URN_NBN_SI_doc-LPXSV552

453 (Neliterarna) podoba učitelja 1855–1914 v pedagoškem tisku času ter biti ponižen in izbirati ter rabiti najboljše pripomočke pri svojem delu. Pri svojem delu naj bi se ravnal po dolžnostih, ki mu jih nalaga njegov stan, ter bil potrpe- žljiv, torej naj bi si pridobil tisto moč, s katero bi brez nejevolje in s popolno vdanostjo prenašal vse hudo v življenju, posebej zoprnosti, ki mu jih bo prinašala vzgoja mladine. Pri svojem ravnanju naj bi se vedel tako, da bi imeli učenci vedno pred sabo najlepši zgled in spodbudo. Učitelj naj ne bi bil svojeglav pri posnemanju dobrih praks, ne bi smel biti žaljiv do otrok in ravnati bi se moral po božjih zapovedih. Paziti bi moral na svoje učence, da se ne »pokvarijo«, torej da ne bi bili slabe osebe. Kokot je 25. avgusta in 10. septembra 1880 v Popotniku objavil članek, ki ga je naslovil Zakaj ima ostati poklic učitelju vsekakor središče njegovega delovanja . V njem piše, da bi moral učitelj biti predan svojemu poklicu in izpolnjevati njegove dolžnosti. Sredi- šče svojega delovanja naj bi iskal v svojem poklicu, v vzgoji mladine. To delovanje naj bi izviralo iz ljubezni. Šolski mladini naj bi dal zgled spoštovanja in podložnosti oblastem. Učitelj naj bi bil »mož beseda«, torej bi se moral držati oziroma izpolniti obljube. 15. marca 1889 je Dimnik v Učiteljskem tovarišu objavil članek z naslovom Dvanajst učiteljskih lastnostij . V njem piše, da je najpomembnejša lastnost slehernega dobrega učitelja ljubezen do otrok, ki je etično-praktični talent učiteljev. Če bi hotel biti strokoven vzgojitelj, bi moral na otroke dobro vplivati, imeti razum za njihov poseben način v nazoru, mišljenju in čutenju. Poleg teh naravnih, prirojenih lastnosti bi moral dober učitelj (učiteljica) imeti naslednje lastnosti: dar psihološkega preisko- vanja, moč obvladati neugodne občutke v svoji notranjosti, željo za vneto in redno delavnost, veselje pri soudeležbi otroškega veselja, čistost in razločnost govora, željo za izpopolnjevanje svoje izobrazbe, prepričanje, da je ljudska šola bistveni pogoj za izobrazbo ljudi, naravno moč, da se lahko upre slabemu poželenju, osebno čast, poni- žnost, ljubezen do naroda ter pobožnost in bogaboječnost. Tudi v Popotniku je bil 10. julija 1885 objavljen članek s podobno vsebino, in si- cer nosi članek naslov Solnce učilnice ali učiteljeva prva lastnost . V njem je zapisano, da je ta lastnost ljubezen, ki je alfa in omega (začetek in konec) šolskega dela, poučevanja in vzgoje mladine. Članek se konča z mislijo, da je ljubezen duša celotne pedagoške prakse. Vajda je leta 1912 v Popotniku objavil članek o učiteljevi »individualnosti« (oseb- nosti). V njem piše, da je učiteljevo delo dvojno: vzgoja in pouk. Pri tem bi si moral izdelati oziroma oblikovati svojo metodo poučevanja in si pridobiti avtoriteto v razre- du oziroma pri učencih. Za vzgojo naj bi bila največjega pomena učiteljeva osebnost, nadaljuje. Čim izrazitejša je, tem večji je njegov vzgojni vpliv. Vajda v svojem članku ne navaja, tako kot navajajo njegovi predhodniki, seznama lastnosti, ki bi jih naj imel učitelj, ampak le poda splošne smernice, na kaj mora biti pozoren in kako naj se ravna pri svojem delu. Podoba učitelja oziroma moralni lik učitelja se je nanašala na značajske lastnosti učitelja, ki bi naj jih imel. Najbolj se je poudarjala ljubezen do otrok oziroma svojih učencev. Učitelj naj bi bil predan svojemu poklicu, delaven, potrpežljiv, moder in po- božen. Biti bi moral vesel, zmeraj dobre volje, ne glede na svoje prihodke, in prenesti