URN_NBN_SI_doc-LPXSV552

452 Šolska kronika • 3 • 2013 Največje spremembe o podobi učitelja so se dogajale od srede 19. stoletja naprej. Sredi 19. stoletja so zagovarjali stališče, da bo učitelj pri otrocih dosegel ustrezne učne in vzgojne rezultate s strogim discipliniranjem in uporabi zunanje prisile (Peček 1998, str. 152–171), v drugi polovici 19. stoletja pa se je izoblikovalo prepričanje, da naj učitelj ne vzgaja s strogim discipliniranjem in zunanjo prisilo, ampak s svojim zgledom (prav tam). Tako se je proti koncu stoletja vse bolj poudarjalo, da mora biti učitelj pri delu z otroki ljubeč in prijazen ter da jih mora pridobiti predvsem z ljubeznijo in zgledom. Težišče za doseganje uspeha šole se je od ustrezno oblikovanega sistema nadzorovanja in kaznovanja otrok premaknilo na učitelja ter njegovo ustrezno izobli- kovano osebnost. b) Idealna podoba oziroma moralni lik učitelja Skrb za učiteljev značaj je sprožilo zavedanje, da učitelj v šoli vzgaja brez cerkvenega nadzorstva, na kar je cerkev ob vsaki priložnosti tudi opozarjala. Bali so se tudi, »da bi lahko postal preveč izobražen učitelj /…/ plen pregrehe, sprijenosti, objestnosti, neči- mrnosti in nezadovoljstva.« (Peček 1998, str. 169) Učitelj je moral biti takšen, kakršne želi vzgojiti svoje učence, in sicer mora biti resnoben, molčeč, ponižen, razumen, moder, potrpežljiv, zmeren, krotek, pazljiv, značajen in pobožen (Peček 1992, str. 75). O podobi učitelja, kakršen naj bi bil, je mogoče sklepati iz člankov pomembnih šolnikov v Učiteljskem tovarišu in Popotniku , v katerih so pisali o tem, kakšen naj bi bil oziroma katere lastnosti bi moral imeti učitelj. 15. septembra in 1. oktobra 1862 je Podgoriški v Učiteljskem tovarišu objavil članek Lastnosti narodovega učitelja . Te lastnosti so bile: pobožnost, plemenito srce, ljubezen do svojega stanu in mladine, zdravje, dobrovoljnost, (zadostna) omikanost in domoljubnost. Učitelj naj bi torej živel in vzgajal v duhu vere, bil plemenitega srca in vsakemu pomagal. Vdan naj bi bil svojemu poklicu in ga vestno opravljal, bil naj bi zmeren, miren, vedno vesel in dobre volje, rad naj bi imel svojo domovino, s svojim življenjem in obnašanjem pa naj bi bil zgled narodu. V članku Nektere lastnosti dobrega učitelja , objavljenem 15. februarja 1864 v Uči- teljskem tovarišu , je Dobrepoljski navedel in opisal osem lastnosti, ki bi jih naj imel učitelj. Prva lastnost je božji strah, učitelj naj bi bil pobožen in pravičen, ravnal naj bi se po naukih vere. Naslednja je modrost. Učitelj naj bi imel veselje in ljubezen do svojega poklica, bil naj bi prijazen, potrpežljiv in preudaren. Bil naj bi vesten in zvesto izpolnjevati svoje dolžnosti, zadovoljen in srečen, vesel, ne glede na svoje dohodke. Moral bi se odreči marsičemu, da ne bi zabredel v nepotrebne dolgove. Učitelj bi moral biti tudi priden. V Učiteljskem tovarišu je bil 1. junija 1868 objavljen članek z naslovom Čednosti dobrega učitelja , v katerem so navedene dobre lastnosti oziroma kreposti učitelja, ka- kršne naj bi imel v tistem času. To so bile: resnost, molčečnost, ponižnost, razumnost, modrost, potrpežljivost, zmernost, neupornost, prizadevnost, pazljivost, značajnost in pobožnost. Učitelj bi se torej moral obnašati tako, da s svojimi dejanji in besedami ne bi onečastil šole, učencev in samega sebe. Moral bi znati molčati in govoriti ob pravem