja. Večji klasti so pretežno temno obarvana kot v spodnjem. Na njenem dnu je ležalo ležali neurejeno na zahodnem robu plasti. Meje plasti so več korodiranih in zaobljenih apnencev velikosti do 30 cm. bile postopne. V tleh so razpršeno ležali drobci oglja, ki pa niso bili dovolj veliki za vzorčenje. Meja s plastjo B je bila jasna. B: rumenor- 10.6 Sledovi poselitve v pozni java ilovnata (muljasta) tla brez skeleta in brez oglja. C: plast antiki in srednjem veku svetlo rjavih ilovnatih (muljastih) tal, ki so bila enaka tlom plasti „B“, v kateri je bilo veliko apnenčastega grušča s posa- meznimi apnenčastimi oblicami. Skelet je bil enak tistemu, SE 10 A − plast ilovnatih tal koluvialnega nastanka ki je tvoril nasuje ceste (SE 16). Plast je ležala le na zahodni Do 40 cm debela zbita plast svetlo rjavih do rumenorjavih polovici jame in je sledila nagnjenosti njenih sten. Debela je ilovnatih tal z redkimi do 10 cm velikimi peščenjaki, ki so v bila do okoli 10 cm, proti dnu pa je bila razpršenost skeleta nji in na njenem površju ležali razpršeno. Hranila je rimsko- večja, zaradi česar meje plasti niso bile več jasne. Hranila je dobne in prazgodovinske drobne najdbe. Plast se je razpro- maloštevilne rimskodobne črepinje, živalski kosti ter železne stirala po celotnem JV delu izkopišča. V smeri proti SZ, to žeblje. Zgostitev koščkov zoglenelega lesa v njej je verje- je proti pobočju kotanje Šušet, se je izklinila (na kv. 91, 112, tno bil ostanek deske. E: lečast vložek sivorjavih ilovnatih tal 133). Prekrivala jo je plast SE 2, ki se je od nje jasno razliko- znotraj plasti „B“. D: plast ilovnatih tal sivorjave barve, ki je vala predvsem po barvi. Drugače je bilo s spodnjo plastjo bila po konsistenci in barvi zelo podobna plasti „A“. Debela SE 10B, v katero je prehajala postopno, zaradi česar je bila je bilo od 20 do 30 cm in je prekrivala stene jame. Na dnu začetka označena z isto številko SE. jame sta ležali plasti „F“ in „G“. Tla plasti „F“ so bila zelo po- dobna tlom plasti „D“; plast se je razlikovala le po tem, da ni sledila obliki meje vkopa. Tla plasti „G“ so se od okolice 76 Šušet, AAS 124, 2025 meja plasti nejasna izkop peščenjak kamen oglje ruša SE 1 – svetlo rjava gruščnato ilovnata plast - koluvialnega nastanka SE 2 – plast temnorjavih do črnorjavih tal SE 4 – plast apnenčastega in peščenjakovega peska in proda - cestno nasutje SE 5 – cesta Kv. 13A Kv. 13 ruša 1 z = 550,86 2 5 34 34 4 SE 5, kv. 13−17, 17A − cestno nasutje, cestišče s sledovi SE 25, kv. 91, 110 − zapolnitev erozijskega kanala (?) ali kolesnic (drenažnega?) jarka (?) Do 30 cm debela plast zbitega peska, rečnih oblic, grušča Zapolnitev jarka SE 26. Gre za zelo skeletna, peščeno-grušč- in sivorjavih ilovnatih tal. V preseku je imela obliko široke nata tla, v katerih so ležali posamezni večji kosi apnenca in in plitke črke U, v tlorisu pa je bila trakasta in široka skoraj peščenjaka ter redki odlomki prazgodovinske lončenine. 3,5 m (dokumentirano na kv. 17−17A in 13−13A). Po površju SE 26, kv. 91, 110 − erozijski kanal (?), jarek (?) plasti so potekali vsaj trije vzdolžni kanali širine do 30 cm. Približno 4,5 m dolg in do 40 cm širok jarek nepravilne obli-Nasutje je zapolnjevalo v plast SE 4 vtisnjeno (vkopano?) ke, ki je potekal približno v smeri S−J. Njegovo korito je bilo korito, v katero so bili prav tako kot na površju nasutja vti-valovito in globoko 10−30 cm. Na kv. 91 je bila meja jarka snjeni vzdolžni kanali širine do 30 cm. Površina nasutja je jasna, na kv. 110 pa postopna. Jarek je bil vkopan z (vrha) bila rahlo nagnjena v smeri proti dnu kotanje Šušet. V plasti plasti SE 10A. so razpršeno ležale drobne najdbe, predvsem železni že-SE 34 bljički in drugi kosi kovinskih predmetov. − pogorišče, sled (gozdnega) požara Površina, na kateri so se pojavljali številni razpršeni drobci SE 8, kv. 91, 112, 132, 133 – zapolnitev erozijskega kanala (?) oglja, tudi večjih dimenzij, redko v manjših koncentracijah. ali (drenažnega?) jarka (?). Ugotovljena je bila na skoraj vseh kvadrantih. Zelo jasno je Zapolnitev jarka – korita SE 33. Šlo je zelo skeletna zbita bila vidna predvsem na površju cestišča ter na območju dna peščeno-gruščnata tla, v kateri so razpršeno ležali tudi do kotanje Šušet. Morebitnih drobnih arheoloških najdb na tej 0,5 m veliki zaobljeni kosi apnenca in redkejši kosi pešče-površini ni bilo. njaka. Površje polnila je bilo konveksno, po njegovem hrbtu je potekal 5−10 cm globok kanal, ki je bil zlasti izrazit na območju kv. 113. V polnilu morebitnih drobnih arheoloških 10.7 Od novega veka do gradnje najdb ni bilo. avtoceste SE 33, kv. 91, 112, 132, 133 – erozijski kanal (?), jarek (?) Negativ s koritom širokega U-preseka. V tlorisu je bil nepra- SE 1 − ornica, močno antropogenizirano podrušje. vilen, z nagubanimi stenami. Na S strani, kjer se je nadaljeval Do 0,5 m debela rahla plast rjavih do sivorjavih srednje ske- v profil izkopišča, je bil širok okoli 4 m, na jugu, kjer je bil letnih tal. Delež skeleta (apnenčastega grušča) je bil lokalno uničen z bagrskim izkopom zemljine (SE 35), pa le do 1, 5 različen, največji je bil na območju kv. 13−20, kjer je plast m. Meje so bile jasne predvsem zaradi polnila (SE 8), ki se je neposredno prekrivala grušč plasti SE 3. Zahodno od linije lepo ločilo od podlage (SE 10A, SE 10B in SE 19). x = 32 se plast ni veliko razlikovala od spodnje plasti SE 2, meja med njima pa je bila vzhodno od tod jasna. Hranila je razmeroma veliko novoveških drobnih najdb, predvsem Šušet, AAS 124, 2025 77 odlomke lončenine in opek, a tudi kovinske predmete in SE 31, kv. 28 – zapolnitev vkopa neznane namembnosti živalske kosti. Polnilo vkopa SE 30. Šlo je za homogena rdečerjava ilovnata SE 2 tla, ki so se od podlage jasno ločila predvsem po barvi. V − plast temno rjavih do črnorjavih tal, pokopana polnilu so razpršeno ležali posamezni odlomki novoveške in obdelovalna tla prazgodovinske lončenine. Trdna plast temno rjavih do črnorjavih tal z redkimi pešče- njaki velikosti 5 do 15 cm in lapornatim gruščem. Spodnja meja plasti je bila jasna in jo je določala površina z drob- ci oglja (SE 34). Plast se je razprostirala po celotnem izko- pnem polju, izjema je območje, ki je bilo uničeno z bagrom M 1 : 20 (SE 35). Njena debelina je bila neenakomerna, ponekod je bila debela le 5 cm, dosegala pa je tudi 50 cm debeline. V plasti so ležale redke novoveške drobne najdbe, posame- zne črepinje pa so bile tudi starejše, srednjeveške. Temna obarvanost tal je domnevno posledica visoke vsebnost or- ganskih primesi, zaradi česar bi jo bilo mogoče obravnavati kot sled obdelovalnih tal. SE 12, A kv. 116, 117, 136 − strelni jarek Okoli 80 cm globok jarek pravilne oblike, s prečnim prere- B zom U-oblike. prehod dna v stene je bil oster. Na dnu so se izmenično, v razdalji okoli 2 m, vrstile približno 1 m dolge in okoli 25 cm globoke poglobitve. Med njimi so bili pokončno v tla zbiti leseni morali premera 6 × 3 cm. Meje jarka so bile zaradi razlik med polnilom in podlago lepo razpoznavne. SE 11, kv. 116, 117, 136 − zasutje strelnega jarka Polnilo izkopa SE 12, ki so ga tvorila rjava ilovnata tla s pe- A B ščenjakovim peskom in gruščem ter redkimi večjimi pešče- njaki in apnenci, ki so v tleh ležali razpršeno. Od podla- ge je se polnilo razlikovalo po barvi, konsistenci in grobih sestavinah. Hranilo je rezidualne prazgodovinske odlomke lončenine. Nasutje je bilo homogeno, brez vidnih sledov stratifikacije. SE 13, kv. 116, 117, 32 − kamnita (drenažna?) struktura SE 35, kv. 46−53, 70−75, 92−96, 113−115 − strojni izkop za Kamnito zasutje jarka SE 14. Tvorili so ga nametani kosi pe- zemljo ščenjaka ter redki apnenci velikosti do 15 cm, med katerimi Izkop globine do 1, 5 m, s katerim je bil leta 2000 odstranjen so ležala rjava ilovnata tla. V njem sta bila odkrita črepinja z vrhnji del talne zapolnitve kotanje Šušet. Površinska tla so glazuro ter kos malte. bila odstranjena po skoraj celotni površini kotanje. SE 14, kv. 116, 117, 32 – jarek za (drenažno?) strukturo SE 23 – ukinjena stratigrafska enota Do 40 cm širok in 20−30 cm globok jarek. V preseku je imel U-obliko. Jarek je potekal v smeri SV−JZ, verjetno je prvo- tno potekal preko celotne kotanje Šušet, ohranil pa se je le na kv. 116, 117 in 31. V osrednjem delu kotanje je bil predvi- doma uničen med bagrskim izkopom zemlje (SE 35), na kv. 116 in 117 pa ga je presekal strelni jarek (SE 11). SE 30, kv. 28 – vkop neznane namembnosti V tlorisu krožna jama premera okoli 170 cm in globine do 30 cm, z nagubanim dnom. Vkopana je bila v plast SE 18, njen vrh pa je bil uničen med bagrskim izkopom zemlje (SE 35). 78 Šušet, AAS 124, 2025 11Katalog gradiva Monika Arh, Tomaž Fabec, Manca Vinazza Okrajšave vel. velikost odl. odlomek dl. dolžina v. višina š. širina db. debelina d. dno u. ustje pr. premer ohr. ohranjen/-a najv. največji/-a Šušet, AAS 124, 2025 79 1 SE 21, TŠ 718, kv. 9 Odbitek zelo bledo rjavega (Munsell 10YR 7/3) roženca, z bulbusom. Na robovih je prisotna uporabna retuša. Roženec je na robovih prosojen. Vel. 2,1 × 1,5 × 0,4 cm. 2 SE 32, TŠ 1409, kv. 26 Odlomek ustja lonca. Finozrnata lončarska masa (CDEFG) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: zunanja površina rdečkasto rjava (5YR 4/4), notranja površina rjava (7.5YR 4/3); zelo trda. Vel. odl. 2,4 × 3,0 cm, db. 1,0 cm. 3 SE 32, TŠ 1505, kv. 28 Odlomek dna posode. Finozrnata lončarska masa (ACDEFG) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: zunanja površina rumenkasto rdeča (5YR 5/4), notranja površina rjava (7.5YR 4/2); trda. Pr. d. 18,0 cm, ohr. v. 3,8 cm, db. 0,8 cm. 4 SE 32, TŠ 1381, kv. 27 Ročaj z ostenjem. Finozrnata lončarska masa (ACDE) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR 4/6); trda. Vel. odl. 6,2 × 5,2 cm. 5 SE 32, TŠ 1409, kv. 26 Odlomek svitka. Glina (AC) 4. Izdelava: prostoročna; brisana površina; žganje: oksidacijsko; barva: močno rjava (7.5YR 5/8); mehka. Vel. odl. 4,0 × 2,4 cm. 6 SE 32, TŠ 1509, kv. 27 Odlomek odbitka iz zelenkasto sivega (Munsell gley1 6/1−1) roženčevega prodnika z jasno oblikovanim bulbusom in korteksom na proksimalnem robu. Na robovih je prisotna uporabna retuša. Vel. 3,2 × 1,6 × 0,6 cm. 7 SE 41, TŠ 1434, kv. 5 Odlomek ustja lonca. Finozrnata lončarska masa (ACD) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcij- sko; barva: temno sivkasto rjava (10YR 4/2); zelo trda. Pr. u. 15,6 cm, ohr. v. 5,4 cm, db. 0,8 cm. 8 SE 41, TŠ 1426, 1503, kv. 27 Odlomek ustja posode. Drobnozrnata zrnata lončarska masa (ACDE) 2. Izdelava: prostoročna; polirana površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: zunanja površina rjava (7.5YR 4/2), notranja površina rjava (7.5YR 4/3); izredno trda. Vel. odl. 2,6 × 3,4 cm, db. 1,2 cm. 9 SE 41, TŠ 1426, 1503, kv. 27 Odlomek ustja. Finozrnata lončarska masa (CDE) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: nepopolno oksidacij- sko; barva: zunanja površina temno sivkasto rjava (10YR 4/2), notranja površina rjava (10YR 5/3); zelo trda. Vel. odl. 4,6 × 4,2 cm, db. 1,0 cm. 10 SE 41, TŠ 1487, kv. 5 Odlomek ustja sklede. Finozrnata lončarska masa (ACDG) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko, v končni fazi oksidacijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR 5/6); zelo trda. Pr. u. 19,8 cm, ohr. v. 4,5 cm, db. 0,8 cm. 80 Šušet, AAS 124, 2025 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 1 SE 21, 1 SE 21, 2–6 2-6 SE 32, SE 32, 7-10 7–10 SE 41; merilo 1:2, merilo 1:3 (10) SE 41; 10 merilo 1 : 3, ostalo merilo 1 : 2. 