URN_NBN_SI_doc-LPXSV552

449 (Neliterarna) podoba učitelja 1855–1914 v pedagoškem tisku glavni vir dohodka pa zvonenje in orglanje.« (Milharčič Hladnik 1995, str. 20) Ti učitelji cerkovniki ali organisti trivialnih šol so se šest mesecev izobraževali na t. i. pre- parandnih tečajih, ki so bili na normalkah in nekaterih glavnih šolah, kasneje pa se je to izobraževanje podaljšalo na eno leto. Njihova raven izobrazbe je bila nizka, kar pa je ustrezalo tedanjemu prepričanju, da mora učitelj obvladati učno snov le malo bolj kot učenci (Ostanek 1969a). Zaradi številnih sprememb in napredka v 60. letih sčasoma takšna usposobljenost učitelja ni več zadostovala in uveljavila se je pedagoška misel, da mora učitelj znati veliko več, kot bo posredoval učencem. Učiteljeva izobrazba je torej postala pomembna, zato je Državni osnovnošolski zakon v ta namen določil za izobraževanje učiteljev samostojna, po spolih ločena štiri- letna učiteljišča. Predvidel je tudi praktično izobraževanje bodočih učiteljev v osnovni šoli vadnici, ki naj bi bila priključena k učiteljišču. Za sprejem na učiteljišče so morali kandidati izpolnjevati določene pogoje, in sicer so morali biti telesno in duševno zdra- vi, moralno »neoporečni«, imeti so morali ustrezno predizobrazbo in dopolnjeno 15. leto starosti. Zakon je kot ukrep za dvig učiteljeve izobrazbe določil zahteven uspo- sobljenostni izpit, ki ga je moral v petih letih opraviti učitelj pripravnik, če si je hotel zagotoviti stalno službeno mesto (Schmidt 1988, Strmčnik 1970). Položaj učitelja med letoma 1855 in 1914 Učitelj je bil za svoje delo slabo plačan, poleg tega pa si je moral sam zbirati prejemke iz krajevnih virov, z bero in šolnino. S slabim ekonomskim položajem uči- teljskega poklica je bil določen njihov odnos do cerkovniške službe, ki se ji zaradi slabih dohodkov za učno delo niso mogli odreči. Velika večina osnovnošolskih učite- ljev se je zato morala ukvarjati s postranskimi opravili, če se je hotela preživeti, in se zaradi tega ni mogla popolnoma posvetiti učiteljskemu poklicu. Da so lahko učitelji preživeli, so ponekod dodatno poučevali, za kar so jim starši plačali. Nekateri učitelji so »pobegnili« iz poklica, saj se niso mogli preživeti in niso bili več pripravljeni čakati na izboljšanje svojega položaja (Schmidt 1988). Po letu 1860 je bil učitelj še zmeraj cerkovnik, vendar so mu skušali zagotoviti dodatne dohodke za učiteljevanje, da bi bili le-ti njegovi glavni dohodki in ne več postranski. Vedno bolj se je uveljavljala praksa, da je učitelj za cerkovniška opravila najel hlapca in mu plačal približno toliko, kot je dobil za to cerkveno službo. Državni osnovnošolski zakon iz leta 1869 je prepovedal povezavo učiteljske službe s cerkovniško in prepovedal opravljanje postranskih opravil, ki bi bili v nasprotju s spodobnostjo in častjo njihovega stanu ali bi jim onemogočali opravljanje učiteljskega poklica. Zakon je predvidel, da bi učitelji prejemke za učiteljevanje dobivali neposredno od šolskih oblasti, kar je bil razlog za prepoved pobiranja šolnin (Peček 1998, Schmidt 1988). Kljub vsem ukrepom in spremembam je bil slab ekonomski položaj učiteljev splošno pravilo, saj plača velike večine učiteljev ni dosegala plače državnih uradnikov, ampak komaj plačo državnih služabnikov, na primer orožnikov, finančnih stražnikov, uradnih