URN_NBN_SI_doc-LPXSV552

455 (Neliterarna) podoba učitelja 1855–1914 v pedagoškem tisku Učitelji so si pomagali tudi med sabo, in sicer predvsem s tolažbo in spodbudnimi besedami v raznih pismih v pedagoškem tisku , kakor je razvidno iz enega prispevka, in sicer odgovora kolega na pismo učitelja, ki mu pravi, da kamor koli ga bodo poslali, bodo poskrbeli zanj, da ne bo trpel pomanjkanja, če bo le izpolnjeval svoje dolžnosti ( Učiteljski tovariš , 1. julij 1864). Med analiziranimi prispevki je bilo pet takšnih, ki so se nanašali na poročanja učiteljev o tem, kakšno je njihovo življenje. Največ so pisali o nizkih plačah, s katerimi so težko preživeli. Tako je na primer učitelj Jeršè z Notranjske 1. oktobra 1869 v Uči- teljskem tovarišu poročal, da imajo učitelji nizke plače, ki jim jih dodatno znižujejo, tako da se ne morejo preživeti in oblačiti svojemu stanu primerno. Nizko plačo so dobivali učitelji v številnih krajih, kar je razvidno iz pisma učitelja svojemu kolegu v Učiteljskem tovarišu , ki pravi: »Na moji prvi službi mi niso bili po godu niti otroci, niti farani, niti prihodki, niti druge okoliščine. Pridem v drugi kraj, vse dobro si obetam, pa se v veliko rečeh motim /…/« (1. april 1866) Učitelj z Gorenjske je 15. februarja 1870 v Učiteljskem tovarišu nazorno poročal, kako se godi učiteljem: »Minilo je že četrto leto, odkar sem tukaj, in v tem času sem se popolnoma prepričal, kako se tukaj godi učiteljem. Precej slabo se godi brez izjeme vsem. Naj za zgled navedem svojo situacijo. Navadna nadloga, ki jo nosim na svojih ramenih, so moji dohodki /…/« Tudi kasneje je mogoče zaslediti podobne tožbe: »Najnižji državni uslužbenec – ne uradnik – je na mnogo bolj- Naslovnica prvega slovenskega učiteljskega lista, Učiteljski tovarš, 1861. (SŠM, knjižnica)