81 11 SE 6, kv. 9 21 SE 29, TŠ 1512, 1514, 1521, 1522, 1532, 1561, kv. 90 Odlomek ustja lonca. Drobnozrnata zrnata lončarska masa Odlomek ustja lonca. Finozrnata lončarska masa (ACD) 1. (CEFG) 2. Izdelava: prostoročna; brisana površina; ni ohranje- Izdelava: na lončarskem kolesu; glajena površina; žganje: na površina; žganje: oksidacijsko; barva: rumenkasto rdeča redukcijsko; barva: zunanja površina rumenkasto rdeča (5YR (5YR 5/6); trda. Pr. u. 14,6 cm, ohr. v. 3,8 cm, db. 1,0 cm. 5/6), notranja površina 10YR 5/4 (rumenkasto rjava (10YR 5/4); 12 zelo trda. Vel. odl. 3,2 × 3,8 cm. SE 6, kv. 28 Odlomek ustja lonca. Grobozrnata zrnata lončarska masa 22 SE 29, TŠ 1512, 1514, 1521, 1522, 1532, 1561, kv. 90 (DEG) 3. Izdelava: prostoročna; brisana površina; ni ohranjena Odlomek ročaja. Finozrnata lončarska masa (ACDF) 1. Izdela- površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: rumenkasto va: prostoročna; brisana površina; žganje: nepopolno oksida- rdeča (5YR 4/6); trda. Vel. odl. 8,8 × 7,4 cm, db. 1,0 cm. cijsko; barva: rjava (10YR 4/3); zelo trda. Vel. odl. 3,2 × 3,6 cm. 13 SE 6, kv 5 Odlomek ročaja. Drobnozrnata zrnata lončarska masa (BDEG) 2. Izdelava: prostoročna; glajena po- vršina; žganje: oksidacijsko; barva: rumenkasto rjava (10YR 5/4); zelo trda. Vel. odl. 6,0 × 5,6 cm. 14 SE 6, TŠ 1348, kv. 28 Odlomek okrašenega ostenja. Drobnozrnata zrnata lončar- ska masa (ACG) 2−1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: oksidacijsko; barva: močno rjava (7.5YR 5/8); trda. Vel. odl. 3,2 × 3,8 cm, db. 1,1 cm. 15 SE 6, kv. 9 Odlomek okrašenega ostenja. Drobnozrnata zrnata lončarska masa (CDEFG) 2. Izdelava: prostoročna; okras: vodoravno aplicirano rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; brisana površi- na; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: zunanja površina rumenkasto rdeča (5YR 4/6), notranja površina močno rjava (7.5YR 4/6); trda. Vel. odl. 4,6 × 4,2 cm, db. 1,2 cm. 16 SE 6, kv. 5 Odlomek okrašene sklede. Grobozrnata zrnata lončarska masa (CD) 3. Izdelava: prostoročna; okras: modelirane brada- vice; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: zelo temno siva (10YR 3/1); izredno trda. Vel. odl. 3,6 × 2,6 cm, db. 0,4 cm. 17 SE 6, TŠ 1422, profil 10 Odlomek cedila. Finozrnata lončarska masa (CDG) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: zunanja površina rdeča (2.5YR 4/6), notranja površina črna (10YR 2/1); izredno trda. Vel. odl. 2,4 × 2,2 cm, db. 0,6 cm. 18 SE 6, TŠ 1396, kv. 11 Odbitek sivega (Munsell gley1 5/) roženca z ostankom kor- teksa. Roženec je laminiran in na robovih slabo prosojen. Vel. 1,5 × 1,5 × 0,5 cm. 19 SE 6, TŠ 1045, kv. 11 Proksimalni odlomek klinice iz rumenkasto rdečega (Munsell 5YR5/6) roženca z belimi pikčastimi vključki. Na robovih je obojestranska uporabna retuša. Bulbus je izrazit. Vel. 1,4 × 1,3 × 0,4 cm. 20 SE 29, TŠ 1513, kv. 91 Odlomek bronastega srpa. Vel. 4,2 × 2,6 cm. 82 Šušet, AAS 124, 2025 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 11–19 11-19 SE 6, SE 6, 20-22 20–22 SE 29; merilo 1:2 SE 29; merilo 1 : 2. 83 23 SE 29, TŠ 1527, kv. 90 Odlomek okrašenega ostenja. Finozrnata lončarska masa (CDG) 1. Izdelava: prostoročna; okras: vodoravno aplicirano rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; brisana površina; žganje: redukcijsko; barva: zunanja površina rumenkasto rdeča (5YR 5/6), notranja površina rumenkasto rdeča (5YR 5/8); trda. Vel. odl. 6,4 × 4,6 cm, db. 1,3 cm. 24 SE 29, TŠ 1538, kv. 91 Izrastek na notranji strani posode. Finozrnata lončarska masa (ACD) 1. Izdelava: prostoročna; okras: aplika; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: temno siva (10YR 3/1); trda. Vel. odl. 3,8 × 2,6 cm. 25 SE 29, TŠ 1512, 1514, 1521, 1522, 1532, 1561, kv. 90 Odlomek uteži. Finozrnata lončarska masa (ACDG) 1. Izdelava: prostoročna; površina ni ohranjena; žganje: oksidacijsko; bar- va: rumenkasto rdeča (5YR 4/6); trda. Vel. odl. 4,8 × 2,6 cm. 26 SE 17, 29, TŠ 1566, kv. 90 Odlomek okrašene sklede. Grobozr- nata zrnata lončarska masa (ACD) 3. Izdelava: prostoročna; okras: vrezi, narejen s polno konico; glajena površi- na; žganje: redukcijsko; barva: zunanja površina rjava (10YR 4/3), notranja po- vršina temno siva (10YR 4/1); izredno trda. Vel. odl. 5,2 × 3,2 cm, db. 0,7 cm. 27 SE 17, TŠ 1454, kv. 3 Odlomek bronastega predmeta. Vel. 2,8 × 3,4 cm. 28 SE 29, TŠ 1516, kv. 90 Odlomek bronastega rezila. Vel. 1,0 × 3,2 cm. 29 SE 17 Bikoničen lonec z izvihanim ustjem, s poudarjenim robom na notranji strani. Na trebuhu so aplicirani trije držaji. Pr. u. 49,6 cm, v. 55,2 cm, db. 0,8 cm. 84 Šušet, AAS 124, 2025 23 24 25 26 27 28 29 23–25, 28 23-25 , 28 SE 29, SE 29, 26 26 SE 17, 29, , 27, 29 SE 17; 27 , 29 SE 17; merilo 1:2, merilo 1:4 (29) 29 merilo 1 : 4, ostalo merilo 1 : 2. 85 30 SE 17, TŠ 1305, 1310, 1322, 1323, 1324, 1325, kv. 89 40 SE 17, TŠ 490, kv. 47 Odlomek ustja lonca. Finozrnata lončarska masa (ACDFG) 1. Jezičast držaj. drobnozrnata zrnata lončarska masa (ADE) 2−1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: nepopolno Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: oksidacijsko; oksidacijsko; barva: zunanja površina zelo temno sivkasto barva: rumenkasto rdeča (5YR 5/6); zelo trda. Vel. odl. 5,6 × rjava (10YR 3/2), notranja površina rdečkasto rjava (5YR 4/4); 3,0 cm. zelo trda. Vel. odl. 6,8 × 5,0 cm. 31 SE 17, kv 45 Odlomek ustja lonca. Grobozrnata zrnata lončarska masa (ACDEF) 3. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: zelo temno siva (10YR 3/1); zelo trda. Pr. u. 9,2 cm, ohr. v. 3,4 cm. 32 SE 17, TŠ 581, kv. 110 Odlomek ustja. Finozrnata lončarska masa (ADFG) 1. Izdelava: prostoročna; brisana površina; žganje: oksidacijsko; barva: zu- nanja površina rumenkasto rjava (10YR 5/4), notranja površina temno sivkasto rjava (10YR 4/2); izredno trda. Ohr. v. 4,5 cm, db. 1,1 cm. 33 SE 17, TŠ 1139, kv. 91 Odlomek ustja lonca. Finozrnata lončarska masa (ACDEG) 1. Izdelava: prostoročna; brisana površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: zunanja površina močno rjava (7.5YR 4/6), notranja površina rumenkasto rdeča (5YR 5/6); trda. Pr. u. 20,4 cm, ohr. v. 2,6 cm, db. 0,6 cm. 34 SE 17, TŠ 1484, kv. 3 Odlomek ustja posode. Drobnozrnata zrnata lončarska masa (DGEF) 2. Izdelava: prostoročna; površina ni ohranjena; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: rumenkasto rjava (5YR 5/6); mehka. Vel. odl. 5,0 × 3,0 cm. 35 SE 17, TŠ 1552, kv. 90 Odlomek izvihanega ustja posode. Grobozrnata zrnata lon- čarska masa (ACD) 3. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: rumenkasto rjava (10YR 5/4); trda. Vel. odl. 3,6 × 3,6 cm, db. 0,6 cm. 36 SE 17, kv. 110 Odlomek ustja. Finozrnata lončarska masa (ACD) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: zelo temno sivkasta (10YR 3/1); zelo trda. Vel. odl. 3,0 × 1,6 cm. 37 SE 17, TŠ 1267, kv. 111 Odlomek dna posode. Finozrnata lončarska masa (CDF) 1. Izdelava: prostoročna; brisana površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: rjava (10YR 4/3); trda. Pr. d. 16,0 cm, ohr. v. 3,4 cm, db. 1,2 cm. 38 SE 17, TŠ 1215, 1260, 1339, kv. 111 Odlomek dna posode. Finozrnata lončarska masa (C) 1. Izde- lava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: močno rjava (7.5YR 4/4); zelo trda. Vel. odl. 5,6 × 1,8 cm, db. 0,6 cm. 39 SE 17, TŠ 1566, kv. 89 Ročaj z ostenjem. Finozrnata lončarska masa (ACDE) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR 4/6); trda. Vel. odl. 7,8 × 6,4 cm. 86 Šušet, AAS 124, 2025 30 31 32 33 34 36 35 37 38 39 40 SE 17, merilo 1 : 2. 30-40 SE 17; merilo 1:2 87 41 SE 17, TŠ 1261, kv. 91 površina rumenkasto rdeča (5YR 5/6); zelo trda. Vel. odl. 3,6 × Držaj oglatega preseka. Fino- 3,2 cm, db. 0,6 cm. zrnata lončarska masa (CD) 1. 53 SE 10B, TŠ 1338, kv. 112 Izdelava: prostoročna; brisana Odlomek okrašenega ustja. Finozrnata lončarska masa (CDE) površina; žganje: redukcijsko; barva: rjava (7.5YR 4/4); izredno 1. Izdelava: prostoročna; okras: odtisi prstov; brisana površina; trda. Vel. odl. 6,4 × 3,8 cm. žganje: redukcijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR 5/6); trda. 42 SE 17, TŠ 1283, kv. 110 Vel. odl. 3,4 × 2,6 cm, db. 1,0 cm. Odlomek ostenja z ročajem. Finozrnata lončarska masa (ACD) 54 SE 10B, TŠ 439, kv. 68 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; Ročaj z ostenjem. Finozrnata lončarska barva: zelo temno siva (7.5YR 3/1); trda. Vel. odl. 5,0 × 5,8 cm, masa (ACDE) 1. Izdelava: prostoročna; db. 0,6 cm. glajena površina; žganje: nepopolno oksi-43 SE 17, TŠ 580, kv. 68 dacijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR Odlomek okrašenega ostenja. Finozrnata lončarska masa 4/6); trda. Vel. odl. 5,0 × 5,6 cm. (CDEFG) 1. Izdelava: prostoročna; okras: vodoravno aplicirano 55 SE 10B, TŠ 1301, kv. 89 rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; glajena površina; žganje: Odlomek okrašenega ostenja. Finozrnata lončarska masa redukcijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR 4/4); zelo trda. Vel. (ACD) 1. Izdelava: na lončarskem kolesu; okras: vodoravno odl. 4,0 × 3,4 cm, db. 1,2 cm. aplicirano rebro trikotnega preseka; glajena površina; žganje: 44 SE 17, TŠ 604, kv. 68 redukcijsko; barva: zunanja površina rumenkasto rdeča (5YR Odlomek okrašenega ostenja. Drobnozrnata zrnata lončarska 5/6), notranja površina 10YR 5/4 (rumenkasto rjava (10YR 5/4); masa (CDFG) 2−2. Izdelava: prostoročna; okras: vodoravno zelo trda. Vel. odl. 5,6 × 5,6 cm, db. 1,2 cm. aplicirano rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; glajena površina; 56 SE 10B, TŠ 430, kv. 68 žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: zunanja površina rjava Odlomek okrašenega ostenja. Finozrnata lončarska masa (7.5YR 4/2), notranja površina rumenkasto rdeča (5YR 4/6); (CDE) 1. Izdelava: prostoročna; okras: vodoravno aplicirano trda. Vel. odl. 3,8 × 3,6 cm, db. 1,2 cm. rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; glajena površina; žganje: 45 SE 9, TŠ 169, kv. 69 nepopolno oksidacijsko; barva: rdeča (2.5YR 4/8); trda. Vel. Odlomek okrašenega ostenja. Finozrnata lončarska masa odl. 3,8 × 2,6 cm, db. 0,6 cm. (ACDG) 1. Izdelava: prostoročna; okras: vodoravno aplicirano 57 SE 10B, TŠ 978, kv. 91 rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; glajena površina; žganje: Odlomek ročaja. Finozrnata lon-redukcijsko; barva: zunanja površina rjava (7.5YR 4/4), notra-čarska masa (ACDE) 1. Izdelava: nja površina temno siva (10YR 4/1); zelo trda. Vel. odl. 4,6 × prostoročna; glajena površina; 3,2 cm, db. 0,8 cm. žganje: nepopolno oksidacijsko; 46 SE 17, TŠ 489, kv. 68 barva: močno rjava (7.5YR 5/6); Odlomek svitka. Glina (ACD) 4. Izdelava: prostoročna; glajena trda. Vel. odl. 6,8 × 3,2 cm. površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: rumenkasto 58 SE 10B, TŠ 434, kv. 68 rdeča (5YR 5/6); trda. Vel. odl. 6,8 × 4,0 cm. Okata fibula (Augenfibel, Riha 2.3 (1979, 68)) razvitega tipa, 47 SE 17, kv. 90 morda varianta Riha 2.3.4. Dl. 4,8 cm. Odlomek svitka. Glina (AC) 4. Izdelava: prostoročna; brisana 59 SE 10B, TŠ 996, kv. 91 površina; žganje: oksidacijsko; barva: močno rjava (7.5YR 5/8); Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Na spodnji strani glavice mehka. Vel. odl. 3,0 × 5,0 cm. ima križ in štiri bunčice. Dl. 0,8 cm. 48 SE 17, TŠ 1450, kv. 89 60 SE 10B, TŠ 1517, kv. 134 Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1 cm. Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Na spodnji strani glavice 49 SE 17, TŠ 1450, kv. 89 ima sled križa in dve bunčici. Dl. 1,5 cm, pr. glavice 1,6 cm. Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1,3 cm. 61 SE 10B, TŠ 1377, kv. 113 50 SE 17, TŠ 1462, kv. 90 Železni žebljiček s koničasto glavico. Na spodnji strani glavice Odlomek dna skodelice tankih sten. Fabrikat E s Štalenske ima križ. Dl. 1,2 cm, pr. glavice 1,6 cm. gore. Pr. d. 4 cm, ohr. v. 0,9 cm. 62 SE 10B, TŠ 1351, kv. 113 51 SE 10B, TŠ 763, kv. 134 Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Na spodnji strani glavice Odlomek bronastega predmeta. Vel. 5,6 × 0,6 cm. ima križ in eno bunčico. Dl. 0,4 cm, vel. glavice; 1,5 × 1,3 cm. 52 SE 10B 63 SE 10B, TŠ 1485, 1520, 1531, kv. 70 Odlomek ustja lonca. Finozrnata lončarska masa (CDEFG) 7. Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,3 cm, pr. glavice Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: oksidacijsko; 1,2 cm. barva: zunanja površina rumenkasto rjava (10YR 5/4), notranja 88 Šušet, AAS 124, 2025 42 41 43 44 45 47 48 49 46 50 51 52 53 54 55 56 57 58 61 62 63 59 60 41–44, 46–50 41-44 , 46-50 SE 17, SE 17, 45 45 SE 9, SE 9, 51-63 51–63 SE 10B; merilo 1:2 SE 10B; merilo 1 : 2. 89 64 SE 10B, TŠ 1485, 1520, 1531, kv. 70 84 SE 10B, TŠ 1553, kv. 89, 90 Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 0,9 cm, pr. glavice Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1 cm. 1,2 cm. 85 SE 10B, TŠ 1553, kv. 89, 90 65 SE 10B, TŠ 1119, kv. 61 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1 cm. 1,2 cm. Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1 cm, pr. glavice 86 SE 10B, TŠ 1553, kv. 89, 90 66 SE 19 (= SE 10B), TŠ 1050, kv. 91 87 SE 10B, TŠ 1553, kv. 89, 90 Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1,1 cm. Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1 cm. 67 SE 10B, TŠ 1123, kv. 91 88 SE 10B, TŠ 1553, kv. 89, 90 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,6 cm, pr. glavice Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,1 cm. 1,2 cm. Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,2 cm. 68 89 SE 10B, TŠ 1485, 1520, 1531, kv. 70 SE 10B, TŠ 1262, kv. 111 Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1,5 cm. Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1,4 cm. 69 90 SE 19 (= SE 10B), TŠ 1051, kv. 91 SE 10B, TŠ 1004, kv. 91 Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1,1 cm. Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,2 cm. 70 91 SE 10B, TŠ 1021, kv. 112 (?) SE 10B, TŠ 1485, 1520, 1531, kv. 70 Gema iz karneola. Na njej je upodobljen goli krilati Amor, ki se Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1,2 cm. sklanja k hermi. Herma je upodobljena v profilu proti desni. Pr. 71 SE 10B, TŠ 1485, 1520, 1531, kv. 70 1 cm. Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,3 cm, vel. glavice 0,8 × 0,7 cm. 72 SE 10B, TŠ 1485, 1520, 1531, kv. 70 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 2 cm, pr. glavice 1,1 cm. 92 SE 10B, TŠ 1430, kv. 70 73 Odlomek ustja in ostenja vrča. Finozrnata lončarska masa z SE 10B, TŠ 1013, kv. 134 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,7 cm. redkimi drobci sljude in zmerno velikimi temno rjavimi vključki, velikosti ok. 0,3 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina bledo 74 SE 10B, TŠ 1220, kv. 70 rjava; trdota: 2 do 3; okras: kanelura na ostenju. Pr. u. 11,6 cm, Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,6 cm. ohr. v. 8,2 cm. 75 SE 10B, TŠ 1220, kv. 70 93 SE 10B, TŠ 1197, 1219, 1221, kv. 70, 91 Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1,4 cm. Odlomek ostenja in dna vrča ali lonca. Zelo finozrnata lon- 76 čarska masa z redkimi drobci sljude in redkimi temno rjavimi SE 10B, TŠ 1362, kv. 134 in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,2 cm. Izdelava: vreteno; Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,4 cm. gladka površina svetlo rjavkasto rdeča; trdota 2 do 3. Pr. d. 77 SE 10B, TŠ 1185, kv. 91 7,9 cm, ohr. v. 15,5 cm. Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,3 cm. 78 SE 10B, TŠ 1182, kv. 91 Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1 cm. 79 SE 10B, TŠ 1367, kv. 134 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 0,9 cm. 80 SE 10B, TŠ 1364, kv. 134 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,1 cm, pr. glavice 0,7 cm. 81 SE 10B, TŠ 1368, kv. 134 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,2 cm. 82 SE 10B, TŠ 1362, kv. 134 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,5 cm. 83 SE 10B, TŠ 1362, kv. 134 Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1,2 cm. 90 Šušet, AAS 124, 2025 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 85 84 86 87 88 89 90 91 92 93 SE 10B; 64-93 SE 10B; merilo 1:1 (91), merilo 1:2 91 merilo 1 : 1, ostalo merilo 1 : 2. 91 94 SE 10B, kv. 91 104 SE 10, kv. 33 Odlomek ustja in ostenja posodice tankih sten, najbrž fabrikat Odlomek ustja sklede. Finozrnata lončarska masa (ADG) 1. A s Štalenske gore. Zelo finozrnata lončarska masa z redkimi Izdelava: prostoročna; površina ni ohranjena; žganje: redukcij- drobci sljude. Izdelava: kalup; rahlo hrapava površina rdečka- sko; barva: zunanja površina temno sivkasto rjava (10YR 4/2), sto rjava; okras: vodoravni žleb na ustju. Vel. odl. 1 × 1,8 cm. notranja površina rumenkasto rdeča (5YR 4/6); izredno trda. 95 Vel. odl. 2,6 × 2,0 cm, db. 0,6 cm. SE 10B, TŠ 1398, kv. 68 Odlomek dna in ostenja skodelice tankih sten, Fabrikat C s 105 SE 10, kv. 136 Štalenske gore. Finozrnata lončarska masa z redkimi drobci Odlomek uteži. Finozrnata lončarska masa (ACDG) 1−1. kremena, kalcijevega karbonata in sljude. Izdelava: kalup; Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: nepopolno rahlo hrapava površina siva. Pr. d. 3,4 cm, ohr. v. 1,2 cm. oksidacijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR 4/6); zelo trda. 96 Vel. odl. 3,2 × 4,2 cm. SE 10B, TŠ 1016, kv. 89 Odlomek dna in ostenja skodelice tankih sten, Fabrikat C s 106 SE 10, TŠ 477, kv. 68 Štalenske gore. Finozrnata lončarska masa z redkimi drobci Odlomek uteži. Finozrnata lončarska masa (CDF) 1. Izdelava: kremena, kalcijevega karbonata in sljude. Izdelava: kalup; prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: rahlo hrapava površina siva. Pr. d. 3,4 cm, ohr. v. 1 cm. rdeča (2.5YR 5/8); trda. Vel. odl. 5,2 × 3,0 cm. 97 SE 10B, TŠ 1448, kv. 89 107 SE 10, TŠ 359, kv. 24 Odlomek dna in ostenja skodelice ali čaše tankih sten, Fabrikat Del loka noriško-panonske fibule z dvema gumboma na loku C s Štalenske gore. Finozrnata lončarska masa z redkimi drob- in predrto nogo (Almgren 236). Dl. 3,7 cm. rahlo hrapava površina siva. Pr. d. 3 cm, ohr. v. 1,3 cm. ci kremena, kalcijevega karbonata in sljude. Izdelava: kalup; 108 SE 10, TŠ 921, kv. 134 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,2 cm, pr. glavice 98 SE 10B, TŠ 1297, kv. 90 1,3 cm. na B. Pr. d. 11.5 cm, ohr. v. 2,3 cm. Odlomek dna krožnika, terra sigilata Consp. 10, fabrikat Pada- 109 SE 10, TŠ 303, kv. 90 Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl.: 0,9 cm, vel. glavice 1 99 SE 10B, TŠ 1214, kv. 70 × 0,8 cm. Odlomek ročaja namizne posode. Zelo finozrnata lončarska masa z redkimi drobci sljude in redkimi temno rjavimi in rde- čerjavimi delci, velikosti ok. 0,2 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina svetlo rdečkasto rumena; trdota 2 do 3. Vel. odl. 2,1 × 1,8 cm. 100 SE 10B, profil 1, reženj 7, kv. 75 Odlomek ustja grško italske amfore. Finozrnata lončarska masa z redkimi drobci sljude in redkimi temno rjavimi in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,3 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina svetlo rdečkasto rumena; trdota 2 do 3. Pr. u. 19,2 cm, ohr. v. 3,2 cm 101 SE 10B, TŠ 636, kv. 91 Odlomek ploščatega pokrova amfore. Finozrnata lončarska masa s temno rjavimi in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,2 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina bledo rjava do roza; trdota: 3. Pr. 8,7 cm, db. 0,9 cm. 102 SE 10B, TŠ 1344, kv. 112 Odlomek ploščatega pokrova amfore. Finozrnata lončarska masa s temno rjavimi in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,2 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina bledo rjava do roza; trdota: 3. Vel. odl. 6,4 × 4,1 cm, db. 1 cm. 103 SE 10A, 10B, TŠ 1299, kv. 91 Izčrepinjski pokrovček za amforo, izdelan iz ostenja amfore Dressel 6A ali Lamboglia 2. Finozrnata lončarska masa z red- kimi delci sljude in temno rjavimi in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,2 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina rumenkasto rjava; trdota: 3. Vel. odl. 6,4 × 4,1 cm. 92 Šušet, AAS 124, 2025 94 96 97 95 98 99 100 101 103 102 104 105 106 107 108 109 94–102 94-102 SE 10B, SE 10B, 103 103 SE 10A, SE 10A, 104-109 104–109 SE 10; merilo 1:2 SE 10; merilo 1 : 2. 93 110 SE 10, profil 1, reženj 6, kv. 75 122 SE 28, TŠ 1404, kv. 7 Odlomek dna posode terre sigilate z žigom in planta pedis (… Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,6 cm. CR…), padana B. Vel. odl. 2,8 × 1,8 cm. 123 SE 28, TŠ 1404, kv. 7 111 SE 10, TŠ 893, kv 113 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,2 cm. Brus iz peščenjaka. Vel. 13,2 × 5,5 × 2,2 cm. 124 SE 28, TŠ 1404, kv. 7 112 SE 10A, TŠ 1290, kv. 12 Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1 cm, pr. glavice Odlomek dna posode. Finozrnata lončarska masa (CDFG) 1−1. 0,7 cm. barva: zunanja površina rumenkasto rdeča (5YR 5/6), notranja Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; 125 SE 28, TŠ 1404, kv. 7 površina rdečkasto rjava (5YR 4/3); trda. Pr. d. 12,8 cm, ohr. v. Trn železnega žeblja. Dl. 3,7 cm. 2,2 cm, db. 0,8 cm. 113 SE 10A, TŠ 623, kv. 47 Odlomek okrašenega ostenja. Finozrnata lončarska masa (BCDEFG) 1. Izdelava: prostoročna; okras: vodoravno aplicira- no rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; glajena površina; žganje: nepopolno oksidacijsko; barva: zunanja površina rdeča (2.5YR 5/6), notranja površina rjava (7.5YR 5/4); trda. Vel. odl. 3,2 × 3,8 cm, db. 1,1 cm. 114 SE 10A, kv. 68 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 0,9 cm, pr. glavice 0,7 cm. 115 SE 10A, TŠ 697, kv. 26 Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1,4 cm, vel. glavice 1,7 × 1,5 cm. 116 SE 10A, TŠ 436, kv. 90 Odlomek železnega obroča. Vel. odl. 4,4 × 0,9 cm. 117 SE 10A, TŠ 641, kv. 48 Odlomek ustja lonca. Na otip groba keramika. Vsebuje delce kremena, velikosti ok. 0,2 cm, redke drobce sljude ter redke temno rjave delce, velikosti ok. 0,1 cm, temno rjave barve. Trdota: 2 do 3. Pr. u. 12,7 cm. 118 SE 28, TŠ 1439, kv. 7 Bronast ingot. Vel. 3,6 × 1,2 cm. 119 SE 28, TŠ 1462, kv. 7, 28 Odlomek ustja sklede. Finozrnata lončarska masa (CEFG) 1. