URN_NBN_SI_doc-LPXSV552

458 Šolska kronika • 3 • 2013 navaja, kaj je prebral v enem od klerikalnih listov: »Povprečno gre govorica, da so učitelji lumpi, tj. pijanci, ponočnjaki, ženskarji in podobno.« (20. januar 1901) Podobno piše tudi Antislomškar 1. marca 1901 v Učiteljskem tovarišu , in sicer piše, kako jih drugi vidijo: »Nekateri nas imajo za krivoverce, drugi za ženskarje, tretji za pijance in bogsigavedi kaj še.« Učitelji so pisali tudi o šolah, v katerih so poučevali. Med analiziranimi prispevki je bilo takih pet prispevkov. Šolske stavbe so bile običajno v slabem stanju, saj so bile v starih zgradbah, učilnice so bile majhne, število učencev v njih pa velikokrat veliko, tako da so trpeli za prostorsko stisko. Tudi materialne dobrine, ki so jih imeli za šolo, so bile majhne, tako da so bile učilnice pozimi pogosto mrzle, ker šole niso imele denarja za nakup drv za ogrevanje, kot piše v Popotniku 10. januarja 1881. Na slabo stanje šol in prostorsko stisko v učilnicah kaže naslednji dopis v Učiteljskem tovarišu z Dolenjske, kjer so sezidali novo šolo: »Stara šola je bila že tako slaba, da smo jo mogli večkrat popravljati in podpirati, da se ni podrla. Šolska soba je bila tako tesna, da je šlo vanjo komaj 50 otrok, za šolo primernih pa imamo blizu 250 otrok.« (1. oktober 1867) Podobne tožbe zaradi prenatrpanih učilnic je mogoče zaslediti tudi v Učiteljskem to- varišu , v katerem neki učitelj piše: »/V/ klopeh obeh razredov je tolikšna gneča, da otroci ne morejo niti pisati niti risati.« (15. marec 1874) Tudi učitelj Jelenc z Gorenjske piše, kakšna je bila njihova šola: »Naša šola je pred nekaj časa v žalostnem stanju. Šolska soba je bila majhna, vlažna in neprimerno razsvetljena; več otrok je moralo med poukom stati pred klopmi.« ( Učiteljski tovariš , 15. julij 1890) Tudi kasneje je v Učiteljskem tovarišu mogoče zaslediti zapise o slabem stanju šolskih stavb. Ena od šol na Štajerskem je bila opisana tako: »Šola že stoji na neprimernem, zakotnem in smrdljivem prostoru. V nizko, temno in zatohlo šolsko sobo se pride po visokih lesenih stopnicah.« (11. avgust 1905) V Učiteljskem tovarišu je bil objavljen tudi Dnevnik nekega starega učitelja , v kate- rem je učitelj zapisoval, kaj se mu je zgodilo v šoli oziroma kaj je delal tisti dan. Iz dveh zapisov lahko najbolj nazorno vidimo, kakšen je bil učitelj tistega časa, saj gre za osebni zapis. Učitelj se je s svojimi učenci konec vsakega meseca pogovoril o tem, kako je bil zadovoljen z njimi in pohvalil tiste učence, ki se niso prepirali oziroma sprli s sošolci, saj je spodbujal ljubezen do bližnjega. Učitelj piše tudi o tem, da je varčeval in si zaslužil dodaten denar še z opravili pri porokah (15. april 1865). Nad svojim položajem se ni preveč pritoževal, saj si je mislil, da obstajajo še bolj težavne in nehvaležne službe, ter sklenil, da se mu še ne godi prehudo ( Učiteljski tovariš , 15. marec 1866). Učitelji so kasneje postajali aktivni tudi v politiki, kakor je vidno v enem od ana- liziranih prispevkov, in sicer iz dopisa z Notranjske v Učiteljskem tovarišu 20. oktobra 1900, kjer je zapisano, da je eden od (ljudskih) učiteljev državnozborski kandidat. Po letu 1900 je mogoče zaslediti veliko dopisov oziroma poročanj o državnozborskih in deželnozborskih volitvah, ki so se dogajale v tistem času. Zaslediti je mogoče precej prispevkov, ki prepričujejo učitelja bodisi za liberalno bodisi za klerikalno stran. Na vsak način si je hotela tako ena kot druga stran pridobiti simpatije in pomoč učiteljev. Iz analiziranih prispevkov učiteljev v pedagoškem tisku se kaže realna oziroma neliterarna podoba učitelja med letoma 1855 in 1914 oziroma natančneje med leto- ma 1861 in 1914. Za učitelja tega obdobja lahko rečemo, da je bil delaven oziroma