URN_NBN_SI_doc-LPXSV552

456 Šolska kronika • 3 • 2013 šem kakor ljudski učitelj.« (10. oktober 1901) Iz primerjave sicer ni mogoče razbrati, kakšen je bil položaj oziroma plača najnižjega uradnika, a sklepam lahko, da zelo nizka. Tožbe zaradi nizkih plač so bile v Učiteljskem tovarišu stalnica oziroma stalna tema. Pisanje enega od učiteljev kaže na njihov velik obup: »Ljudje smo, zato hočemo živeti kot ljudje in ne životariti kakor pregnana in zavržena bitja.« (20. oktober 1905) V treh analiziranih prispevkih je vidno, kako slab je bil položaj učitelja tistega časa, saj se je dogajalo tudi, da učitelji ponekod niso dobivali plač: »Dosti je krajev in župnij na Štajerskem, kjer učitelj nič plačila ne dobiva.« ( Učiteljski tovariš , 1. julij 1863) Zaradi slabega ekonomskega položaja je veliko učiteljev zapuščalo domače kraje (deže- le) in iskalo zaposlitev drugje: »Precej pridnih mož je že izgubilo naše učiteljstvo in slišati je, da se jih je mnogo prijavilo na razpisana mesta v sosednjih deželah.« ( Učiteljski tovariš , 1. maj 1871) Da so imeli učitelji nizke dohodke, kaže tudi poročanje v Učiteljskem tovarišu 1. maja 1874, kjer je zapisano, da so »učitelji v največjem pomanjkanju denar- ja,« saj jim oblasti niso izplačale njihovih plač. Zato pravi, da je »škoda, da so učitelji opustili ali morali opustiti mežnarije, eni tudi orglanje.« Zaradi nizkih plač so se morali učitelji posluževati tudi postranskih opravil, s katerimi so lahko preživeli, kakor nazorno kaže eden od analiziranih prispevkov: »Če hoče /…/ učitelj svojemu stanu primerno živeti, če hoče obleči in nasititi svojo družino, če hoče izobraževati sebe in skrbeti tudi za izobrazbo svojih otrok, da ne bodo ti enkrat enaki trpini kakor je on sam, potem mora gledati, kje ujame še kak krajcar, gnati se mora za postranskimi zaslužki.« ( Učiteljski tovariš, 10. avgust 1906) Iz dveh analiziranih prispevkov je razvidno, da so bili učitelji zaradi nizkih plač prikrajšani za marsikatero dobrino, saj si je niso mogli privoščiti. Najbolj so morali varčevati pri hrani in obleki. Ker pa so od njih oblasti zahtevale, da morajo biti oble- čeni stanu primerno, so se morali velikokrat zadolževati. Nizki dohodki jim prav tako niso omogočali, da bi dostojno preživljali svojo družino ( Učiteljski tovariš , 3. novem- ber 1905 in 8. marec 1907). Učitelji so pri svojem delu sodelovali tudi z župniki in se ravnali po naukih vere, kakor je razvidno iz treh analiziranih prispevkov. Ti so jim pomagali pri dobivanju otrok v šolo, torej povečevanju šolskega obiska. Tako poroča neki učitelj, ki pravi, da so »za šolo vneti župniki /…/ edini, ki s svojo veljavo in versko dolžnostjo polnijo kmečke šole in tako pomagajo, da se med ljudstvom širi prava zavest do šole /…/« ( Učiteljski tova- riš , 15. maj 1868) Iz takšnih dopisov lahko sklepam, da so učitelji dobro sodelovali z župniki in se pri svojem delu opirali na njih. Učitelji so se (tudi skupaj z učenci) ude- leževali maš, svoje učence so vzgajali po verskih načelih in delovali skupaj z župnikom, kakor v Popotniku 25. marca 1888 poroča učitelj s Primorske: »Učitelj in župnik naj delujeta v šoli skupno in harmonično, drug drugega naj podpirata, naj sta enakopravna in imata enako veljavo.« Tudi pozneje so župniki pomagali učiteljem pri šolskem obisku, kakor poroča Trdoglav v Učiteljskem tovarišu . Pravi, da je bil »župnik mož, ki je visoko cenil vrednost šole in zaradi tega zagovarjal šolo in pregovarjal ljudi, naj se ne upirajo [in pošljejo otroke v šolo, pripisala M. Š.].« (10. januar 1900)