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; barva: zelo temno siva (10YR 3/1); izredno trda. Pr. u. 7,2 cm, ohr. v. 3,2 cm, db. 0,8 cm. 120 SE 28, kv. 7, 28 Odlomek dna sklede. Grobozrnata zrnata lončarska masa (CDF) 3. Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: oksi- dacijsko, dimljenje; barva: zunanja površina temno sivkasto rjava (10YR 4/2), notranja svetlo rumenkasto rjava (2.5Y 6/3); trda. Pr. d. 9,2 cm, ohr. v. 4,4 cm, db. 0,7 cm. 121 SE 28, TŠ 1404, kv. 7 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 2,4 cm. 94 Šušet, AAS 124, 2025 111 110 112 113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123 125 124 110–111 SE 10, 110-111 112–117 SE 10, SE 10A, 112-117 118–125 SE 10A, 118-125 SE 28; merilo 1 : 2. SE 28; merilo 1:2 95 126 SE 28, TŠ 1435, kv. 7, 28 136 SE 7, TŠ 517, kv. 9 Odlomek ustja lonca. Drobnozrnata lončarska masa Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravokotnega z delci kremena, velikosti ok. 0,5 cm in redkimi drobci preseka. Dl. 2,5 cm, vel. glavice 1,9 × 0,5 cm. 14,8 cm, ohr. v. 1,4 cm. Železni žebelj s konično glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 2,5 cm, vel. glavice 0,7 × 0,5 cm. 127 pava površina temno rjave barve; trdota: 2−3. Pr. u. sljude, velikosti ok. 0,1 cm. Izdelava: vreteno; hra- 137 SE 7, TŠ 515, kv. 9 Odlomek ostenja lonca. Drobnozrnata lončar-SE 28, TŠ 1435, kv. 7, 28 138 SE 7, TŠ 1285, kv. 7 Odlomek tulca keramične pipe. Vgravirane poševne linije. Dl. ska masa z delci kremena, velikosti ok. 0,5 cm in 3,2 cm, pr. 0,8 cm redkimi drobci sljude, velikosti ok. 0,1 cm. Izdelava: vreteno; hrapava površina temno rjave barve; 139 SE 18, TŠ 499, kv. 26 trdota: 2−3; okras: vtisi. Vel. odl. 2,2 × 2 cm. Odlomek ročaja. Drobnozrnata zrnata lončarska masa (AE) 2. 128 Izdelava: prostoročna; površina ni ohranjena; žganje: nepo- SE 28, TŠ 1494, kv, 7, 28 polno oksidacijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR 4/6); trda. Odlomek dna vrča. Finozrnata lončarska masa z redkimi drob- Vel. odl. 2,4 × 2,0 cm. ci sljude in redkimi temno rjavimi in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,3 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina svetlo rjavkasto 140 SE 18, kv 26 rumena; trdota 2 do 3. Pr. d. 9,5 cm, ohr. v. 3,5 cm. Odlomek ustja lonca. Grobozrnata zrnata lončarska masa 129 (CDEG) 3. Izdelava: prostoročna; brisana površina; žganje: SE 28, TŠ 1494, kv, 7, 28 nepopolno oksidacijsko; barva: zunanja površina rumenkasto Odlomek ustja amfore Dressel 6A ali Lamb. 2. Finozrnata lon- rdeča (5YR 5/6), notranja rumenkasto rjava (10YR 5/4); zelo čarska masa z redkimi drobci sljude in redkimi temno rjavimi trda. Vel. odl. 4,6 × 3,2 cm, db. 1,0 cm. in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,3 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina svetlo rjavkasto rumena; trdota 2 do 3. Pr. u. 141 SE 18, TŠ 1122, kv. 7 16 cm, ohr. v. 4,3 cm. Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Na spodnji strani glavice 130 ima križ. Dl. 0,8 cm, vel. glavice 1,4 × 1,1 cm. SE 28, TŠ 1494, kv, 7, 28 Odlomek ustja amfore Dressel 6A ali Lamb. 2. Finozrnata lon- 142 SE 10B, TŠ 1553, kv. 89, 90 čarska masa z redkimi drobci sljude in redkimi temno rjavimi Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,4 cm. in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,3 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina svetlo rjavkasto rumena; trdota 2 do 3. Pr. u. 143, SE 18, kv. 28 18 cm, ohr. v. 6 cm. Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,2 cm. 131 SE 28, kv. 28 Izčrepinjski pokrovček amfore, izdelan iz ostenja amfore Dres- sel 6B ali verjetneje Dressel 6A oziroma Lamb. 2. Finozrnata lončarska masa z redkimi drobci sljude in redkimi temno rjavi- mi in rdečerjavimi delci, velikosti ok. 0,3 cm. Izdelava: vreteno; gladka površina rdeča; trdota 2 do 3. Vel. odl. 8,1 × 8,1 cm. 132 SE 7 = SE 16, TŠ 314, kv. 7 Odlomek ustja. Grobozrnata lončarska masa (AD) 5. Izdelava: prostoročna; gla- jena površina; žganje: redukcijsko; barva: zelo temno siva (10YR 3/1); zelo trda. Pr. u. 19,6 cm, ohr. v. 2,0 cm, db. 0,4 cm. 133 SE 16 (= SE 7), kv. 7 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 0,8 cm, vel. glavice 1 × 0,8 cm. 134 SE 7, kv. 7 Železni žebelj s ploščato glavico. Dl. 5,3 cm, vel. glavice 1,4 × 1 cm. 135 SE 7, TŠ 1237, kv. 7 Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 2,1 cm, vel. glavice 1,1 × 0,7 cm. 96 Šušet, AAS 124, 2025 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143 126–131 126-131 SE 28, SE 28, 132-138 132–138 SE 7=16, SE 7 = SE 16, 139-143 SE 18; merilo 1:2 139–143 SE 18; merilo 1 : 2. 97 144 SE 18, TŠ 1189, kv. 7 159 SE 5, TŠ 753, kv. 11 Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom pravokotnega Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 2,1 cm, vel. glavice 1,8 × 0,5 cm. preseka. Dl. 1,8 cm, vel. glavice 1,8 × 0,45 cm. 145 SE 18, TŠ 1121, kv. 7 160 SE 5, TŠ 1079, kv. 13 Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom pravokotnega Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom preseka. Dl. 1,9 cm, vel. glavice 1,9 × 0,5 cm. pravokotnega preseka. Dl. 1,6 cm, vel. glavice 1,3 × 146 0,7 cm. SE 18, TŠ 1014, kv. 6 Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom pravokotnega 161 SE 5, TŠ 1169, kv. 15 preseka. Dl. 1,8 cm, vel. glavice 1,4 × 0,7 cm. Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom 147 pravokotnega preseka. Dl. 2,4 cm, vel. glavice 1,7 SE 18, TŠ 866, kv. 6 × 0,3 cm. Železni žebelj z masivno polkrožno glavico in steblom pra- vokotnega preseka. Dl. 2 cm, vel. stebla 0,3 × 0,15 cm, vel. 162 SE 5, TŠ 1157, kv. 15 glavice 1,5 × 0,9 cm. Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom 148 pravokotnega preseka. Dl. 1,3 cm, vel. glavice 1,5 SE 18, TŠ 1200, kv. 6 × 0,4 cm. Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 1,8 cm, vel. glavice 1,5 × 0,6 cm. 163 SE 5, TŠ 440, kv. 17A 149 Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom SE 18, TŠ 1125, kv. 7 Svinčena plomba. Vel. 1,7 × 1,4 cm, db. 0,5 cm. × 0,4 cm. pravokotnega preseka. Dl. l. 2,4 cm, vel. glavice 1,4 150 SE 18, TŠ 486, kv. 5 164 SE 5, TŠ 1173, kv. 15 Odlomek ustja in ostenja lonca. Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom Finozrnata lončarska masa. Izde-pravokotnega preseka. Dl. 1,9 cm, vel. glavice lava: na vretenu; rahlo hrapava 2,3 × 0,6 cm. površina zelo temno siva. Pr. u. 28 cm, ohr. v. 1,6 cm. 165 SE 5, TŠ 985, kv. 12 151 SE 5, kv. 8 Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom Železni žebljiček s koničasto glavico. Na spodnji strani glavice pravokotnega preseka. Dl. 2,1 cm, vel. glavice 1,6 ima križ. Dl. 0,8 cm, vel. glavice 1,5 × 1,2 cm. × 0,5 cm. 152 SE 5, TŠ 1171, kv. 15 166 SE 5, TŠ 966, kv. 12 Železni žebljiček s koničasto glavico. Na spodnji strani glavice Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom pravokotnega ima križ. Dl. 1 cm, vel. glavice 1,1 × 0,8 cm. preseka. Dl. 2,2 cm, vel. glavice 1,7 × 0,4 cm. 153 SE 5, TŠ 1156, kv. 15 167 SE 5, TŠ 1161, kv. 15 Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1,2 cm, pr. glavice Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom 0,9 cm. pravokotnega preseka. Dl. 4,2 cm, vel. glavice 154 SE 5, TŠ 1064, kv. 11 1,8 × 0,7 cm. Železni žebljiček s koničasto glavico. Dl. 1 cm, vel. 168 SE 5, TŠ 441, kv. 17A glavice 0,8 × 0,6 cm. Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom 155 SE 5, TŠ 724, kv. 12 pravokotnega preseka. Dl. 2,6 cm, vel. glavice 2,1 × 0,6 cm. Bronasta bucika z drobno žičnato glavico. Dl. 4 cm, 169 SE 5, TŠ 974, kv. 12 pr. glavice 0,3 cm. Železni žebelj s konično glavico in steblom pravokotnega 156 SE 5, TŠ 1160, kv. 15 preseka. Dl. 1,2 cm, vel. glavice 1 × 0,4 cm. Odlomek železne podkve z gladkim robom, ozobcem in žle- 170 SE 5, TŠ 679, kv. 17A bom za žeblje. Dl. 4,8 cm, največja š. kraka 3,2 cm, db. 0,3 cm. Železni žebelj s strehasto glavico in steblom 157 SE 5, TŠ 1441, kv. 8 pravokotnega preseka. Dl. 2 cmvel. glavice 1,6 × Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom 0,4 cm. pravokotnega preseka. Dl. 1,8 cm, vel. glavice 1,4 × 171 SE 5, TŠ 403, kv. 15 0,4 cm. Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravokotnega 158 SE 5, TŠ 965, kv. 12 preseka. Dl. 2,4 cm, vel. glavice 2 × 0,45 cm. Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom 172 SE 5, TŠ 1063, kv. 11 pravokotnega preseka. Dl. 1,7 cm, vel. glavice 1,5 Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravokotnega × 0,3 cm. preseka. Dl. 2,3 cm, vel. glavice 2 × 0,6 cm. 98 Šušet, AAS 124, 2025 144 145 146 147 148 150 151 152 153 154 155 157 158 159 160 162 161 163 164 165 166 167 168 169 171 170 172 144–150 SE 18, 151–172 SE 5; merilo 1 : 2. 99 173 SE 5, TŠ 1172, kv. 15 186 SE 5, TŠ 1085, kv. 13 Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravokotnega Železni žebelj s konično glavico in steblom pravo-preseka. Dl. 3,2 cm, vel. glavice 1,4 × 0,6 cm. kotnega preseka. Dl. 1,8 cm, vel. glavice 1 × 0,6 cm. 174 SE 5, TŠ 305, 1149, kv. 16 187 SE 5, TŠ 762, kv. 5 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravo- Železni žebelj s konično glavico in steblom pravokotnega kotnega preseka. Dl. 2,5 cm, vel. glavice 1,4 × preseka. Dl. 2,2 cm, vel. glavice 1 × 0,6 cm. 0,5 cm. 188 SE 5, TŠ 815, kv. 9 175 SE 5, TŠ 1036, kv. 5 Železni žebelj s konično glavico in steblom pravokotnega Železni žebelj z veliko, na vrhu razširjeno in preseka. Dl. 1,6 cm, vel. glavice 1,1 × 0,6 cm. preseka. Dl. 3,1 cm, vel. glavice 1,3 × 0,3 cm. zaobljeno glavico ter steblom pravokotnega 189 SE 5, TŠ 1149, kv. 15 Železni žebelj s krempljasto glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 3,8 cm, vel. glavice 176 SE 5, TŠ 828, kv. 9 1,1 × 0,8 cm. Železni žebelj z veliko, na vrhu razširjeno in zaobljeno glavico ter steblom pravokotnega preseka. Dl. 2,5 cm, vel. glavice 1 × 0,5 cm. 190 SE 5, TŠ 1150, kv. 15 177 SE 5, kv. 5, TŠ 1036, SN 541 Železni žebelj s krempljasto glavico in steblom Železni žebelj z veliko, na vrhu razširjeno in zaobljeno glavico pravokotnega preseka. Dl. 3,9 cm, vel. glavice 1,3 × 0,8 cm. ter steblom pravokotnega preseka. Dl. 3 cm, vel. glavice 1,3 × 0,35 cm. 191 SE 5, TŠ 313, kv. 13 Železni žebelj z oglato glavico in steblom pra- 178 SE 5, TŠ 1167, kv. 15 vokotnega preseka. Dl. 1,7 cm, vel. glavice 1,1 × Železni žebelj z veliko, na vrhu razširjeno in zaob- 0,5 cm. ljeno glavico ter steblom pravokotnega preseka. Dl. 3,2 cm, vel. glavice 1,1 × 0,5 cm. 192 SE 5, TŠ 451, kv. 15 Železni žebelj z zaobljeno glavico in steblom pravokotnega 179 SE 5, TŠ 305, kv. 16 preseka. Dl. 1,6 cm, vel. glavice 0,8 × 0,6 cm. Železni žebelj z veliko, na vrhu razširjeno in zaobljeno glavico in steblom pravoko- 193 SE 5, TŠ 409, 1337, 1387, 1406, 1540, kv. 16 tnega preseka. Dl. 3,7 cm, vel. glavice 1 × Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 2,2 cm, vel. glavice 1,1 0,7 cm. × 0,7 cm. 180 194 SE 5, kv. 17A, TŠ 403, SN 549 SE 5, TŠ 445, kv. 15 Železni žebelj z oglato glavico in steblom pravo-Železni žebelj z veliko, na vrhu razširjeno in zaobljeno glavico kotnega preseka. Dl. 2,8 cm, vel. glavice 1,3 × 0,7 cm. ter steblom pravokotnega preseka. Dl. 2,3 cm, vel. glavice 1,3 × 0,5 cm. 195 SE 5, TŠ 1159, kv. 15 181 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravokotnega SE 5, TŠ 1088, kv. 13 preseka. Dl. 6,2 cm, vel. glavice 1,1 × 0,5 cm. Železni žebelj z masivno polkrožno glavico ter steblom pravo- kotnega preseka. Dl. 2 cm, vel. glavice 1,4 × 0,6 cm. 196 SE 5, TŠ 1152, kv. 15 182 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- SE 5, TŠ 1180, kv. 6 seka. Dl. 7,1 cm, vel. glavice 1,3 × 1 cm. Železni žebelj z veliko, na vrhu razširjeno in zaobljeno glavico ter steblom kvadratnega preseka. Dl. 2,3 cm, vel. glavice 1 × 197 SE 5, kv. 11, TŠ 1024, SN 555 0,4−0,8 cm. Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravokotnega 183 preseka. Dl. 1,3 cm, vel. glavice 2,6 × 2,4 cm. SE 5, TŠ 999, kv. 12 Železni žebelj z na vrhu razširjeno in zaobljeno glavico ter 198 SE 5, TŠ 353, 397, 622, steblom pravokotnega preseka. Dl. 2,2 cm, vel. glavice 0,9 × kv. 17A 0,3 cm. Odlomek ustja in ostenja lonca. 184 Zelo finozrnata lončarska masa. SE 5, TŠ 1451, kv. 11 Izdelava: na vretenu; gladka po-Železni žebelj z na vrhu razširjeno in zaobljeno glavico ter ste-vršina; temno rjav lošč na zunanji blom pravokotnega preseka. Dl. 2,3 cm, vel. glavice 1 × 0,5 cm. površini, rumen lošč s temno 185 SE 5, TŠ 881, kv. 9 rjavimi lisami na notranji površini. Železni žebelj z masivno oglato glavico in steblom Pr. u. 12,4 cm, ohr. v. 3 cm. kvadratnega preseka. Dl. 2,2 cm, vel. glavice 1 × 0,4 cm. 100 Šušet, AAS 124, 2025 173 174 175 176 177 180 179 178 181 184 185 182 183 189 190 186 187 188 195 196 191 192 193 194 197 198 SE 5, merilo 1 : 2. 101 199 SE 36, TŠ 1433, kv. 3 214 SE 2, TŠ 1085, kv. 17 Odlomek železne podkve z gladkim robom, ozobcem in žle- Železni žebelj z masivno konično glavico in steblom pravoko- bom za žeblje. Dl. 3,6 cm, najv. š. kraka 2,4 cm, db. 0,4 cm. tnega preseka. Dl. 3,1 cm, vel. glavice 1,6 × 0,9 cm. 200 SE 36, TŠ 1467, kv. 3 215 SE 2, TŠ 456, kv. 15 Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravo- Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravo-kotnega preseka. Dl. 3,6 cm, vel. glavice 1,8 × 0,4 cm. kotnega preseka. Dl. 1,9 cm, vel. glavice 1,7 × 1,5 cm. 201 SE 36, TŠ 1468, kv. 3 216 SE 2, TŠ 456, kv. 15 Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravo- Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- kotnega preseka. Dl. 3,5 cm, vel. glavice 1,6 × 0,4 cm. seka. Dl. 1,9 cm, vel. glavice 1 × 0,9 cm. 202 SE 36, TŠ 1377, kv. 3 217 SE 2, TŠ 456, kv. 15 Železni žebelj s konično glavico in steblom pravokotnega Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega preseka. Dl. 2,1 cm, vel. glavice 1,3 × 0,4 cm. preseka. Dl. 1,9 cm. 203 SE 2, TŠ 249, kv. 32 218 SE 1, TŠ 666, kv. 17A Bronast predmet. Vel. 2,2 × 4,0 cm. Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega preseka. Dl. 4,5 cm, vel. stebla 0,3 × 0,3 cm, pr. glavice 2,7 cm. 204 219 SE 2, kv. 13 SE 2, TŠ 877, kv. 6 Odlomek okrašenega ostenja. Drobnozrnata zrnata lončar- Odlomek rezila železnega noža z delom držaja, ki ima luknjo ska masa (ACDE) 2. Izdelava: prostoročna; okras: vodoravno za pritrditev obloge držaja. Dl. 9,5 cm, š. 1,7 cm. žganje: oksidacijsko; barva: rdeča (2.5YR 4/8); trda. Vel. odl. Železni okov držaja noža. Vel. 1,5 × 1,1 cm. aplicirano rebro, razčlenjeno z odtisi prstov; glajena površina; 220 SE 2, TŠ 282, kv. 14 3,2 × 3,8 cm, db. 1,2 cm. 205 SE 2, TŠ 189, kv. 33 Gumb iz kovinske zlitine z zanko. Pr. 1,1 cm, db. 0,4 cm. 221 SE 2, TŠ 458, kv. 12 Železni žebljiček s koničasto glavico. Na spodnji strani glavice ima križ. Dl. 1 cm, pr. glavice 0,8 cm. 206 SE 2, TŠ 256, kv. 33 Železni žebljiček s koničasto glavico. Na spodnji strani glavice ima križ in štiri bunčice. Dl. 0,6 cm, pr. glavice 0,8 cm. 207 SE 2, TŠ 162, kv. 16 Železni žebljiček s ploščato glavico. Na spodnji strani glavice ima križ in štiri bunčice. Vel. glavice 0,8 × 0,7 cm. 208 SE 2, TŠ 162, kv. 16 Železni žebljiček s koničasto glavico. Na spodnji strani glavice ima križ in štiri bunčice. Dl. 0,5 cm, pr. glavice 0,7 cm. 209 SE 2, TŠ 255, kv. 32 Odlomek ročaja vrča. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: vreteno. Vel. odl. 3,7 × 1,5 cm. 210 SE 2, TŠ 343, kv. 132 Bronasta bucika z masivno glavico. Dl. 5,8 cm, pr. glavice 0,6 cm. 211 SE 2, TŠ 162, kv. 16 Spenec iz bronaste žice. Vel. 1,6 × 1,1 cm, db. žice 0,1 cm. 212 SE 2, TŠ 1447, kv. 2, 3 Odlomek železne podkve z gladkim robom, ozobcem in žlebom za žeblje. Ohranjena je pravokotna luknja za žebelj. Dl. 5 cm, najv. š. kraka 3,2 cm, db. 0,3 cm. 213 SE 2, TŠ 973, kv. 5 Železni žebelj z masivno glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 1,9 cm, vel. glavice 1 × 0,85 cm. 102 Šušet, AAS 124, 2025 200 201 202 203 204 205 207 206 208 209 210 213 214 211 218 215 216 217 189-198 SE 5, 200-202 SE 36, 203-218 SE 2; merilo 1:2 200–202 SE 36, 203–217 SE 2, 218 SE 1; merilo 1 : 2. 103 222 SE 2, TŠ 845, kv. 6 230 SE 2, kv. 13 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lon- Odlomki ustja, ostenja in dna pokrova oziroma pekve. Drob- čarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapa- nozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava va površina zelo temno siva. Pr. u. 16,2 cm, ohr. površina črna. Pr. u. 23 cm, pr. d. 11,2 cm, rek. v. 6,7 cm. v. 1,8 cm. 223 SE 2, TŠ 858, kv. 6 Odlomek ustja in ostenja lonca. Fi- nozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina črna. Pr. u. 18,2 cm, ohr. v. 3,2 cm. 224 SE 2, TŠ 845, kv. 6 Odlomek ustja in ostenja lonca. Fi- nozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina rjavkasto rumena. Pr. u. 19 cm, ohr. v. 2,5 cm. 225 SE 2, TŠ 161, 350, kv. 15 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Izde- lava: na vretenu; rahlo hrapava površina črna; okras: vodoravni žleb. Pr. u. 16,6 cm, ohr. v. 2,6 cm. 226 SE 2, TŠ 1010, profil 1, reženj 5, kv. 75 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina svetlo rjavkasto rdeča; okras: poševni vrezi. Pr. u. 17 cm, ohr. v. 2,3 cm. 227 SE 2, TŠ 163, 308, 458, kv. 12 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina sve- tlo rdečkasto rumena, na zunanji površini ustja bel engobo premaz pod brezbarvnim loščem, na notranji površini bel engobo premaz in rjavo slikanje pod brezbarvnim in rjavkasto rumenim loščem. Pr. u. 31,6 cm, ohr. v. 2,3 cm. 228 SE 2, TŠ 163, 308, 458, kv. 12 Odlomek ustja in ostenja sklede. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina rdečkasto rumena, na notranji površi- ni svetlo zelen lošč. Pr. u. 23,4 cm, ohr. v. 2 cm. 229 SE 2, TŠ 282, kv. 14 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina zelo svetlo rumena, na zunanji površini ustja in notranji površini temno zelen lošč. Pr. u. 34,4 cm, ohr. v. 2,8 cm. 104 Šušet, AAS 124, 2025 222 223 224 225 226 227 228 229 230 222-230 SE 2; SE 2; merilo 1:2, merilo 1:3 (229) 229 merilo 1 : 3, ostalo merilo 1 : 2. 105 231 SE 2, TŠ 1421, kv. 2, 3 242 SE 1, TŠ 9, 54, 60, 577, 659, 880, kv. 9 Odlomek keramične pipe. Zelo finozrnata lončarska Odbitek zelenosivega roženca (gley1 5/1−2) s korteksom. Vel. masa. Izdelava: kalup; gladka površina rumena, na zu- 2,8 × 2,5 × 0,8 cm. vrezi. Vel. odl, 3,5 × 1,7 cm. nanji površini ostanki rdečega premaza; okras: poševni 243 SE 1, TŠ 91, kv. 10 Odbitek iz roza do rdečega (Munsell 7.5Y 8/3 do 2.5YR 4/8) 232 SE 2, TŠ 1543, kv. 3 roženca. Roženec je na robovih prosojen. Vel. 2,7 × 1,4 × Odlomek keramične pipe. Zelo finozrnata lončarska 0,3 cm. rumena; okras: poševni vrezi. Vel. odl. 1,8 × 1,3 cm. masa. Izdelava: kalup; gladka površina svetlo rdečkasto 244 SE 1, TŠ 91, kv. 10 Distalni del odbitka iz umazano belega do rdečega (Munsell 233 SE 13, TŠ 264, kv. 31 2.5y 8/3) roženca. Baza je odlomljena. Roženec je neprosojen Odlomki dna in ostenja posode. Zelo finozrnata lončarska na robovih. Vel. 1,7 × 1,3 × 0,3 cm. površini bela engoba pod Železni žebljiček s koničasto glavico. Na spodnji strani kapice ima križ in tri bunčice. Dl. 1,5 cm, vel. glavice 1,4 × 1,6 cm. brezbarvnim loščem, na gladka površina; na zunanji masa. Izdelava: na vretenu; 245 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv 19 (90) notranji površini bela engoba 246 SE 1, TŠ 21, 37, 275, kv. 12 in slikanje v rjavi, rumeni in Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1,5 cm, pr. glavice modri barvi pod brezbarvnim 1,5 cm. loščem. Pr. d. 7 cm, ohr. v. 2,9 cm. 247 SE 1, TŠ, 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 1,3 cm, pr. glavice 234 SE 11, TŠ 190, kv. 116 1,3 cm. Ploščat aluminijast gumb okrogle oblike s štirimi luknjami. Pr. 1,5 cm, db. 0,1 cm. 248 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv 19 (90) Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 2,3 cm. 235 SE 11, TŠ 48, kv. 75 Gumb iz bakrene zlitine z zanko. Pr. 1,6 cm, db. 0,3 cm. 249 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv 19 (90) Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1,2 cm, pr. glavice 236 SE 11, TŠ 179, 220, 224, kv. 116, 117 0,7 cm. Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji in notranji površini 250 SE 1, kv. 16 rumen lošč z zelenimi lisami. Vel. odl. 2,8 × 3,2 cm. Odlomek ustja in ostenja steklenice iz zelenkastega stekla. Pr. u. 5 cm, ohr. v. 1,5 cm. 237 SE 31, TŠ 1276, kv. 28 Odlomek železnega okova za 251 SE 1, kv. 20 obuvalo z ovalno luknjo za žebelj. Odlomek dna steklene posode iz zelenkastega stekla. Pr. d. Dl. 6,3 cm, najv. š. kraka 1,6 cm, db. 2 cm, ohr. v. 2,4 cm. 0,2 cm. 252 SE 1, TŠ 9, 54, 60, 577, 659, 880, kv. 9 238 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. SE 1, TŠ 146, kv. 111 Odlomek ustja lonca. Finozrnata lončarska masa (CEFG) 1. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina zelo temno siva; Izdelava: prostoročna; glajena površina; žganje: redukcijsko; okras: vodoravni žlebovi. Pr. u. 28 cm, ohr. v. 1,6 cm. barva: zelo temno siva (10YR 3/1); izredno trda. Vel. 1,8 × 2,0 cm, db. 0,8 cm. 239 SE 1, TŠ 142, kv. 19 Odbitek (razbitina) zelenosivega roženca (gley1 5/1-2) z upo- rabno retušo nad korteksom. Vel. 2,7 × 1,7 × 0,6 cm. 240 SE 1, TŠ 142, kv. 19 Odbitek zelenosivega roženca (gley1 5/1−2) z okrcanim ro- bom. Vel. 1,9 × 1,8 × 1,4 cm. 241 SE 1, TŠ 94, kv. 16 Odbitek (kresilnik?) iz sivega (Munsell gley1 6/) roženca z okrcanimi robovi. Vel. 1,9 × 0,9 × 0,5 cm. 106 Šušet, AAS 124, 2025 231 232 233 234 236 238 239 240 241 242 243 244 245 246 247 248 249 250 251 252 231-232 231–232 SE 2, SE 2, 233 SE 13, 233 SE 13, 234-236 234–236 SE 11, 238-252 SE 11, SE 1; merilo 1:2 237 SE 31, 238–252 SE 1; merilo 1 : 2. 