URN_NBN_SI_doc-LPXSV552

454 Šolska kronika • 3 • 2013 bi moral vse hudo. Svoje učence naj bi vzgajal s svojim zgledom, in sicer tako, da se sam ravnal v skladu s svojimi zahtevami. Moral bi biti zgleden državljan svoje domo- vine, domoljub in rad bi moral imeti narod, ljudi, med katerimi deluje. c) Podoba učitelja v pedagoškem tisku Neliterarno podobo učitelja sem analizirala iz prispevkov v pedagoškem tisku, ki so se nanašali na poročanja učiteljev o svojem položaju oziroma položaju, s katerim so se srečevali pri svojem delu. Za analizo prispevkov sem izbrala časopisa Učiteljski tova- riš (izhajal od leta 1861 do leta 1941) in Popotnik (izhajal med letoma 1880 in 1949). Skupno smo analizirali 42 prispevkov, od tega je bilo 33 prispevkov iz Učiteljskega tovariša in 9 prispevkov iz Popotnika. Največ člankov oziroma dopisov učiteljev so predstavljali zapisniki in poročila z učiteljskih konferenc in zborovanj učiteljskih društev. Iz tega lahko sklepam, da so bili učitelji, ki so se na njih zbirali v velikem številu, prizadevni in angažirani v svojem po- klicu. Učitelji so pripravljali tudi predavanja na različne teme in tako svoje stanovske kolege poučevali o šolskih stvareh, na primer o učnih metodah, pripomočkih in uč- benikih, pa tudi o različni učni snovi ter pedagoških temah. Učitelji so se izobraževali tudi o gospodarstvu in kmetijstvu ter usvojeno znanje prenašali na učence in ostalo skupnost v kraju, kjer so poučevali. Med analiziranimi prispevki je v treh zapisano, kako je učitelj tistega časa deloval. »Trudimo se vsak po svoji moči in zmožnosti, da pomagamo kmetu do boljše prihodnosti,« piše Zarnik 1. septembra 1870 v Učiteljskem tovarišu . To kaže na dejstvo, da so bili učitelji vedoželjni in izobraženi. Poleg tega pa so se učitelji zavedali svoje pomembne naloge in so se trudili za to, da bi učenci ob zaključku šolanja čim več pridobili. Na tovrstna prizadevanja učiteljev kaže tudi dopis iz Celja v Učiteljskem tovarišu : »Njegova [učiteljeva, pripisala M. Š.] skrb je, da učenci /…/ ne bi /…/ stopili [iz šole, pripisala M. Š.] s prazno glavo, ampak s trdno podlago, ki bi jo nato nadgrajevali v nadaljnjem šolanju.« (15. februar 1867) Temu pritrjuje še en prispevek, ki poroča, da so bili slovenski učitelji prizadevni, zvesti svojemu stanu in izpolnjevali svoje dolžnosti ( Popotnik , 25. januar 1881). Iz treh analiziranih prispevkov je vidno, da so bili slovenski učitelji tudi dobro- tniki, saj so pomagali revnim otrokom. Zbirali so oblačila in jim priskrbeli zvezke, da so lahko hodili v šolo in se učili, saj marsikateri otrok zlasti pozimi ni mogel v šolo, ker ni imel česa obleči, poroča Pavčič v Učiteljskem tovarišu 1. novembra 1877. Učitelji so pomagali otrokom predvsem po svojih društvih, ki so zbirala potrebne dobrine za revne otroke, na kar kaže dopis iz Maribora v Popotniku 10. januarja 1883 . Iz dopisa je mogo- če razbrati, da revne otroke, ki obiskujejo njihove šole, vsako zimo oblečejo in obujejo, da lahko hodijo v šolo. Tudi iz Brežic so poročali o dobrodelnosti učiteljev, ki so priredili veselico, od »katere čisti dohodek je [bil] namenjen podpori ubogih [revnih, pripisala M. Š.] učencev.« (prav tam) Učitelji so se organizirali tudi s šolskimi kuhinjami, s katerimi so priskrbeli hrano za otroke, da ne bi bili lačni, piše učitelj s Štajerske v Popotniku . Takšna dobrodelna dejanja so jim bila v ponos, saj pravi, da je »najlepše plačilo učitelju zavest, da je storil dobro delo /…/ in si pridobil ljubezen in hvaležnost mladine.« (25. marec 1888)