107 253 SE 1, TŠ 148, kv. 18 264 SE 1, TŠ 2, 602, 672, kv. 6 Odlomek bronastega razpela v podobi Jezusa Železni žebelj s konično glavico in steblom pravoko-Kristusa. Ohr. dl. 4,2 cm, ohr. š. 2,3 cm. tnega preseka. Dl. 3,8 cm, vel. glavice 1,2 × 0,6 cm. 265 SE 1, TŠ 21, 37, 275, kv. 12 254 SE 1, TŠ 369, kv. 24 Železni žebelj s ploščato zapognjeno glavico in steblom pra- Bronast obesek – križec. Plastična upodobitev Jezusa vokotnega preseka. Dl. 2,5 cm, vel. glavice 0,7 × 0,7 cm. Kristusa in mrtvaške lobanje pod njim, nad njim pra- 266 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 vokotna ploščica z neberljivim napisom; prečna gred Železni žebelj s konično glavico in steblom pravoko-se na straneh zaključuje v obliki trolista. Dl. 3,2, najv. š. tnega preseka. Dl. 2,8 cm, vel. glavice 1 × 0,8 cm. 1,6 cm, pr. zanke 0,8 cm. 255 267 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 SE 1, TŠ 373 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravokotnega Bronast obesek – križec. Na prednji strani plastična upodo-preseka. Dl. 3,5 cm, vel. glavice 1,1 × 1,1 cm. bitev Jezusa Kristusa in mrtvaške lobanje pod njim, nad njim pravokotna ploščica z neberljivim napisom; na zadnji strani 268 SE 1, TŠ 26, 35, 40, 82, kv. 21 plastična upodobitev Brezmadežne Železni žebelj z masivno bikonično glavico in steblom pravo- Device Marije s sedmimi peterokraki- kotnega preseka. Dl. 4,2 cm, vel. glavice 0,7 × 0,5 cm. pis VITAM PRAEST, pod Marijo napis Železni žebelj s strehasto glavico in steblom kvadra-tnega preseka. Dl. 5,3 cm, vel. glavice 1,3 × 0,7 cm. PV RAM. Dl. 4,7 cm, najv. š. 2,5cm. luninem krajcu; na prečni gredi je na-mi zvezdami okrog glave, ki stoji na 269 SE 1, TŠ 2, 602, 672, kv. 6 256 SE 1, TŠ 1459, kv. 5 Odlomek železne podkve z gladkim ro- bom, ozobcem in žlebom za žeblje. Dl. 5,6 cm, najv. š. kraka 3 cm, db. 0,4 cm. 257 SE 1, TŠ 3, 8, 16, 43, kv. 11 Odlomek železne podkve z gladkim robom in ozobcem. Dl. 4,7 cm, najv. š. kraka, 2,2 cm, db. 0,3 cm. 258 SE 1, TŠ 7, 17, 38, 65, kv. 10 Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 1,7 cm, vel. glavice 1,6 × 0,4 cm. 259 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 Železni žebelj s polkrožno glavico in steblom pravoko- tnega preseka. Dl. 3 cm, vel. glavice 1,4 × 0,3 cm. 260 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravoko- tnega preseka. Dl. 3,6 cm, vel. glavice 2 × 0,5 cm. 261 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 Železni žebelj s strehasto glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 4,1 cm, vel. glavice 1,5 × 0,7 cm. 262 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravoko- tnega preseka. Dl. 2,4 cm, vel. glavice 1,3 × 0,5 cm. 263 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 Železni žebelj s konično glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 3 cm, vel. glavice 0,8 × 0,8 cm. 108 Šušet, AAS 124, 2025 253 254 255 258 259 260 261 262 263 264 265 266 267 269 268 253-255, 258-286 SE 1; merilo 1:2 SE 1, merilo 1 : 2. 109 270 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 19 282 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- seka. Dl. 8,4 cm, vel. glavice 1,5 × 1 cm. seka. Dl. 4,5 cm, vel. glavice 1,5 × 1,5 cm. 271 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 283 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravokotnega Železni žebelj z masivno konično glavico in steblom pravoko- preseka. Dl. 7,2 cm, vel. glavice 1,2 × 0,65 cm. tnega preseka. Dl. 4,2 cm, vel. glavice 2,2 × 1,1 cm. 272 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 284 SE 1, TŠ 2, 602, 672, kv. 6 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadra- Železni žebelj s ploščato glavico in steblom tnega preseka. Dl. 6,9 cm, vel. glavice 1,4 × 0,55 cm. kvadratnega preseka. Dl. 5,4 cm, vel. glavice 2,9 × 2,1 cm. 273 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 285 SE 1, TŠ 25, 30, 46, 59, kv. 14 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- seka. Dl. 5,5 cm, vel. glavice 1,1 × 0,5 cm. seka. Dl. 4,2 cm, pr. glavice 1 × 1 cm. 274 SE 1, TŠ 7, 17, 38, 65, kv. 10 286 SE 1, TŠ 5, 24, 32, 39, 150, 342, kv. 15 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- seka. Dl. 13,2 cm, vel. glavice 1,7 × 1 cm. seka. Dl. 1,9 cm, pr. glavice 1 cm. 275 SE 1, TŠ 5, 24, 32, 39, 150, 342, kv. 15 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- seka. Dl. 5,5 cm, vel. glavice 1,1 × 0,9 cm. 276 SE 1, TŠ 502, kv. 5 Železni žebelj s ploščato petdelno glavico in ste- blom pravokotnega preseka. Dl. 5,4 cm, vel. glavice 1,1 × 1 cm. 277 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 Železni žebelj s ploščato petdelno glavico in steblom pravo- kotnega preseka. Dl. 4,9 cm, vel. glavice 1 × 1 cm. 278 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 Železni žebelj s ploščato petdelno glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 4,8 cm, vel. glavice 1 × 1 cm. 279 SE 1, TŠ 3, 8, 16, 43, kv. 11 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 4 cm, vel. glavice 1 × 0,9 cm. 280 SE 1, TŠ 3, 8, 16, 43, kv. 11 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 2,5 cm, vel. glavice 1 × 1 cm. 281 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratne- ga preseka. Dl. 6 cm, pr. glavice 1,4 cm. 110 Šušet, AAS 124, 2025 270 271 272 273 274 276 277 278 275 279 281 282 280 283 284 285 286 253-255, 258-286 SE 1; merilo 1:2 SE 1, merilo 1 : 2. 111 287 SE 1, TŠ 5, 24, 32, 39, 150, 342, kv. 15 299 SE 1, TŠ 53, kv. 96 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- Odlomek rezila železnega noža z seka. Dl. 1 cm, vel. glavice 1,6 × 1,4 cm. delom držaja, ki ima luknjo za pri- 288 trditev obloge držaja. Dl. 6,9 cm, SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 najv. š. rezila 1,5 cm. Železni žebelj s ploščato glavico in steblom pravokotnega preseka. Dl. 1 cm, vel. glavice 2,2 × 2,3 cm. 300 SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 289 Odlomek rezila železnega noža z SE 1, TŠ 7, 17, 38, 65, kv. 10 Železni žebelj s ploščato glavico in steblom kvadratnega pre- Dl. 6,2 cm, najv. š. rezila 2,1 cm. ohranjenim železnim okovom držaja. 290 301 SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 SE 1, TŠ 21, 37, 275, kv. 12 Odlomek nazobčanega železnega lista seka. Dl. 5,9 cm, vel. glavice 2,2 × 1,9 cm. Železni žebelj s ploščato glavico in steblom okroglega prese- žage. Dl. 5,8 cm, š. 2,5 cm, db. 0,1 cm. ka. Dl. 10,5 cm, pr. glavice 0,9 cm. 291 SE 1, TŠ 21, 37, 275, kv. 12 ka. Dl. 6,3 cm, pr. glavice 0,7 cm. Železni žebelj s ploščato glavico in steblom okroglega prese- 302 SE 1, kv. 15, TŠ 5, 24, 32, 39, 150, 342, SN 435 Odlomek nazobčanega železnega lista žagi- 292 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, kv. 17 ce. Dl. 4 cm, š. 1,4 cm, db. 0,1 cm. Železni žebelj s ploščato glavico in steblom okroglega prese- ka. Dl. 5,4 cm, pr. glavice 0,6 cm. 303 SE 1, TŠ 2, 602, 672, kv. 6 293 SE 1, TŠ 660, 673, 733, kv. 88 Odlomek nazobčanega železnega lista Rezilo železnega noža z delno ohranjenim železnim držajem žage. Dl. 5,1 cm, š. 1,5 cm, db. 0,1 cm. s tremi medeninastimi zakovicami. Na prehodu iz rezila v držaj je medeninasta obloga. Dl. 14,9 cm, najv. š. rezila 1,2 cm, 304 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 š. držaja 1,1 cm. Odlomek železnega stružnega dleta; dl. 8,6 cm, najv. š. 1 cm. 294 SE 1, TŠ 18, 27, 33, 55, 56, 90, 151, 153, 168, kv. 20 Odlomek rezila železnega noža s trnom. Dl. 17,1 cm, najv. š. 305 SE 1, kv. 17A, TŠ 353, 397, 622, SN rezila 1,8 cm. 1295 Železni zatič z večdelno glavico, ki je v preseku okrogle oblike. Dl. 8,7 cm, pr. glavice 1,8 cm. 295 SE 1, TŠ 2, 602, 672, kv. 6 Odlomek rezila žele- znega noža s trnom. Dl. 10,3 cm, najv. š. 306 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 rezila 1,9 cm. Železni okov krampa. Dl. 16,4 cm, š. 1,2–2,8 cm, db. 0,4 cm. 296 SE 1, TŠ 132, kv. 33 Odlomek rezila železnega noža z delno ohranjenim trnom. Dl. 6,6 cm, najv. š. rezila 1,3 cm. 297 SE 1, TŠ 25, 30, 46, 59, kv. 14 307 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 Odlomek rezila železnega noža z Železni okov krampa. Dl. 16,4 cm, delom držaja in ohranjeno zakovico. š. 1,2–2,8 cm, db. 0,4 cm. Dl. 5,9 cm, najv. š. rezila 1,7 cm. 298 SE 1, TŠ 353, 397, 622, kv. 17A Odlomek rezila železnega noža z delom držaja, ki ima luknjo za pritrditev obloge držaja. Dl. 7,3 cm, najv. š. rezila 1,6 cm. 112 Šušet, AAS 124, 2025 287 288 289 290 291 292 304 287-292, 304, 374-382 SE 1; merilo 1:2 SE 1, merilo 1 : 2. 113 308 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 319 SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 Železni okov ovalne oblike. Vel. 4,8 × Odlomek železnega okova za obu-3,3 cm. valo z ovalno luknjo za žebelj. Dl. 7 cm, š. 1,4 cm, db. 0,3 cm. 309 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 320 SE 1, TŠ 26, 35, 40, 82, kv. 21 Odlomek železnega okova z dvema luknjama. Dl. 11,5 cm, š. Odlomek železnega okova za obuvalo s 2,2 cm, db. 0,4 cm. tremi pravokotnimi luknjami za žeblje; dl. 7,5 cm, š. 1,1 cm, db. 0,3 cm. 321 SE 1, TŠ 98, kv. 116 310 Okov bronaste pasne spone ovalne SE 1, TŠ 25, 30, 46, 59, kv. 14 Odlomek železnega okova s oblike. Vel. 4,2 × 4,1 cm. tremi luknjami. Dl. 8,7 cm, š. 2 cm, db. 0,15 cm. 322 SE 1, TŠ 551, kv. 5 Okov železne pasne spone D-oblike. Vel. 3,2 × 311 2,5 cm. SE 1, TŠ 18, 27, 33, 55, 56, 90, 151, 153, 168, kv. 20 Odlomek konice železnega krampa. Dl. 3,9 cm, 323 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, 211, 216, kv. 17 najv. š. 2,1 cm. Odlomek okova medeninaste pasne spone. 312 Vel. odl. 3,2 × 1,6 cm. SE 1, TŠ 7, 17, 38, 65, kv. 10 Odlomek železnega okova za obu- za žeblje. Dl. 6,5 cm, najv. š. kraka Odlomek reliefno oblikovanega okova medeni- valo z dvema okroglima luknjama 324 SE 1, TŠ 5, 24, 32, 39, 150, 342, kv. 15 0,9 cm, db. 0,2 cm. naste pasne spone. Vel. odl. 2 × 1,6 cm. 313 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 Odlomek železnega okova za obuvalo z 325 SE 1, TŠ 789 dvema žebljema. Dl. 4,8 cm, najv. š. kraka Okov medeninaste pasne spone pravokotne 0,9 cm, db. 0,2 cm. oblike. Vel. odl. 1,7 × 1,4 cm. 314 SE 1, TŠ 25, 30, 46, 59, kv. 14 za žeblje. Dl. 6,8 cm, najv. š. kraka Odlomka spencev iz bronaste žice. Vel. odl. A 1,3 × 0,9 cm, vel. odl. B 1,5 × 0,5 cm, db. 1,1 cm, db. 0,3 cm. valo z dvema ovalnima luknjama Odlomka železnega okova za obu- 326 SE 1, kv. 14, TŠ 25, 30, 46, 59, SN 408 s tremi okroglimi luknjami za žeblje. Dl. Bikonveksen gumb iz bakrove zlitine z dvema luknjicama za zrak in zanko; pr. 5 cm, najv. š. kraka 1 cm, db. 0,2 cm. 1,7 cm, v. 2,2 cm. 316 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 328 SE 1, TŠ 135, kv. 53 Odlomka železnega okova za obuvalo s tremi Ploščat gumb iz bakrene zlitine s štirimi 315 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 327 SE 1, TŠ 149, kv. 17 Odlomek železnega okova za obuvalo žice 0,1 cm. kraka 1 cm, db. 0,2 cm. luknjami. Pr. 1,4 cm, db. 0,2 cm. okroglimi luknjami za žeblje. Dl. 3,5 cm, najv. š. 317 329 SE 1, TŠ 374, kv. 21 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Ploščat bronast gumb z zanko. Pr. Odlomek železnega okova za obuvalo s 2,1 cm, db. 0,15 cm. tremi žeblji. Dl. 4 cm, najv. š. kraka 0,8 cm, db. 0,2 cm. 330 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 19 318 Ploščat gumb iz bakrene zlitine z delno SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, 211, 216, ohranjeno zanko. Pr. 1,5 cm, db. 0,1 cm. kv. 17 331 Odlomek železnega okova za obuvalo SE 1, TŠ 606, kv. 2 z okroglo luknjo za žebelj. Dl. 6,1 cm, š. Ploščat gumb iz bakrene zlitine z zanko. 1 cm, db. 0,15 cm. Pr. 2 cm, db. 0,1 cm. 114 Šušet, AAS 124, 2025 332 SE 1, TŠ 20, 29, 41, 50, 63, 211, 216, kv. 17 347 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 19 Ploščat gumb iz bakrene zlitine z zanko. Pr. Manšetni gumb iz bakrene zlitine, ki sestoji iz dveh ploščatih 1,8 cm, db. 0,1 cm. delov okrogle oblike, povezanih z zanko. 333 Upodobitev klečeče osebe, ki moli pred kri-SE 1, TŠ 5, 24, 32, 39, 150, 342, kv. 15 Ploščat bronast gumb okrogle oblike z zan- dl. zanke 1,7 cm. žem. Pr. okroglih ploskev 1,5 cm, db. 0,1 cm, 334 348 SE 1, TŠ 5, 24, 32, 39, 150, 342, kv. 15 SE 1, TŠ 26, 35, 40, 82, kv. 21 Manšetni gumb iz bakrene zlitine, ki sestoji iz dveh plošča-ko. Pr. 2,2 cm, db. 0,1 cm. Ploščat gumb iz bakrove zlitine z zanko. Na zgornji strani tih delov okrogle oblike, povezanih z zanko. Upodobljeni vgravirana cvet s štirimi cvetnimi listi na sredini in lovorov ve-vzporedni gladki liniji, med katerima sta nec na borduri, na spodnji strani vgravirane dve vzporedni verigi. Pr. okroglih ploskev inicialke F. W. GILT. Pr. 1,5 cm, db. 0,1 cm. 1,5 cm, db. 0,1 cm, dl. zanke 1,7 cm. 335 SE 1, TŠ 550, kv. 5 349 SE 1, kv. 5 Ploščat gumb iz bakrene zlitine z zanko. Pr. Manšetni gumb iz dveh povezanih kroglastih delov. V bronast 1,6 cm, db. 0,1 cm. okvir zunanjega dela je impliciran plastičen del z upodobitvijo 336 SE 1, TŠ 25, 30, 46, 59, kv. 14 rastlinskega in geometrijskega mo- Ploščat gumb iz bakrene zlitine z zanko. Na sprednji strani v tiva. Pr. zunanjega dela 1,7 cm, pr. osrednjem delu cvet, na borduri zaporedno menjavanje križ- notranjega dela 1,3 cm, db. 1,4 cm. cev in cvetov, na zadnji strani vgraviran cvet 350 SE 1, TŠ 18, 27, 33, 55, 56, 90, 151, 153, in inicialke 1 UNDUN QUALITY. Pr. 1,3 cm, 168, kv. 20 db. 0,1 cm. Pokrovček pipe za kajenje iz bakrove zlitine. Vel. 337 SE 1, TŠ 608, kv. 5 3,2 × 2,7 cm, v. 1 cm. Ploščat gumb iz bakrene zlitine. Zanka ni 351 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 ohranjena. Cvetlica v osrednjem delu, nad Pokrovček pipe za kajenje iz bakrove zlitine. Vel. njo tri zvezdice. Pr. 2 cm, db. 0,1 cm. 2,5 × 2,2 cm, v. 1,7 cm. 338 SE 1, TŠ 353, 397, 622, kv. 17A 352 SE 1, TŠ 18, 27, 33, 55, 56, 90, 151, 153, Ploščat gumb iz bakrene zlitine z zanko. 168, kv. 20 Pr. 2,9 cm, db. 0,1 cm. Uhan iz kovinske zlitine. Vel. 1,7 × 1,2 cm. 339 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 167 Gumb iz bakrene zlitine z zanko. Pr. 1,3 cm, db. 0,3 cm. 340 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 19 353 SE 1, TŠ 132, kv. 33 Gumb iz bakrene zlitine z zanko. Napis Odlomek pozlačenega aluminijaste-na spodnji strani „O…CIKR UNIFORM“. ga obroča – zapestnice z upodobi-Pr. 2,2 cm, db. 0,4 cm. tvijo kitajskega zmaja. Vel. odl. 3 × 341 2,8 cm, db. 0,15 cm. SE 1, TŠ 18, 27, 33, 55, 56, 90, 151, 153, 168, kv. 20 Gumb iz kovinske zlitine z vgraviranimi razno- vrstnimi linijami. Pr. 1,8 cm, db. 0,8 cm. 342 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 354 SE 1, kv. 4, TŠ 607, SN 1393 Gumb iz bakrene zlitine z zanko. Pr. 2 cm, Svinčena plomba s pečatom z upodobitvijo orla. db. 0,8 cm. Vel. 1,7 × 1,4 cm, db. 0,5 cm. 343 SE 1, TŠ 13 355 SE 1, TŠ 9, 54, 60, 577, 659, 880, kv. 9 Gumb iz bakrene zlitine z zanko. Pr. Svinčena plomba. Vel. 1,8 × 1,5 cm, db. 0,7 cm. 2,1 cm, db. 0,7 cm. 344 SE 1, TŠ 52, profil 1, reženj 2, kv. 75 356 SE 1, TŠ 26, 35, 40, 82, kv. 21 Bronast gumb okrogle oblike z delno Svinčena plomba. Vel. 3,8 × 1,7 cm, db. 0,4 cm. ohranjeno zanko. Pr. 2,2 cm, db. 0,8 cm. 357 SE 1, TŠ 144, 191, kv. 116 345 SE 1, TŠ 2, 602, 672, kv. 6 Odlomek držaja bronaste žlice Gumb iz bakrene zlitine. Pr. 1,7 cm, db. 0,5 cm. ali vilice. Dl. 7,7 cm, najv. š. 346 1,6 cm, db. 0,3 cm. SE 1, TŠ 21, 37, 275, kv. 12 Odlomek gumba iz bakrene zlitine s štirimi luknjami. Pr. 1,6 cm, db. 0,2 cm. 115 358 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 370 SE 1, TŠ 25, 30, 46, 59, kv. 14 Veriga vojaške čutare iz medeninastih členov z železnimi členi Medeninast tulec naboja. Na dnu oznaka S in številke na zaključku posameznega dela verige. Dl. 19,5 cm. 12 in 16 ter 41. Dl. 5,7 cm, pr. 1,2 cm. 359 SE 1, TŠ 25, 30, 46, 59, kv. 14 Železna ključavnica. Vel. 4,3 × 3,3 cm, db. 371 SE 1, TŠ 126, 134, kv. 54 1,5 cm. Odlomek medeninastega tulca naboja. Na dnu oznaka B. STAHL SUHL in številka 12. Pr. 2,2 cm. 360 372 SE 1, TŠ 1472, kv. 45 SE 1, TŠ 5, 24, 32, 39, 150, 342, kv. 15 Rep železne mine. Sledi rdečerjave barve. Dl. 9,9 cm, najv. š. Odlomek železnega obešalnika elipsoidne obli-8, 3 cm. ke s kavljem za obešanje. V eni od obeh lukenj je odlomek železnega žeblja. Vel. 3,4 × 3 cm, db. 0,1−0,2 cm. 361 SE 1, TŠ 149, kv. 17 Medeninast listič podbradnega pasu vojaškega pokri- vala z dvema luknjama. Vel. 2,3 × 1,9 cm, db. 0,05 cm. 362 SE 1, TŠ 26, 35, 40, 82, kv. 21 Medeninast listič podbradnega pasu vojaškega pokrivala z dvema luknjama. Vel. 3,2 × 2,3 cm, db. 0,05 cm. 363 SE 1, TŠ 149, kv. 17 373 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 Odlomek železne pločevine s štirimi zakovicami – Odlomek aluminijastega pokrovčka. železna krpa. Vel. odl. 2,8 × 2,5 cm, db. 0,05 cm. Pr. 1,8 cm , v. 0,8 cm,. 364 SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 zakovicami – železna krpa. nega stekla. Upodobljena kitajska pismenka. Pr. u. 1,4 cm, ohr. Vel. odl. A 4,3 × 4 cm, vel. v. 4 cm. odl. B 3,9 × 2,7 cm db. 375 čevine z medeninastimi Odlomek ustja in ostenja stekleničke iz brezbarvnega prozor- Odlomka železne plo- 374 SE 1, TŠ 21, 37, 92, 275, kv. 12 0,05 cm. SE 1, TŠ 99, 104, profil 4, reženj 1, kv. 116 365 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lon-SE 1, TŠ 3, 8, 16, 43, kv. 11 Železna krogla naboja. Dl. 2,7 cm, pr. 0.5 cm. površina temno sivkasto rjava do črna. Pr. u. 17 cm, ohr. v. čarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava 2 cm. 376 SE 1, TŠ 55, kv. 20 366 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lon-Železni plašč krogle naboja. Dl. 3,2 cm, pr. 0,8 cm. čarska masa. Izdelava. na vretenu; rahlo hrapava površina črna. Pr. u. 18 cm, ohr. v. 2,1 cm. 367 SE 1, TŠ 7, 17, 38, 65, kv. 10 377 SE 1, TŠ 172, kv. 17 Medeninast tulec naboja. Na dnu oznaka 16. Dl. 4,7 cm, Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončar-pr. 1,1 cm. ska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava po- vršina zelo temno siva. Pr. u. 16 cm, ohr. v. 1,7 cm. 368 SE 1, TŠ 21, 37, 275, kv. 12 378 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Medeninast tulec naboja. Na dnu oznake I 1916 H. Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lon-Dl. 5 cm, pr. 1,4 cm. čarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava zunanja površina svetlo rdečkasto rumena do črna, rahlo hrapava notranja površina črna. Pr. u. 16 cm, ohr. v. 2,1 cm. 369 SE 1, TŠ 6, 22, 34, 44, 355, kv. 13, 132 379 SE 1, TŠ 55, kv. 20 Odlomek medeninastega tulca naboja. Na dnu oznaki Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lon-H in 450. Dl. 1,7 cm, pr. 1,2 cm. čarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina črna. Pr. u. 14 cm, ohr. v. 2 cm. 116 Šušet, AAS 124, 2025 374 375 376 377 378 379 380 381 382 287-292, 304, 374-382 SE 1; merilo 1:2 SE 1, merilo 1 : 2. 117 380 SE 1, TŠ 154, kv. 14 390 SE 1, TŠ 3, 8, 16, 43, kv. 11 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lon- Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata čarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo površina temno siva. Pr. u. 16,6 cm, ohr. v. 1,7 cm. hrapava površina zelo temno siva. Pr. u. 381 13 cm, ohr. v. 2,8 cm. SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lon- 391 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 15 čarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata površina rdečkasto rumena. Pr. u. 16 cm, ohr. v. lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo 2,4 cm. hrapava površina zelo temno siva. Pr. u. 382 15 cm, ohr. v. 2,2 cm. SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina črna. Vel. odl. 2,3 × 2,5 cm. 383 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 15 Odlomek ustja lonca. Drobnozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava zunanja površina svetlo rjava do rjavkasto siva, rahlo hrapava notranja površina rjavkasto siva. Pr. u. 19,6 cm, ohr. v. 2 cm. 384 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Odlomek ustja in ostenja lonca. Drobnozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava zunanja površina rdečkasto rumena do zelo temno siva, rahlo hrapava notranja površina zelo temno siva. Pr. u. 23,2 cm, ohr. v. 2,1 cm. 385 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 15 Odlomek ustja in ostenja lonca. Drobnozrnata lončarska masa. Iz- delava: na vretenu; rahlo hrapava površina črna. Pr. u. 12,8 cm, ohr. v. 2,7 cm. 386 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina temno siva. Pr. u. 17 cm, ohr. v. 2 cm. 387 SE 1, TŠ 157, 279, kv. 90 Odlomek ustja in ostenja lonca. Drobnozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina temno siva do črna; okras: vodoravni žleb. Pr. u. 17,6 cm, ohr. v. 3,4 cm. 388 SE 1, TŠ 483, kv. 5 Odlomek ustja in ostenja lonca. Fi- nozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina siva do črna. Pr. u. 17,5 cm, ohr. v. 2,4 cm. 389 SE 1, TŠ 172, kv. 17 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina siva. Pr. u. 15 cm, ohr. v. 2,4 cm. 118 Šušet, AAS 124, 2025 380 381 382 383 384 385 386 387 388 389 390 391 SE 1, merilo 1 : 2. 119 392 SE 1, TŠ 172, kv. 17, SN 1078 401 SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji površini svetlo rumen- zunanja površina svetlo rjava do temno siva, kasto rjav lošč, na notranji površini rjavkasto rumen lošč s gladka notranja površina temno siva. Pr. u. slikano belo vodoravno linijo in valovnico. Pr. u. 34 cm, ohr. v. 28 cm, ohr. v. 3,8 cm. 2,5 cm. 393 SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 402 SE 1, TŠ 154, kv. 14 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lon- Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska čarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava masa. Izdelava: na vretenu; na zunanja in notranja površina rjavkasto rdeča do zunanji površini svetlo rdečkasto črna; vodoravni žleb. Ustje je v spodnjem delu preluknjano, rjav lošč, na notranji površini rjav-skozi luknjo je napeljana železna žica. Pr. u. 15 cm, ohr. v. kasto zelen lošč. Pr. u. 35 cm, ohr. 2,3 cm. v. 3,1 cm. 394 SE 1, TŠ 172, kv. 17 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina rdečkasto rumena. Pr. u. 11 cm, ohr. v. 4,3 cm. 395 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 15 Odlomka ustja in ostenja lonca. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina svetlo rdečkasto rumena, na zunanji površini ustja in na notranji površini temno zelen lošč. Pr. u. 15 cm, ohr. v. 2,3 cm. 396 SE 1, TŠ 172, kv. 17 Odlomek ustja in ostenja lonca. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina svetlo rdečkasto rumena do zelo temno siva, na zunanji površi- ni ustja in notranji površini zelen lošč. Pr. u. 14,8 cm, ohr. v. 2,3 cm. 397 SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Iz- delava: na vretenu; rahlo hrapava zunanja površina svetlo rumena, na zunanji površini ustja in na notranji površini olivno zelen lošč. Pr. u. 17 cm, ohr. v. 3,1 cm. 398 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji površini in notranji površi- ni ustja temno rjav lošč, na notranji površini olivno zelen lošč. Pr. u. 20 cm, ohr. v. 2 cm. 399 SE 1, kv. 19 Odlomek ustja in ostenja lonca. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina sivkasto rjava, na zunanji površini ustja in notranji površi- ni temno olivno zelen lošč. Pr. u. 17,6 cm, ohr. v. 2 cm. 400 SE 1, TŠ 154, kv. 14 Odlomek ustja in ostenja lonca. Finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava površina zelo svetlo ru- mena do rjavkasto siva, na zunanji površini ustja in na notranji površini zelen lošč. Pr. u. 17,5 cm, ohr. v. 3 cm. 120 Šušet, AAS 124, 2025 392 393 394 395 396 397 398 399 400 401 402 SE 1, merilo 1 : 2. 121 403 SE 1, TŠ 19, 28, 42, 51, 57, 140, kv. 18 411 SE 1, TŠ 109, 366, kv. 15 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji površini svetlo rumen masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji površini rumen lošč, lošč, na notranji površini rumen lošč z zeleno linijo. Vel. odl. na notranji površini rumen lošč s svetlo zelenimi lisami. Pr. u. 3,4 × 3,6 cm. 14,4 cm, ohr. v. 2 cm. 404 SE 1, TŠ 55, kv. 20 412 SE 1, kv. 19 Odlomek ustja in ostenja sklede. Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska Zelo finozrnata lončarska masa. masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji (slabo ohranjen) in Izdelava: na vretenu; na zunanji notranji površini olivno zelen lošč z rumenimi lisami. Pr. u. površini svetlo rumen lošč, na no- 27,4 cm, ohr. v. 2,8 cm. tranji površini rumen lošč s temno zelenimi lisami. Pr. u. 33 cm, ohr. v. 3,4 cm. 405 SE 1, TŠ 483, kv. 5 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina rdeč- kasto rumena, na zunanji površini ustja svetlo rjavkasto rumen lošč, na notranji površini rjavkasto rumen lošč z zelenimi lisami; okras: vrezana valovnica. Pr. u. 24 cm, ohr. v. 2,9 cm. 406 SE 1, kv. 19 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji in notranji površini zelen lošč. Pr. u. 25 cm, ohr. v. 2 cm. 407 SE 1, TŠ 2, 602, 672, kv. 6 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina svetlo rjavkasto rumena, na zunanji površini ustja in na notranji povr- šini zelen lošč. Pr. u. 25,4 cm, ohr. v. 3,2 cm. 408 SE 1, kv. 19 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji (slabo ohranjen) in notranji površini rdečkasto rumen lošč z zelenimi lisami. Vel. odl. 2,8 × 3,8 cm. 409 SE 1, TŠ 98, profil 4, reženj 1, kv. 116 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji in notranji površini olivno zelen lošč z rdečkasto rumenimi lisami. Vel. odl. 2,3 × 3,2 cm. 410 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji in notranji površini svetlo zelen lošč z rumenimi lisami. Vel. odl. 3 × 5,5 cm. 122 Šušet, AAS 124, 2025 403 404 405 406 407 408 409 410 411 412 393-404 SE 1; merilo 1:2 SE 1, merilo 1 : 2. 123 413 SE 1, TŠ 3, 8, 16, 43, kv. 11 421 SE 1, TŠ 98, profil 4, reženj 1, Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo kv. 116 finozrnata lončarska masa. Izdelava: Odlomek dna in noge trinožne na vretenu; gladka zunanja površina posode. Drobnozrnata lončarska rumena, na zunanji površini ustja in masa. Izdelava: na vretenu; na na notranji površini zelen lošč. Pr. u. zunanji in na notranji površini zelen 29 cm, ohr. v. 3,2 cm. lošč; ovalen vtis. Vel. odl.7,3 × 7 cm. 414 SE 1, TŠ 23, 36, 45, 70, 454, kv. 15 422 SE 1, kv. 19 Odlomek ustja in ostenja krožnika. Finozrnata lončarska masa. Odlomek ustja in ostenja vrčka z Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina svetlo rdečkasto izlivom. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rumena, na zunanji površini ustja in na notranji površini temno gladka zunanja površina rdečkasto rumena, na zunanji površi- zelen lošč. Pr. u. 23 cm, ohr. v. 2 cm. ni ustja in notranji površini olivno zelen lošč. Pr. u. 5,6 cm, ohr. 415 v. 2,3 cm. SE 1, TŠ 55, kv. 20 Odlomek ustja in ostenja posode. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji površini in na notranji površini ustja temno rjav lošč, na notranji površini olivno zelen lošč. Pr. u. 19 cm, ohr. v. 2,7 cm. 416 SE 1, TŠ 172, kv. 17 Odlomek ustja in ostenja posode. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina svetlo rdečkasto rumena, na zunanji površini ustja (slabo ohranjen) in notranji površini temno rjav lošč. Pr. u. 26 cm, ohr. v. 3,8 cm. 417 SE 1, TŠ 172, kv. 17 Odlomek ustja in ostenja posode. Drobnozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; rahlo hrapava zunanja površina svetlo rjavkasto rumena, na zunanji površini ustja olivno zelen lošč, na notranji površini zelen lošč; okras: vodoravni žleb. Pr. u. 23,6 cm, ohr. v. 4,4 cm. 418 SE 1, kv. 19 Odlomek ustja in ostenja posode. Finozr- nata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina zelo svetlo rjav- kasto rumena, na notranji površini svetlo rjavkasto rumen lošč. Pr. u. 15 cm, ohr. v. 3,3 cm. 419 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Odlomek ustja in ostenja skodele. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji in notranji površini svetlo rjavkasto rdeč lošč, na zunanji in notranji površini ustja temno rjav lošč. Pr. u. 15 cm, ohr. v. 2,5 cm. 420 SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Odlomek ustja in ostenja sklede. Zelo finozrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; gladka zunanja površina svetlo rumena, na zunanji površini ustja in na notranji površini zelen lošč; okras: vodoravni žleb. Pr. u. 28,8 cm, ohr. v. 3,2 cm. 124 Šušet, AAS 124, 2025 413 414 415 416 417 418 419 420 421 422 SE 1, merilo 1 : 2. 125 423 SE 1, TŠ 21, 37, 92, 275, kv. 12 433 TŠ 131 Odlomek ustja in ostenja posode. Zelo finozrnata lončarska Odlomek ustja pokrova. Drobnozrnata lončarska masa (AE) masa. Izdelava: na vretenu; na zunanji in notranji površini 6. Izdelava: prostoročna; brisana površina; žganje: nepopolno temno zelen lošč. Pr. u. 11 cm, ohr. v. 2 cm. oksidacijsko; barva: rumenkasto rdeča (5YR 5/6); trda. Vel. odl. 424 5,6 × 3,8 cm, db. 0,8 cm. SE 1, TŠ 31, 47, 58, 147, 210, kv. 16 Odlomek dna in ostenja posode. Zelo fino- 434 Naključna najdba (A. Mihevc), TŠ 1045 zrnata lončarska masa. Izdelava: na vretenu; Odbitek belega (Munsell gley1 8/1−1) roženčevega prodnika na zunanji površini in notranji površini svetlo s korteksom na distalni strani. Na desnem robu ima izjedo, moder lošč; modro slikanje. Pr. d. 6,2 cm, ohr. prisotna je uporabna retuša. Roženec je slabo prosojen, zrnat, v. 1,8 cm. z mastnim sijajem. Vel. 2,6 × 1,7 × 0,5 cm. 425 SE 1, TŠ 141, kv. 17 435 deponija, TŠ 13 Kresilnik iz temno rdečega (Munsell 10YR 3/2) ro- Razbitina ( jedro?) s korteksom, iz bledo sivega roženca (Mun- ženca z okrcanimi robovi. Roženec je zrnat, lamini- sell 10YR 7/1) z bež pikčastimi vključki. Roženec je laminiran in ran, na robovih neprosojen. Vel. 2,6 × 1,7 × 0,8 cm. na robovih slabo prosojen. Vel. 4,1 × 3,8 × 2,8 cm. 426 SE 1, kv. 18 436 čiščenja preseka, TŠ 311, kv. 13 Kresilnik iz zelenkasto sivega (gley1 Odbitek iz temno zelenkasto sivega (Munsell gley1 4/1−1) 5/1−1) roženca z okrcanimi robovi. Vel. roženca. Na robovih je prisotna uporabna retuša. Vel. 2,4 × 2 2,6 × 2 × 1,2 cm. × 0,3 cm. 427 SE 1, TŠ 93, kv. 17 437 brez podatkov Kresilnik za kremenjačo (francoski tip?) Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Na spodnji strani glavice iz bledo sivega (Munsell 10YR 7/2) ro- ima križ in štiri bunčice. Vel. glavice 1,5 × 1,2 cm. so okrcani, s sledovi oksidacije železa Železni žebljiček s ploščato glavico. Dl. 2,1 cm, vel. glavice 1,2 × 1,1 cm. tudi na dorzalni strani. Vel. 2,3 × 1,8 × 0,4 cm. na robovih prosojen. Robovi kresilnika ženca z bež pikčastimi vključki. Roženec 438 deponija, TŠ 13 428 439 brez podatkov SE 1, TŠ 93, kv. 17 Železni žebljiček z zaobljeno glavico. Dl. 1,3 cm, vel. glavice 1 Kresilnik za kremenjačo (francoski tip?) × 0,8 cm. iz bledo sivega (Munsell 10YR 7/2) ro-ženca z bež pikčastimi vključki. Roženec na robovih prosojen. Robovi kresilnika so okrcani, s sledovi oksidacije železa tudi na dorzalni strani. Vel. 3 × 2,3 × 0,7 cm. 429 SE 1, TŠ 88, kv. 13 Kresilnik (za kremenjačo?, francoski tip) iz temno plavkasto sivega (Munsell gley2 4/1−3) roženca z okrcanimi robovi in sledovi oksidacije železa. Roženec je na robovih prosojen. Vel. 2,7 × 1,7 × 0,6 cm. 430 SE 1, TŠ 88, kv. 13 Kresilnik iz rahlo rjavega (Munsell 10yr 7/2) roženca z okrcani- mi robovi in sledovi oksidacije železa. Roženec je na robovih prosojen. Vel. 2 × 1,3 × 0,7 cm. 431 SE 1, TŠ 510, kv. 5 Kresilnik za kremenjačo (francoski tip?), iz sivega (Munsell 7,5YR 5/1 do 10YR 6/1) roženca, z okrcanimi robovi in sle- dovi oksidacije železa tudi na dorzalni strani. Vel. 2,2 × 2 × 0,7 cm. 432 SE 1, kv. 17 Brus iz peščenjaka. Vel. 7,2 × 3,6 × 1,2 cm. 126 Šušet, AAS 124, 2025 423 424 425 427 426 428 429 430 431 433 432 434 435 436 437 438 439 423–432 SE 1, 433–439 deponija, slučajna najdba, čiščenje profila; 432 merilo 1 : 3, ostalo merilo 1 : 2. 127 440 deponija, TŠ 461 446 detektorska najdba, TŠ 370, kv. 23 Odlomek železne podkve z gladkim robom, ozobcem, opri- Uničena svinčena krogla. Vel. 3,5 × 3 cm. mnico in žlebom za žeblje. Žleb ima tri pravokotne luknje za žeblje. Dl. 15 cm, najv. š. kraka, 2,8 cm, db. 0,8 cm. 447 brez podatkov Bronast naboj. Na dnu oznake TAN in C−15. Dl. 7,6 cm, pr. 1,1 cm. 448 brez podatkov Bronast naboj. Na dnu oznake B.P in B−18. Dl. 7,6 cm, pr. 1,1 cm. 441 deponija, TŠ 461 Železni okov za obuvalo s štirimi pravokotnimi luknjami za žeblje. Dl. 8,5 cm, najv. š. kraka 1,3 cm, db. 0,3 cm. 449 brez podatkov Odlomek medeninastega tulca naboja. Dl. 5,1 cm, pr. 1,1 cm. 450 deponija, TŠ 13 Medeninast tulec naboja. Na dnu oznake I 1917 R. Dl. 5 cm, pr. 1,4 cm. 442 detektorska najdba, TŠ 89, kv. 5 451 deponija, TŠ 13 Ploščat bronast gumb z zanko. Ohra- Odlomek medeninastega tulca naboja. Dl. njeni so ostanki pozlate. Okrašen je z 1,7 cm, pr. 1,2 cm. vzporednimi ravnimi linijami. Pr. 1,4 cm, db. 0,1 cm. 443 detektorska najdba, TŠ 756, kv. 5 452 brez podatkov Odlomek ploščatega gumba iz bakrene zlitine. Medeninast naboj. Na dnu oznake SMI in S36. Dl. Zanka ni ohranjena. Vgravirana je podoba konjička. 8 cm, pr. 1,2 cm. Ohr. v. 2,1 × 0,8 cm, db. 0,1 cm. 444 detektorska najdba, TŠ 459, kv. 24 Svinčena ploščica okrogle oblike s šestimi luknjami. Pr. 1,8 cm, db. 0,2 cm. 445 detektorska najdba, TŠ 372, kv. 2 Svinčena krogla. Pr. 1,6 cm. 128 Šušet, AAS 124, 2025 453 brez podatkov Medeninast tulec naboja. Na dnu oznake PI54, S* in 17, 37. Dl. 5,7 cm, pr. 1,1 cm. 129 Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi
Vse pravice pridržane © 2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana